Še enkrat pokukam, če mi res ni všeč

Pri KovačuZelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.

Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja 🙂
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.

Torej imajo tenstanca za naše fotre in mame, pizze za naše mulce, meni pa je na kožo pisana kakšna zelenjavna sezonska ponudba.

Ravno sedaj imajo ponudbo različnih jedi na temo špargljev. Mmmm! Šparglji na žaru s popečenim radičem in vse posuto s parmezanom. Mmmmmm! Tako slastno že na videz, da je letos prepričalo celo Jaka, da poskusi to čudno zeleno reč ….in pojedel več kot polovico moje porcije.

Sicer nam je gostilničar povedal, da večina gostov posega po klasiki-pečenki, vendar mi redno poskrbimo, da kuhar ne obupa in zato redno naročamo najbolj čudne jedi na jedilniku od kaše z jurčki do sira popečenega na žaru in rukoli …itd.

Gostilna še vedno ostaja …takšna …domača …pribor ti vržejo na mizo bolj mimogrede, gostilničar teka sem in tja …ni kakšnega strašnega šlifa ….tudi cene niso takšne, kot v gostilnah, kjer natakar stoji ravno z roko na hrbtu in se dela silno pomembnega. Vrt ima lesene klopi in med obiskovalci se nemalokrat znajdejo mimo vozeči kolesarji, ki prisedejo kar v kolesarski opremi. To vzamemo v zakup in zato smo vedno znova zadovoljni.

Zadnjič se nisem mogla ogniti poslušanju razpravljanja štiričlanske družine, ki je sedela pri sosednji mizi. Mama se je oblekla v ta fin kostim in se držala nadvse kislo, ata je bil morda še najmanj kislega obraza, sinova, oba v tistih mazoljastih letih pa sta itak po zakonih naravne preobrazbe morala biti karseda tečna in zoprna. Tazoprna debata se je začela že pri čakanju na jedilne liste. Mahali in krilili so z rokami in gostilničar je pristopil ter se jim opravičil, da mora pred njimi postreči še dve omizji, ki sta prišli prej. Kljub temu jim je na brzino na mizo postavil jedilnike. Sinova sta jamrala in se zmrdovala nad vsako hrano. Čez 5 minut je bil gostilničar pri njih in jim še ustno pojasnil, kaj je na izbiro. Namesto podrobnosti o sestavi kakšnega krožnika, je njih zanimal predvsem podatek o dolžini čakanja. Na pojasnilo o že pripravljenih jedeh, sta se mladca ponovno zmrdovala, da tega že ne bosta jedla, na podatek, da pa je za vse ostalo potrebno počakati od 20 do največ 30 minut pa se je vsul plaz obtožujočih besed gospe Nataknjene. Baje se jim tukaj vedno dogaja ista stvar. Vedno se jim gostilničar opravičuje, da je nepričakovano veliko gostov in vedno morajo tako dolgo čakati! Halo?! Le zakaj vraga vedno znova rinejo v to gostilno?!

Jaz grem v gostilno, kjer me razočarajo, le enkrat. Nikoli več me ne vidijo pa čeprav so se morda medtem že močno popravili. Žal, osel gre le enkrat na led, gospa Nataknjena pa očitno parkrat. 🙂

Naš super izlet v London

Jake in Chelsea V Londonu nisem bila prvič, nihče od nas ni bil in ravno ob tej priložnosti smo šteli naše obiske.

OK, za Jako je bilo enostavno, prvič pred dvemi leti, tokrat drugič, Tomaž je bil kakšne trikrat, štirikrat, jaz pa morda osemkrat, devetkrat. In vendar se ga nihče od nas še ni naveličal in vedno znova vidimo njegove nove obraze in vedno znova nas očara.

Prvič je bilo ….ma, saj veste, prvega se nikoli ne pozabi …sploh, če je bil pri petnajstih 🙂 … torej London sem prvič videla 27 let nazaj, pri petnajstih. Moji dragi starši so pridno šparali cekine, da so svojo minko edinko lahko poslali na izpopolnjevanje jezika v Anglijo. Nepozabno, hudo dobr’! Jezika ne vem, če sem se strašno veliko naučila, sem se pa naučila hitrejše reakcije pri komunikaciji in samozavestnejšega komuniciranja v angleščini. Sem pa takrat razen Trsta in Celovca, končno videla še kaj drugega, kot neštetokrat našo lepo hrvaško obalo.

