Mc Donalds nima več Shakea

Nismo ravno neki strašni McFani, se pa včasih …predvsem v nedeljo zvečer, ko je precej zadev zaprtih …prileže kakšen ameriški komfort, ko redilno hrano naročaš kar na hitro, tako iz avtomobila.

In tako smo si včeraj zaželeli Shake in se zato odpeljali v McDrive v BTC-ju. Naj bom precizna, zaželel si ga je Jaka in ob tem dodal na spisek svojih želja še McNagce.

Pridemo do okenca za naročanje in ker si moj itak ne zapomni niti enostavnega in kratkega seznama Mcjedi, sem jaz preko Tomaževega sedeža prijazno in z nasmeškom tulila: “Ene Mknagce šestko, sladko kislo in tamal vanilijev šejk”

Mozoljast tip v kabini odrezavo odbrusi: “Shakea ni več.” Nismo se spuščali v lekcijo o lepem obnašanju, ki bi morda zahteval stavek v takšni obliki: “Oprostite, danes nam je Shake-a zmanjkalo”….oz. niti ne vem ali to pomeni, da Shake-a SPLOH ni več in so ga umaknili iz ponudbe, ali ga je le slučajno tisti dan zmanjkalo in bo jutri spet na voljo. Poleg tega bi na koncu absolutno lahko dodal: “vam lahko ponudim sladoled namesto tega?” …pa saj tega jih učijo, kajne? Medtem, ko ob strašni žeji naročaš le Coca-colo, ti oni mimogrede uturijo še BigMac, veliki krompirček in sladoled s karamelo. Ta fant je te ure šolanja prespal ali prešprical.

Mi se takrat vanj nismo poglabljali in Tomaž se je le obrnil nazaj proti Jaki in ga vprašal, kaj bi drugega. Med Jakovim nekaj sekundnim odločanjem pa je pri fantu preveril, če sladoled pa imajo.

“Ja” je bil kratek odgovor mazoljavca, medtem ko je Jaka že tulil, da ne bo sladoleda, ampak sok.

“sok bomo namesto shake-a” pove Tomaž, čeprav se je najbrž slišal tudi komentar Jake.

“Kakšnega?” vpraša mazoljavec.

“Pomarančnega” jaz in Tomaž naenkrat. Tega pač ni bilo treba preverjati, saj drugega nimajo, kajne?

“Kakšnega?!” še enkrat tip za okencem z zadirčnim glasom.

“Pomarančnega” midva ponovno misleč, da ima tip težave s sluhom.

In potem šok! Tip naju napi…. , kot da sva njegova petletna bratca: “Sem slišal!!!! Nisem gluh! Kakšnega?! M a l e g a! S r e d n j e g a! V e l i k e g a?!!”

Halo? Pa ne moreš verjam’t!

Kot prvo, če je gospodič že tako pameten, smo sok naročili namesto MAJHNEGA shake-a, torej bi radi tudi MAJHEN sok. Kot drugo, jaz na vprašanje “kakšen” ponavadi odgovarjam z vrsto soka, velikost pa omenjam, ko se mi postavi vprašanje “kako velik”, “kakšno velikost”, “mali, srednji, veliki?”
In kot zadnje stranke imamo pač različne možganske kapacitete in vsi pač niso možganski trusti, ki v sekundi dojamejo tok misli prepotentnih srednješolcev.

Vsem, ki jim misli ne tečejo preveč hitro ….npr. mojim staršem ali njihovim upokojenim prijateljem ….močno odsvetujem obisk McDonaldsa, saj jih lahko osebje celo fizično napade ob možnem prepočasnem reagiranju na njihova vprašanja.

Da ne bo pomote, vse se je z naše strani odvijalo povsem mirno in razen, da smo ostro in konkretno zahtevali naj pokliče šefa, se višina glasu ni dvignila, niti nismo uporabljali besedišča, ki vsebuje razne človeške spolne organe. Å ef je prišel k našemu okencu v manj kot minuti, mirno smo mu razložili, da je njihovo osebje nesramno in zadirčno, šef se je opravičil s kratkim “Oprostite”, odšel nazaj k pultu, mi pa do naslednjega okenca po naročeno hrano.

