Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Objavljeno dne

Recesija? Pa ne pri nas!

Ste že kakšno nedeljo zašli v trgovino z živili? Jojme, meni se je to zgodilo včeraj!

Ob nedeljah sicer ne hodim k maši, a tudi med policami ali obešalniki v nakupovalnih centrih me boste težko srečali.

A bila sem ena tistih, ki je na referendumu glasovala ZA odprtje trgovin ob nedeljah. Glasno glasovala ZA, kajti na referendume ne hodim in ta je bil eden redkih, ki sem se ga v zadnjih 10 letih udeležila. Sami pa prav dobro veste koliko takšnih pasjih procesij, kjer odgovornost za odločitve prenese na pleča plebejcev,  je naša vlada že sprovedla v zadnjih letih.

ZA takšen odpiralni čas trgovin nisem glasovala zaradi svoje ne vem kako vroče želje po nedeljskih nakupih. Čez to obdobje življenja smo šli že pred 10 leti, ko je bila takšna možnost preživljanja deževnih, brozgastih in mrzlih dni odlična alternativa, ko si lahko svoje majhno stanovanjce zapustil, se v centru dobil s klapo prijateljev, opravil nakupe, za katere je med tednom tako ali tako zmanjkovalo časa, pil kavico, klepetal, medtem, ko so se otroci pred našimi skrbnimi očmi, plazili eden čez drugega in se igrali na (čeprav) skromnem in majhnem namenskem igrišču.

Sedaj takšna igrišča niso več aktualna, saj našega Jako ob nedeljah puščamo doma. Z debelo ketno ga privežemo ob radiator, v radij dostopnosti pa mu postavimo le kozarec vode ter kup učbenikov in zvezkov iz matematike, fizike in kemije1

Midva s Tomažem pa si že leto za letom ob sobotnih ali nedeljskih jutrih privoščiva klepet ob kavici, zraven listava časopise in revije in če ga ne lomi vreme, jo usekava še na Å marno goro. A na kavo ne hodiba v nakupovalne centre, saj ne potrebujeva igrišč, še manj pa gužve in kravala takšnih masovnih shajališč. Odkar pa nama gre na roke še protikadilski zakon, lahko izbirava med mnogo takšnimi ali drugačnimi lokali.

To nedeljo je bilo drugače. Jaka je težil …. ja, res težil … s svojo željo po nakupu knjige. Knjig imamo doma na tone, valjajo se po stopnicah, policah in Jaka vseh zagotovo še ni prebral. A ne, on si je zamislil, da želi knjigo Donalda Trumpa. Mogoče pride v poštev tudi knjiga Baracka Obame, a za začetek …. ravno včeraj … je hotel kakšno v slovenščino prevedeno knjigo Donalda Trumpa.

In ker mi lokacija za pitje jutranje kavice ni ravno blazno pomembna, sva se napotila v nakupovalni center City park. razmišljala sem, da imajo tan tudi knjigarno in v njej bi lahko povprašala za Jakovo želeno čtivo.

Jojprejoj! Recesija?

Po drenu in vozičkih sodeč nas ta še ni dosegla.

  1. no, tako grobi spet nismo …. saj mu damo sok namesto vode 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Predsodki

Pred pol leta je ena mojih objav požela burne reakcije tako tistih, ki sem jih poskušala zagovarjati, kot tistih (pravzaprav ‘takšnih’), ki so me že v osnovi razkačili in z dogajanji, ki se na blogu niso videla in se pravzaprav odvijala v ozadju, mene pripravili do tega, da sem po dolgih letih zadovoljnega dela v istem podjetju, začela razmišljati, če je to res tisto pravo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

V navalu besa sem pozabila dodajati narekovaje, predvsem pa sem pozabila pred objavo vse skupaj ponovno prebrati z očmi tistih, ki me morda ne poznajo in bi moje sarkastične stavke lahko vzeli popolnoma dobesedno in tako mislili, da resnično smatram policiste, delavce v mrtvašnici ali distributerje MLM-a za drugorazredne člane naše družbe. Far, far away from reality!!!

V resnici je bila zadeva ravno nasprotna; ne spomnim se več kaj je tistega dne zanetilo stenj na moji sveči potrpljenja, spomnim pa se, da sem se takrat kar nekaj dni ubadala s tuhtanjem glede odnosa neke dame, ki se je že prav grdo očitno ogibala srečanju z mano, čeprav je prvotno najino srečanje predlagala sama. A takrat najbrž še ni prebrala mojega bloga, kjer odkrito pišem o tem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z posredovanjem servisa izobraževanja za ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om.

