Draga moja sodelavka in kolegica Saša, hvala za nasvet in idejo kam za prvomajske počitnice. Imeli smo se krasno in ponovno ugotovili, da je London eno izmed nam zelo ljubih velemest. V nadaljevanju sledi kritika na letalskega prevoznika, vendar moram poudariti, da vtis o prevozniku nikakor ni porušil našega izredno dobrega splošnega vtisa celotnega izleta.
To kritiko bi sama poimenovala zgolj opazovanje zahtevne stranke, pa vendar s tem potrdila opazko mojega prijatelja Žige, ki pravi, da sem ena tečka. 🙂 Kaj čem, kritično opazujem svet okrog sebe 🙂 !
Moj Tomaž je bolj varčne narave in čeprav kar veliko “zapravimo” na raznih izletih in potovanjih, je vsako od njih vedno predmet težke diskusije in preračunavanja ter končne odločitve glede na “price performance”. Prepričana sem, da tokrat odločitev ne bi padla na London, če nas ne bi zmedla in zavedla dobra marketinška poteza nizko proračunskega letalskega prevoznika. In po eni strani sem jim za to celo hvaležna. 🙂 Po drugi pa moram pritegniti Tomažu, ki trdi, da je vse skupaj ena velika nate….
Najprej je nateg že informacija, ki jo ponavadi objavljajo takšni prevozniki na jumbo plakatih, da let stane le 1€ ali celo celih 10€. Tukaj seveda nihče ne laže, saj je to popolna resnica, le da nihče na jumbo plakatu ne objavlja, da je tukaj še to in to in ono in še najmanj 200 malenkosti, ki jih je težko ovrednotiti.
Nas Gerčarje, ki se na marketing kao spoznamo, takšne reklame niso prepričale. Nikoli. Tudi tokrat mi je Saša povedala že ceno z davkom in prispevki, ki navadno znesejo več, kot sama cena letalske vozovnice. No, saj to pa ni tako drago, sem si mislila in bila že pečena. S Tomažem sva se zedinila, da gremo v London, o tem povedala še Jaki in …. sledila je konkretna prijava preko interneta.
Ni kaj, sproti ti seštevajo in dodajajo vse dodatne stroške in prispevke in vedno imaš možnost odstopa, vendar kaj, ko si že popolnoma zakurjen in ti dodatnih 10€ ne pomeni veliko …. pa še dodatnih in ….. še enkrat dodatnih…. Na koncu se ceh poveča za kar nekaj ojrotov, vendar ti si že popolnoma zakurjen in odstop od kupčije ti bo povzročil glavobol in občutek pomanjkanja. Ja, ja, oni že znajo. 🙂
Kaj vse se nam je še naknadno izmuznilo iz žepa?
Že na spletu ti pulijo dodatne €. Vsak potnik MORA imeti prtljago, kajti program te ne izpusti, dokler ne izbereš količino prtljage na vsakega potnika. Pri nas imamo navado, da vse strpamo v en sam večji kovček, ki ga lahko po velemstnih ulicah in postajah vleče le naš Tomaž. 🙂 Včasih najdemo kakšno manjšo torbo tudi zame, vsekakor pa Jaka nikoli ne poseduje nobene prtljage. Vendar tukaj nimajo enake logike. 🙁 Izbrati moraš vsaj prtljago 0, kar očitno vseeno nekaj pomeni, saj ti “zanjo” zaračunajo dodatnih 6€. Prijavili smo torej le prtljago za Tomaža in s tem dodali 12€ ter 2x po nič prtljage torej še 2×6€ in vse skupaj znese 24€, kar pri takoooooo strašansko nizkih cenah vozovnic ni zanemarljivo, kajne?
Takoj po prijavi sem bila v dilemi kaj sedaj narediti z našim velikim kovčkom. Očitno bo treba po nakupih in morda raje nabaviti dva nova manjša kovčka in v bodoče prijavljati 1×0 in 2x po 1 …ja, zadeva se podraži, vendar kaj pa pomeni še dodatnih 6€, kajne? Pa nove kovčke bi tudi imela in to sploh ni strošek, temveč investicija. 🙂
Å e dobro, da se mi je bralo drobnega tiska in navodil in sem še pred potjo opazila, da so kilažo ene prtljage brez dodatnega doplačila (ki je mimogrede odiralski) znižali …ali pa je pri tem prevozniku že od vedno tako nenormalno nizka??! 15kg je dovoljeno za enega in povem vam, da ob strogih pravilih, ko moraš vso tekočo kozmetiko in pijačo prenašati le še v kovčkih, ta kaj hitro naraste.