Kljub opravičilu smo se odpeljali z grenkim priokusom.

Ja, jasno je, da v lokalu ne moreš imeti samo superiornih in maksimalno prijaznih delavcev …. brez omaloževanja kakršnegakoli dela, ampak poleg tega najbrž v McDonaldsu ne delajo najboljši kadri na trgu, se mi pa zdi, da se tokrat niso ravno odrezali.

Å e pomembnejše od tega, da

  • izbiraš itak le prijazne ljudi
  • da jih vsak dan pravilno razporejaš in daš tistega, ki je vstal z levo nogo, na pečenje krompirčka in tistega prijaznega na pozicijo, ki zahteva komunikacijo z ljudmi

je to, da znaš zelo dobro reagirati na reklamacijo. Ne dopusti, da gre stranka od tebe nazadovoljna! Najprej jo pomiri, nato pa potolaži. Bi bilo res tako težko našemu naročilu dodati npr. jabolčno pito in reči, da je to v znak opravičila? Nevljudnosti tako ne bi mogel popraviti, vendar pa bi s takšno potezo, dal šef vedeti, da je podjetju mar za stranke.

Oh, ja!

Samomor, depresija in govorništvo

To, kaj imata skupnega depresija in samomor je najbrž vsakomur kristalno jasno, od kje pa se je v to kombinacijo prikradlo govorništvo pa najbrž ni jasno niti Zdravku Zupančiču ali Andreju Marušiču, ki sta to čudno kombinacijo tudi zakrivila.

Jaz imam seminarjev in predavanj itak polno kapo že po službeni plati :), poleg tega sem kuhana in pečena v kinu, zato po pravici povedano niti ne sledim raznim koledarjem in napovedim takšnih in drugačnih dogodkov. Žiga pa s svojo energijo prelaufa in pregleda res veliko stvari in odkar imam srečo, da ga poznam pobliže, mi je namignil za kar precej koristnih in zanimivih predavanj. Mogoče pa me lahko počasi prepriča že celo v shujševalne obliže 😉

Tokrat mi je namignil za predavanje Zdravka Zupančiča in Andreja Marušiča, ki sta se odločila napolniti Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

Andrej Marušič je psihiater in jaz zanj pred tem žal še nisem slišala … z depresijo in podobnimi psihičnimi težavami se do sedaj nisem ubadala …oz. jih nisem priznavala.

Zdravko pa je tista topla oseba, ki me je ža na mojem prvem obisku v Å oli retorike, navdušila nad močjo govorništva.

Oba sta bila odlična. Resne tematike sta se lotila na duhovit in sproščujoč način, z odlično izpeljanima govoroma, na momente primerljivima s stand up showom stila 5moških.com. Povzetki nimajo smisla, saj da pravo noto šele stvar ogledana in poslušana v živo. Sama sem veliko dovtipov, ki jih je na odru stresal Zdravko, že slišala na njegovi šoli retorike, vendar se zato nisem nič manj smejala in na momente celo krohotala.

Andrej je govoril o depresiji in njenem odpravljanju in na koncu na rahlo provokativno vprašanje poslušalke iskreno odgovoril, da njegova ura svetovanja stane 75€. Opa, vsi prisotni smo torej dobili dobro dozo dveurne smejalno antidepresivnega tretmaja po bistveno ugodnejši ceni.

Naj na koncu namignem, da je Dr. Andrej Marušič na pogled boljši od Jana Plestenjaka 😉

A ne bi Brnika raje v Titovo letališče preimenovali?

Se lažje izgovori!

Brnik je mimo, Brnika ne bo več, od sedaj naprej bo naše letališče nosilo lepozvočno ime Letališče Jožeta Pučnika. Res izvirno! Pa kaj res ne gre najti še kakšne Titove ceste v Sloveniji in jo preimenovati v cesto Jožeta Pučnika? Ali mu postaviti spomenik sredi Ljubljane?

