pristavljam svoje zrno k razkrivanju resnice o Mariu Galuniču in dobrodelnih akcijah.
Ker verjamem Žigi
Å e en nakupovalni center?!
Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!
Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!
Pa smo ga kmalu dobili tudi mi! Kateri je že bil prvi pri nas? Interspar? Mercator? Oba hkrati? Spomnim se le tega, da smo bili ob odprtju Mercatorja veseli, da imamo končno tudi ob deževnih in turobnih dneh možnost, da se ob nedeljah dobivamo s prijatelji na kavici. Naša stanovanja so bila takrat majhna … ja, prav majcene garsonjere, kamor nikakor nisi spravil 6 odraslih in 5 ali še več kričečih otrok, ljubljanski lokali pa polni dima in natakarjev ter gostov, ki bi ob malih kričačih zagotovo zavijali z očmi. Tako je postal lokal sredi hodnika v novem nakupovalnem centru, kot narejen za nas.
Mularija se je podila po tekočih stopnicah, ženske smo opravile nujne nakupe, vmes skočile še probati pomerit nove kopalke, pili smo kavice, se pogovarjali, ob 12h pa vsak na svoj konec in kuhat nedeljsko kosilo. Pravi nedeljski obred, namesto maše, kot nekakšen moderni način druženja.
Pa so kmalu odprli nov center. Pa še enega. Pa enega obnovili in povečali. Pa spet nov center. Pa širitev drugega ….
Naši otroci se danes ne podijo več po tekočih stopnicah, majhni lokali niso več zakajeni, kopalk ali česa drugega se mi ne da več pomerjati niti takrat, ko jih MORAM, nam se ne da več pohajati ne po mašah, ne po nakupovalnih centrih, ne lokalih …. Prihajajo pa nove generacije, ki sem ji to očitno zdi še zanimivo?
Meni se dobesedno bruha od centrov. Toliko huje je, ker Jaka cele dneve preživlja pri babi in dediju v Novih Jaršah, kjer je BTC logična rešitev za vsak nakup kruha, žoge ali navadnega svinčnika, popoldne pa Jaka 3x na teden preživi na teniškem igrišču v Å entvidu, ki je pljunek stran od Mercatorjevega centra, kjer moram jaz vsaj uro in pol preždeti1 preden ga poberem in odpeljem domov. Torej nakupovalni centri so danes zame nekakšna obveza in o njih ne sanjam niti slučajno več …. no, razen kadar me tlači mora.
In tako so te dni odprli so nov nakupovalni center SuperNova! Mor’š misl’t! Ja, ja, smo ga šli pogledati tudi mi. Ne, ne na dan otvoritve, ker tako željna videnja tega človeškega dosežka res nisem bila. Jah, še en center pač!
Bolje od že znanega, ker ni razvlečen v tri krasne in so ga širili v nadstropje, slabše ker ima parkirne prostore nepokrite, bolje, ker ima kar nekaj (zaenkrat še) precej urejenih lokalov, ki začuda niso vsi strpani na istem koncu, slabše, ker je nekako prazen po hodnikih, bolje, ker ima klopce po vsej svoji dolžini in lahko posediš in počakaš na nekoga, ki še vedno pomerja oblačila, slabše, ker … ker … ker enostavno imam že polno kapo teh centrov in njihove medsebojne borbe za prevlado na trgu.
Na vratih tega centra piše, da se ob nedeljah in praznikih odpira ob 9:00. Včeraj je bila nedelja. Bila je navadna nedelja, a lahko bi bil tudi praznik. Lahko bi bil praznik in nedelja hkrati. Kaj to pomeni za SuperNovo? Očitno nekaj posebnega, kar bi morali zapisati, kot “Ob nedeljah, ki so hkrati prazniki – ZAPRTO”. Ob 9h zjutraj sva se midva slučajno znašla na tistem koncu in ker sva potrebovala svež kruh in ker sva videla zbirajočo se množico, sva se tja postavila tudi midva. Ob 9:05 sva obupala, ker v notranjosti trgovine ni bilo žive duše in ker tistega kruha res nisva tako obupno nujno potrebovala. Ostali so še kar vztrajali.
