Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Objavljeno dne

Politične točke se nabirajo s stadioni in ne domovi upokojencev ali bolnicami

Te dni se mučimo z iskanjem prostega mesta v kakšnem domu za ostarele občane, ki ne bi bil ravno 100 svetlobnih let oddaljen od Ljubljane in z vsakim, ki mu je to področje neznanka1, se spuščam v debato o tem, zakaj domov ni dovolj in kako, da ni že zdaj vsem jasno, da domovi za ostarele postajajo vse bolj iskana “roba”.

Oh, saj jim je, ne dvomim o tem! In?

Bi vi gradili dom za ostarele občane? Ne bi raje hotela? Spa? Z brhkimi Kitajkami, ki te zmasirajo od nog do glave?

Ali pa kaj takšnega?

Fancy dom za ostarele? Ja, nedvomno obstaja tržna niša za tiste, ki bi se želijo tržno ukvarjati s “starostjo”! Zgraditi dom, kjer bi ljudje po 65. letu starosti našli svoje idealno zatočišče. Dom, kjer za njim žubori potoček, z urejenimi sprehajalnimi potmi, kjer je na razpolago telovadnica, bazen, zdravstveni dom, celo kakšno manjše gledališče ali priročna kinodvorana, kjer bi se vrteli filmi iz zlate dobe, restavracija, kjer se dobi odlična goveja juha z domačimi rezanci, tenstan krompir in pečenka(( hmja, za mojo generacijo bo najbrž treba tole zamenjati s kakšnimi testeninami )), kjer avtobus ustavlja takoj pred vrati doma, kjer se na kavici srečujejo enako stari in podobno misleči …

Pa saj to najbrž že obstaja! A ne vem koliko je ljudi, ki si tak luksuz lahko privoščijo?

Realnost je povsem drugačna. O domu pogosto razmišljajo šele svojci, ko za nekoga od svojih ne morejo več skrbeti. Ko kakšen od staršev zboli, postane nepokreten in potrebuje 24 urno prisotnost druge zdrave osebe! In takšen ne potrebuje Kitajk za masažo, ne potrebuje jacuzzija ali filmov iz zlate dobe. Potrebuje le svežo posteljnino na svojem ležišču, nekoga, ki mu menja plenice in ga morda hrani po žlički (če ne celo po cevkah). Ni mu mar za ptičke in potoček za domom, mar mu je le za čist in urejen prostor, prijazno besedo, pomoč pri najnujnejših življenjskih opravilih, kakšen radio, televizija …. pa čim več obiskov ljudi, ki jih pozna, ki mu stisnejo roko in ga pobožajo po licu.

Takšnih domov pa po Sloveniji ni! No, morda se še najde kakšna postelja v vasi, ki je oddaljeno čez tri gore in tri doline, kjer se vaščani pogosto znajdejo drugače in sosed pomaga sosedu, a Ljubljana, ne, Ljubljana ima domove, kjer se čaka po 5 let in več!

A to je razumljivo, saj si najbrž ne predstavljate naslednjega kandidata za župana, ki bi obljubljal, da bo v Ljubljani zgradil dovolj domov za ostarele?! Le zakaj?! Točke se nabirajo z obljubami o stadionu!

Stadion si vsak želi, a noben ne potrebuje, a dom za ostarele potrebujemo, a želi si ga žal pač nihče!

  1. kot je bilo meni do sedaj [↩]
Objavljeno dne

Pojoče veveričke

Zimske počitnice so odkar imamo šoloobvezneža rezervirane za italijanske Dolomite. Hmja, ja, tudi letos smo že rezervirali apartma tik ob smučišču, nabrusili smučke in se že veselili lepih sončnih dni, ki naj bi jih preživeli na snežnih površinah, a življenje se obrača drugače in tako je enega od dedkov doletela težka bolezenska preizkušnja in še vedno nepokreten in praktično nezaveden okolice, leži v bolnici, mi pa namesto vijuganja po strminah, hodimo na obiske in iščemo prostor v katerem od domov za ostarele, saj ne vemo kdaj se bodo v bolnici odločili, da ga moramo odpeljati stran iz njihove oskrbe.

