Darovalci krvi!

Spodnje sporočilo je danes priromalo v moj e-mail nabiralnik. Ker imam o razpošiljanju kakršnih koli sporočil pač takšno mnenje, tega ne bom poslala naprej, a vendar … morda pa je na tem kaj resnice in nekdo res potrebuje pomoč. In tako bom za to uporabila kar tale moj blog.

GRE ZA ŽIVLJENJE!

Uroš Potočnik, star 36 let, oče dveh deklic, preživlja hudi zdravstveno krizo.
5. julija 2007 so mu drugič presadili kostni mozeg, ker prvi poseg ni prinesel želenih učinkov. Bolezen se je ponovila. Trenutno je na CIIM – oddelku za intenzivno nego Kliničnega centra v Ljubljani.

Urošu lahko pomagamo!
Za Uroševo zdravljenje je zelo pomembna ustrezna količina krvi skupine
AB Rh+
Prosimo te, da se oglasiš na Zavodu za transfuzijo krvi, Å lajmerjeva 6, v Ljubljani (za dodatne informacije lahko pokličeš na številko 543 81 00).
Vabljeni so tudi tisti darovalci, ki svoje krvne skupine ne poznajo.

Strokovnjaki bodo kri ustrezno selekcionirali in testirali.
Omeniš lahko, da gre za bolnika Uroša Potočnika, ker se svojci s tem strinjajo.

Pomagaš lahko tudi takole:
Pošlji to pismo naprej čim večjemu številu naslovnikov. Morda bo med njimi kateri pripravljen pomagati! Tudi čas je pomemben.

Uporabi elektronsko pošto in pošljite to sporočilo na čim več naslovov.
Vsak, ki bere to pismo, naj za hip pomisli, kako bi se počutil na Uroševem mestu.
Zato ne bomo izgubljali besed z opisovanjem okoliščin.
Prosimo, ukrepaj in naredi plemenito dejanje!

Uroševi prijatelji

Moram pa na koncu dodati tudi jaz svoje zrno. In sicer nikakor mi ni jasno zakaj je naša krvna skupina takšna skrivnost. Jaz npr. svoje krvne skupine ne poznam. 12 let nazaj, ko sem bila noseča, so me sicer prešpikali po dolgem in počez in od takrat vem, da sem Rh negativna … ne vem pa kakšen A, B ali 0 paše pred tem.

Ko smo imeli še tiste knjižice, sem listek svoji krvni skupini1 zataknila vanjo, a danes imam kartico, ki meni ne pove prav nič. Bi lahko, prosim kdo od odgovornih kaj ukrepal glede tega??!! Pa saj vraga res ni težko takšen podatek morda zapisati celo na osebno kartico.

Ja, pa še davčno lahko dodate, ki jo tudi vedno iščem po vseh koncih in krajih 😉 !

  1. ki sem ga dobila ob tistem špikanju []

Grem sedet za OKROGLO mizo?

Baje. Jutri. CD, knjižni sejem ob 5h. Povabil me je Marko Crnkovič. In to brez posebnih vez in poznanstev, le tistega Porshe-a mu pripeljem domov pa smo kvit.

Ah, Marka Crnkoviča sploh ne poznam … no, poznam njegovo delo, saj ga berem že nekaj let. Ne le njegov blog, tudi kolumne v Sobotni prilogi Dela sem zelo rada brala in se pogosto privoščljivo1 nasmihala ob njegovih pikrostih, s katerimi ni prizanašal niti prijateljem2.

Na njegovem blogu sem parkrat3 komentirala in drugače “delovala v ilegali” in bila zelo presenečena, ko sem nekaj dni nazaj prejela mail, s katerim me vabi na debato imenovano Blogi in zasebnost. Baje me bere?! Halo?! Nič, nič, mi je v čast, kaj pa drugega. Pridem, valjda … samo še k Babsi prej skočim4

Baje tja5 pride tudi med blogerji zelo “priljubljena” Sabina Obolnar in baje zelo neposredna blogerka Katarina Žarki.