Takrat so bile vsekakor znamenitost št. 1, trgovine na 100 in 1 način, naslednja zanimivost na seznamu nepozabnih pa je bila raznolikost ljudi, hodečih po ulicah Londona.

Drugič je bilo mnogo let kasneje. Službeno. Drugače. Tudi zanimivo. Ogled musicla. Super. Privoščili so nam avtobusni turistični ogled mesta.

Tretjič, četrtič, petič ….kaj vem kdaj je bilo kako … in kdaj je bilo tako, da je bil moj obisk le nekaj urni postanek na poti iz Amerike, nekaj ur čakanja v Londonu in utrujena in osamljena sem si privoščila ogled filmske predstave. Tudi to je zapisan spomin, kajti takrat pri nas še ni bilo Koloseja.

Potem je prišel na vrsto obisk Londona s Tomažem. Ko lepo mesto deliš z nekom, ki ti je drag je to že samo po sebi doživetje vredno zapisa v knjigo spominov.

In predzadnjič obisk Londona z obema meni najdražjima osebama. Spali smo na takrat nam še povsem neraziskanem predelu mesta, v Kensingtonu in si vzeli čas za obisk krajev ob južni obali Anglije. Ko London spoznavaš z otrokom, odkriješ kotičke, ki jih prej nikoli nisi. Obiskovali smo tržnice, parke ter spoznavali vse vrste verig hitre prehrane 🙂

Tokrat si je Jaka ponovno zaželel Londona ob ogledu enega filma, kjer je nekaj slik obudilo prijetne spomine in nove skomine. In smo šli. Tokrat smo spali v Greenwichu. Meni izredno lep predel Londona. Mesto zase, polno zanimivih lokalov in restavracij. Morda le malce nesrečen izbor lokacije glede na prevažanje in prestopanje za dostop do nam zanimivih lokacij.

Zaradi malce nesrečno postavljenih (za nas) terminov letov, sta od navideznih štirih dni, ostala za oglede le polna dva, ki smo jih tokrat zelo “športno” izkoristili.

Najprej ogled Wimbledona in za konec dneva malce pohajkovanja po centru mesta, naslednji dan pa ogled stadiona kluba Chealsea, malce Harrodsa, za vrhunec dneva pa poležavanje na travi v Hyde parku (zame) ter nabijanje novo kupljene nogometne žoge (za moja moška).

Vreme je bilo prekrasno in najbrž je tudi to dodalo svoj pečat nepozabnemu izletu.


WimbledonWimbledon muzejJaka & mom subwayPicadily circusv japonski

jake Chealsedad&jake chelseajake on yardmom&jakeHyde parkJaka&dad hyde parkharrodsMesto London

Ko še z avtom prideš hitreje

AvionDraga moja sodelavka in kolegica Saša, hvala za nasvet in idejo kam za prvomajske počitnice. Imeli smo se krasno in ponovno ugotovili, da je London eno izmed nam zelo ljubih velemest. V nadaljevanju sledi kritika na letalskega prevoznika, vendar moram poudariti, da vtis o prevozniku nikakor ni porušil našega izredno dobrega splošnega vtisa celotnega izleta.

To kritiko bi sama poimenovala zgolj opazovanje zahtevne stranke, pa vendar s tem potrdila opazko mojega prijatelja Žige, ki pravi, da sem ena tečka. 🙂 Kaj čem, kritično opazujem svet okrog sebe 🙂 !

Moj Tomaž je bolj varčne narave in čeprav kar veliko “zapravimo” na raznih izletih in potovanjih, je vsako od njih vedno predmet težke diskusije in preračunavanja ter končne odločitve glede na “price performance”. Prepričana sem, da tokrat odločitev ne bi padla na London, če nas ne bi zmedla in zavedla dobra marketinška poteza nizko proračunskega letalskega prevoznika. In po eni strani sem jim za to celo hvaležna. 🙂 Po drugi pa moram pritegniti Tomažu, ki trdi, da je vse skupaj ena velika nate….

Najprej je nateg že informacija, ki jo ponavadi objavljajo takšni prevozniki na jumbo plakatih, da let stane le 1€ ali celo celih 10€. Tukaj seveda nihče ne laže, saj je to popolna resnica, le da nihče na jumbo plakatu ne objavlja, da je tukaj še to in to in ono in še najmanj 200 malenkosti, ki jih je težko ovrednotiti.

