Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Objavljeno dne

Policist naj štrajka!

Čeprav je sosedin snubec prav fejst fant, sem prepričana, da bi bil še bolj fejst, če bi nosil drugačno uniformo … ali pa če je sploh ne bi. Danes imam tele njegove pajdaše še posebej v želodcu, saj s položnico v žepu za 250€ in dodatnim bonusom treh pik, ves dan danes in včeraj poslušam debate o s plačami nezadovoljnih policistih. Baje gredo štrajkat v septembru. Se mi že zdaj tresejo kolena, ker se takrat en cel dan nihče ne bo skrival za drevesi in čakal ter lovil hudo nevarne voznike, ki po ravnem in preglednem klancu navzdol namesto omejenih 40, drvijo kar neverjetnih 55!

Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!

Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!

In verjamem, da bo tisti dan najbrž precej podoben včerajšnjemu … skoraj podoben. Spet bo kup meni podobnih “podivjanih” bab z brzino 70km na uro drvelo po enopasovnih mestnih cestah in medtem ogrožalo varnost vsaj ducatu nič hudega slutečih mušic in kobilic.

Ja, točno tam stojte, kot ste stali včeraj, le da vam radarjev ni potrebno skrivati v civilnih avtomobilih pod krinko. Morda se lahko celo postavite v samo čudotvorno križišče Litijske in Sostrske in tam mahate s svojimi ročicami ter nam zblojenim in norim voznicam omogočite, da vsaj enkrat iz nemogoče zavite in neprednostne ceste, zavijemo na levo brez nepotrebnega pospešpevanja in posiljevanja drugih vozil ter morjenja nič hudega slutečega mrčesa1.

Velike spremembe na hitro lahko povzročijo veliko depresijo in stres, zato vam morda niti ni potrebno igrati gospoda semaforja in se lahko tudi takrat še vedno skrivate po zakrinkanih avtomobilih, ki jih postavite na tiste vam znane najbolj blagajnepolneče vogale, ki sicer niti slučajno niso nevarni, so pa ugodni za skrivanje in imajo omejitev nastavljeno na nizka števila, ki se jih kaj hitro prekorači za 20 ali celo več procentov.

Tisti dan je lahko res skoraj povsem enak, kot včerajšnji. Jaz bom tako, kot včeraj peljala povsem umirjeno in po pravilih2, …. ja, tudi v septembru bom mimo šole peljala 40/uro, kot sem peljala včeraj, na lep sončen počitniški dan. Tako kot včeraj in vsako jutro ob delavnikih, bom najbrž tudi takrat potiho preklinjala pri sebi, (jah, tamalga imam ob sebi) ko bom stegovala vrat iz neprednostne ceste in pogledovala proti ogledalu na drugi strani Litijske ter upala, da bom le ugledala “luknjo”, ki mi bo dovoljevala hiter vskok med vozeča vozila.
Tako, kot včeraj, bom tudi takrat, močno pritisnila na gas in se po treh minutah čakanja na hitro zapodila med z obeh strani hiteča vozila. Tako, kot včeraj, kljub omejitvi 50/uro, tudi takrat, takoj po zaletu, ne bom ravno stopala po zavori in raje počakala, da se moje vozilo po močnem naskoku dobrih 70/uro počasi ujame v ritem ostale kolone … in ja, tudi takrat se mi lahko zgodi, da mimo zakrinkanega radarja …ravno tistih kritičnih 20m še vedno peljem tistih istih slabih 70/uro. In tako, kot včeraj bom minuto kasneje že umirjeno in počasi peljala mimo gostišča Micka  … počasi v koloni in ob zamahu policijskega loparčka, mirne vesti zapeljala na odsek, misleč, da se mi tistega sončnega dne res ni potrebno česa bati … konec koncev, sem bila zadnja v koloni, peljala sem največ 40/uro, poleg sebe imam otroka, kar je zame dodatno jamstvo, da ne norim, imam vse dokumente (kar se mi sicer zlahka dogaja, da ostajajo v napačni torbi) … torej lep sončen poletni dan …

