Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Objavljeno dne

Varuškin dnevnik oz. ena na temo druženja z otroki

Film brezvezen. Mislim ….ne, ni mi bil všeč …. kr neki …. nek čudno čuden način mešanja zgodbe in nekakšnega pisanja dnevnika. Sem pričakovala nekaj manj otročjega, bolj romantičnega.

Saj vem, da je naslov Varuškin dnevnik, a na slovenske prevode naslovov se itak ne gre zanesti, a ne?!

A kljub temu mi ni žal da sem si film ogledala. Film nosi sicer precej enostavno in očitno sporočilo … pa vendar, za nas zaposlene mame, nikoli ni preveč slišati sporočilo, da naši otroci ne sanjajo o lepi hiši, krasnih potovanjih in super šolah1 , ampak si želijo le naše bližine in pozornosti.

Zanimivo je pokazan tudi odnos matere in odrasle hčere, kjer pričakovanja in sanje mame o srečni hčerini prihodnosti, obremenjujejo in utesnjujejo tako močno, da je bolje uteči v laž in skrivanje, kot soočiti se z realnostjo in mamo in morda tudi sebe soočiti z realnimi željami.

  1. no, to najbrž nobena mama ni niti nikoli upala, da sanjajo njeni čmrljčki [↩]
Objavljeno dne

Oh ti deževni jesenski dnevi!

Je to povezano z vremenom, jesenjo, mojim rojstnim dnem1 , čistim slučajem ali mi ponovno nekdo želi nekaj povedati?

Zadnje čase so moje misli okupirane z razmišljanjem o smislu življenja, njegovi minljivosti, usodi, če ta obstaja, zdravju in skrbi zanj, če to pravzaprav sploh znamo ali smo sposobni početi.

Naj vam najprej zupam, da živimo v Sostrem in skorajda ne mine dan, da ne pomislim na mladega fanta, ki ga je enkrat junija pokosila kosilnica. Vozim se mimo travnika in v dneh, kot so tile, preprosto ne gre brez misli na ta tragičen dogodek. Medtem, ko je oseminštiridesetletni kmet s kosilnico kosil visoko travo, sta se v njej skrivala dva fanta. Kmet fanta Jakovih let ni opazil, fant kosilnice ni slišal in ….. Usoda? Jokala sem, ko sem brala novico, čeprav te družine ne poznam. Danes vsakič pomislim predvsem na oseminštiridesetletnega gospoda, ki živi s sliko nesreče, ki se mu je pripetila tega usodnega lepega poletnega dne. Baje2 je gospod doživel popoln šok in je nekaj dni zatem bil psihično popolnoma strt. Le kaj se danes dogaja z njim?

Toše Proeski in njegova nesreča; enako, kot pri prejšnjem primeru je najhujša tragedija tista, ki doleti umrlega, vendar tudi tu je usoda zaznamovala še nekaj “spremljevalcev”. Usodni trk se je zgodil med vožnjo, ko je avto vozil njegov prijatelj. Danes sem prebrala, da je ta voznik, prijatelj ob posredovani mu žalostni novici, poskušal skočiti skozi okno.

Kolega, ki je umrl nekaj dni nazaj. Pravijo, da je za mater nekaj najhujšega, ko pokoplje svojega sina, saj je pričakovano, da svet zapuščajo najprej starejši in tako že odrasli otroci pokopavajo svoje starše. Danes bodo starši pokopali svojega sina in hkrati bo sin zapustil svoje 3 mladoletne otroke.

Pri trinajstih letih se mi je od nekje iznenada pojavila oteklina, ki je izgledala, kot da je mumps a ker po nekaj tednih ni in ni izginila so me starši peljali k zdravniku. Pregledi sem in tja, minevali so meseci in po pol leta pregledovanja, so me starši pospremili v bolnico. Otroška bolnica, Vrazov trg, oddelek C … oddelek za bolnike z rakom. Niso me operirali, niso me obsevali … ne vem natančno kaj se je dogajalo, saj so me takrat tretirali, kot otroka in se o tem z mano ni nihče pogovarjal. Zgodba se konča tako, da me po dveh tednih bolnice odpustijo …. brez operativnega posega, brez obsevanja, brez zdravil … oteklina je čez nekaj tednov izginila …sama od sebe …. ???