Le do kdaj jih je nov nakupovalni center, ki je ob obilici dela pozabil na posredovanje nujnih informacij, vlekel za nos?
- vsaj ob zimskih in deževnih dneh [↩]
In kdo je naš Big Brother?
Naš dvanajstletnik je seveda prepričan, da bi svet brez enega dneva televizije, če že ne propadel, vsaj doživel majhno krizo svojega obstoja. No, morda bi še zdržal brez poročil, risank, poljudnoznanstvenih oddaj, vsekakor bi preživel brez španskih nadaljevank, zdržal brez filmov, a nikakor prenesel niti enega sušnega dne brez športnih prenosov.
Pri nas je dom razdeljen na spalni, toaletni in dnevni prostor in v dnevnem se dogaja vse …. v njem ni pregrad, sten ali vrat, ki bi razdeljevale ali povezovale kuhinjo, jedilnico, dnevno ali delovno sobo. Tam delamo na računalniku, se učimo, kuhamo, obedujemo, pomivamo posodo in seveda gledamo televizijo. Vse to počnemo v enem prostoru. In tako se kljub dejstvu, da mene televizija niti ne zanima, zgodi da mi tako kot včeraj, oko zastane na kakšni televizijski oddaji.
Tako sem včeraj vsa zgrožena opazovala oddajo, ki naj bi bila …. pravzaprav je … komercialne narave, a bi jo prej imenovala dokumentarna oddaja o psiholoških poskusih na ljudeh. Big Brother je prešel vse mere dobrega okusa!!!! Naš Jaka je pred leti v Gonfaronu ure in ure strmel v majhne želvice, ki so se kobacale ena preko druge in želele priti iz zaboja, kamor so jih zaprli lastniki želvastega živalskega vrta1 , jaz pa še pomnim čase, ko so ljudje uživali v opazovanju šimpanzov, ki so se v kletki tepli za zadnjo banano. A očitno so ti časi minili. Ljudi ne zanimajo več enolična opravila šimpanzov, želv ali celo ljudi, ki so v prvih resničnostnih šovih le (!) stregli, se malce sporekli in tekmovali v tem, kdo bo Baru prinesel večji zaslužek! Celo seks pred očmi javnosti ni več nič posebnega. Dajmo ljudi spraviti na nivo živali, jih zapreti v kletko, na drugo stran postaviti kup “banan”, do katerih lahko pridejo le ob sprostitvi svojih najbolj bazičnih lastnosti.
Oprostite, a odgovorne za scenarij zadnje oddaje Big Brother bi bilo potrebno prijaviti varuhu človekovih pravic ali še kakšni drugi ustanovi, ki preprečuje poskuse in nasilje nad človeškimi bitji!
Sicer pa sem ob spremljanju včerajšnje oddaje pomislila, da smo tako ali tako vsi ujetniki takšnega ali drugačnega resničnostnega šova. Le kdo postavlja banane pred mojo kletko? In kako daleč sem pripravljena iti jaz, da dobim luksuzni del kletke? Se tudi jaz ogibam brezdomcem? Me moti smrad soljudi? Objemam le takrat, ko objemam pravzaprav svoj ego? Khmm???
- ali kakorkoli se že imenuje [↩]
Tekmovanje v direktnem marketingu
priporočam, priporočam in še enkrat priporočam.
Vseeno je ali je nekdo strokovnjak, ali popoln laik, vseeno je ali zmagaš ali ne, saj nagrade so itak BV … organizatorji oprostite, vendar zame, poudarjam – zame 1 leto UPORABE avtomobila, ki je povrh vsega slabši od tistega, ki ga že vozim in mi tako povzroči le težavo kaj narediti s toliko pleha, ni nagrada, ki motivira. Seveda ne rečem, da si nisem želela zmagati … a ne zaradi pleha, bolj zaradi občutka, ki ti ga da zmaga, biti prvi, dosežka s katerim se konec koncev lahko okitiš pri prošnji za novo službo itd.