A takrat bo dan le drugačen. Policisti bodo štrajkali. Zato bo policist počel vse ravno obratno, kot ponavadi. Takrat bo jezil šefa in ne je*** nič hudega slutečih državljanov. Prijazno me bo pozdravil, mi povedal, da sem se najbrž zmotila in nekaj metrov prej preveč pritisnila na gas, kar je njihov radar ujel, vendar mi za to nihče ne bo pisal položnic, kajti oni – policisti so tu, da pomagajo in opozarjajo. Želel bi me le opozoriti na pravila in zakone ter … oh in sploh .. kajti ni vsak dan praznik ..ups, policijski štrajk. Mor’š misl’t?! Japajade!

Ravno smo se vrnili iz počitnic v Italiji. Tam očitno ne štrajkajo le cariniki3, “štrajkajo” tudi policisti. Neke noči smo se štirje osebki vozili po trdi in temni noči. S kolesi brez luči in čelad na naših glavah. Peljali smo se mimo policijskega avtomobila in ob njem stoječih policistov. Le pokimali so v pozdrav in nas pustili pri miru. So raje lovili prave lumpe. Å trajkajo pač!

Naši si takšnega izpusta dodatnega polnjenja proračuna že ne bi privoščili. Razen ob štrajku!

Baje, da se vsi policisti ne skrivajo za drevesi in da nekateri delajo tudi kaj družbeno koristnega. Ja, tudi, ko ne štrajkajo. O, ja verjamem! Sem doživela na lastni koži. Nekaj tednov nazaj sva se s Tomažem izgubila na Ptuju. Helga ne dela po Sloveniji … pojma nimam zakaj, napotki o tem, kako priti na mesto piknika, pa so itak popolnoma zatajili. Kaj bi drugega, kot da je Saša odšla na policijsko postajo prosit za pomoč. Ne, niso nama risali in mahali, policist je odšel v avto in vozil pred nama ter naju pripeljal naravnost pred roštilj. Pa ni štrajkal, majkemi.

Sem včeraj slišala po radiu nekatere, ki so se potegnili za policiste in rekli, da naredijo tudi veliko dobrega. Ja, saj vam pravim, da je res …. in to resnično dobrega in koristnega, a kaj čem, če vtis o slabi “juhi” lahko naredi le malce preveč soli v njej.

Gospod Virant, se da kaj prišparati pri soli?

Baje, da

  1. kakšnega hujšega masakra itak ne naredimo [↩]
  2. čeprav tega ne počnem čisto vedno, priznam [↩]
  3. ti so v mojih mladih letih stalno štrajkali [↩]
Objavljeno dne

Princip ali tečnoba?

Moj ata je blazno principielen človek. Preveč. In nemalokrat se okrog tega norčujemo in smejimo. Npr. obnašanje na javnih mestih je zelo pomembna vrlina. Že od nekdaj je težil … res težil, da je treba pozdravljati jasno in glasno, da v gostilni ne smeš to in ono, da moraš to in tisto le zato, ker te ljudje gledajo in opazujejo. A res?!! Jaz pa smrklja razvajena sem vedno poskušala inatiti in počela vse kontra.

No, z leti vse to prehaja v skrajnosti in ena takšnih skrajnosti je za moje pojme ta, da že nekaj let hodi na čisto vsak pogreb. Pa od tega soseda in prijatelja od soseda, pa tete od tiste sodelavke …. Halo?! Pa kaj res nimaš kaj pametnejšega početi??! Imam, imam, a vendar to se spodobi, je vedno njegov odgovor.

In tako kot vsa jabolka, se je tudi to iz jablane mojega očeta malce kotalikalo naokrog, a se nazadnje ustavilo v kar precejšnji bližini. Zametki te neumne lastnosti, se vse bolj kažejo tudi pri meni. Seveda se pri nas pozdravlja jasno in glasno in pozdravlja se tudi tiste sosede, ki vztrajno bolščijo v tla …. saj je vseeno, če oni ne odzdravljajo, mi BOMO, ker se spodobi!

