A bi kdo prosim pobral vse lopatke in grabljice, zaprl peskovnik in otroke nagnal domov?!
Stavka napovedana, stavka odpovedana, stavka prestavljena
Lepe novice
Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR – londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo,1 bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.
Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.
Za mano je že več kot polovica predavanj in vsa od prvega do zadnjega so bila zanimiva. Danes smo obdelali odnose s kamero. S kamero, ki te neusmiljeno sicira in tvojo podobo prikaže na tem tako zanimivem mediju – televiziji.
Predavala sta nam Darja Zgonc in Boštjan Vrhovec in ura je tekla hitro, kot še nikoli sedaj. Med predavanjem je bil stalno prisoten sproščen pogovor, kot da ne gre za predavanje, še bolj sproščena debata med odmorom pa je sprožila debato o našem razmišljanju2 o namenu televizije, da objavi le najslabše, najbolj tračarsko, najgrše, najbolj konfliktno, skratka negativno, pozitivno pa televizije ne zanima, saj je dolgočasno in ne dviguje gledanosti.
Baje3 se trend novic spet nagiba k lepemu. Ljudje smo siti (končno) grdih in konfliktnih informacij, ponovno si želimo lepih novic in televizija potrebam svojih gledalcev seveda sledi. Haleluja! Upam, da bodo kmalu vsa poročila postala ena lepa holivudska romantična komedija in bom ob gledanju poročil prav tako uživala in se raznežila prav tako močno, kot se raznežim že ob tisočem gledanju filma Čedno dekle.
In nato pridem domov, na prvem programu TV Slovenija pa ob 40 letnici prvega TV dnevnika, ki je bil predvajan v slovenskem jeziku, ponovno debata o načinu prenašanja novic in ponovno enake obljube in napoved trendov, da se nam obetajo lepše novice.
Bo pa res nekaj na tem, če o tem naklada tako nacionalka, kot komercialka 😉
V bistvu sem želela povedati tole
Začela sem s tem, a želela povedati to, kar sledi sedaj.
V bistvu je Jaka ista mami, to mi je kristalno jasno, a vseeno je bil tempo v mojih časih rahlo drugačen in danes je sistem šolanja in celega obcirkusa1 malce bolj oster. V mojih časih smo bili v razredu le trije odličnjaki in le toliko nas je po koncu osnovne šole tudi odšlo na gimnazijo, danes pa je odličnih vsaj tretjina, na gimnazijo pa itak želijo vsi razen rahlih izjem. Starši smo obsedeni z ocenami svojih otrok bolj, kot s svojo službo, ustvarjanjem, družinskim življenjem ali srečnim in mirnim uživanjem življenja nasploh in če nismo s tem, smo pa pod pritiski hitrega tempa življenja ali zahtevne službe itak totalno zbezljani.
Prejšnji teden se je nekega jutra zgodila naslednja zgodba:
Jako v šolo vozimo, ker pač živimo na obrobju Ljubljane, šolo pa obiskuje v Novih Jaršah. Jaz ga vozim takrat, ko nima predur, moj pa takrat, ko je potrebno biti v šoli kakšno uro prej. In ko ga vozim jaz, prihajava v šolo 1 minuto pred ali 1 minuto za rokom. Vsakodnevna zgodba. In ker Jaka ne mara zamujanja ob dnevih, ko ima predure teži mojemu naj ga on vozi, saj mami bi itak zamudila. Mami bi zamudila?! Mami vstaja ob šestih in ni osnovnih pogojev za zamudo! Ne ob navadnih dneh, ne ob tistih s preduro! A kaj, ko mami obesi perilo, preveri maile, poje zajtrk in še kaj, medtem, ko Jaka bluzi. Mami medtem, ko čaka na Jako ponavadi ne reče niti BU. Mami le čaka in morda dvakrat mirno omeni, koliko je že ura ter opomni, da je skrajni čas za odhod v šolo.
