JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.
In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.
Jaz sem blog začela pisati iz čistega veselja … najbrž tako, kot večina. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi z njim karkoli služila. Ja, blog mi vsekakor pomaga pri nekakšni kvazi promociji same sebe in morda, morda1 mi bo to kdaj le koristilo. Posredno seveda. Ta blog imam na svoji domeni, a razlog za to je prav banalen .. pač tako so mi predlagali in jaz popoln laik na tem področju, sem to “kupila”2. In danes tako na moj račun pač nihče ne služi. Pa mi je žal, da ne. Zakaj pa ne, če bi lahko?! Saj jaz zato nimam nič manj.
Blogos, Drugi svet, Blogorola, E-dnevnik, Večer …. ; kar se mene tiče, me brez težav citirajte, povzemajte, linkajte, samo, da lepo pišete o meni 😉 In če boste na ta račun zaslužili? Bog vam požegnaj! Mogoče name pomislite vsaj v toliko, ko boste nazdravljali svojim uspehom. Ali pa tudi ne, meni bo itak dobro.
Blog naj bi bil zabava, zato je brez veze, da ga mnogi jemljejo preveč resno.