Å e bolj zanimiva je ta lastnost pri kakšnem mojem trmarjenju, ko izgubljam živce in sem tečna le zato, ker naši zaposleni s prihodom v službo ali iz malice zamujajo. Včasih sem tisto kotalikasto jabolko in si mislim pakajmebriga, saj to kaj blazno ne vpliva na dobiček firme, še manj na moj odnos do službe, vsekakor pa ne na mojo srečo, a včasih sem tista tečka principielna, ki pravi, da je tako pač treba, tak je red in če smo se tako dogovorili, je to pač treba spoštovati!

Povem vam, še malo manjka pa bom začela prebirati osmrtnice. 🙂

Objavljeno dne

Blondinka na web-u 2.0

Pred letom in pol sem se podala v svet blogerstva. Za blog sem slišala že nekaj let prej od tegale strica, a sem se nad idejo, da bi imela lastnega, navdušila šele, ko ga je začel pisati tale moj prijatelj.

BLOG? Kako se to sploh izgovarja? S širokim ali ozkim O? Zakaj se to čudo sploh imenuje blog, od kje slovenski prevod spletni dnevnik? Zakaj za vraga se posameznim prispevkom reče post in podobne dileme, sem spoznavala sproti in nekatere še do danes ostajajo neznanke.

Ja, ja, bom pisala blog, je bila moja hitra in tako tipična odločitev. Poznaš koga, ki mi bi pomagal pri zagonu? To bomo mi uredili ajnszvajdraj, jaz bom nekaj začela pisariti in počasi že dojela kaj in kako.

Pa je prišel k meni na sestanek tale stric in me spraševal neka čudna vprašanja. Od tega ali bom na blogu predstavljena kot Saša Gerčar, ali si bom dala kakšen vzdevek. Aaaaa? Valjda bom Saša Gerčar, saj se tudi tisti, ki pišejo v časopisih in nekaterih spletnih straneh podpisujejo s svojim polnim imenom. Pa tega so me učili tudi mama in ata. Odkritost, transparentnost, poštenost, prijaznost …. no, ok … prijaznost mi včasih uide iz vajeti. Predvsem, ko me kdo razjezi in iz mene udari sarkazem ….  skratka, to so vrednote, ki naj bi jih cenila in upoštevala tudi v svetu interneta, na Luni ali Marsu.

Kakšna bo moja domena, je bilo naslednje vprašanje. Joj, prejoj, kako zamotana vprašanja, jaz bi rada le blog odprla in pisala o svojih razmišljanjih!

Stric mi je pomagal in predlagal, da naj bo kar sasagercar.com …. če gre bk naj gre še štrk.

OK, www.sasagercar.com , še za barve se zmenimo, eno slikco izberemo pa bom lahko pisala, sem si mislila.

Japajade!

Takoj, ko sem začela pisati, sem začela pogledovati k sosedom in ugotovila, da imajo kup čednih stvari, ki bi jih na blogu želela imeti tudi jaz. Pa so mi strici povedali, da je za takšne hece sicer globalno poskrbljeno pri tistih blogerjih, ki se jim ime bloga konča na siol.net, wordpress.com, ednevnik.si ali še kaj podobnega, pri tistih, ki pa smo si omislili svoj lasten naslov in jih skupnost ne zanima (le kdo bi kaj takega vedel, ko si je izbiral lastno domeno), pa se je potrebno sproti samoizobraževati.

Ej, super, mene itak zanima 100 milijonov in ena stvar. Pa sem se tako naučila nekaj o vtičnikih, pa o tem, da je mogoče postaviti povsem drugačno temo, pa to, da lahko svojo stran obrneš na glavo, spremeniš barvo vsaki črki posebej, ogromnokrat tako zafrkneš, da se na vrhu bloga izpiše le en kratek “error” in si tako najdeš nove prijatelje, ki so v trenutku pripravljeni pomagati in rešiti zablodelo žensko iz težav.