Uf, in ne le da postajam “zvezda”6, postajam tudi predmet slovenske nevoščljivosti in težke debate. Zakaj jaz, zakaj ne ona, zakaj ne oni, zakaj le 3, zakaj le ženske, kdo je izbiral, kakšna merila ….. ojojoj! Ja, porshe-a v garažo Crnega pa boste naslednje leto vi na vročem stolu. Sicer pa od branja teh komentarjev naprej se tudi sama sprašujem katera vloga je namenjena meni. Lani so bili v tej debati7 vpleteni Had, Dajana in Robi …. letos pa druge tri konfliktne, zanimive, razburljive, ošabne, prevzetne ????

Bi mi kdo še to zaupal zakaj za vraga je tako pomembno, kdo bo tam? Se kaj potem zgodi? Nam bo kura več jajc znesla ali bo paradižnik drugo leto bolje obrodil?

Vsekakor bom o tem pisala pa boste sami presodili, če se drugo leto izplača pogledati med Masseratiji.

  1. priznam, kaj pa čem []
  2. ki najbrž to potem niso več bili 🙂 []
  3. res parkrat []
  4. al pa ne, ker je ura takšna čudna []
  5. pa ne k Babsi []
  6. oh, ja []
  7. ja, ja, sem pa šla googlat zdaj []

Kako narediti matematični faks!

Danes sem malce zamenjala lokal za jutranjo kavico. Sedela sem v Hombretu, srebala svojo prvo kavo in se pripravljala za preostale delovne izzive tega tedna. Zraven mene sedijo trije golobradci … takšni štdudentnajbomulčki. Tam okrog 20-ih let, mogoče malo manj ali malo več, a iz pogovora sklepam, da prej malo manj, saj naj bi ravno dobro zaštartali s študijem na matematičnem faksu.

Debata se začne okrog analize … ne Ana-Lize ampak analize. Zame, ki za matematični faks še vem ne, kje stoji, je to izgledalo kot nek sila težak predmet, skozi katerega se bodo očitno težko prebili1 .

In slišim:

“Stari, jaz se bom vrgel na mojo sosedo!”2

Kaj bo? Vrgel se bo?!

Tudi kolegoma nič jasno. A???!

“Ja, nič, stari, edino tko bom naredu ta faks! Bom najprej vprašal, kako ji gre analiza, potem pa muci, buci, kok si ti lepa k ena princesa.”3

A????

“Ja, kaj me gledata?! Sej ni tko grda! Ja, faks bom naredu, saj to je najbolj pomembno! Mi bo mal’ razlagala, mal’ se bova crkljala, potem pa če sem zelo dober4 mi pa lahko celo diplomo napiše.”

Tudi prijatelja sta se kmalu ogrela za idejo in tale soseda Urša5 se morda niti ne bo crkljala s svojim sosedom, ampak jo bo “obdelal” raje kar njegov prijatelj. Žal, sem morala oditi in konca zgodbe nisem slišala, a bi me prav zanimalo, kaj se bodo pogovarjali tam junija, julija 2008 🙂

A takole se danes delajo izpiti na matematičnem faksu? Pa mogoče še kje?! Bogpomagi!

Sicer pa ne vem, zakaj se tak sistem pri meni ni obnesel?! Jaz sem tudi pohopsala tipa6 na ekonomiji in se na koncu celo poročila z njim, samo ne vem zakaj me ni inštruiral in mi naredil diplome?! Aja, to je funkcija za bejbe, jaz sem pa itak zanj bila zgrešena naložba, ker sem kaj hitro sfalirala 😉

  1. moja osebna opažanja []
  2. citiram, ker sem si kar zapisala []
  3. še zmeraj citiram, ker sem ravno kracala po mojem bloku zapiskov []
  4. nedvomno!!! 🙂 []
  5. ja, tako ji je ime []
  6. ni bil ravno sosed []

Prijateljstvo vredno piškavega oreha

Zadnjič je spet k meni priromalo eno tistih verižnih pisem, ki bodo povzročila, da bo moja rit 2x prevelika1 in joške do popka2, če ne bom tega razposlala na najmanj 99 naslovov.