Tekmovala sem kar dvakrat zapored in kar dvakrat vplačala1 kotizacijo za udeležbo. Prvič me je v to pregovoril Aleš sam, v drugo pa sem se na osnovi prejšnjih izkušenj prijavila kar sama. Stvar nisem vzela, kot tekmovanje, kjer me na koncu čaka mamljiva nagrada, ampak kot zabaven način učenja, ki je na koncu ob dosegu uspeha lahko še prijetno nagrajen. Trik je zanimiv in podoben temu, kajne? Plačaš zato, da za nekoga potem nekaj delaš, da nekomu brezplačno opravljaš delo marketinške agencije? Ja, ja, saj je najbrž pol izdelkov totalen crap, a nekaj pa podjetja le prodajo tudi na ta način, predvsem pa se podjetja iz tega tudi kaj naučijo … vsaj upam, da se.
In povrh tega mag. Aleš Lisac vse skupaj zavije še v en velik celofan in doda veliko mašno ter si z vsem skupaj naredi še dodatno takorekoč brezplačno reklamo. Bravo!
Sem jaz nategnjena ogoljufana?Naivna?
Sploh ne! Jaz sem v zadevo šla zavestno in za ceno vloženega potegnila dobro dozo koristi.
Lani sem od tekmovanja dobila naslednje (nizam jih po pomembnosti):
- prijatelja / Z Žigo sva se poznala že pred tem, vendar bolj površno … tako malce bolj poslovno. Najbrž sva bila tudi ena redkih, ki sva k temu tekmovanju pristopila timsko. Naključno sva se oba prijavila in nato ves čas komunicirala in sodelovala. Vsako nalogo pregledala še drug drugemu, si pomagala, se korigirala in oba skupaj prilezla do iste stopnje (med 4. in 8. mestom). Iz tega druženja pa potegnila prijateljstvo, ki še vedno traja.
- učenje / na zabaven in zanimiv način sem se naučila res veliko. Nikoli nisem zapiskov tako podrobno prebirala, kot takrat, ko sem jih morala v praksi tudi uporabiti. Posledično se je moje znanje poznalo tudi pri delu v podjetju. Marketing in ukvarjanje s promocijskimi teksti je postalo resni del našega dela in posledice so se odražale tudi po finančni plati.
- druženje-networking / zabavno je bilo spoznati sotekmovalce in ne glede na to, da sem pogrešala več vmesnih srečanj, sem izkoristila vsaj prvi spoznavni sestanek in takrat navezala nekaj stikov, ki sem jih preko mailov in kasnejših srečanj še utrdila.
- samopromocija / splet je bil lani postavljen drugače. Morda za Lisac&Lisac slabše, a za nas tekmovalce bolje. Pod mojim opisom je bil jasno zapisan link do spletne strani našega podjetja (kasneje, ko sem odprla blog pa do tega bloga)
- Nagrade / Na koncu sem zaradi dokaj dobre uvrstitve dobila še nekaj nagrad, od katerih se mi nekatere še vedno valjajo po mizi. Npr. brezplačno striženje v frizerskem salonu Stevo. Pa kako naj grem k Stevotu, če imam Barbaro, ki je moja prijateljica, ne le moja frizerka!?
In kaj naj z bonusom za nakup knjig pri založbi Lisa&Lisac, ko pa se takšne knjige valjajo po vseh vogalih moje pisarne ter dnevni sobi, spalnici in podstrešju naše hiše?! Naše podjetje izdaja vsak mesec vsaj 1 nov naslov knjige z prav takšno tematiko, kot jo ima Lisac&Lisac in kakšna tretjina teh knjig, ki jih imam lepo zložene za svojim hrbtom, je izdala prav založba Lisac&Lisac. Udeležba na kakšnem seminarju, ki ga organizira Lisac&Lisac? Jah, tudi seminarji so nekaj, kar je moje DELO in jih organiziramo po tekočem traku in po pravici povedano mi včasih seminarji lezejo že iz ušes. Najboljša nagrada, ki sem jo prejela je bil vrednostni bon Globtourja. Unovčila sem ga za nek polet v tujino.