A tukaj sem želela razmišljati o občutkih mojih staršev. Le kaj so doživljali ob pogovorih z zdravniki? Od kje jim moč, da so meni vztrajno kazali le vesele in brezskrbne obraze?

Danes sem brala prispevek DrMagnuma. Ne morem mimo tega, da ob tem ne pomislim na čustva in občutke “stranskih igralcev”, tistih staršev, otrok, prijateljev, partnerjev ali celo naključnih usodnih akterjev v igri našega življenja. Čeprav na prvi pogled izgleda, kot da je glavna zgodba le ena, okrog nje pa nešteto manjših spremljajočih jo zgodbic, a vendar se mi zdi, da so vse enako pomembne, vse enako glavne. Nekatere so tragične, druge so junaške, tretje so vesele.

Zgodba DrMagnuma je zame junaška, občudujem moč te družine, čeprav nikogar od njih ne poznam osebno, a vendar me moč te družine navdihuje z vero, da se takšne zgodbe končajo srečno in da bo tudi teh jesenskih deževnih dni enkrat konec.

  1. ki žal ob vsakokratnem dvigu številke, ne vzbuja več veselja [↩]
  2. to je trač in nepreverjena informacija [↩]
Objavljeno dne

Saj vem, da sem obljubila …

da ne bom več kritizirala, ampak kaj, ko moram z vami deliti tole bučo 🙂

Berem Obraze …ja, ja … ok, ni neko strašno branje … ampak vseeno ajde vanj najbrž pišejo kakšni novinarji, ki jim za to celo plačajo, kajne? No in v tej reviji je članek z nekim kuharjem (Iztok Doma se imenuje in vraga ne vem kako se tole sklanja) Iztokom Domajem ?? 🙂 veleumna vprašanja pa mu postavlja Ajda Janovsky in eto pridem do stavka, ki sem ga morala kar nekajkrat prebrati, da sem doumela njegovo celotno težo in globino.

“Katera je bila prva jed, ki ste jo skuhali?”

Božek moj! Najbolje, da hitro zapišem v nek dnevnik kaj je prva stvar, ki jo je Jaka kdajkoli zapackal na kuhalniku ali kaj je prva risbica, ki jo je zrisal ali pesmica, ki jo je zapel, saj nikoli ne veš, kaj postane iz njega in potem slavni kuhar ali pevec ne bo znal odgovoriti na tako pomembno vprašanje. Valjda je Iztok Doma že ob pripravi prvega jajca na oko vedel, da bo nekoč strašanski mojster kuhe in jaz res ne vem, kako da si ni zapomnil svoje prve kuharske umetnine 😉

Objavljeno dne

Verižna pisma mi dvigajo pritisk

Sem dovolj firbčna …baba pač … da le odprem skoraj vsak neumen mail, ki mi ga pošiljajo prijatelji. In celo vesela sem jih. Ne, celo preberem jih do konca in kdaj pa kdaj celo kakšnega pošljem naprej.

In odprem tudi tisto pismo, kjer se že na daleč vidi, da je eno izmed trapastih verižnih pisem, ki bo vsem partybreaker-jem povzročilo, da njihova solata še nadaljnih 10 let ne bo delala glavic.

Večina mojih prijateljev že ve, da mi izpadejo vse nepobrite kocine, če moj mail slučajno vidim jasno izpisan v “To:” polju, še vedno pa se mi zgodi, da k meni prileti kaj podobnega, kot danes.

$%!!.*.@##!

Ej, ljubi bogec pa je tale tip, ki je nabil v mail vse maile, vseh ljudi, ki jih je kdajkoli v življenju srečal, čisto gladek?! Pa da ne boste mislili, da je teh 250 naslovov vse, kar je objavil … še enkrat toliko jih je, le da se mi ni dalo kombinirati in lepiti dveh screen shotov skupaj.

In vsebina tako pomembnega maila?