Nas Gerčarje, ki se na marketing kao spoznamo, takšne reklame niso prepričale. Nikoli. Tudi tokrat mi je Saša povedala že ceno z davkom in prispevki, ki navadno znesejo več, kot sama cena letalske vozovnice. No, saj to pa ni tako drago, sem si mislila in bila že pečena. S Tomažem sva se zedinila, da gremo v London, o tem povedala še Jaki in …. sledila je konkretna prijava preko interneta.
Ni kaj, sproti ti seštevajo in dodajajo vse dodatne stroške in prispevke in vedno imaš možnost odstopa, vendar kaj, ko si že popolnoma zakurjen in ti dodatnih 10€ ne pomeni veliko …. pa še dodatnih in ….. še enkrat dodatnih…. Na koncu se ceh poveča za kar nekaj ojrotov, vendar ti si že popolnoma zakurjen in odstop od kupčije ti bo povzročil glavobol in občutek pomanjkanja. Ja, ja, oni že znajo. 🙂

Kaj vse se nam je še naknadno izmuznilo iz žepa?
Že na spletu ti pulijo dodatne €. Vsak potnik MORA imeti prtljago, kajti program te ne izpusti, dokler ne izbereš količino prtljage na vsakega potnika. Pri nas imamo navado, da vse strpamo v en sam večji kovček, ki ga lahko po velemstnih ulicah in postajah vleče le naš Tomaž. 🙂 Včasih najdemo kakšno manjšo torbo tudi zame, vsekakor pa Jaka nikoli ne poseduje nobene prtljage. Vendar tukaj nimajo enake logike. 🙁 Izbrati moraš vsaj prtljago 0, kar očitno vseeno nekaj pomeni, saj ti “zanjo” zaračunajo dodatnih 6€. Prijavili smo torej le prtljago za Tomaža in s tem dodali 12€ ter 2x po nič prtljage torej še 2×6€ in vse skupaj znese 24€, kar pri takoooooo strašansko nizkih cenah vozovnic ni zanemarljivo, kajne?

Takoj po prijavi sem bila v dilemi kaj sedaj narediti z našim velikim kovčkom. Očitno bo treba po nakupih in morda raje nabaviti dva nova manjša kovčka in v bodoče prijavljati 1×0 in 2x po 1 …ja, zadeva se podraži, vendar kaj pa pomeni še dodatnih 6€, kajne? Pa nove kovčke bi tudi imela in to sploh ni strošek, temveč investicija. 🙂

Še dobro, da se mi je bralo drobnega tiska in navodil in sem še pred potjo opazila, da so kilažo ene prtljage brez dodatnega doplačila (ki je mimogrede odiralski) znižali …ali pa je pri tem prevozniku že od vedno tako nenormalno nizka??! 15kg je dovoljeno za enega in povem vam, da ob strogih pravilih, ko moraš vso tekočo kozmetiko in pijačo prenašati le še v kovčkih, ta kaj hitro naraste.

Ob sprotnem tehtanju naše prtljage, mi je doma uspelo vse zadeve zapakirati v en sam kovček. Bravo jaz! Drugega miceno mičkenega, takšnega na kolesih , bolj za afnanje, kot kaj drugega, kamor pospravimo knjige in kakšne revije ter fotoaparat, pa smo vzeli s seboj na letalo.

Dodati je potrebno tudi plačilo bencina do Celovca, sreča, da doletališča vodijo lokalne ceste in nam ni bilo potrebno dokupiti Vingete, pa parkirnino na Celovškem parkingu, ki je sicer blizu tej na Brniku, vendar pa priznajmo, da se na Brniku vedno lažje znajdemo in za več dnevno potovanje raje najamemo taksi ali “ata-transport”.

Kava, voda in sokovi, ki si jih ob več kot enournem čakanju (saj na takšno daljavo raje kreneš z malce več časovne rezerve) moraš privoščiti, so tam več kot enkrat dražji.

Tudi na letalu ni nič zastonj in skoraj nujno moraš vsaj otroku kupiti kakšno pijačo. Cena Coca-Cole v plastenki se ti nekako zdi sprejemljiva, dokler ne vidiš, da je plastenka velika le 1,5 dcl 🙂 In odkar preko carine ne spraviš niti originalno zapakirane vode, je jasno, da boš zapravljal tudi na letalu.