In čeprav vsakič znova ob takšnih mailih dobim mumps, škraltinko in ošpice hkrati, moram priznati, da pa maile le odprem in preberem. Moram ja videti, kakšna katastrofa mi sledi, ker pisma ne bom poslala naprej 😉

In tokrat sem dobila 1000 in en nasvet od Dalay Lame. Razen rahlo kičastih slik in tistega rahlo butasto postavljenega teksta, ki se počasi pojavlja na ekranu3 je bila stvar čist ok in prebavljiva in celo nekaj stvari se je našlo vmes, ki so mi dale misliti.

Ne dovoli, da zaradi malega nesporazuma izgubiš veliko prijateljstvo!

Hmmm??!

Ja, sem izgubila veliko4 prijateljstvo in razdrla sem ga (tudi) sama, a ne vem, če je bilo govora le o majhnem5 nesporazumu.

Imela sem prijateljstvo, ki je držalo leta in leta, tisto pravo prijateljstvo, ki nastane brez koristoljubnih misli, tisto mladostno prijateljstvo iz šolskih dni. Bili sva sošolki v osnovni šoli, se družili v razredu, izven njega, skupaj hodili na plese, se zaljubljali6, obiskovali ena drugo, postali skoraj član družine ena drugi, hodili celo na skupne počitnice, delili prve pubertetniške travme, se pogosto sporekli, se zaljubili7, se poročili8 …. vse to je najino prijateljstvo prebrodilo in preživelo.

Srečevali sva sošolce iz osnovnošolskih dni in se smejali začudenim obrazom, ko so naju še pri štiridesetih videvali skupaj. Smešno, najini rojstvi sta 15 dni narazen in obe sva rodili po enega otroka, oba sta sinova, rojena 12 dni narazen. Razumeli sva se midve, razumela sta se najina partnerja in velika prijatelja sta postala tudi najina sinova.

A ta pravljica nima srečnega konca.

Vse lepo in prav do trenutka9, ko se jaz zaposlim v mojem trenutnem podjetju in iščem prve ljudi, ki bi jih zaposlila. Norija, ogromno dela, doma polletni dojenček, američani želijo izvršeno delo, jaz pa niti slučajno časa še za razgovore iskanje in testiranje potencialnih novih članov našega tima. Ja, poklicala sem svojo prijateljico in …. roka roko umije ….in če je ta prijateljičina, še toliko bolje. Ona ni imela konkretne službe niti strašnih izkušenj10, jaz sem na hitro potrebovala človeka, ki mu zaupam in …. pristala je pri nas.

A da ni v redu zaposlovati prijateljev? Se skregam z vsakim, ki bi mi to zatrjeval! Zadeva funkcionira odlično, če so osebe dovolj zrele in če …11 Predvsem je krasen dan, ko se v službo odpraviš na obisk k prijatelju in to dan na dan. In poslovno potovanje lahko postane potovanje s prijateljem, kjer še malce podelaš nujnih službenih zadev, a vmes se zabavaš, pogovarjaš, ustvarjaš spomine…

Å e danes ne vem, kaj se je v resnici zgodilo.
Je bilo krivo to, da sva bili najprej le dve in smo kasneje postali ekipa 10, 18 ljudi? Jaz šef, ona ena izmed?
Je bilo krivo to, da sem v ekipo vzela tudi svojega moža? In to 4 leta kasneje?
Je bilo krivo preprosto naključje dogodkov, ko je moj mož zbolel in je moj čas za obdobje pol leta bil razdeljen zgolj med službo in njim in sem prijateljstvo takrat zanemarila, zapostavila?
Ali pa nekaj, kar je meni še vedno neznanka? Kar naenkrat sem baje postala oh in sploh grozna. Po 35-ih letih?!

Po moji “vrnitvi” v normalen ritem življenja, je bilo nekaj čudnega v zraku. Prijateljstva nekako ni bilo več in tudi poslovni odnosi so trpeli. Na konkretno vprašanje o težavi sem dobila odgovore o manipuliranju, metanju polen pod noge ….. Nikoli razumela, saj sem jo v službo nekako zrinila in ponovno vzela, ko je po 2-ih letih podjetje zapustila v dveh tednih po tem, ko me je obvestila, češ da ima boljšo priliko. Prilika je po dveh letih propadla na celi črti in jaz sem prijateljici znala pomagati le tako, da sem ji ponovno ponudila službo. Prišla je nazaj v naš tim, tim ki je bil takrat že povečan za še enega “prijateja” – mojega Tomaža.

