Tehnika me še vedno j***

Sem se zadnjič že veselila, da postajam geek, ko sem se naučila vtikati, a očitno It’s a long long way to the top1 🙂

Prijateljica me je zadnjič nežno opozorila, da je čas, da update-am svojo fotografijo na tej strani. Prvič že dolgo nisem več blondinka, drugič pa je čas, da grem v korak s časom in ne zavajam javnosti o svoji realni starosti. 🙂

In sem se lotila tehnikalij. Izbrala fotko, ki je bila narejena teden dni nazaj, izrezala svojo glavo iz množice imaginarnih zadev, se še nekaj igrala z nekimi okvirčki ….., sklenila, da zamenjam tudi glavo bloga …. vse je še nekako šlo, le pri tem se je ustavilo, ko sem v zeleno želela spremeniti tudi vse ostalo.

Mi lahko kdo pomaga? V katerem file-u in na kakšen način je zapisana koda za tisto ozadje, kjer imam sedaj oranžno prelivajoče ozadje? Ker takšna barvna neusklajenost me res jezi 🙁

  1. pravijo AC/DC []

John F. Kennedy je že vedel

JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.

In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.

Jaz sem blog začela pisati iz čistega veselja … najbrž tako, kot večina. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi z njim karkoli služila. Ja, blog mi vsekakor pomaga pri nekakšni kvazi promociji same sebe in morda, morda1 mi bo to kdaj le koristilo. Posredno seveda. Ta blog imam na svoji domeni, a razlog za to je prav banalen .. pač tako so mi predlagali in jaz popoln laik na tem področju, sem to “kupila”2. In danes tako na moj račun pač nihče ne služi. Pa mi je žal, da ne. Zakaj pa ne, če bi lahko?! Saj jaz zato nimam nič manj.

Blogos, Drugi svet, Blogorola, E-dnevnik, Večer …. ; kar se mene tiče, me brez težav citirajte, povzemajte, linkajte, samo, da lepo pišete o meni 😉 In če boste na ta račun zaslužili? Bog vam požegnaj! Mogoče name pomislite vsaj v toliko, ko boste nazdravljali svojim uspehom. Ali pa tudi ne, meni bo itak dobro.

  1. ali pa tudi ne []
  2. ja, ja, valjda so uni s tem tudi zaslužili []

V Rimu ne kičurijo grobov, kot pri nas

Danes, v nedeljo 4.novembra je naša družina odšla na grob babi Justi, Tomaževe mame in moje babi Tončke. S tri dnevno zamudo, bi najbrž rekel moj oče, ki je precejšen tradicionalist in se mu vedno zdi neznansko pomembno, da se obnašamo tako, kot “je treba”. In obiskovanje in krancljanje grobov na 1.november “je treba”.

Resda smo živeli tik ob Žalah (moja starša sta tam še vedno) in je bil skok na Žale pravzaprav nekakšen dnevni sprehod, čas za spominjanje na nam drage ljudi, ki jih ni več z nami, čas za pogovor s samim seboj in priznam, da me je sprehod med grobovi vedno nekako umiril in sprostil, a vendar mi gre novodobni cirkus okrog dneva mrtvih precej na živce.

Dneva mrtvih se nerada spominjam. Žale sem imela rada v mirnih dneh, v dneh, ko si se med grobovi sprehajal v miru in ko ni pomembno, ali imaš na sebi najnovejši plašč in kako veliko ikebano si postavil na grob svojcev. Dan mrtvih pa je dan, ko smo do vhoda naše hiše komajda našli, ko so se okrog hiše zbirali sorodniki in znanci, ki jih drugače celo leto ni bilo naokrog, ko ni bilo šole, a vseeno nismo počeli nič drugega, kot ždeli doma, ko ponavadi še nismo kurili in je bilo mrrrrrzlo tako notri, kot zunaj, ko smo vsaj 5x odšli na grobove, ko so se domača vrata stalno odpirala in v komajda malce segreto stanovanje, ponovno spustila svež in mrzel zrak.

V študentskih časih sem ta izgubljeni dan izkoristila vsaj tako, da sva s Tomažem izkoristila lokacijo naše hiše in pred hišo postavila stojnico ter prodajala sveče, ki sva jih dobila od svečarja, ki je živel na našem koncu. Na tak način sva zaslužila za najine smučarske počitnice v Italiji in temu “poslu” kasneje pridružila tudi gojenje in prodajo krizantem. Ja, dve leti sva se trudila s tem cvetličarskim poslom in na koncu ugotovila, da se je bolje držati knjig in vzgojo cvetja popolnoma opustila.

Ko sem šla na svoje in sem se spon svojega očeta, končno nekako otresla, pa sem s tem protokolarnim sranjem, popolnoma prenehala. Sedaj za “krompirjeve” počitnice obvezno odrinemo na kakšen izlet, svojih bližnjih pa se spomnimo kakšen dan prej in kasneje.

V Rimu sem opazila, da na grobovih, vsaj kar se sveč tiče, ne zganjajo takšnega cirkusa, kot pri nas. Grobovi so urejeni, ampak le “normalno” urejeni … nobene navlake in 367 sveč na vsakem grobu, nismo opazili, pri nas pa danes polni kontejnerji plastike, po grobovih pa še na stotine že pogorenih sveč.