In tako dneve preživljamo v domačih krajih. Včeraj je Jaka s teto in sestričnama smučal na Starem vrhu, danes pa sva se odpeljala na pizzo v Trst, zvečer pa v kino.

V Koloseju vrsta čisto predolga za najina pričakovanja pa sva se odločila, da lahko po dolgem času spet pokukava v Xpand. Sploh glede na to, da tam igra film, ki sva si ga danes itak želela ogledati – Alvin in veverički.

Joj, prejoj, tale Xpand! Upam da mu dnevi res niso šteti, kajti v tujini smo si v Imax-ih res radi ogledali kakšen tridimenzionalni pravi (!) film in komaj čakamo, da bodo tudi pri nas podnaslovili in predvajali nekaj podobnega.

Prodaja kart v Xpandu res ni pripravljena za težek naval, saj še pri prodaji tistim 10 obiskovalcem, ki smo si film ogledali danes, ni ravno blestela.

Posebni sedeži, na katerih itak do sedaj še nisem doživela kaj posebnega, razen nekaj rukanja in špricanja, danes sploh niso delali. So se pokvarili še preden bi sploh lahko bili uporabljeni za prave užitke ob gledanju celovečernega tridimenzionalnega filma?! Vzela sva karte v zadnji vrsti ob strani in tako sem se jaz ves čas ogleda filma spraševala za kaj za vraga morajo ves čas goreti beli reflektorji na vrhu dvorane? Se ti tistim gledalcem v nižjih vrstah ne svetijo tako močno, kot so se meni? So namensko prižgani, ali jih je le nekdo pozabil ugasniti?

Tudi prednosti ima tale Xpand! Poleg tega, da ni absolutno nobene gneče je prednost še ta, da nam je bilo prihranjenih 20 minut predfilmov, ki jih itak že 356x vidim ob ogledih drugih filmov v Koloseju. Kljub temu sem bila malce presenečena, ko po dveh ali treh kratkih reklamnih sporočilih na začetku, iznenada popolnoma zmanjka slike in zvoka, nastane nekajminutna tišina, nato pa klik in začne se film … khm … je to tak manualni način menjave DVD-ja v predvajalniku?

Torej dvorana skoraj prazna … kar je krasno …. stoli niso poskakovali, kar je čisto v redu, reflektorji so bleščali, kar je slabo, a v filmu sem uživala … aja, groza, grozna, da Alvina kljub najini strašni želji, tega filma ni mogoče gledati v verziji brez sinhronizacije. Ni, ne obstaja opcija z originalnimi glasovi! Tudi ne bo je, so mi pojasnili v Koloseju. Res, svaka vam čast za siljenje in prevzgojo vseh mladih slovenčkov v butalčke!
Torej sva si midva danes ta film ogledala v sinhronizirani različici in ej, vsa sreča, da so ohranili vsaj toliko prisebnosti, da niso sinhronizirali še tistih odpetih delov.

Film pa kjut na kubik. Veveričke luštne za domov odnest, dialogi duhoviti, komadi pa dobri, da me prav čudi, da jih še nisem slišala na lestvicah. Bi ga še enkrat šla gledat pa čeprav se mi bruha, ko odrasli ameriški igralci odpirajo usta, do mojih ušes pa prihaja nekaj slovenskega …. Lepo vas prosim, upam, da mi ne boste počasi še kakšnega Georga Clooneya sinhronizirali s Cavazzo?! Pa da ne bo pomote nimam nič proti Cavazzi, a naj mi ne pokvari Clooneya!

Objavljeno dne

Veselošolska tekmovanja

Ohja! Že od vsega začetka Jakinega šolanja močno navijam, da se Jaka udeležuje vseh možnih šolskih tekmovanj in podobnih takšnih in drugačnih dodatnih treningov možganskih celic. Bralne značke v slovenščini, angleščini, sedaj po novem tudi v nemščini, športna tekmovanja (v glavnem je do sedaj sodeloval le v košarki), tekmovanja v logiki, kjer kot tipični družboslovec, ni nikoli kaj prida dosegal, podobno pri tekmovanjih iz matematike, letos se je lotil tekmovanja iz zgodovine in se prav z veseljem udeleževal priprav, vendar pa kasneje na samem tekmovanju (pisni test) ni ravno dosegel nekih opaznih rezultatov.