Vse to sem v povračilo za moje sodelovanje dobila lani, zato pravim, da je bilo več kot vredno.
In letos?
- Prijatelja še imam, a novega iz tega tekmovanja ne bi niti mogla spoznati, saj svojih sotekmovalcev tokrat nisem imela možnosti spoznati. Prvo srečanje se je nekako čudno porazgubilo in ostali smo pri tem, da se spoznavamo preko opisov na spletni strani.
- Znanje sem lani zajemala z veliko žlico, letos zapolnjujem še tistih nekaj lukenj v znanju, a velikih magičnih formul marketinga najbrž ne bom več odkrila.
- druženje/networking tokrat pogrešam. Prvo srečanje je minilo brez kakšnega mentorja, ki bi nas seznanil in morda le za nekaj minut zbral skupaj, na drugem pa smo se v množici 4000 obiskovalcev popolnoma izgubili in četudi smo morda bili tam vsi, kontaktov ni bilo mogoče navezati.
- samopromocija bi me letos zanimala, saj imamo novo podjetje Amec d.o.o, ki bi mu le koristilo kakršno koli objavljanje na takšnih portalih, kot je prvak.si, a stvar je zastavljena tako, da le najbolj vztrajni bralci pridejo do slik tekmovalcev in nato klikajo še dovolj dolgo, da se jim pokaže še kakšen link do kakšne spletne strani. Na strani prvak.si imam sicer objavljen link na svoj blog, a je tako močno skrit, da ga tudi tokrat, kljub moji močni želji, da ga najdem, nisem uspela. In v vsem času (4 meseci) sem (po analizi sodeč) iz te strani dobila le 4 referenčne klike. Za takšno frekvenco se mi ni dalo niti urejati, da bi link zamenjali za www.blog.amec.si
- nagrade me itak ne zanimajo, a letos sem itak izpadla dovolj hitro, da mize ne bom dodatno zatrpala z novimi stvarmi, ki jih ne morem vreči stran. 🙂
Sama nisem nikoli imela težave s tem, da ima sosed debelo kravo. Debelejšo od moje. In tudi s tem ne, da sem sosedovo debeluhinjo celo jaz pomagala rediti. Naj jo ima kravo debelo, če se le moja ne suši zaradi tega. Torej, tudi tokrat mi udeležba ni škodila in moja krava se ni posušila. A kakšnega blaznega efekta letos ni bilo. Pod bilanco je zapisana pozitivna nula in odločitev, da se drugo leto ne grem več.
- ja, ja, za tekmovanje je potrebno plačati [↩]
Ena čez dohtarje
Saj ne vem, če si tole lahko privoščim?! Zdravnike potrebujemo, so zlata vredni in zdravje je ena najpomembnejših, če ne res najpomembnejša vrednota. Zanj bi dali vse, zato so zdravniki mali bogovi, ki naj bi jih častili, obdarovali in bognedaj kritizirali.
A kaj, ko jaz ne morem iz svoje kože in moram stegniti jezik povsod tam, kjer me kaj moti. In tokrat se mi življenje vrti okrog bolnic, zdravnikov, bolniškega osebja in seveda domov za ostarele občane.
V zdravstvo verjamem in prisegam na klasično medicino. Verjamem in zaupam zdravnikom in verjamem celo, da imamo v Sloveniji kljub precej kaotični situaciji v zdravstvu, še vedno dovolj kvalitetnega zdravstvenega kadra. Ampak (!) …. ja, sedaj pride moj ampak.