Vsekakor razumem spoštovanje do ljudi, ki niso mrtvi že 500 let in se jim je nekako treba posvetiti, vendar vsako leto pridobivamo nove ulice, nove ceste, letališča, nakupovalne centre …..poimenujte jih Jože Pučnik, Ivek Kramberger ali Saša Gerčar 🙂 ….. pustite pa nam stara imena, ki smo se jih navadili in so tudi del naše zgodovine!

Oprostite prosim, še zdaj ne razumem, zakaj je izginila Titova cesta v Ljubljani? In sedaj nam bodo vzeli Brnik! Pfej!

So Angleži res tako neorganizirani?

Ta je še ena povezana z našim zadnjim prvomajskim izletom.

Saj ne vem, je to povezano z Angleži, ali pa je to stvar prevoznika? Prevoznik je bil namreč v obe smeri isti, pa vendar je stvar v Celovcu po avstrijsko klapala v nulo, v Stansteadu pa 265 komplikacij.

Za check in smo v Celovcu porabili kakšnih 5 minut, v Stansteadu pa 20. Resda je v Celovcu mnogo manj letov, vendar so kljub temu za takrat aktulane lete delovali vsi možni ….ma, vraga ….kako se po slovensko reče šalter 🙂 ….torej, šalterji, v Stansteadu pa sta našemu letu bila posvečena le dva.

V Celovcu se sicer s prepustnicami za hitrejši vstop za družine z otroki, niso ukvarjali, kar nas je začudilo, saj smo imeli izkušnje z ostalimi nizkoproračunskimi letalskimi družbami, da zaradi neoštevilčenih sedišč, družine z otroki, spuščajo na letalo vnaprej. Nam je kljub vsemu uspelo sedeti skupaj, saj smo zaradi hitrosti lahko stali nalepljeni na vrata za vkrcavanje. V Stansteadu so nas napotili k naslednjemu …(spet ta beseda, ampak okence ni pravilno, saj ni nikjer nobenih oken) …šalterju, da si uredimo prepustnice. Nejasno, popolnoma, zakaj mora to urejati povsem ločena oseba …pa vendar, stojimo …ne pretiravam, pol ure v vrsti in odgovorna oseba nam šele takrat pove, da se ne izplača KUPITI prepustnic, kajti letalo ni polno. Kupiti??!! Kaj to stane?! Se nismo imeli ne časa ne volje prerekati okrog nepomembne zadeve, kajti čakanje nam je odvzelo pol ure časa, zato smo raje drveli čez carino. No, mislili smo, da bomo lahko drveli. 🙁

Carina ima na samem vhodu možaka, ki vsakemu potniku prešteje število torb, ki jih nese na letalo. Samo eno na osebo!!! In četudi imaš dve miceni, miceni ….npr. večjo denarnico, ki si jo navesil na špago in vrečko ravno kupljenih revij in sendvičev, se začne pregovarjanje. Naša težava je bila ta, da je bila tista odvečna prtljaga, nogometna žoga. In nogometno žogo malce težavneje strpaš v žensko torbico. Pa smo tudi to rešili. 🙂

In potem se zapodiš v labirint vrvi, kjer čakaš na tisto čudo, kjer ti ponavadi vse piska. Tukaj čakaš v isti vrsti le za en prehod. Ni jim še padlo na pamet, da je pametneje, da imaš eno vrsto, ki se na koncu razcepi v vsaj dve carinjenji, če ne celo več. Ne, tukaj se morda pri kakšni babici, ki ima kovinske vsadke v kolku in ji non-stop piska, zadeva ustavi in celotna kolona stoji. 🙁 To je bilo težko še dodatnih 45 minut čakanja.

Tomaž je kljub temu, da smo to že natančno vedeli, zaradi naglice, v našem malem kovčku pozabil plastenko navadne vode. To je povzročilo naval suma, zato smo morali vsebino kovčka še dodatno zložiti na pult, Tomažu pa so še podrobneje pregledali mobitel …kaj vem kaj bi lahko prenašal v njem???