Tekmovanje, ki pa se ga res z veseljem udeležuje že od zgodnjih let šolanja pa je Veselošolsko tekmovanje. Tekmovanje, ki za moje pojme ni ne vem kako zahtevno in ga zlahka obvlada kdor koli je pripravljen brati še malce obšolske literature in ni strogo usmerjeno v nobeno področje, ampak ima širši razpon. V to tekmovanje je vključeno znanje iz mnogih področij, biologija, kemija, zgodovina, geografija, tuj jezik, glasba, likovna umetnost, šport ….. skratka vse živo.

Resda je zadaj hud komercialni trik, kako bolje prodajati revijo za otroke in mladostnike, a konec koncev jim tega ne zamerim saj je revija dobra in učljiva. Tega jim res ne zamerim, zamerim pa jim hudo neresnost pri vodenju celotnega poteka tekmovanja.

Otroci tekom leta prejemajo revijo Pil, tisti od 7. razreda naprej pa tudi revijo Pil Plus … in če si še malce površen in ne odpoveš Pila, ti mirno pošiljajo obe verziji. No, v vsaki od revij je nekaj člankov, ki imajo označeno, da so teme, ki se naj jih prebere in nauči za kasnejši test Vesele šole. Seveda ne škodi prebrati čisto vseh, a za vse razrede čisto vse tematike ne pridejo v poštev, saj bi bilo tem za obdelavo kar precej. V ta namen se nekaj tednov pred prvim tekmovanjem še posebej objavi seznam tem za vsak nivo posebej, o tem se obvesti učitelje po šolah, ki so mentorji učencem, na konkreten datum pa se izpelje pisno preverjanje po vseh slovenskih šolah hkrati. Tisti, ki dosežejo določeno število točk, pišejo test ponovno čez nekaj tednov na višjem nivoju in v obdelavo se jim doda nekaj novih poglavij, nato pa še tretjič na državnem nivoju in tisti, ki pridejo v skupino 2% (!) najbolje točkovanih dobijo neko zlato značko.

Vse super in Jaka se je pri teh tekmovanjih naučil marsikaj, kar je pravzaprav najbolj pomembno, a vseeno ne morem mimo tega, da pokritiziram ves postopek pri spodbujanju in vodenju učencev. Dozdeva se mi namreč, da je celotno poslanstvo tekmovanja opravljeno že s tem, ko se učenci naročijo na Pil … vsaj za organizatorja in je vsem skupaj popolnoma vseeno ali se učenci tudi kaj naučijo, ali ne.

Prvo leto tam nekje v 2. ali 3. razredu1 je bilo to tekmovanje itak ena velika zmeda in razočaranje za Jako. Mentor (učiteljica nekega predmeta na višji stopnji, ki seveda ni poznala Jako in večine tekmovalcev) je par dni pred testom razdelil skopirane liste, kjer so bile napisane teme za učenje vseh nivojev in še to tako, da je bil na začetku seznam “skupnih” tem za vse razrede, pod tem pa seznam dodatnih tem za vsak nivo posebej in ob tem seveda zapisano “za 3. razrede” ipd. Ker ob tem ni bilo ustrezne razlage (sploh za tako majhne otroke) se je Jaka učil le tiste teme, kjer je opazil zapis njegove stopnje, ostalo (skupno) pa popolnoma izpustil. Ob testu je debelo gledal in bil zelo razočaran, saj se je za ves ostali del resno pripravljal in celo učil. Seveda test ni bil opravljen uspešno.

Naslednje leto sem vlogo mentorja prevzela kar jaz in pregledala spletno stran Vesele šole, Jaki že na začetku leta natisnila datum prvega preizkusa ter seznam vseh snovi, ki jih je potrebno obdelati, Jaka pa je sproti iz Pilov pobiral vse članke, ki jih je bilo potrebno dodatno obdelati. Tako pripravljen je Jaka uspešno prilezel do državnega tekmovanja tam pa mu je očitno vseeno zmanjkalo sape za dosego zlate značke. A nič zato, vesela sem, da si ji pridobil nekaj dodatne splošne izobrazbe.