Tale kolega me ponavadi rešuje iz težav, tale mi pa daje kup zapletenih informacij, ki se jih včasih celo lotim razbirati, včasih pa … ahhh, saj razumete, kajne?

Ponosna sem sama nase, da sem na spletu našla temo1, ki jo ne ponuja ravno vsaka blogerska skupnost, ponosna sem nase, da sem si zadevo uspešno naložila in celo prilagodila svojim zahtevam (dodala svojo sliko, dodala nekaj vtičnikov, celo prevedla nekaj osnovnih stavkov, spremenila nekaj fontov), s pomočjo novih net prijateljev mi je uspelo seliti blog na zanesljivejši strežnik, na svoji domeni sem odprla še en blog, tokrat že bolj izkušena in se zadnje čase prenehala sekirati zaradi vsake besede, ki še vedno ni prevedena v slovenščino.

A kljub relativno dolgi dobi mrcvarjenja bloga, kljub mojemu neprestanemu firbcanju in poskušanju novih zadev, se vedno znova znajdem pred novimi izzivi.

Zadnjič me je npr. sprovocirala Sunshine, ki me sprašuje kaj se dogaj s Twitterjem. In sedaj jaz vas vprašam, kaj za vraga se sploh počne s Twitterjem.

Nekoč sem se na povabilo Hirkani priključila na Jaiku, ki je bil prav fleten in uporabniško prijazen. Super stvarca, a ker nisem točno vedela kam naj si jo namažem, sem s tem prenehala. Pa se je začela doba Twitterja in Saša ne bi bila Saša, če ne bi stestirala tudi to. Aha, Twitter je kao neki SMS na netu. Krasno, ker te omejuje z največ 160 znaki, kar je dobrodošlo za takšne kalibre, kot sem jaz. Krasno je, ker lahko z enim samim kratkim obvestilom obvestiš vse, ki jih to zanima, kaj se dogaja s tabo in krasno je, ker na ta način pridobiš nove prijatelje. Super, ko že na blogu zapišeš na dolgo in široko, da greš na počitnice, to potem pišeš še na Facebooku in potem seveda še na Twitterju. Super, res! 😉

Ampak;

  • kako za vraga si uredim, da bom resnično lahko zapisala 160 znakov in ne le 46, kot me z enim SMS omejujej mobilni aparat? In če že, da se na vrhu vidnega polja ne postavi zadnji – tretji del mojega sporočila, pod njim drugi in šele čisto spodaj začetek?
  • medtem sem celo ugotovila kaj je bilo tisto, kar je požrlo živce Nicku in spodbudilo Sunshine, da mi piše. Meni namreč Twitter ni težil z gesli, saj me je vedno razpoznal, a vsem ostalim je grenil živce. Ja, takšne stvari se dogajajo, če daš blondinko v svet weba 2.0
  • Ali lahko spreminjam videz in si na blog naložim kakšno prijaznejšo verzijo, ki bo omogočala izpis vsaj 3 zadnjih sporočil in po možnosti dodajala sliko?
  • morda pa ima kdo od uporabnikov še kakšen pameten nasvet, ki me bo prepričal, da je uporaba twitterja res zanimiva in koristna stvar?

In če smo že pri stvari, naj omenim, da mi zadnje čase izpada precej sicer gostih las, ker mi nagaja vtičnik, ki mi v stranski koloni omogoča izpis nekaj zadnjih postov, ki jih zapišem na katerem od drugih blogov.

Nad tem, da bi na tak način objavljala prispevke iz bloga svojega sina, sem itak obupala. Ne gre in ne gre!

A izpisi iz bloga www.blog.amec.si so še do nedavnega delovali. Od zapisa, ki je bil narejen 5. julija pa tudi ta stvar štrajka. Vtičnik sem na novo namestila, poskušala vnesti URL na razno razne načine …. ne gre in ne gre! Začuda stvar brezhibno deluje na blogu, ki ga vedno bolj zanemarjam www.hujsanje.wordpress.com

Je kje kdo, ki bi mi znal pomagati in mi morda celo cel blog obrnil na glavo in postavil na nove noge?

