V Londonu nisem bila prvič, nihče od nas ni bil in ravno ob tej priložnosti smo šteli naše obiske.
OK, za Jako je bilo enostavno, prvič pred dvemi leti, tokrat drugič, Tomaž je bil kakšne trikrat, štirikrat, jaz pa morda osemkrat, devetkrat. In vendar se ga nihče od nas še ni naveličal in vedno znova vidimo njegove nove obraze in vedno znova nas očara.
Prvič je bilo ….ma, saj veste, prvega se nikoli ne pozabi …sploh, če je bil pri petnajstih 🙂 … torej London sem prvič videla 27 let nazaj, pri petnajstih. Moji dragi starši so pridno šparali cekine, da so svojo minko edinko lahko poslali na izpopolnjevanje jezika v Anglijo. Nepozabno, hudo dobr’! Jezika ne vem, če sem se strašno veliko naučila, sem se pa naučila hitrejše reakcije pri komunikaciji in samozavestnejšega komuniciranja v angleščini. Sem pa takrat razen Trsta in Celovca, končno videla še kaj drugega, kot neštetokrat našo lepo hrvaško obalo.
Takrat so bile vsekakor znamenitost št. 1, trgovine na 100 in 1 način, naslednja zanimivost na seznamu nepozabnih pa je bila raznolikost ljudi, hodečih po ulicah Londona.
Drugič je bilo mnogo let kasneje. Službeno. Drugače. Tudi zanimivo. Ogled musicla. Super. Privoščili so nam avtobusni turistični ogled mesta.
Tretjič, četrtič, petič ….kaj vem kdaj je bilo kako … in kdaj je bilo tako, da je bil moj obisk le nekaj urni postanek na poti iz Amerike, nekaj ur čakanja v Londonu in utrujena in osamljena sem si privoščila ogled filmske predstave. Tudi to je zapisan spomin, kajti takrat pri nas še ni bilo Koloseja.
Potem je prišel na vrsto obisk Londona s Tomažem. Ko lepo mesto deliš z nekom, ki ti je drag je to že samo po sebi doživetje vredno zapisa v knjigo spominov.
In predzadnjič obisk Londona z obema meni najdražjima osebama. Spali smo na takrat nam še povsem neraziskanem predelu mesta, v Kensingtonu in si vzeli čas za obisk krajev ob južni obali Anglije. Ko London spoznavaš z otrokom, odkriješ kotičke, ki jih prej nikoli nisi. Obiskovali smo tržnice, parke ter spoznavali vse vrste verig hitre prehrane 🙂
Tokrat si je Jaka ponovno zaželel Londona ob ogledu enega filma, kjer je nekaj slik obudilo prijetne spomine in nove skomine. In smo šli. Tokrat smo spali v Greenwichu. Meni izredno lep predel Londona. Mesto zase, polno zanimivih lokalov in restavracij. Morda le malce nesrečen izbor lokacije glede na prevažanje in prestopanje za dostop do nam zanimivih lokacij.
Zaradi malce nesrečno postavljenih (za nas) terminov letov, sta od navideznih štirih dni, ostala za oglede le polna dva, ki smo jih tokrat zelo “športno” izkoristili.
Najprej ogled Wimbledona in za konec dneva malce pohajkovanja po centru mesta, naslednji dan pa ogled stadiona kluba Chealsea, malce Harrodsa, za vrhunec dneva pa poležavanje na travi v Hyde parku (zame) ter nabijanje novo kupljene nogometne žoge (za moja moška).
Vreme je bilo prekrasno in najbrž je tudi to dodalo svoj pečat nepozabnemu izletu.
Hm, sama se ravno odpravljam v London avgusta. To moj prvič 🙂
Upam, da bo prijetno.
London, naslednjič te vprašam za namig preden gremo na pot.
Sicer pa je bil Jaka nad vodenim ogledom Chealsea navdušen, tako da je očitno vseeno ali je Stamford Bridge podrt ali ne. Sicer pa naj ti povem, da sem vodeni ogled jaz prešpricala 😉 …sem ta čas izkoristila za dolgo pohajkovanje po knjigarni in malce po ulicah podrtega 🙂 Stamford Bridge-a.
Hja, tako kot si ugotovila – Greenwich je lepo mestece, vendar zelo “od rok” ce si zazelis naprimer vecernega Londona, ze prej pa si cel dan hodil po njemu… Drugace pa skoda, da niste sli rajsi gledat niovega stadiona Arsenala, ki je res lepotica proti podrtemu Stamford Bridge 🙂 Hhehe ja ja saj vem – spet stadion!! 🙂
V londonu je drugače tudi Arsenal:) Drugače pa tudi jaz videla štadion od Barce in tudi od Real Madrida…bomba! Všeč pri štadionih mi je to, da se človek počuti tako majhnega ko stopi na zelenico oziroma ob ograjo, ker na tisto lepo travco te ne spustijo:( Na naših stadionih pač takega občutka ne moreš dobiti.
Val, naš Jaka je predvsem fant tenisa in Nadala, glede nogometa pa odvisno od situacije, v Londonu je pač Chelsea, v Barceloni smo morali pa Barco gledat. No, jaz sem pa tipična ženska in dobivam mehurje po koži, ko zaslišim, da gremo spet en štadion gledat. 🙁
Očitno smo mi vsi taki otroc, kjer so starši nadebudno vlagali peneze v naše znanje tujih jezikov. Sreča moja, ker če že faksa nisem končala, znam vsaj nekaj tujih jezikov in mi je vsaj to pomagalo pri pridobitvi službe …no, vsaj mislim …ali pa je bil moj šarm tisti 🙂
Jaz sem bil tudi prvič v Londonu na Angleščini. Oziroma ne, prvič sem bil, ko sem imel povezovalni let na Japosnko preko UK. Smo prespali en dan v Hiltonu, častil British Airways… Hudo dobr:)
Full luštne fotke! Jaz sem bila v Londonu dvakrat, a enkrat le prehodno med leti. Ko sem bila prvič, pa je bilo podobno kot pri tebi, ko so me poslali na drago $$$ učenje angleškega jezika, a kaj ko nam je mulariji po glavi hodilo vse kaj drugega kot učenje. Hvalabogu, da mi angleščina danes ne dela težav, drugače bi mami zagotovo zahtevala povrnitev njene investicije:))) Btw a vaš Jaka je res fan od Chelsea? Sem namreč netipična ženska in obožujem nogomet, sploh konec ko si fantje izmenjujejo drese:) Ampak Chelsea…vaš pobč je izgubil nekaj plus točk, ki si jih je nabral s prispevkom o Coca Coli:)