Letos je Jaka že samostojen fant in jaz se ne ukvarjam več s temi zadevami, tudi mentorico pozna, zato se tokrat v stvar nisem vmešavala. Resda sem pred nekaj meseci pogledala na spletno stran Vesele šole in bila popolnoma razočarana nad prenovljenim videzom, ki je ponujal bistveno manj koristnih podatkov, kot leta poprej. Letos na njihovi strani še kakšen mesec pred testiranjem ni bilo objavljenega seznama tem, ravno tako mi ni uspelo najti datuma prvega preverjanja.

No, mentorji po šolah so o tem očitno bili obveščeni in verjamem, da so obvestili tudi učence, vendar prav namučili pa se s tem zagotovo niso. V tednu pred testom je bil Jaka doma zaradi bolezni, njegov najboljši prijatelj, ki je bil na tekmovanje tudi prijavljen pa na smučanju. Tako sta bila v ponedeljek oba presenečena, ko so ju brez najave poklicali na pisanje testa.

Jakov prijatelj testa ni uspešno opravil, Jaki pa je na skupno presenečenje uspelo priti v naslednji krog. Žal ni Jaka niti prebral nobenega od potrebnih člankov in mu je dosežek uspel zgolj na osnovi njegovega splošnega znanja. Vesela sem za njegov uspeh, seveda, vendar izjemno jezna na površnost pri organizaciji in vodenju, saj zaradi tega ni ob tem pridobil nobenega dodatnega znanja.

Kdo je kriv za takšen pristop? Veliko časa sem razmišljala, da k temu površno pristopa šola in mentorji, vendar pa sanes mislim, da gre levji delež Veseli šoli. Mentorica Vesele šole je na Jakovi šoli učiteljica zgodovine, ki je nekaj tednov pred tem zelo resno pristopila k pripravam na tekmovanje iz zgodovine. Resda je bilo tam zastopano “njeno” področje, vendar dvomim, da iz enega tedna v drugega ista oseba postane povsem hladna in nezainteresirana za malce drugačno področje izvenšolskega tekmovanja. Ali na Veseli šoli ni pravega vodenja, opozarjanja, informiranja, ki se mora začeti pri vrhu in končati pri otrocih, ali pa šepa motivacija in nagrajevanje mentorjev, ki se s takšnimi zadevami ukvarjajo zgolj iz dobre volje?

Hmja, res me jezi, a pri Pilu že vedo, da starši radi investiramo v otroke in nas tudi takšna šlamparija ne bo odvrnila od pridnega plačevanja naročnine na Pil.

  1. se ne spomnim več [↩]
Objavljeno dne

Ste že prijavljeni v dom za starejše občane?

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Starša mojega moža sta (bila) rahlo starejša in pred sedmimi leti je nepričakovano (kot, da je kdaj pričakovano) udarila bolezen in oče je ostal sam. Ker je na srečo znal opravljati gospodinjska opravila in tudi kuhati in ga je zdravje služilo, je svoje samostojno življenje nadaljeval v lastnem stanovanju. Občasno smo se obiskovali in nihče ni niti pomislil, kaj ČE …. kaj KO …

Å e leto nazaj je kolesaril, se vsakodnevno sprehajal in sploh zdravo in mirno živel. Potem pa iznenada težave z dvanajsternikom, operacija, težave s srcem … osteroporoza ….. padec … urgenca … domov … izpuščaji na koži …. bolnica … sladkorna … inzulin … medrol … zabuhlost obraza … težave s prostato … sum na kancerogeno … napotnica za operacijo v februarju 2008 … v začetku februarja iz neznanega razloga zvečer pade in zaradi nemoči obleži na tleh vse do naslednjega dne, ko zaradi neoglašanja na klice moj mož vdre v stanovanje in ga odpeljejo v bolnico. Pljučnica. 7.februarja je odpuščen iz bolnice, a se 10. vrne vanjo zaradi kapi v levi del telesa.