  1. to ni tista stvar, ki je nasprotna svetlobi, ampak tista, ki bi jo v angleščino prevedli, kot theme [↩]
Objavljeno dne

Napaka, ki stane nekaj življenj

Babica z insekticidi ubila vnukinjo, druga vnukinja v kritičnem stanju.

Na Hrvaškem, nekje blizu Splita sta na obisk k babici prišli dvukinji. 10 in 6 let. Srbela ju je glava, babica je mislila, da imata uši, zato jima je glavi oprala. Pri pranju je pomotoma namesto šampona uporabila insekticid. Punčki so kasneje odpeljali v bolnico, za starejšo je bilo žal že prepozno. Babica je kasneje poskušala narediti samomor. Grozno kajne?

Pred nekaj dnevi je kolega bral Delo in se zgrozil nad člankom, kjer je nekdo v vročini na prkingu v avtu pozabil otroka. Tudi ta zgodba ima tragičen konec.

Tretja zgodba se je dogajala skoraj v našem sosedstvu. Sicer mineva že kakšno leto, če ne že več od tega dogodka, a prav ta dogodek me vsak dan, ko se vozim domov, spomni kako ozka je meja med življenjem in smrtjo. Pozno poletje, visoka trava, kmet ki se je s kosilnico odpravil v košnjo in dva fanta iz sosesdstva, ki sta visoko travo izkoristila za igro skrivalnic. Za enega od njiju se je igra končala tragično.

Zgodbe, ki me pretresejo. Zgodbe, ki mi na lica poženejo solze, čeprav  na lep sončen dan sedim v lokalu in ob tem srebam svojo priljubljeno kavo. Zgodbe, ki imajo za seboj zagotovo še nekaj drugih prav tako žalostnih zgodb. Se je res končalo tragično le za tiste, ki so umrli?

Solze, ki mi tečejo po licih so pravzaprav namenjene tistim, ki so preživeli. Babico, ki je pomotoma vzela napačno flaško, starša, ki je imel morda težave v trgovini, kamor je mislil na hitro skočiti in pozabil na otroka, kmeta, ki pravzaprav ni zakrivil ničesar, le to, da je bil TAM, starše, ki se najbrž milijonkrat sprašujejo, če bi bilo drugače, če bi takrat …….

Majcena napaka, napaka ki jo lahko naredi kdorkoli od nas … in ….

Objavljeno dne

Če ni to šalabajzerstvo!

Kot pravi naš mulc imam jaz itak vedno MNENJE. O vsem in svačem. Ko so se začele razprave o uvedbi vinjet na slovenskem, sem rekla glasno: “Končno!” Že leta sem se ob višku sezone držala za glavo opazujoč kolone vozil, ki so se nagnetle pred vsako našo cestninsko postajo, ki pa jih imamo nastreljene na skoraj vsake 2 km … saj se bojimo, da bi se kak hudič znašel in tik pred plačilnim mestom zavil ven ter se plačilu gladko izognil. In tako se je nič hudega sluteč turist, ki se je vozil po naših cestah od madžarsko-slovenske meje pa do našega morja, ustavljal vsaj 7x1, nekje je pobiral listke, drugje jih je vračal in plačeval, spet nekje je moral kar brez listka že direktno plačevati … haleluja in bogpomagaj pa si predstavljajte sebe na Madžarskem, kjer še imena mest szeckesmekesvekes ne znaš prebrati, kaj šele, da bi dojel kaj hočejo tile s temi kučami in ustavljanjem na vsake 5m povedati.

Torej ne me kregat, če sem takoj vsa vesela hitela ploskat k pametni odločitvi, da se končno ognemo bedastemu večurnemu stanju in zaradi dolgih čakajočih kolon dodatnemu skrajševanju že tako kratkih avtocest.