‘Ampak’ se nanaša na vse, kar ni čista stroka, a je z njo neločljivo povezano in je po mojih nekajkratnih izkušnjah pod vsako mero dobrega odnodsa. Nanaša se tako na osnovne namestitvene pogoje za paciente, kot na ostale zadeve, ki so bolj psihološke narave. Npr. pogovore zdravniškega osebja s pacienti, skrb za njihovo psihično stanje ob težkih (ali celo lažjih) bolezenskih situacijah, komuniciranje s svojci ali pacienti, obveščanje in informiranje o stanju in možnih posledicah bolezenskega stanja …
Kot, da se zdravniki bojijo možnih posledic napačnega komuniciranja, zato so sklenili, da je bolje molčati, kot informirati. Pacienti ali svojci bodo bolj zadovoljni, če se jim ne pove ničesar oz. posledično je pričakovati manj težav, če se ne izda nič otipljivega, pacienta se zdravi, situacija pa se tako ali tako razvija in sproti odkriva plast po plast.
Večina mojih tovrstnih izkušenj je povezanih z nevrologijo. Tašča, mož, oče …. sedaj še tast … 5. nadstropje Kliničnega centra, eni levo na nevrološki oddelek, drugi desno na nevrokirurgijo, vmes pa še malce na staro nevrološko kliniko preko ceste. Verjamem, da je lažje komentirati zlom leve noge, kot kap ali možganski tumor, vendar pa vsaj jaz od zdravstva pričakujem vse kaj več, kot le strokovno zdravljenje konkretne bolezni.
Ob diagnozi rak, tumor, kap je potrebno še vse kaj drugega kot zapisati napotnico, sprejem na oddelek, zapisati prava zdravila, natančno in uspešno operirati, menjati plenice ter vsakodnevno prinašati svež čaj!
Ob moževi bolezni je bila edina strokovna oseba na katero smo se obračali, njegov kirurg. Kirurg? Je res ena in ista oseba sposobna pravilnega psihičnega pristopa ob posredovanju diagnoze, natančnega operiranja ter kasnejšega pravilnega pristopanja k pacientu, ki se mora po operaciji postaviti na noge tako fizično, kot psihično? In ta ista oseba naj bi se med svojimi zahtevnimi operacijamo pogovarjala še z zateženimi in morda celo paničnimi svojci?
Na moja vprašanja o tem kaj lahko pričakujemo v prihodnosti, je bil seveda odgovor žbljmhmj. Kaj pa naj reče?! In ker sem precej tečne narave1, sem težila še naprej in zahtevala statistiko. In težila še naprej in želela najboljšo možno varianto in najslabšo možno varianto. In ker sem težila, sem nekaj, res le nekaj le dobila. Nekaj drobcenih, majcenih informacij. Daleč od tega, kar bi po mojem skromnem mnenju bil, moralni minimum.
Pri tastu se zgodba ponavlja in tokrat v najslabši možni različici. Tasta v zadnjem letu prekladamo iz bolnice v bolnico, se zadovoljimo s tem, da je ob odhodu nasmejan in videti zdrav, odpeketamo z novim paketom receptov za nova zdravila, ki jih je tako ali tako preveč, da bi sploh še lahko vedeli čemu služijo, verjamemo, da ni nihče ničesar pozabil, mu zdravila tedensko našibamo v temu namenjene plastične škatlice (BTW, za primere, ko se ti meša od blazno velikih količin različnih zdravil, je idealna rešitev posebna škatlica, kjer tablete pripraviš za cel teden vnaprej) in pozabimo na skrbi do naslednjega meseca, ko se pojavijo čudni izpuščaji, ga peljemo v bolnico, tam je 2 tedna, dobi nove tablete, ukinejo nekaj starih, ga pošljejo domov, spet vsi veseli pakiramo tablete v plastične škatlice. 2 meseca miru, tast postane zatečen. Ne, čebele niso, saj je zima?! Zdravniki na vprašanje (!) povedo nekaj, kar na nas deluje, kot dokaj verjetno in “kupimo”. 1 mesec miru, tast obleži v postelji. Nima moči. Infarkt? Ne, najbrž ne, a vseeno zelo slabo srce. Urgenca, čakanje, sprejem, na oddelek, 1 teden tam … nova doza zdravil, tokrat ugotovitev, da gre za močno sladkorno. Spet smo zadovoljni, kajti imamo novo informacijo, novo dozo zdravil in tasta doma.