Upamo na najboljše, a vendar v tem trenutku je tast nepokreten, hrani se po cevkah, ni zmožen komuniciranja in potrebuje 24 urno nego. Četudi bi v naslednjem tednu izredno napredoval in veselo samostojno odkorakal iz bolnišnice, ga samega več ne upamo pustiti. Vsi v službah, vnuki po šolah, krožkih, domov prihajamo ob 6h, 7h zvečer, naše brezmočne starše pa pač ne moremo ob 6h zjutraj nahraniti, zakleniti nato pa jih ponovno odkleniti zvečer, pobožati po glavi in mirno zaspati.

V dom za ostarele v Ljubljani se je prijavil pred pol leta. Celo! … A to nič ne pomeni, čakalne vrste so brezštevilne. 7 let so mu povedali.

Za vse tiste, ki jih kaj podobnega še čaka lahko posredujem nekaj informacij, do katerih smo se v teh dneh priborili ob nasvetih prijateljev, brskanju po netu in pogovorih s kliničnim osebjem.

Rešitve je možno iskati na različnih nivojih:

  • Nega in pomoč na domu. To organizirajo pristojni centri za socialno delo oz. tam dobite informacije o institucijah, ki se s tem ukvarjajo. Pošljejo vam na dom osebe, ki pomagajo na domu prizadetim in svojcem. Sami smo ugotovili, da žal takšna opcija za nas tokrat ne pride v poštev, saj takšna nega obsega maksimalno 4 urno pomoč na domu, mi pa potrebujemo stalno prisotnost usposobljene osebe.

seznam usposobljenih za nego pomoči potrebnim

Zavod za oskrbo na domu

  • podaljšano bolnišnično zdravljenje. Baje takšna zadeva pride v poštev, ko bolnika še ni možno prepustiti domači oskrbi, bi njegova hospitalizacija terjala daljše bivanje (mesec ali več), a se vseeno pričakuje rehabilitacija – torej ni le nega obstoječega- končnega zdravstvenega stanja določene osebe.

Bolnišnica v Sežani

  • Sprejem v dom. Sami smo najprej razmišljali o Ljubljani ali okolici Ljubljane a na koncu dojeli, da bomo veseli česar koli, kjer koli v Sloveniji. Povsod se čaka in čaka. Prednost imajo okoliški prebivalci in tisti, ki so že na čakalni listi.

Seznam vseh socialnih domov v Sloveniji z listami čakajočih. Kasneje smo ugotovili, da to niso vsi domovi in da podatki o listah čakajočih tako ali tako nimajo nobene povezave z realnostjo. BTW jaz sem seznam potegnila v excel in ga sortirala od najmanjše številke proti največji in nato klicala vse označene z 01 in takšne do 10, a vsi do zadnjega so mi povedali, da je lista čakajočih tudi pri njih precej visoka. Nekateri so me celo zavrnili, da ne dajejo nobenih podatkov, dokler ne vložimo prošnje za sprejem v njihov dom. Med drugim so nekateri domovi vnešeni 2x, enkrat s številom čakajočih nad 400 in drugič z 0 (!).Žal skupne ustanove, ki bi regulirala potrebe in proste kapacitete širom cele Slovenije, še ni.

Koristne informacije v povezavi s socialnimi zavodi

Konec koncev pa je moj prvi nasvet tak, da se prvenstveno posvetujete z zdravnikom v bolnici! In to vztrajno in večkrat. Več ko sprašujete, več podatkov boste dobili in po možnosti od različnih zdravnikov. Nekateri so manj zgovorni in govorijo zgolj o zdravljenju, drugi so bolj zgovorni in na vprašanje o tem, kaj se predvideva ob odhodu iz bolnice celo sami predlagajo, da vam čim hitreje pripravijo dokumente in izvide za iskanje ustrezne nege.

Mi smo informacijo dobili že drugi dan in z izvidom trenutnega stanja, kjer je napisano tudi, da je bolnik nepokreten in potrebuje stalno nego, z nekakšno izjavo o tem, da bolnik ni sposoben odločati v svojem imenu ter nekakšno napotnico za svetovalno socialno službo, sva se danes z možem napotila k prijaznemu zdravniku, ki deluje v stari stavbi stare travmatološke klinike in ima na vratih naziv Socialna služba.