In že sem se držala za glavo, saj je vsakemu jasno, da temu sledi razburjanje slovenčkov. Zagotovo bodo vinjete predrage ali pa prevelike, imele bodo preveč lepila, morda bodo prekvadratne, za predolgo obdobje ….. zagotovo pa bodo hitro našli tistega, ki bi ga bilo kaj hitro treba križati, saj naj bi zaslužil težke milijone s proizvodnjo teh nalepkic.

35€ za pol leta? Super, kul … meni je v redu. Prej sem imela ABC, si naložila na vsake toliko časa nanj tolikšno vsoto, da je držala vsaj par mesecev, kajti stanje v vrstah zaradi sveteganičesar me strašansko moti.

Ali je to malo, veliko … ali naj velja tudi za obvoznico ali ne …. ma, dajte mi mir, ljudje božji in ne se obremenjevat z malenkostmi, sem si mislila!

Pa se zadnjič pogovarjam z Avstrijcem, ki pogosto dopustuje na slovenski obali. Vsakič se pripelje preko Trsta, se pelje mimo Kopra ter po eni in edini cesti, ki jo pozna (in tudi jaz poznam le to) se pripelje v Portorož. Kaj moram tudi jaz plačati vinjeto, me sprašuje. Ne vem, a zdi se mi, da je kratek repek ob Kopru vreden oznake avtocesta in zaslužka 35€. Je to veliko? Malo? Ne vem, a gre bolj za princip in občutek ….

Hmmm, če bi bila bejba iz Trsta (pa nisem ne iz Trsta, niti ne več kakšna bejba) in bi se še lani tako občasno rada zapeljala na kakšno zabavico na slovenski obali (tudi to se mi ravno ne dogaja), vam rečem, da bi z uvedbo polletnih vinjet, slovenskim žurom obrnila hrbet.

Mi lahko kdo razloži v čem je catch, da ne moremo imeti tedenskih2 vinjet??!! Je to tako zamotano skoordinirati ali pa si resnično želimo pljuvati v lastno skledo?

Prav, ok, naša vlada že ve, kaj počne … valjda imajo kakšnega jokerja v rokavu in so pred uvedbo vinjet naštudirali vsak pro in kontra ter se na menjavo sistema temeljito pripravili, sem si rekla na koncu in se za križe in težave naših tujih sosedov prenehala sekirat. No, pa tudi na dopust sem odšla in se na slovenske ceste vrnila šele po nekaj prvih dneh porodnih krčev.

Jao, jao, le kaj se je moralo dogajati tiste prve dni, ko pa še danes, po enem mesecu stvar ne funkcionira. Na vhodih v avtocesto se bohotijo nekakšne table, ki še meni, ki o vinjetah poslušam že celo večnost, ne povedo kaj dosti.

Ko se vozniki vozimo po cesti, gledamo promet, prometne znake, govorimo po mobitelu, ližemo kornet, zraven se še lovimo z fatalno “dobro” organiziranostjo krajevnih usmerjevalnih oznak, vmes pa naj bi še dešifrirali, kaj naj bi za vraga pomenil tisti okrogli znak pred vstopom na avtocesto??!! In četudi tik pred uvozom uspemo pogruntati ugotoviti, da je treba napopati neko oranžno spako? …. In kaj potem?!

Ste že videli turiste, ki se ustavljajo ob naših zapuščenih kučah na cestninskih postajah in butasto blejijo vanje? Ja, valjda, kaj bi drugega?! Upam, da je na oknu tiste hišice vsaj nalepljen list, ki v kakšnem tujem jeziku sporoča “Sem na malici, pridem kasneje!”

A sodu so izbile dno kolone, ki so nastale v soboto ob ljubljanskem vhodu na primorsko obvoznico. Pa ljudje, kilometrska gužva!! Nič jasno!

Pa povejte, če ni tale projekt eno navadno šalabajzerstvo!

  1. ne me kregat, če sem se zmotila, ampak vem, da je teh kuč ogromno [↩]
  2. dvotedenskih ali 10 dnevnih [↩]