A v vsem tem času ne pomnim, da bi nam kdor koli od zdravnikov posredoval kompleksno informacijo o stanju očitno precej bolnega in izčrpanega človeka. Mi naivno hitro zadovoljni pa ne vrtamo in ne sprašujemo.
In spet nekaj mesecev miru in navideznega zatišja. Tokrat pade po tleh in 20 ur (!) nemočen leži na tleh svoje spalnice. Ker se ne javlja na telefon, ga obiščemo, najdemo v takšnem stanju, kličemo rešilca in spet je v bolnici. Tokrat je razlog pljučnica in mi smo s podatkom spet hitro zadovoljni. Nihče ne razmišlja o tem, da od pljučnice ljudje ravno ne padajo po tleh. Danes se sprašujemo, če je bila morda rahla kap? Tast je v bolnici teden dni in konec januarja tega leta ga ponovno prepustijo naši oskrbi. Mi ponovno vsi srečni, ga odpeljemo domov, prinesemo novo količino zdravil, ga negujemo a se čudimo, da tokrat ne skače veselo po stanovanju, ampak le poležuje. 4 dni (!) kasneje ga udari kap! Doma! Baje naj bi se to pričakovalo?? Kdo bi vedel, zdravniki z nami niso govorili. Morda bi morali spraševati mi? Je v kupu zdravil, ki jih je dobil, sploh bilo kaj takšnega, ki preprečuje strjevanje krvi? Med 30 zdravili jaz nisem brala vseh informacij kaj zdravi kaj in kdaj ter kaj škoduje čemu …zaupaš pač!
In sedaj tast leži. Leži že 2 tedna. Nepokreten. Kakšen dan ima odprte oči, nas gleda, kima, poskuša reči kakšno besedo in le pri “adijo” po smislu ugotoviš, kaj je poskušal povedati. Å e isti dan, ko so ga sprejeli, sva z možem ugotavljala, da četudi čez nekaj dni odpleše iz bolnice, potrebuje 24 urno nego in ugotovila, da je potrebna akcija za iskanje doma za ostarele. Kaj pravijo zdravniki? Nič. “Bomo videli”, “stanje je stabilno” Stabilno kaj? Stabilno slabo? “težko kaj konkretnega rečemo”, “počakajmo še malo”
#$””!)@##! Očitno je najbolje, da se ne sprašuje nič, saj celo na naše teženje ne dobivamo konkretnejših informacij! Kaj je res težko usposobiti kader, ki zmore nekaj osnovnih retoričnih znanj, ob tem pa razume tudi nekaj zdravstvenega izrazoslovja, ki se mu makar pripravi nekaj teksta, ki ga zrecitira pacientu ali pa njegovim svojcem??!!
Nekaj podobnega temu: “Spoštovani, vaš oče je trenutno v stanju, ki ste ga videli tudi sami. Skrbimo zanj … bla, bla, bla .. Težko rečemo kaj konkretnega, vendar na naše izkušnje je lahko razpon prihodnjih rezultatov precej širok. Najboljša možna varianta je ta, da jutri končno začne delovati antibiotik, ki mu ga dajemo za ozdravitev pljučnice, ki se je ponovno pojavila in posledično bo v enem tednu povsem ozdravel, a še vedno ostal nepokreten. Odšel bo na rehabilitacijo v Sočo, kjer lahko ponovno shodi, vendar omejeno …bla, bla … A lahko se zgodi tudi najslabša možna varianta, da antibiotik ne bo deloval, tudi zblkjh lahko napreduje, kar lahko rezultira celo v skorajšnjo smrt.”
Ej, karkoli, le ne ta neumna tišina in ignoranca!!!
- ok, lahko temu rečemo tudi vztrajne ali vrtajoče narave [↩]