Zelo zanimivo postane, ko priletiš na letališče v Stanstead. Ostali dve letališči sta z Londonom povezani s podzemno in hkrati z nakupom vozovnice za transport do željenega hotela, plačaš že tudi vozovnico za kasnejše raziskovanje mesta. Tukaj je najprej na vrsti vlak od Stansteada do podzemne železnice. Povratna karta je 25funtov na osebo …kar je s popustom za otroka in preračunano v €, znese skoraj dodatnih 100€. Ja, ja, če si zadeve vajen kupiš vozovnico za 20funtov kar na letalu. Ampak tam ne nudijo vozovnic za otroke, tako da ti čakanje v vrsti ni prihranjeno 🙁

In če računam, da smo 2x plačali prenočišče le zato, ker so leti narejeni tako da v London letiš pozno popoldne in iz Londona dopoldne, potem počasi pričenjam početi ravno to, kar najbolj sovražim; strinjati se s Tomažem 😉 .

Ja, letalo ima skoraj praviloma vedno zamudo, poleg tega smo se z vlakom do Londona cijazili uro in pol (čeprav naj bi bila po urniku vožnja dolga le 45 minut), prestopanje iz letala na vlak iz vlaka na podzemno in še tam nekajkrat sem in tja, nam je vzelo toliko časa, da smo do hotela prišli ob 10h zvečer. Seveda smo takoj zatem odšli le še v posteljo.

In nazaj grede podobna zgodba, le da je bil tokrat vlak hitrejši, zato pa letalo mnogo počasnejše in postopki na angleškem letališču neverjetno počasni. Iz hotela smo krenili ob 9:30 brez zajtrka (mimogrede bil je opcija z doplačilom 7 funtov (10€) in to skrajno neokusen že naložen na krožniku 🙁 ), misleč, da bomo imeli nekje med potjo dovolj časa za posedanje ob toastu in kavi. Nič od tega! Na srečo smo imeli vsaj možnost ustaviti se v Mcdonaldsu, kjer je vsaj Jaka nekaj prigriznil, midva sva uspela popiti kavo, Tomaž pa je med McDonalsom skočil v trgovino po sendviče …vse ostalo je bilo skakanje od šalterja do šalterja, čakanje v vrstah in na koncu še predolgo letenje. V Ljubljano smo prispeli ob pol osmih zvečer, lačni in žejni.

Pa naj mi še kdo reče, da so nizkoproračunski leti poceni! 🙁

Aja, naj vas opozorim, da cariniki v Stansteadu komplicirajo v nulo. Vsak potnik lahko prestopi carino le z ENIM kosom prtljage. Govorimo o torbi, ali denarnici, ruzaku …kar koli že. V našem primeru se je zadeva zakomplicirala, ker smo imeli tisti že zgoraj omenjeni kovček na koleščkih, na ramenih sem jaz imela osebno torbico, Tomaž tudi eno taško z dokumenti, Jaka pa žogo, ki jo je moral imeti, ko smo obiskali nogometno igrišče Chelsea. Torej 4 kosi in trije ljudje. Šele tlačenje žoge in moje torbe v eno samo večjo taško, je zadostilo normativom in uspeli smo se prebiti preko ene stopnice angleških komplikacij.

Kam za prvomajske počitnice?

Totalna dilema. Rabim pomoč!
pocitnice.jpg

Dejstvo je, da gremo nekam. Dejstvo je, da smo trije: Tomaž, Jaka in jaz. Dejstvo je, da gremo z avtom …ali pa morda ne …ampak najraje. Morda pa z letalom …ampak kaj na kratko, s kakšnim nizkoproračuncem ….itak pa je to finta v levo 😉
In dejstvo je, da si ob prvomajskih praznikih želimo toplote in ne mraza. Aja, pa še to je dejstvo, da smo časovno omejeni s 5-imi dnevi, je treba delat, pač. 🙁

Vse ostalo je stvar razprave in stvar pogajalskih veščin vsakega od udeležencev tega izleta. Takole izgleda situacija do sedaj:

Radi imamo Italijo v vseh oblikah in smereh, vendar smo jo zato tudi že precej videli. Toskana v celoti, severni del vzhodne obale, zahodne obale tudi, Rim, Gardsko jezero, Ravena, Verona, Milano, Bologna, Vicenca, Dolomiti predvsem pozimi in nekaj malega tudi poleti, Benetke itak, Lignano nedvomno, Grado in Jesolo tudi…to je že vse videno. Dalje na jug Tomaž ne želi. Je pač ziheraš in vedno razmišlja o krajah avtomobilov in komplikacijah povezanih s tem.