Sicer pogrešam bogato spletno stran in podatke, ki jih je mogoče dobiti tam, a vseeno jim prijaznosti in posredovanju veliko koristnih podatkov nikakor ne gre očitati. Gospod naju je opremil z mnoštvom kopiranih podatkov, kjer so zapisani vsi (!) domovi ostarelih občanov v Sloveniji in to takšni pod okriljem socialnih služb, takšnih verskih (Karitas ipd) do samoplačniških in celo takšnih, ki jih šele gradijo.

Za vlogo se potrebuje:
-fotokopijo pokojninskega odrezka
-predlog zdravnika za sprejem v dom (tukaj je malce administracije … a vseeno … oddelčni zdravnik napiše diagnozo, ta se odnese zdravniku v socialni službi in on napiše nov predlog ter ga SAM pošlje direktno domovom, kamor bomo vložili vlogo za sprejem)
-prošnjo za sprejem v dom (obrazec se dobi v socialni službi ali tukaj)
-fotokopijo osebnega dokumenta
-v našem primeru, ko tast ne more več sam podpisovati vloge potrebujemo še potrdilo o odgovorni osebi (spet nekaj letanja na nek socialni urad na Podmilščakovi 20 Bežigrad, kamor dostaviš nekaj papirjev …)

Priporočajo, da se prošnje razpošlje vsaj na 10 ustanov, ki imajo krajšo čakalno listo (informacijo ustno poda zdravnik v socialni službi) nato pa tedensko klicati in spraševati ((beri gnjaviti in težiti). Baje se da v kakšnih prekmurskih krajih (!) priti do proste kapacitete v roku enega meseca (!).

No, medtem osebe seveda ne zadržijo v bolnici. Lahko ga namestiš (baje, ker še nimam konkretnega podatka) v dražjih različicah samoplačniških domov kot je npr. ta hotel v Renčah pri Novi Gorici in kasneje opraviš za bolnika naporno selitev v upam da kakšno prekmursko vas (seveda pišem to ironično).

Priporočam, da si že danes v svoje računalnike vnesemo opomnik, da na svoj 65. rojstni dan vložimo prošnjo za želeni dom v okolici, ki smo je vajeni in v dom, ki nam bo všeč in ne le da bo “na voljo” in tako bomo morda na dan, ko nas pri kakšnih 80+ začnejo pestiti zdravstvene težave, celo imeli rahlo prednost pri sprejemu!

  1. ko sem preverjala jaz, so bili takšni 4 domovi [↩]
Objavljeno dne

Bi glumili študenta?

Danes me je poklicala tale punca, ki je še nisem uspela spoznati osebno, ampak mora biti fejst baba, ker so bile ob njenem rojstvu zvezde baje podobno postavljene, kot pri mojem. Ma, saj ne vem točno, ker se na tele zadeve prav nič ne spoznam, a nekaj bo že na tem, če ima punca rojstni dan na isti dan, kot jaz.

Prosila me je, če priskočim na pomoč pri tem projektu. Z veseljem, res z veseljem, sploh po tem, ko sem videla, da naj bi pomagala tako, da bi glumila študenta. Ej, če mene pri mojih 42 vabijo, da glumim študenta, potem mora biti stiska res huda 😉

A vendar, kljub temu, da bi res zelo rada, da sem se pred časom celo sama ponujala za pomoč in sploh se mi vse skupaj zdi sila zanimivo, žal tokrat ne morem pomagati … vsaj s svojo prisotnostjo ne … in to 2x ne morem.

Prvič ne morem, ker bi po vseh pravilih v soboto morali drveti na smučarske počitnice. Drugič pa ne morem, ker morda niti s temi počitnicami ne bo nič, ker imamo v družini nepričakovane resne zdravstvene težave z mojim tastom. Upamo, da se bo zadeva lepo razrešila, vendar v tem trenutku res ne kaže tako, da bi jaz lahko brezskrbno skakala po raznih filmskih kadrih.

A pomagam lahko vsaj tako, da povabim vse, ki vas zanima in imate v nedeljo kaj časa … skratka poglejte si podrobnosti tukaj … in mislite name!