S predsodki o blondinkah, policistih, ženskah na vodilnih položajih, ženskah v “nepravih” poklicih in podobno, se srečujem že vse svoje življenje in vedno so mi dvigali pritisk. V računalniški branži so me stranke pošiljale po kavo misleč, da sem deklica za vse, v moji trenutni poziciji, so se nekateri zgražali, da sem v istem podjetju zaposlena, kot šef svojemu možu, spet tretji niso odobravali, da se kot direktor ne pojavljam svoji poziciji “primerno”1 oblečena. A z vsem tem se srečujemo vsakodnevno skorajda vsi, kajne?

Višek zaplankanosti pa sem doživela z dejstvom, da sodelujem z ljudmi, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Baje je že direktni marketing (to sem slišala zadnjič) neka “podvrsta” prave prodaje (karkoli že nekateri dr.mr.br.-ji že smatrajo pod tem), mrežni marketing oz. takoimenovani MLM pa je sploh nekaj s čimer se lahko menda celo okužiš. Pazi: sarkazem!

Dama, ki me je takrat spravila v takšno sarkastično ubijalsko stanje, mi je pot prekrižala tudi kasneje. Kot sem že prej omenila, sem liberalna in kot taka sem želela damo, kljub njenemu nadvse negativnemu odnosu, spoznati in ji pokazati, da sama ne rekrutiram ljudi v vrste MLM-a, da MLM ni virus, ki se prenaša ob pogovoru ob kavi …. a četudi bi se, ta virus ni uničujoč in smrtonosen.

No, danes priznam, da mi ni uspelo. 🙁

Dotična dama je bila paranoična, panična in prestrašena in se bala vsakršnega srečanja, kjer bi se morda le mimogrede izustilo MLM, mrežni marketing ali mreža. Čeprav se z mrežnim marketingom sama ne ukvarjam, mene ta “svet” pač obkroža, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bom “sovražno in nevarno” besedico le morda omenila parkrat preveč in s tem povzročila napad neumirljive panike na nasprotni strani.

Ah, pa kaj! Naučila sem se, da se ob ljudeh s predsodki nima smisla predolgo ustavljati.

A misli o predsodkih na temo ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om, so se vrnile včeraj, ko sem spoznala človeka, ki se je z MLM-om … konkretno Amway-em in pri tem uporabljal naš N21 izobraževalni sistem … pred nekaj leti tudi sam intenzivno ukvarjal. Danes počne nekaj povsem drugega, a o tej svoji življenjski izkušnji ima povsem pozitivno mišljenje.

Zakaj je odnehal in odšel po drugi poti? Iz podobnih razlogov, kot se mnogo ljudi odloči menjati službo …. enostavno ni izpolnil svojih pričakovanj glede razmerja vloženega dela in dobljenega dohodka. Ni edini, ki je odnehal in ni edini, ki mi je svoje izkušnje in mnenje povedal mnogo kasneje po tem, ko je stvar že popolnoma opustil in počel stvari, ki z mrežnim marketingom nimajo niti najmanjše povezave. Večinoma so izkušnje teh ljudi pozitivne ….. ja, verjamem, da obstajajo tudi takšni polni grenkobe in obsojanja, a takšni se nikoli ne nalepijo name 🙂 A tako je povsod … tudi pri menjavi službe, nekateri gledajo nazaj z dostojanstvom in pohvalijo dano jim možnost pridobivanja izkušenj in znanja, drugi pa pljuvajo in tarnajo o bridki izkušnji, ki so jo bojda imeli.

In takšni ljudje, ki so izkušnjo z mrežnim marketingom že imeli, bodo po vsej verjetnosti novo ponudbo za “posel njihovega življenja” zavrnili, a se ljudem, ki dišijo (no, morda njim smrdijo) po MLM-u, ne bodo ogibali, kot da so kužni. Izogibajo pa se jim takšni, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma, tisti, ki so o tem brali v kakšnem najbolj tračarskih časopisov ali slišali nekaj o tem od soseda od brata od punce od bratranca njihovega bivšega sošolca.

Ah, pa kaj!

Jaz vem, da je mrežni marketing branža prodaje, s katero se ukvarja na miljone ljudi po vsem svetu. Morda je to posel prihodnosti in bodo otroci nekoč v zgodovinskih knjigah brali o razvoju trgovine, ki je od beneških trgovcev prešla v manufakturo in v 21. stoletju postavila temelje novi trgovini MLM, ki se dogaja brez trgovca (v klasičnem pomenu besede)?