Poskušala sem krmariti, popravljati, zagovarjati, a bredla vse globlje. Vse do usodnega klica mojih nadrejenih. Wake up call, pravijo temu oni, zame pa je bil to precejšen udarec po glavi. V takrat 10 letni karieri mojega dela pri podjetju, sem imela dokaj svobodne roke, predvsem pa popolnoma svobodne glede izbire kadra. Prijateljico sem zaposlila prvič, sem zaposlila drugič, vzela moža, odpustila ene, vzela druge …. nikoli nobene besede ali vpletanja nadrejenih. Takrat sem dobila nalog, da v 14 dneh odpustim 2 delavki, ena od teh je bila moja prijateljica. Å ok. Å ok zame zaradi prijateljstva in šok zame, kot delavca, ki mu naenkrat pokažejo, da so stvari ušle iz kontrole in je potrebno reševati zadeve z višjega nivoja.

A najino prijateljstvo je tudi to prebrodilo! Ne ravno enostavno, nekaj solz, pogledov vstran, nekaj mesecev tišine, potem pa srečanje na ulici v Lignanu. Ona prileti iz trgovine in nama12 plane v objem. Ohh, odpustila mi je, vse je spet krasno in lepo, vsi se razumemo, otroka sta spet prijatelja. A zadeve očitno niso bile razčiščene, nikoli predebatirane in očitno zasidrane nekje v srcu, čakajoč na prvo težavo.

Težava? Ne vem. Res ne. A iznenada pogled spet ni bil več direkten, pogovor ni več stekel, nismo se več obiskovali, le še tisto vljudnostno povabilo na rojstni dan otrok, tam pa itak občutek, da ne spadaš tja.

Brez spora, brez grdih besed, enostavno smo se razšli. Minilo je že več kot eno leto in tokrat ni niti vljudnostnih vabil na rojstne dneve več.

In kaj mi svetuje Dalay Lama? Je vredno razčistiti?

Sklenila sem, da tega ne želim. Preko takšnih izkušenj sem prav v tem istem razmerju že šla. Parkrat. In vedno znova sem jokala in trpela in se potem, kot otrok veselila ponovnega prijateljstva. In če to počnem le sama sebi in se oprijemam tega prijateljstva, kot pretepena žena alkoholika, je to le moj problem, a tukaj in tokrat so v to vpleteni tudi otroci in partnerji. In veš kaj, Dalay Lama?! Jaz mislim, da je bolje ne drezati v rano.

Mi je žal? Ja, zelo. Pogrešam prijateljico. A raje kot prijateljico imam sina in moža in njiju v ta začaran krog, kjer je obdobje lepega druženja, smeha, zabave in potem iznenada umikanje pogleda, ogibanje srečanj, ogovarjanje za hrbtom, ne bom več vlačila.

  1. uf, zdaj pa vem zakaj je tako! []
  2. ja, tudi tukaj sem popušila []
  3. a res ne morejo to v Times roman v Wordu napisati? []
  4. ??? al pa ne?? []
  5. le kako merimo velikost tega? []
  6. pa ne ena v drugo 🙂 ! []
  7. spet ne ena v drugo []
  8. tudi to ne ena z drugo 🙂 []
  9. in še malo dlje od tam []
  10. ni bila tip, ki bi želela delati v “službi” []
  11. pojma nimam kaj, a bil je tukaj še en če .. []
  12. Tomažu in meni []

Zobar ali porod?

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem 🙂 , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge1, potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči. 🙂

A če pomislim na moje zobopopravljalske obiske, potem sem popolna reva.

Zobozdravnikov se bojim že odkar pomnim. Grizla sem, praskala, letala po zdravstvenem domu, kričala … just name it 🙂 , moja mama pa si je vedno znova izmišljevala nove in nove prijeme, da me zvleče na tisti mučilni stol. In tako je nekoč našla prijaznega gospoda, ki si je zame vedno vzel čas. Pogovarjal se je z mano, mi kazal inštrumente, mi celo podaril zlato ribico2 in mi vmes celo uspel zaplombirati zob ali dva. Dr Rožman je bil edina svetla točka moje zobozdravstvene preteklosti. Potem so prišle razne ambulantne grozilde, ki so opravljale svoje mukotrpno delo za katerega so prejemale borno socialistično plačo in morale prenašati zoprno šolsko mularijo, ki si še zob ni znala umivati dobro. Posadili sta me na stol, mi v usta potisnili nekakšno plastiko, ki mi jih je vztrajno držala narazen ter mi neusmiljeno vrtali po zobeh, medtem pa se pogovarjali o nedeljskem kosilu ali o novi Å kodi za katero so pri eni od njiju že leta nabirali peneze.