Naslov je: Plz help this cute girl (Must Read)……………………..Do not Delete

V sami vsebini pa je po tem, ko se prebiješ navzdol po 5km-etrskem seznamu mailov in raznem forwardiranju, zapisano naslednje:

Å aljite dalje. Svaki e-mail donosi 10 centi.
Pomognimo zajedno!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Forwardiraj te i pomognimo , slike bas ne morate gledati..tuzno je.

Only forward this no money needed………
Please help this girl (she is only 4 1/2 months) and she is very sick and by forwarding this email to all your contacts, you will help her by contributing 10 cents for her operation.

To kar je odebeljeno je narejeno z moje strani, ker nič jasno.
Aaaaa??!!! Kdo, kdaj, komu, zakaj?! Kako se sedaj pomaga?! A 10 centov se bo nekako čudežno snelo iz mojega računa za vsak moj kontakt, ki ga bom tako velikodušno objavila, kot tipček iz mojega primera? On je bil res velikodušen, daroval je najmanj 250€ 🙂 in to neki punčki (baje), ki je iz bogvekje od bokvekdaj …. ob mail so pripete pač še ene slikice enega dojenčka, ki ima na sebi pripetih kup cevk.

Ja, jaz sem pač skeptik in zaradi takšnih traparij včasih ne zaupam tudi takšnim mailom s trdno osnovo in resno potrebo po pomoči. Nekaj mesecev nazaj sem podobno skeptično razmišljala ob pismu o fantu paraplegiku, ki se je kasneje na moj post tudi odzval s komentarjem. Očitno obstajajo tudi resni verižni maili, ki jim lažne neumnosti prav škodujejo.

In tokrat so moje kocine še na mestu, kajti kolegica, ki mi je poslala današnji verižni mail, je mene in moje sotrpine “skrila”. Tako, kot se to dela med pametnimi ljudmi! 🙂

Za konec pa še nekaj izkušenj ljudi, ki so se že srečali z verižnimi mailingi:

  • Zmago J. (54 let) je poslal takšno sporočilo vsem svojim prijateljem že naslednje jutro ugotovil, da je plemenite krvi.
  • Å pančeva Mici (99 let) je nemudoma posredovala sporočilo prijateljici Slavki. Čez dva dni je zadela doživljensko rento v vrednosti 1000€ mesečno.
  • Miša M. (47 let) je prav tako izpolnila svojo nalogo in naslednji dan jo je v nabiralniku čakal paket za nego telesa lift’n’shape.
  • Zlatko Z. (35 let) je takšno pošto poslal prijateljem in že naslednji dan se mu je nasmehnila sreča – kupil si je Å marno goro.
  • George (58 let), teksaški kavboj pa takšnega sporočila ni poslal naprej in še isti dan so mu sesuli New York .
  • Juana (16 let) se je sporočilu prezirljivo nasmehnila in naslednji dan so jo na ginekološkem pregledu po nesreči oplodili s semenom bogataša Armanda. Do danes še ni priznal očetovstva.
  • Natalija V. (27 let) takšnega sporočila ni posredovala naprej. Čez dva dni je navsezgodaj zjutraj tekla na Triglav in zaradi prevelike višinske razlike ji je razneslo oprsje.
  • Steffanio (22 let) ni poslal sporočila svojima prijateljema Denisu in Marku, tako se mu je čez 12 ur zgodila nesreča. Ob uporabi butterfly abbs-a ga je zaradi previsoke napetosti vrglo po tleh – od takrat je vodilni član fantovske skupine, zaradi opečenega lasišča pa še danes na glavi nosi najlonko.
  • Milan K. (60 let) je sporočilo izbrisal in že naslednji trenutek je nehal rasti.
Objavljeno dne

Post-depro-rojstno dnevno razpoloženje

Ne spomnim se več vseh malenkosti, ki so nam jih trobili na vajah za starše ali kako se sploh reče tistemu, ko nosečnice in njihove spremljevalce učijo globokega dihanja 🙂 , a spomnim se, da so nas posvarili, da ženske četrti ali peti dan po porodu napade poporodna depresija. Lepo vas prosim, kakšna depresija! Mene, ki sem itak uberoptimistična?! In mene, ki sem pred tem ležala celih 7 mesecev, da mi dete ne bi ven palo in ob vsem tem nisem imela PREDporodne depresije?!