Čeprav se s tem ne ukvarjam in se najbrž niti nikoli ne bom (čeprav nikoli ne reci nikoli)  in sama opravljam “klasično” delo in hodim v “tipično” službo pa  idejo razumem in spoštujem, ljudi, ki so se usmerili v ta posel pa  občudujem in cenim.

  1. eto, sedaj dodajam narekovaje pri sarkastičnih komentarjih [↩]
Objavljeno dne

Oddelek za preprečevanje prodaje

Včeraj, v nedeljo sem se po naključju znašla v enem naših nakupovalnih centrov. V knjigarno sem skočila po knjigo, ki si jo je naš sin strašansko želel, z mojim sva popila kavico potem pa sva zavila še v trgovino z živili.

Pri vhodu sva vzela nakupovalno košarico in ne vozička, saj nisva nameravala obnavljati celotedenskih prehrambenih zalog.

Nogavice, ker so se mi ravno zadnjič strgale zadnje. Po tem, ko sem jih odvila, sem sem jih uspela imeti nepoškodovane na sebi kar celi 2 minuti. Pa kdo si je izmislil 10 denske damske nogavice?!!! Te sem pred kakšnim tednom vrgla v košaro, ker nisem imela dovolj časa za brskanje med policami, na hitro pa nikak0r nisem našla nobenih debelejših v moji barvi in velikosti. Kdo bi si mislil, da je čas iskanja enak času, ko nogavice ostanejo na tebi nepoškodovane?! No, to je bilo res prvič in zadnjič, da sem se tako nasmolila. Tokrat sem pograbila kar 5 komadov, ko pa sem že ravno našla takšne, ki bodo trajale vsaj eno dopoldne.

File purana, ker sva se v zadnjem trenutku spomnila, da bi za nedeljsko kosilo morda le pojedli tudi kakšen košček mesa.

Pa komad svežega kruha -. če sva že ravno v trgovini.

In počasi sva zaključila in se odpravila proti blagajni.

Aaaaa??!! Vrsta, ko v Rusiji leta 1980 za slivove kompote!

Pa saj sva imela le 7 artiklov, si bova razdelila na pol in odšla v HITRO vrsto!  A kaj, ko tale HITRA vrsta obstaja le na panoju, v resnici pa je bila vrsta še daljša od ostalih.

Nič, postavila sva se v vrsto, ki je na prvo oko izgledala najkrajša. Ja, Murphy je deloval tudi tokrat. V vrsti sva čakala približno pol ure. No, najbrž bi v kakšni drugi pa še kakšnih 45 minut.

Ne vem sicer kako velik je Sparov oddelek za “preprečevanje prodaje”, a povem vam, da delavci tega oddelka, predvsem pa vodstvo zasluži povišico.

Na hitro oko vam lahko naštejem nekaj njihovih največjih dosežkov;