Časi so se spremenili, jaz postajala starejša, moji zobje bolj in bolj piškavi, zobozdravniki so postali Gospodje3 in končno sem si zobarja lahko celo izbirala.

Sem nekaj časa strpno in redno obiskovala socialce. “Aha, plomba vam je ven padla …. se bomo naročili …. bo čez 2 meseca v redu?” Pajade v redu! Vmes pride še kup stvari pa bolezen pa kakšna pot, obveznosti v službi …. pa se lahko čez dva meseca spet na novo v vrsto postavim, al kaj?! Moji zobje bodo pa kar čakali?

Nisem najbolj potrpežljive narave, zato sem si raje poiskala nekoga, ki mi je sicer denarce sto na uro iz denarnice vlekel, a je bilo vse skuapj vedno vsaj hitro mimo. Danes ta zob, jutri drugi, čez 3 dni še tretji ….”eto, gospa vse smo uredili, se lahko vidimo čez kakšno leto!”

In sem imela nekaj let eno teto, ki je takoj, ko me je videla na vratih, vzela v roke injekcijo, mi jo zapičila v dlesni, potem pa vrtala sto na uro. Gofljo sem vedno imela, kot Mike Jeager4 , bolelo je pa kljub temu.

In tako nastopi dan, ko se je teta odločila, da je treba en zob ven povleči. Jooooooj! Sedmica spodaj. Vam povem, ko da bi mi ga iz podplata vlekla! Med vleko se je zob razpočil in polovica je odšla ven, druga polovica pa je čakala na novo mučenje. Pa kaj vraga imam jaz tam notri, da se mi vsak zob pri ruvanju razpolovi?! Imam korenine zavezane?

Od takrat me teta ni nikoli več videla.

Pa nekega dne naletim na Dr. Borisa Gašparoviča. Star gospod z majhno privatno ordinacijo5. Slučajno sem sklenila, da je morda čas, da poskusim srečo na novo.

Upam, da ta stric ne bo odšel v penzijo še zelo, zelo dolgo. Obiskujem ga že najmanj 7 let in niti enkrat še ni posegel po igli. Mi je zagotovil, da tega ne potrebujem. Vedno znova mi zagotovi, da ne bo bolelo. Priznam, da kljub temu, da obljubo vedno drži, jaz še vedno na stol sedem popolnoma zelena.

In kaj največ šteje?

Stric me posadi na stol, pogleda zadevo, nato pa mi v roke potisne ogledalo6 , jaz gledam, on razlaga: “Tole bomo tukaj pobrusili, pa dali zalivko, malce bo bolelo, ko pridem do živca, a ne bo hudo ….”. Nato začne in ob vrtanju razlaga:” Å e dvakrat bom ….ja, ja, slišim te žaba7 …. pridna …. ne, nič ne bo sedaj bolelo … pridna žabica”

Naj bo še tako banalno, a jaz medlim in padam na cenene fore in stricu popolnoma zaupam. Žabica? Pri mojih 40+? Lepo vas prosim?! 🙂 A vseeno dobro dene. Očitno profesionalna deformacija, saj je nekoč imel opravka z otroki. Pridna, da sem? Pa samo usta držim odprta! 🙂

Danes sem bila spet pridna. In baje bom čez 2 tedna spet.

  1. in tako bistveno manj travnatega površja []
  2. ki je itak kmalu crknila []
  3. taki z nobl avtomobili in vikendi na morju []
  4. vsaj občutek je bil tak []
  5. nekoč na Dunajski, sedaj v Murglah []
  6. takšnega, kot ga je imela Sneguljčica []
  7. pa jaz le z očmi zažmirkam []