Kategorija: Ljudje

Objavljeno dne

Stare babe kradejo

Zgodba je povsem resnična, dogodila se je pred kakšnimi 5 leti v okolici Gornje Radgone. Ja, ja tistega mesta, ki je po tem filmu postalo izredno znano. In ki ni v Prekmurju! 😉 Od tam izvira moja babi Micika. Žal je pred malce več kot letom dni moja babi umrla, a pred tem nam je zaupala tole veselo zgodbico. Moja babi je bila vedno pripravljena na neumnosti in vragolije, vendar je v tej zgodbi ona zgolj pripovedovalec, glavne akterke pa so njene prav tako priletne prijateljice.

Tri priletne prijateljice so za dan mrtvih nameravale skupaj z avtom oditi na mariborsko pokopališče. Ceste so bile kot ponavadi zatrpane z avtomobili, zato so se odločile do cilja peljati kar preko Avstrije. V Radgoni čez mejo, pa nekaj km po Avstriji, pri Å entilju pa spet nazaj v Slovenijo in do Maribora.

Se peljejo po lepi in dokaj prazni avstrijski cesti, ko ob cesti zagledajo neko škatlo.Vozeča teta zabremza pritisne na zavore, ostali dve odpreta vrata, stečeta po tisto škatlo, jo vržeta v prtljažnik, se hitro vržeta v avto, vozeča teta pritisne na gas in skupaj oddrvijo naprej.

Baje so bile prepričane, da so pobrale zaboj prepoln koristnih zadev, saj Avstrijci res ne znajo pametno pokoristiti vseh zadev in na cesto zavržejo marsikaj, kar je lahko še dolgo v uporabi …no, nekaj podobnega.

Za njimi pa kmalu sirena in policijski avto.

Avto na stran, babe ven, pa odpret prtljažnik in ven to kar so vzele. Le kakšen zaklad so dobile, da jih ganja celo policija?!

Stare babe so baje ukradle radar! Policisti so ga lepo postavili na cesto potem pa se skrili za prvi vogal, babe pa horuk v prtljažnik z njim 🙂 🙂

Kaj so tetam naredili policisti ne vem, predvidevam pa, da od takrat niso več vzele ničesar, kar niso prej močno pretresle in pregledale 🙂

Objavljeno dne

Dogodek

O tem, da ima moja dobra prijateljica salon pohištva in dodatkov takšnih1 in drugačnih2 sem že pisala.

In vsako leto v mesecu designa moja prijateljica organizira Dogodek.3 Lani sem imela nek učinkovit izgovor4 , letos pa se temu nisem in nisem mogla izognit. 🙂

Ja, Naca me že pozna in tokrat me je na tole povabila že dva meseca nazaj. Poslala mi je SMS: “Vabljena na dogodek, ki bo 25.10.”

Glede da sem SMSe vajena dobivati bolj za zadeve kot je tole “Sem na poti. Zamujam.” ,sem odgovorila:”A leta 2008?”

No, zadeva se je odvila 25.10.2007 in ne boste verjeli, tudi moja malenkost je bila tam.

Najbrž ste že dojeli, da meni do takšnih Dogodkov ni kaj veliko. Mah, ne počutim se prav dobro v množici lepih ljudi, kjer jih več kot tri četrtine itak ne poznam, kjer se ne počne bogve kaj pametnega, kjer polovico časa stojiš nekje in se nekako mukotrpno prilimaš nekomu, ki ima ravno sekundo časa in je slučajno pogledal k tebi ter začneš pogovor v stilu:”Zoprno vreme, ane?”, kjer v eni roki držiš plašč, v drugi torbico5, v tretji 🙂 pa kakšen kozarec fensišmensi pijače.

A za prijatelje naredim tudi to in se naštriham in pošmiham ter grem v boj. 🙂 … spljoh, če mi ti prijatelji vabilo pošljejo že par mesecev vnaprej, nato pa še dva maila, vabilo po pošti in še poseben reminder po SMSu 🙂

In ta četrtek sem kot nalašč imela kup obveznosti in ob 7h priletela domov, se naštrihala in našmihala, nahecala še Jako, da gre z mano in 15 minut pred osmo sva se že vozila proti Dom Design-u. Ta dan je bil res carski, parking sem dobila čisto v centru, prav zraven Dom Designa …. tam zraven Opera bara …. usta sem imela do ušes, ko sva točno pred osmo stala pred vrati salona. Aaaaa? Nobenega ni še tukaj? Ej, to se lahko zgodi le meni! Pozabila sem, da tokrat lokacija ni bila v salonu, ampak v prostorih Modre hiše na Bravničarjevi. No, v tistem šoku se tudi tega nisem uspela spomniti in poskusila priklicati Naco6, pa potem Tomaža, da poskuša tole lokacijo locirati na netu7, na koncu pa poskusila še z Babzy8 . Aha, Lobi …. pa saj mi je pripovedovala o tem, da bo v salonu premalo prostora, a kaj, ko je bilo to že 2 meseca nazaj.