  • z nakupovalnimi vozički s ketnami, ki se sprostijo ob vstavljanju kovanca v režo, spodbujajo varčevanje. Vsaj tistega zadnjega evra ne bo mogoče zapraviti.
  • skrbijo za slepe, slabovidne in tiste s tresočimi rokami; saj imajo za takšne, ki ne uspejo kovanca spraviti v režo, pripravljene “brezplačne” (a žal ne varčevalne)1 nakupovalne košare.
  • Kupci (žal predvsem tisti iz zgornje alineje) lahko hkrati skrbijo za ojačanje svojih bicepsov. Njihove košare nimajo kolesc (kot pri njihovi konkurenci) in jih mora vsaka stranka lastnoročno prenašati naokoli.
  • Z namenom, da kupci v roke vzamejo dve košari in tako skrbijo za uravnotežen razvoj obeh ročnih mišic, so košare manjše velikosti. K temu jih je najbrž navdihnila tudi recesija in sklenili so, da bodo stranke že zdaj navajali k skromnejšim nakupom.
  • Tudi za nožne mišice je poskrbljeno. Večinoma se prazne košare ne da dobiti pri vstopu v trgovino. Stranka se mora pred nakupovanjem obvezno še malce razmigati in dodatno sprehoditi ob blagajnah ter si prazno košaro sama poiskati.
  • Skrbijo za izobraževanje na področju matematike in tako imajo blagajno, kjer lahko plačaš, če imaš le 5 artiklov ali manj. Žal je še vedno (pre)veliko takšnih, ki še vedno niso osvojili štetja do 5 in tako so vrste pred to blagajno neznansko dolge. Predlagam, da odprejo blagajno tudi za tiste, ki so znanje štetja do 5 že osvojili in ga želijo nadgraditi na 10, ali pa preprosto odprejo še eno blagajno za 5 in s tem za 100% pospešijo izobraževanje slovenskega življa.
  • skrbijo za družabno plat nakupovanja, saj v polurnem čakanju pred blagajno lahko storiš marsikaj. Telefoniraš (da ne omenjam kakšno korist prinaša to telefonskim kompanijam), debatiraš s prijateljem ali partnerjem, ogleduješ in opazuješ trende v modi, bereš rumeni časopis in ga celo prebereš preden prideš na vrsto (pa smo spet pri varčevanju, ker ti revije potem ni treba kupiti)
  • višek inovacije pri družabni plati nakupovanja pa je navezovanje stikov in posledično skrb ta slovensko nataliteto. Si lahko sploh predstavljate kako praktično je spoznavanje novih potencialnih partnerjev med čakanjem v vrsti na blagajni? Neprisiljeno in sproščeno si lahko ogledate potencialnega bodočega partnerja, ki stoji pred ali za vami. Videz, vonj, smisel za oblačenje, vse to lahko poskenirate in precenite v majcenem delčku čakanja pred blagajno. In ne le to; izognete se lahko marsikateri bodoči težavi skupnega gospodinjstva, če le vržete pogled na vsebino partnerjeve2 košarice. Da ne govorimo o tem, da pri prerivanju in čakanju zlahka pride tudi do kakšnega naključnega dreganja, rukanja in osebnega stika na mestih, ki ob drugačnih priložnostih sploh ne bi prišle v poštev.
  • prodajalke so kupcem prijazne, saj ne glede na okoliščine, delajo z (ne)zmanjšano nedeljsko vnemo. Prav počasi dvigujejo, obračajo in potegujejo produkt za produktom. Bognedaj, da bi vlekle hitreje, saj vedo, da bi počasnejše dame, ki nimajo ob sebi svojega pomočnika3, lahko zadel še infarkt od hitrega nalaganja na pult in hkratnega zlaganja v vrečo. Dobra prodajalka ve, da ona en kos potegne le enkrat, medtem ko mora kupec zanj “telovaditi” kar dvakrat. In dobra prodajalka se prilagaja kupcu in ne obratno.
  • vsekakor so okolju prijazno podjetje, saj se vidi, da varčujejo z elektriko. Ne glede na dolžino vrst in število kupcev, gorijo lučke, ki kažejo na obratovanje, le pri dobri polovici blagajn. Pa tudi blagajne bi najbrž povlekle svoj energetski davek, zato je res najbolje, da jih vsaj polovica miruje.
  • pa ne le okolju prijazno, tudi zaposlenim prijazno podjetje so. Skrbijo za zdravje svojih zaposlenih. Dostavljanje vozičkov na temu namenjena mesta in iskanje ter zbiranje nakupovalnih košare je veliko pametneje razdeliti med kupce, kot pa s takšnim fizičnim delom ogroziti zdravje enega samega zaposlenega. Ta lahko na stara leta dobi še revmo ali še kaj hujšega.

Sem vas prepričala?

No, sebe sem vsaj v to, da si naše podjetje še na zasluži oddelka za preprečevanje prodaje. Bomo morali prej še malo zrasti in se odebeliti.

  1. je** ga, ne moreš imeti vsega [↩]
  2. ok, bodočega partnerja [↩]
  3. kot jaz npr 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Učitelji takšni in drugačni

Najprej je spomladnsko gripozni virus potipal mene in me za tri neskončne dni zvlekel v posteljo, potem pa je v soboto zlezel še pod Jakovo kožo in nam tako ukradel tisti tako težko pričakovani sončno sprehajajoči in posedajoči vikend tam nekje ob morju.

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati1 (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški 🙂

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.

  1. ja, ja, tako je rekel [↩]
Objavljeno dne

Liberalna mama

Baje sem liberalna mama, ki fura permesivno vzgojo.

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil1, da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

In glej ga vragca; mi nimamo nikakršnih težav s pretepanjem, preklinjanjem, predolgim sedenjem pred televizijo, še manj pa z igranjem igric na računalniku. No, če smo odkriti imamo težave s tem, da se pri nas neradi učimo matematike oz. podobno neljubih predmetov, ki ne “laufajo” sami od sebe2. Težave imamo pri odhajanju v spalne prostore, saj je spanje nepotrebna izguba koristnega časa 🙂 Težave imamo pri premalo sodelovanja pri hišnih opravilih, a idealnih otrok pač ne moremo imeti, kajne?

Na razmišljanje o permesivni vzgoji, me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom, ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permesiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.

In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!

  1. no, vsaj kot kompliment se ni slišalo [↩]
  2. jasno, da je tukaj množina uporabljena le kot mehčalec [↩]