Po tem se nam je že močno mudilo, saj smo termin za vkrcavanje že krepko prekoračili. Tolažili smo se s tem, da nizkoproračunci itak vedno zamujajo. Naših muk pa še ni bilo konec. Pred nami se je pojavila nova vrsta ljudi. Tokrat so “bistri” angleži prekoračili same sebe; odprli so nov “šalter”, kjer pregledujejo le obuvala. Vsi smo se sezuvali in čevlje nalagali na tekoči trak. Å e sedaj mi ni jasno, zakaj tega nismo mogli narediti že na prejšnji stopnji pregledovanja, ko smo v 45 minutah imeli res ogromno časa, da se sezujemo.

Prisopihali smo na cilj 10 minut pred terminom vzleta. Seveda so ljudje še vedno čakali v čakalnici in seveda smo se postavili na sam rep vrste in še sreča, da je bilo letalo zapolnjeno le 80% in smo na srečo na samem repu našli tri proste sedeže eden poleg drugega.

Vkrcavanje v letalo v Celovcu je bilo ekspeditivno. Odprli so sprednja in zadnja vrata in v nekaj minutah, smo bili vsi posedeni, ne glede na to da je bilo letalo popolnoma polno. V Stansteadu so tudi pri tem komplicirali in odprli le sprednja vrata. Seveda se je kolona ljudi spet počasi premikala in čakala na vsakega, ki je ob svojem ..seveda najbolj sprednjem sedežu …, trpal prtljago v zgornje predale.

Za konec smo se že popeljali po letališču, nato pa nadaljne pol ure stali in čakali na vrsto za vzlet. In za konec imeli posebno izkušnjo pri pristajanju.
Uffff!!!

Kino po dolgem času

Pirati s karibov

Dolgo je zelo relativen pojem, vendar takšen odmor v obiskovanju kina, kot se je zgodil tokrat, je zame res nekaj nenavadnega. Dogaja se kup drugih zanimivejših stvari, v kinu pa itak vrtijo samo še kup neumnosti, ki očitno počasi tudi Jako ne prepričajo več ….in tako sva si po več kot tri tedenskem odmoru, z Jakom ogledala Pirate s Karibov 3.

Jaz sem ena tistih, ki Jacka Sparrowa niti približno ne mara. Prvi del sem si ogledala na smučanju, na izposojenem DVD-ju in takrat predvidevala, da sem sredi filma zaspala le zaradi utrujenosti od celodnevnega smučanja. Pri drugem delu so me nekako prepričali, da to svojo tezo o utrujenosti preverim kar v Koloseju. Ugotovitev je bila naslednja; prvič sem resnično zaspala od dolgočasja.

Tokrat Jaka sploh ni poskušal prepričevati mene, kar na Tomaža je pikiral in ga prepričal. Jaz sem bila še v službi, onadva pa že v Koloseju, kupila dve karti potem pa z obveznimi kokicami in Coca-colo čakala na odprtje vrat.

Kaj mi je tega treba bilo, da ravno takrat kličem Tomaža, ki me je obupano moledoval naj mu prihranim tri urne muke sedenja v kinu. Obljubljal mi je nakupe, večerjo, ……predvsem pa, da bo vskočil namesto mene v vse Jakove športne aktivnosti …

Hmja, ja rada ju imam in zato sem pridrvela, prevzela Tomaževo karto in na srečo zamudila vse reklame ter prvih 10 minut dogajanja glavnega filma. Čudno, filmu sem z lahkoto sledila tudi brez tega 😉 .

Zgodba? Oh, ja ….. težave, težave, težave, nekaj bojev na morju …priznam, nekaj duhovitih komentarjev, poroka (malce bedasta sredi mečevanja in krutih bojev) …. in …. … ne morem verjeti, po najboljši volji se ne morem spomniti konca.

Film je strašansko razvlečen in brez težav bi ga lahko skrajšali najmanj za kakšno urico, drugače pa …..hmja, mogoče sem glede na izkušnje, kriterije močno znižala … tako, da sem se tokrat bolj zabavala, kot ob prejšnjih dveh.

Žiga, glede na to, da imava precej različen okus glede filmov …saj veš Bean pa to ;), ti bi bil ta morda všeč.