Naj vam povem, da konec koncev sploh ni bolelo. Celo všeč mi je bilo. Srečala sem nekaj ljudi, ki jih že dolgo nisem, nekaj prijetnih, tudi kakšno dolgo faco, ki se je raje ogibala mojemu pogledu9 ,uživala v nastopu Alenko Godec,10, pomalčkala enih par sušijev, se afnala z neko fensišmensi zeleno pijačo11 , ki mi nekako ni najbolj zdrknila po grlu, se navdušila nad idejo, da bi doma zamenjali kavč za kakšno novo sedalo12, Jaka se je itak takoj vživel v zadevo in z ostalo mularijo vzporedno fural svoj žur …

No, pravzaprav je bilo prav fletno in komaj čakam Dogodke v letu 2008.

Naci hvala za vabilo!

  1. za v stanovanje [↩]
  2. za navesit nase in obse [↩]
  3. kaj čem tako se zdaj tole prevaja v slovenščino 🙂 [↩]
  4. saj se ne spomnim točno, a nekaj je moralo biti [↩]
  5. hmja, če si zaj***l in si nisi s seboj prinesel nekaj, kar si lahko obesiš okrog vratu [↩]
  6. itak, da mi ni ratalo [↩]
  7. kar pa je njemu sploh predstavljalo tehnični izziv [↩]
  8. no, ona je bila dosegljiva [↩]
  9. kdo bi vedel kje jo čevelj žuli [↩]
  10. ki me vedno znova impresionira tako z glasom, kot stasom [↩]
  11. baje nek šampanjec zmešan z nekim sokom [↩]
  12. navdušile so me barve razstavljenih zadev [↩]
Objavljeno dne

Eto, vedela sem, da obstaja močna in večna ljubezen!!!

Sem romantik. Ja! Rada gledam romantične filme in se ob njih popolnoma raznežim in včasih … za trenutek …. za majhen majceni trenutek ….. verjamem, res verjamem, da obstaja večna ljubezen in da obstajajo princi na belem konju.

In danes imam to potrjeno!

Jah, ta princ ni ravno poročen z mano … pa v bistvu ni niti princ, prej mogoče princesa ….. no, ampak po vseh lepotnih normativih bi to teto tudi res prav težko uvrstili med princese 🙂

A vseeno zgodba je nadvse romantična in lepa in ni Grimmova. In je čisto resnična. No, če gre verjeti televizijskim posnetkom. Tako kot ponavadi sem tudi danes le z enim ušesom in enim očesom1 spremljala dogajanje na televiziji. In v enem trenutku ujamem informacijo o gospodu iz Poljske, ki se je po 19 … devetnajstih …. DEVETNAJSTIH letih zbudil iz kome!
Informacij pred tem nisem slišala ….kao neka nesreča in ata je pri svojih štiridesetih padel v komo. Teta je ostala s štirimi otroki in atom, ki je vseh 19 let ležal z odprtimi očmi in …. ja, … in nič. A ta teta je verjela, da se bo nekoč zbudil. Halo??!!!

Ne moreš verjeti! Resnično je gospa ob svojih štirih otrocih, vseh 19 let doma negovala še tega uspavanega princa Trnuljca. Baje ga je masirala in mu mogoče dala še kakšen poljub v upanju, da se bo zbudil.

Potem … ja spet nisem pozorno gledala televizije ….. ampak so ga kao odpeljali v bolnico in tam je stric začel nekaj migati …. in se je zbudil.

Ata se sedaj čudi kaj vse se je v tem času sremenilo in se počasi vklaplja v normalno življenje. In na koncu oba povesta, da imata le to željo, da se z roko v roki kmalu sprehodita po ulicah njunega kraja.

Pa če to ni lepo in nadvse romantično!