In tako se je 12 let nazaj, nekega septembrskega jutra, rodil naš Jaka. Porod no problem, 2 tedna prekmalu – krasno, ker sem res že komaj čakala, da začnem ponovno normalno živeti, mali je bil zdrav in krasen otrok (no, mal zlatence, ampak tam jo ima itak skoraj vsak), mojega mleka ni pil … ma, not a big deal …. če smo končno dobili dete, se pa ne bomo okrog tega sekirali, jaz sem bila več kot OK, nobenih šivov, nobenih travm, le domov sem si želela.

Četrti dan so že zjutraj vsi hodili okrog mene, kot da sem iz sladkorne pene. Pa kaj vam je ljudje božji, kakšna depresija! Prav smešno jih je bilo opazovati. Jaz depresivna?! Halo?! Nehajte s tem cirkusom! Ob 9h zvečer sem sedela v neki sobici, kjer sem si pumpala mleko in jokala kot dež. 🙂

Saj ne bi, res ne bi,

  • če moji joški ne bi bili kot tempirana bomba … polna mleka, seveda, ker so me nafilali z nekimi tabletami.
  • Če ne bi tisto pumpico poslala že 200x k vragu, ker takšno mlekarstvo je en Q vredno.
  • Če se ne bi popoldne imela konflikta z medicinsko sestro, ki se je zdrla name, ko sem jo prosila za pomoč pri Jaki, ki se je drl, kot bi ga dajali iz kože. Sestra pa:” Ja, kaj, presit je, kaj pa drugega, ko ga takole po flaški futrate!”
  • Če ne bi posledično moja mama doživela totalen živčni napad in se zdirala na sestro tako, da jo je Tomaž dobesdno odvlekel iz sobe.
  • Če se v enem trenutku tam sredi porodnišnice ne bi počutila strašansko osamljeno in hkrati prestrašeno ter pomislila “Le kaj ti je tega treba bilo?!”

Solze sem kmalu obrisala, odšla spat in naslednje jutro je sonce spet svetilo in svet je bil spet krasen in lep.Pravijo, da je takšno stanje posledica hormonov. Že lahko, že lahko.

Zdaj pa mi naj nekdo pove, kaj imajo moji hormoni za opraviti z mojim datumom rojstva, ker zadnje čase se mi podobno stanje dogaja dan po mojem rojstnem dnevu.

Že nekaj let zapovrstjo je moj rojstni dan lep, prijeten, vesel …. prejemam čestitke, objeme, poljubčke, darila … grem spat… naslednje jutro je turobno, zoprno, nočem v službo, nočem biti doma, ne pije se mi kava, ne gre se mi v kino ….. pa prisežem nimam menstruacije 🙂

Letos mi je dala misliti Sunshine z njenim postom o petih jezikih ljubezni.
Moja težava je najbrž v tem, da je moj jezik ljubezni pozornost, pozornost, pozornost. Pozornost skozi čas preživet z mano, meni in pogovoru z mano. Briga me za darila, briga me za dotika še manj pa za usluge.

In na moj rojstni dan pričakujem, da se bo zgodilo NEKAJ …. nekaj drugega, kot en dan prej ….. pa mine le še en navaden dan, odnesem smeti, pomijem posodo, sedim za računalnikom, ok grem na Å marno, kar mi je v veselje, ampak tja greva s Tomažem itak vsako soboto in nedeljo, popijem kakšni dve kavici v bifeju, včeraj sem povrh vsega šla še na seminar, ki ga je naša firma organizirala baš na moj rojstni dan 🙂 …. no, saj sem le pokukala in potem odšla … doma še vedno ne kurimo … ja, ja, moj ima nekaj gorenjskega v sebi … še mačku sem morala kot ponavadi jaz dati jesti ##!@*!..”%

Ah, jutri bom že pozabila in spet bo leto okrog.