Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Evo, spet jaz tečka!

Pri pisanju spletnega dnevnika in komentiranju prispevkov drugih, sem še precej zelena …no, mogoče blond in bom takšna večno ostala.

Pisanje komentarjev na prispevke blogarjev, naj res ne bi bil kakšen projekt, kajne? Preberem prispevek, se mi porodi misel, bi želela nekaj dodati … pa se začne ….nekdo je paranoičen in se boji vdora neavtoriziranih komentatorjev ali pa ima meni še nepoznan razlog za postavitev kup ovir takšnim blondinkam, kot sem jaz.

Pred nekaj tedni že sem izgubila precej preveč časa na stvareh, ki so obstranske. Ker itak vedno znova poskušam preiti vse ovire, ki mi jih življenje postavlja na pot, sem se spopadla tudi s to 🙂 in na koncu mi je res uspelo ….yeaaaaa! Po dolgih in neprespanih nočeh 🙂 mi je končno uspelo zapisati svoj prvi komentar na blogu Marka Crnkoviča! Od tistega dne je moje življenje spet polno in jaz sem srečna in zadovoljna 🙂 .

Svojo trnovo pot 🙂 sem podrobno opisala na svojem blogu. In nekaj dni zatem dobila komentar Matjaža, ki se na te internetne stvari spozna malce bolje. Hvala za komentar, res hvala. Tako sem izvedela še nekaj več in naslednjič mi bo najbrž lažje. Poleg tega sem dobila kontakt, ki mi bo morda lahko naslednjič pomagal, ko se bom poskušala prijaviti v kakšen nov sistem, vendar pa bi vseeno rada razjasnila pomoto …sploh če me bere kakšen SIOL-ovec 🙂 .

Nikoli ne iščem krivca! Briga me kdo je kriv! Me pa pogosto zanima, kdo vse je odgovoren in kdo bi lahko stvar izboljšal.

In v tem konkretnem primeru izboljšava res ne bo pomagala lačnim v Afriki, bo pa izboljšala image SIOLu in morda olajšala muke in trpljenja nam nevednežem …. in morda tudi na blog “paranoikov” pripeljala nekoga, ki bo s svojim komentarjem preusmeril tok dogodkov ….Ja, Bruce mi je dal vetra! 🙂

Matjaž piše:

“opažam – da ste nekateri malo pomešali zadeve – oz. jih ne razumete
pa na kratko – moje izkušnje – ki imam postavljen svoj strežnik za wordpressov blog:

• zahteva za registracijo pri komentarjih ni siolova ampak wordpressova – aktivira jo pa avtor – torej v konkretnem primeru marko crnkovič – in tudi mene osebno to moti
• registracija v my siol – nima nobene veze z registracijo v wordpress – in siol pri tem ne more pomagati
• tudi to – da si prijavljen v wordpressov blog na enem strežniku – in se ne moreš z istim računom prijaviti na drugem – ni omejitev administratorja strežnika – ampak wordpressova – vsaj kolikor sem videl
• odzivni čas mailov pri registraciji – je kolikor se spomnim prav tako odvisen od wordpressove globalne baze – kolikor se spomnim namreč mail prihaja od tam – ne pa iz strežnika z blogi – v konkretnem primeru siolovega
• in seveda – baza uporabniških mailov – je prav tako očitno v wordpressovi globalni bazi
• toliko o mojih izkušnjah – in v tem primeru bi rekel – da je siol še najmanj kriv “

OK, SIOL ni kriv! Je pa odgovoren? Najprej je odgovoren Crnkovič, ki je na svoj blog nastavil “vratca”, ki se zelo težko odpirajo. Že ima svoje razloge. In seveda plačuje svojo ceno. Npr. zelo dolgo ni dobival mojih cenjenih in pametnih komentarjev 😉
Potem se je nekam tja vrinil SIOL, pa čeprav morda le pomotoma …ampak jaz, kot uporabnik vidim le SIOLov logotip, ki me ob prijavljanju ne spušča naprej. Kako je ta prišel tja in kdo je kriv, ne vem. Vem pa, da je SIOL v zgodbo nekako vpleten …k meni je po 24 urah priše avtomatski odgovor iz Siola in na moje urgence mi nihče na SIOLu ni rekel, da kupujem kruh na oodelku z belo tehniko. Kriv? Koliko v tej zgodbi dobi Siol, koliko dobi WordPress, komu kdo plača in kdo pije???!! Ma, kaj me briga! Samo olajšajte nam postopke, lepo prosim!

Konec koncev sem pa kriva jaz, ki sem se po nepotrebnem ukvarjala z najbolj banalno stvarjo na tem svetu.

Mimogrede, razen njega sem do sedaj na podobna vratca naletela le še pri Hadu in še ta od drugega ključarja 🙁 in prijavljanje opustila že takoj na začetku. Ampak Had je vrata sedaj že odklenil in me s tem močno razveselil.

No, pri Crnkoviču sedaj IMAM možnost komentiranja, vendar pa komentiram zelo poredko …morda dva komentarja mesečno. Ja, ko nekaj dosežeš, to kar na enkrat nima več takšnega sijaja.