  1. hvalabogu za takšno razporeditev, kjer imamo kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo v enem prostoru [↩]
Objavljeno dne

Danes si, jutri te ni

O Toše Proeskemu so itak vsi pisali. Jaz ne bom, ker nimam kaj konkretnega povedati, razen tega, da me je tako kot vsakega drugega stisnilo pri srcu ob misli, da se je končalo življenje tako mladega in tako perspektivnega človeka. Ko smo se doma še vedno pogovarjali o Toši oz. o minljivosti življenja, nas udari še ena podobna zgodba, tokrat iz nam bližje okolice.

Kolega …. pravzaprav znanec, z njim sem nekoč hodila na tečaj Nemščine …. iz druge zgodbe pa bratranec naše svakinje, naš vrstnik, oče treh otrok, uspešen in izobražen človek, nagnjen k športnemu in zdravemu življenju, je v soboto umrl. Ni doživel prometne nesreče, ni umrl po dolgotrajni bolezni, umrl je v bolnici, iznenada, nepričakovano.

Nekaj mesecev nazaj je padel iz konja. BP, vsaj tako je bilo rečeno na pregledu, na katerega je šel takoj po padcu. Po nekaj mesecih se v glavi pojavijo bolečine in po nekaj naključjih in malce čudni zgodbi, ko ga v bolnici odslovijo, češ da ni nič nujnega, le uspe priti do slikanja glave, kjer ugotovijo v zatilju nek hematon, ki ga bi bilo potrebno odstraniti.

Dokaj brezskrbno odide na operacijo, kjer mu na operacijski mizi odpovejo možgani. Koma. Nekaj dni zatem aparature odklopijo in zgodba se tam zaključi.

?????!!

Je scenarij našega filma že kje zapisan?

Misel o minljivosti življenja mi ne gre iz glave. Danes smo tukaj, dogovarjamo se za snemanje videospota, za kosilo v okviru družine, morda smo partnerju obljubili, da gremo naslednji teden z njim na intimno večerjo, morda smo že plačali potovanje za naslednje praznike, imamo že nekaj postov napol zapisanih za objavo na blogu …. a vendar stvari ostanejo nedokončane, kajti jutri nas ni.

In ljudje so šokirani, se jokajo, se nas spominjajo …. a vendar zgodba se nadaljuje, le igralci se malce zamenjajo.

Objavljeno dne

Resen gospod v poslovni obleki iz nepremičninske firme

Zadnjič šibam po pizzo za Jako. Naročim Margerito, vzamem, se usedem v avto, Jaka kliče in javka, da on bi pizzo z rukolo. Ej, ni problema, grem nazaj in poprosim naj mi dodajo še tega zelenega hudiča.

Nekako napol vrinem se pred visokega gospoda, ki je očitno ravno prišel. Se obrnem in ugotovim, da je to stric, ki nam je pred 4 leti prodal našo hiško.

“Oooo, pozdravljeni, vi ste nam pa hišo prodali!”

“Oooo, vi ste jo pa od mene kupili!”

A on to mene zaj****? Ampak gleda prav prijazno.

“Vi imate pa dober blog (uno varianto z ozkim o)”

Aaaa??!! Un moj telečji pogled …. Saj nimamo bloka?! Hišo, hišo ste nam prodali!

“Saj pišete blog, a ne?”

Aja, blog (s široko varianto o-ja)! “Ja, ja, pišem. A vi berete?”

“Ja, ja, berem. Sem vam hotel povedati, da mi je všeč.”

Kako lepo! Res me je razveselil. Kdo bi si mislil, da tudi takšni visoki gospodje v poslovnih oblekah berejo moj blog in da povrh vsega spoznajo avtorja tudi sredi pizzerije.

Eto, ko že o tem stricu, moram povedati, da je bil gospod sila prijazen tudi takrat, ko nam je prodajal hišo. Hiša je v redu, vendar stavim, da nama te iste hiše ne bi prodal nihče od najbrž 80% prodajalcev, ki so nama hiše ponujali pred tem. Pri takšnih nakupih veliko šteje zaupanje. Gospod iz agencije Abax je bil ravno prav posloven, ravno prav prijateljski in zaupanja vreden, da sva zaupala, da za prodajo hiše ne stoji kakšna zarota in bi se hiša naslednji mesec sesula ali bi se od nekod pojavil kupec, ki je morda to isto hišo vplačal že kakšen dan poprej.

Eto, pa še moj blog bere 🙂