Kaj res ne gre več tako, da bi na grobu prižgali tisto pravo svečo, s pravim plamenom, ki sicer po nekaj minutah ali pa ji uspe goreti celo nekaj ur, ugasne … pa saj gre le za spomin in pozornost na nam drage ljudi, kajne?

Rim prvič

V Rimu smo bili tokrat drugič, a ker predvidevam, da bom o tokratnem obisku Rima napisala več, kot en prispevek, sem tega naslovila z “prvič”.

Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?

Zmotile so me malenkosti in to predvsem neumnosti, ki mi marsikdaj ne bi niti slučajno pokvarile razpoloženja. No, saj mi ga tudi tokrat niso, je pa tipična italijanska zmedenost in zamujanje, vsekakor pustilo določen pečat na vtisih iz tokratne poti.

Zadnjič smo bili v Rimu v nekakšnem starem hotelu, ki ni bil v samem centru mesta, a vendar toliko v Rimu, da smo imeli težave s parkiranjem. Kljub temu smo se do centra vozili z mestnim avtobusom in za hotel plačali mastno visoko ceno. Tokrat smo ubrali drugo taktiko, ki se je izkazala za boljšo. Sicer smo ponovno izbrali hotel s štirimi zvezdicami, vendar je bil ta že povsem izven Rima in je imel zaradi tega (ali pa ne) bistveno ugodnejšo ceno in možnost parkiranja brez poskusov postaviti našega Pathfinderja v navpični položaj 🙂 Poleg tega je imel hotel že na spletni strani zapisano možnost prevoza do mesta z brezplačnim preko hotela organiziranim transportom.

Res ne razumem zakaj ima hotel s kapaciteto za vsaj 300 ljudi, ki je lociran povsem izven organiziranega mestnega transporta, za namen takšnega prevoza le nekakšen podaljšan kombi, ki ima 25 sedežev ta pa vozi le 2x v smer proti mestu in 2x iz mesta nazaj.

Seveda je sedež potrebno rezervirati vnaprej in četudi ima srečo in sedež dobiš v želenem terminu, lahko ob spremembi vremena ali trenutni utrujenosti in želji, da bi se morda iz mesta vrnil prej kot načrtovano (prva vožnja nazaj je bila ob 18:30, druga ob 20:30), to lahko povzroči resen logistični problem. No, mi teh težav sicer nismo imeli, je pa nastala prva težava ob tem, ko je za našo prvo pot v Rim receptorka rezervirala le dva sedeža, namesto treh. Očitna površnost, saj je za pot nazaj odkljukala tri sedeže 🙂 . Sreča naša, da je ta dan deževalo in se nekomu očitno ni dalo raziskovati lepot Rima.

Nazaj grede smo na mesto zbora prikorakali 20 minut prej, takšna sem pač po naravi. Poleg tega pa ob nepoznavanju razdalj v Rimu, to pač ni nič pretiranega. Pretirano pa je, ko 25 ljudi s kupom nestrpnih otrok čaka na svoj prevoz skoraj celo uro.
Tako kot mi, so bili zgodnji tudi ostali, le šofer ne. Za Italijane veljajo posem drugi zakoni glede točnosti 😉 …. Å ofer je zamudil celih 35 minut. Za boljše razumevanje naj povem, da je bil naš hotel 20 minut oddaljen od točke zbora v Rimu.

Tri večere zapovrstjo smo večerjali v hotelu. Prijetno vzdušje, dobra hrana in ponovno zmedeno osebje. Kako je mogoče, da se ob naročilu jedi, ki je v jedilniku in jo naročimo v italijanskem jeziku in jo poleg tega pravilno zapišejo na list z naročilom – široki rezanci s paradižnikom in baziliko, dva večera zapovrstjo prinesejo napačno jed – široke rezance bolognes (faširano meso in paradižnik)?!

Prvič so zadevo uredili hitro – hop cup, že je tudi Jaka dobil svojo naročeno jed, vendar je na njegovih rezancih ostal močan okus po faširanem mesu, saj so rezance le sprali in polili z novo omako. Drugič smo bili izkušeni 🙁 in želeli, da nam pripravijo novo jed …. kar je povzročilo dooooooolgo čakanje že precej lačnega Jaka.

Takšnih in podobnih pripetij je bilo v samo dveh dneh za celo kapo. Res mi je žal, da nismo imeli več časa, če samo pomislim, kako zanimivo in polno dogodkov bi lahko bilo dvotedensko potovanje 🙂

A jaz tukaj kaj ne razumem?!

Najbrž sem se v glavo udarla, ko sem not padla, a po polurnem trudu, da bi se mi kotički ust vsaj malce zavihali navzgor, sem Jako končno preprosila, da iz Lada Bizovičarja in Jurija Zrneca, preklopi na Maria. No, ne ravo Maria, kajti srečna sem bila že samo, da prenehamo s poslušanjem bolanih štosov v naši novi nedeljsko večerni oddaji, tako da prenašam tudi zoprno športno komentiranj že 126. športni oddaji, ki jo že gledamo ta vikend.

Baje se Mariu hlače tresejo? My ass, se mu!