Ob sprotnem tehtanju naše prtljage, mi je doma uspelo vse zadeve zapakirati v en sam kovček. Bravo jaz! Drugega miceno mičkenega, takšnega na kolesih , bolj za afnanje, kot kaj drugega, kamor pospravimo knjige in kakšne revije ter fotoaparat, pa smo vzeli s seboj na letalo.
Dodati je potrebno tudi plačilo bencina do Celovca, sreča, da doletališča vodijo lokalne ceste in nam ni bilo potrebno dokupiti Vingete, pa parkirnino na Celovškem parkingu, ki je sicer blizu tej na Brniku, vendar pa priznajmo, da se na Brniku vedno lažje znajdemo in za več dnevno potovanje raje najamemo taksi ali “ata-transport”.
Kava, voda in sokovi, ki si jih ob več kot enournem čakanju (saj na takšno daljavo raje kreneš z malce več časovne rezerve) moraš privoščiti, so tam več kot enkrat dražji.
Tudi na letalu ni nič zastonj in skoraj nujno moraš vsaj otroku kupiti kakšno pijačo. Cena Coca-Cole v plastenki se ti nekako zdi sprejemljiva, dokler ne vidiš, da je plastenka velika le 1,5 dcl 🙂 In odkar preko carine ne spraviš niti originalno zapakirane vode, je jasno, da boš zapravljal tudi na letalu.
Zelo zanimivo postane, ko priletiš na letališče v Stanstead. Ostali dve letališči sta z Londonom povezani s podzemno in hkrati z nakupom vozovnice za transport do željenega hotela, plačaš že tudi vozovnico za kasnejše raziskovanje mesta. Tukaj je najprej na vrsti vlak od Stansteada do podzemne železnice. Povratna karta je 25funtov na osebo …kar je s popustom za otroka in preračunano v €, znese skoraj dodatnih 100€. Ja, ja, če si zadeve vajen kupiš vozovnico za 20funtov kar na letalu. Ampak tam ne nudijo vozovnic za otroke, tako da ti čakanje v vrsti ni prihranjeno 🙁
In če računam, da smo 2x plačali prenočišče le zato, ker so leti narejeni tako da v London letiš pozno popoldne in iz Londona dopoldne, potem počasi pričenjam početi ravno to, kar najbolj sovražim; strinjati se s Tomažem 😉 .
Ja, letalo ima skoraj praviloma vedno zamudo, poleg tega smo se z vlakom do Londona cijazili uro in pol (čeprav naj bi bila po urniku vožnja dolga le 45 minut), prestopanje iz letala na vlak iz vlaka na podzemno in še tam nekajkrat sem in tja, nam je vzelo toliko časa, da smo do hotela prišli ob 10h zvečer. Seveda smo takoj zatem odšli le še v posteljo.
In nazaj grede podobna zgodba, le da je bil tokrat vlak hitrejši, zato pa letalo mnogo počasnejše in postopki na angleškem letališču neverjetno počasni. Iz hotela smo krenili ob 9:30 brez zajtrka (mimogrede bil je opcija z doplačilom 7 funtov (10€) in to skrajno neokusen že naložen na krožniku 🙁 ), misleč, da bomo imeli nekje med potjo dovolj časa za posedanje ob toastu in kavi. Nič od tega! Na srečo smo imeli vsaj možnost ustaviti se v Mcdonaldsu, kjer je vsaj Jaka nekaj prigriznil, midva sva uspela popiti kavo, Tomaž pa je med McDonalsom skočil v trgovino po sendviče …vse ostalo je bilo skakanje od šalterja do šalterja, čakanje v vrstah in na koncu še predolgo letenje. V Ljubljano smo prispeli ob pol osmih zvečer, lačni in žejni.
Pa naj mi še kdo reče, da so nizkoproračunski leti poceni! 🙁
Aja, naj vas opozorim, da cariniki v Stansteadu komplicirajo v nulo. Vsak potnik lahko prestopi carino le z ENIM kosom prtljage. Govorimo o torbi, ali denarnici, ruzaku …kar koli že. V našem primeru se je zadeva zakomplicirala, ker smo imeli tisti že zgoraj omenjeni kovček na koleščkih, na ramenih sem jaz imela osebno torbico, Tomaž tudi eno taško z dokumenti, Jaka pa žogo, ki jo je moral imeti, ko smo obiskali nogometno igrišče Chelsea. Torej 4 kosi in trije ljudje. Å ele tlačenje žoge in moje torbe v eno samo večjo taško, je zadostilo normativom in uspeli smo se prebiti preko ene stopnice angleških komplikacij.
Zelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.