Monaco in francoska riviera; Jaka obožuje. Smo bili tudi že milijonkrat, vendar naš najmlajši ponovno navija za to destinacijo. Tomažu ne diši, ker no ja, nekako je vse $$$$$. 😉

Provansa; smo bili, vendar bolj na hitro, ker je bila vedno glavna destinacija še mnogo naprej (Paris, Barcelona). Jaka tokrat najbolj navija za to, Tomaž se upira, ker pravi, da si te počitnice predstavlja bolj ležerno …eno sončno lokacijo, žoga za košarko, lopar za tenis …pa mal ogledov, sprehodov …tukaj pa se mu dozdeva, da bo spet kup vožnje in nič drugega.

Hrvaška; jaz bi šla malce navzdol ob obali, vendar pa ima Jaka do tega absolutni odpor. Ne vem …očitno smo doma vedno tako javno kritizirali, da se je tega navzel. Zdaj pa mamo! 🙁

London; je bila ideja, vendar tile nizkoproračunski prevozniki itak ne vem kje so tako nizko proračunski, saj meni ne uspe nikoli dobiti povratne karte za manj kot 150-200€ na osebo. Je to poceni?

Kaj bi predlagali vi?

Na Šmarno goro s svojo šunko in potico

vzpon-v-hrib.jpgVčeraj sva s Tomažem spet sopihala na Šmarno goro. Še sreča, da sva jutranja človeka in sva vkreber lezla že malce po osmi zjutraj in se ob pol desetih že vračala, kajti če se včeraj Šmarna ni zrušila pod bremenom romarjev, potem bo zdržala še leta. Prav grozno je videti kolono ljudi, ki stopicajo eden za drugim … v koloni … počasi (hitro tako ali tako ne gre) proti vrhu. Takšne Šmarne ne maram.

Ne maram pa tudi ljudi, ki gredo na Šmarno ob takšnih dnevih. Res jih ne maram! Zakaj? Stalni obiskovalci Šmarne so (smo) prijazni in vsakemu, ki ga srečamo namenimo prijazen pozdrav. Takšne slučajne obiskovalce spoznaš po tem, da se prav trudijo skriti pogled, da ti ja slučajno ne uspe vsaj pokimati, kajti to terja pozdrav nazaj, kar pa je očitno zelo naporna stvar. 🙁 Druga moreča stvar, ki je bila danes prav v nebo vpijoča pa je, ko si takšni občasni obiskovalci, na vrh hriba prinesejo cel ruzak velikonočne malice.

Razumem kakšne mlade mamice, ki za svojega otroka prinesejo s seboj ravno tak sendvič, z ravno pravšnjo količino sira in brez kumarice in paradižnika. Razumem starejšega možaka, ki s seboj prinese prisrčnico s tistim svojim domačim žganjem, nikakor pa ne razumem tega, kar sem videla danes. Priletna gospa in gospod sta si naročila, ja celo tam sta naročila vsak svojo šalico čaja, to postavila na mizo, potem pa je gospa začela iz svojega nahrbtnika vleči velikonočne dobrote. Kruh, šunko, jajčka, nek sirček, potico, seveda ….ata si je vzel še neke piškotke, narezal jabolko, na koncu pa še pomarančko. Lepo vas prosim, ljudje božji, pojejte te svoje dobrote doma ali pa na tistih vrtičkarskih vikendih, ki v veliki večini tako ali tako še stojijo! Midva sva mizo sicer imela (sva bila dovolj zgodnja), vendar pa so novo došli obiskovalci že pogledovali naokrog in iskali prostor zase. Malo spoštovanja prosim! Do takšnih obiskovalcev, ki bi tam pojedli kakšno joto ali ričet, do gostilničarja, ki mora to področje vzdrževati in konec koncev do tistih pridnih študentov, ki so morali ravno tako pospraviti mizo tudi za “gorenjskimi” gosti!