Ati pa teži. Ko ni taxist, ati itak odhaja od doma že ob šestih ali pol sedmih. Je zgodnji tip človeka in pred službo si rad privošči dozo časopisov in kave … aja, pa naravni juice. In sovraži čakanje!
In tako ob sedmih zagotovo postaja nervozen, zavija z očmi, nervozno tapka s čevlji in tuli Jaki naj se že spoka. Ko stoji pred vhodnimi (ok v tem primeru izhodnimi) vrati, ko drži za kljuko, tuljenje ponovi še vsaj 6x. A Jaka kaj bolj hiti? Ne! Le še on začne tuliti. In sicer vsak v svojem nadstropju vpijeta: “Daaaaj žeeee! Greeeeva!” “Jaaaaaaa! Kaj težiš!” …. in podobna folklora.
Vmes se zagotovo oglasi tudi mami: “A bi vidva nehala, please!!!!”
In prav v tem scenariju se je zadeva odvijala tistega lepega jutra prejšnjega tedna.
S to malenkostno razliko, da sta takrat, ko se je scenarij prav lepo razvil, že več kot očitno zamujala.
Do šole je 15 minut hitre (!) vožnje, ki je moj ponavadi ne prakticira, onadva pa sta 13 minut pred začetkom pouka še vedno blodila po hiši.
Moj totalno znerviran in že na robu histeričnosti nadira tamalga naj si že “##!** pripravi torbo. Ja, ja, že 7 let težimo s tem, naj si jo pripravlja zvečer, a … ah, saj veste 😉
Tamal že rahlo paničen drži torbo odprto, meče knjige in zvezke vanjo ter prosi mojega naj mu bere z urnika, ki je prilepljen na steno. Moj je pač že malo v letih, malce kratkoneviden …. skratka bere v napačni koloni in mu našteva predmete, ki seveda niso bili na urniku “Matematika, slovenščina, glasba … joj, ne, ne, ni glasba, angleščina je ….”
“OK, glasbo moram vzet zdaj ven!” tamal že evforično.
“Pa kaj ti tamal ne znaš urnika na pamet! Po več kot pol leta, ti še vedno ne znaš urnika na pamet!!!”
Pa jao! Pa ne začet zdaj s tem!
“Pa znam, a sem le tebe poslušal!” se že brani in dere.
“Pa res bi lahko obvladal tale urnik! Pojma nimaš, ker drugače ne bi potreboval mene za branje! Jaz sem v tvojih letih ….!!!”
Ojoj!2
“Kaj se zdaj dere name?!” že jok na obzorju.
Dec znori in pove, da gre kar v avto čakat. OK, najbolje.3
Mama pomiri situacijo kar iz kopalnice iz zgornjega nadstropja in čez nekaj trenutkov se zasliši le še Ciao in klap vhodnih vrat.
Končno mir, tišina.
15 ali 20 minut kasneje, ko se tudi mami že odpravlja na pot, zazvoni telefon:”Maaaaami, a si še doma?”
“Ja?”
“Nimam torbe.”
“Česa nimaš?!”
“Å olske torbe.”
Jao! Pa to se ne dogaja v moji družini, kajne? To se dogaja samo tem!
Pa da ga sanjam, al tepem, al hvalim, al kaj?!!!!
Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila1 kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.
Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano 😉
Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.
Å port na televiziji je druga obsesija. Ne zanima ga Big Brother ali ostale abotne televizijske oddaje, ne zanima ga brezciljno buljenje v ekran, a tenis (!) …ja, ja celo budilko si je navijal ob 3h ponoči za spremljanje tekem Australian Open-a … hokej, košarka, nogomet, smučanje, skoki, celo kakšna odbojka ….. in tega hudiča je ogromno na televiziji.
Računalnik pri nas ni grožnja. Uporablja se za igranje kakšne igrice2, to je res, a kakšen teden se ga niti ne pritakne, v naslednjem pa zaživi le za kakšno urico. Å e blog ima prednost pred tem.
Knjige so bile obsesija nekoč, danes jih je premalo, skoraj nič, razen obveznega branja.
Å ola pride na koncu, kot nekaj kar je “mus”. V šolo iti je še veselje, a učenje …oooh …. no, naloge se naredijo na pol stoje, jeziki mu ležijo in petke padajo brez kakršnihkoli naporov. Angleščina, nemščina, francoščina … če ga šola ne bi omejevala z maksimalnim …ja, maksimalnim (!) številom ur, ki jih lahko ima pri izbirnih predmetih, bi zagotovo izbral še kakšnega. Ostali družboslovni predmeti, ki se jih je treba učiti, se še nekako obnesejo, a narava, matematika, naslednje leto se pridruži še fizika in kemija …. ooooh … kr neki. Pade petka, pade štirica, pa celo trojka, no, bolje rečeno trojkE in tudi kakšna dvojka se zgodi. Halo?! Otrok, ki lahko pri tujih jezikih dobiva le (!) petice in to brez učenja?!!!
Mama pa teži z vedno isto zgodbo, da se je treba učiti, a kaj ko nič ne zaleže.
Ne, ne grem na stara pota (v prvih petih razredih), ko sem prijela knjigo v roke tudi jaz in ga spraševala, se učila z njim (no, najbrž skoraj namesto njega) in se vsakič znova jezila, ko sva tik pred kontrolno ugotovila, da tisto kar njemu pomeni znati, meni pomeni blef.
Vse kar lahko naredim je, da mu non-stop nakladam o pomembnosti znanja in čakam, da bo dojel. Preveč liberalna? Mah, mogoče, a prepričana sem, četudi bi me danes še poslušal, bo pri petnajstih počel točno samo to, kar bo ON hotel početi pa naj se jaz na glavo postavim. Zato mu raje danes, ko me še posluša, poskušam reprogramirati mind set up.
Konec koncev pa ni vse v ocenah! Če borba za dobre ocene postane krojač naših življenj in se vse vrti le še okrog tega, potem res ne vem, na kakšno pot nas je zaneslo!
Grrrrr, a vseeno me jezi tale mulc frdamani. Ja, trojko je prinesel domov danes.
Vedno priča nikoli nevesta
Že 400 hrvaških let nisem pisala o filmih, ki sem si jih ogledala na novo. Eden od razlogov je ta, da ne hodim več tako pogosto v kino, drug je ta, da me večina filmov ni najbolj navdušila, tretji pa ta, da če že imam čas za ogled filma, potem nimam časa še za zapis o njem. Ja, ja, saj vem, da skoraj vsak dan zapišem kilometrski tekst, a nekako me vedno bolj zanima pisati o čem drugem in ne povzemati vsebine filmov. Ja, saj vem, da nikoli ne pišem o vsebini samega filma … a vseeno …. eto, ni se mi pač ljubilo.
A ker rada vztrajam pri zadanih si nalogah, bom tudi tukaj šla nazaj na isto že utečeno pot in opisala najprej film, ki sem ga gledala že nekaj tednov nazaj.
Film mi ni bil všeč. No, ajde, ne da spljoh ne bi bil za gledat …. se gleda, se celo nasmejiš, a nekako se mi je humor zdel malce preveč bedast. Je pa romantičen in ker imam romantične filme rada, je to oceno dvignilo malce navzgor.
Sicer sem iz naslova pričakovala, da bo uboga reva ves čas sanjala o svoji dokončni popolni predaji usodnemu princu na belem konju in tega ne bo in ne bo, a na koncu se bo največji upornež, hladnež in kaj vem kaj še, odtajal, zaljubil in jo končno privedel pred oltar. A v filmu zaplet sploh ni tak! Punca se sploh noče poročiti!!!! Jap, tako kot tale tudi ne!
Čudno, čudno, kam gre ta mladina! 🙂