Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Pa da ga sanjam, al tepem, al hvalim, al kaj?!!!!

Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila1 kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.

Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano 😉

Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.

Å port na televiziji je druga obsesija. Ne zanima ga Big Brother ali ostale abotne televizijske oddaje, ne zanima ga brezciljno buljenje v ekran, a tenis (!) …ja, ja celo budilko si je navijal ob 3h ponoči za spremljanje tekem Australian Open-a … hokej, košarka, nogomet, smučanje, skoki, celo kakšna odbojka ….. in tega hudiča je ogromno na televiziji.

Računalnik pri nas ni grožnja. Uporablja se za igranje kakšne igrice2, to je res, a kakšen teden se ga niti ne pritakne, v naslednjem pa zaživi le za kakšno urico. Å e blog ima prednost pred tem.

Knjige so bile obsesija nekoč, danes jih je premalo, skoraj nič, razen obveznega branja.

Å ola pride na koncu, kot nekaj kar je “mus”. V šolo iti je še veselje, a učenje …oooh …. no, naloge se naredijo na pol stoje, jeziki mu ležijo in petke padajo brez kakršnihkoli naporov. Angleščina, nemščina, francoščina … če ga šola ne bi omejevala z maksimalnim …ja, maksimalnim (!) številom ur, ki jih lahko ima pri izbirnih predmetih, bi zagotovo izbral še kakšnega. Ostali družboslovni predmeti, ki se jih je treba učiti, se še nekako obnesejo, a narava, matematika, naslednje leto se pridruži še fizika in kemija …. ooooh … kr neki. Pade petka, pade štirica, pa celo trojka, no, bolje rečeno trojkE in tudi kakšna dvojka se zgodi. Halo?! Otrok, ki lahko pri tujih jezikih dobiva le (!) petice in to brez učenja?!!!

Mama pa teži z vedno isto zgodbo, da se je treba učiti, a kaj ko nič ne zaleže.

Ne, ne grem na stara pota (v prvih petih razredih), ko sem prijela knjigo v roke tudi jaz in ga spraševala, se učila z njim (no, najbrž skoraj namesto njega) in se vsakič znova jezila, ko sva tik pred kontrolno ugotovila, da tisto kar njemu pomeni znati, meni pomeni blef.

Vse kar lahko naredim je, da mu non-stop nakladam o pomembnosti znanja in čakam, da bo dojel. Preveč liberalna? Mah, mogoče, a prepričana sem, četudi bi me danes še poslušal, bo pri petnajstih počel točno samo to, kar bo ON hotel početi pa naj se jaz na glavo postavim. Zato mu raje danes, ko me še posluša, poskušam reprogramirati mind set up.

Konec koncev pa ni vse v ocenah! Če borba za dobre ocene postane krojač naših življenj in se vse vrti le še okrog tega, potem res ne vem, na kakšno pot nas je zaneslo!

Grrrrr, a vseeno me jezi tale mulc frdamani. Ja, trojko je prinesel domov danes.

  1. beri pretirano [↩]
  2. jasno, da za nogomet, hokej, tenis [↩]
Objavljeno dne

Kje je moj dom?

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu 🙂 , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma ;)!

Po 7-ih letih koruzništva in prisklednjenja pri enih ali drugih starših, sva si pri mojih 25-ih kupila prvo NAJINO stanovanje in se preselila na Povšetovo. Ja, tja kamor se je takrat preselil tudi tale patron in bil nekaj let moj bližnji sosed, a bil takrat tako fin, da me ni niti pozdravljal … ali pa jaz nisem njega (?) …. tako kot tudi ostalih 90% sostanovalcev istega bloka ne. Poznala sem nekaj fac, nekaterim pokimala v pozdrav, a kaj več kot priimke dveh ali treh sosedov, nisem poznala. Ulice? Prodajalke v trgovinah? Povšetova, Glonarjeva, malo naprej Poljanska cesta, nasproti zapori, malce naprej restavracija Krpan, Kodeljevo …. pri tem pa se je moje poznavanje okoliša ustavilo.

Pa smo dobili Jakca, garsonjera je postala pretesna in kupili smo si večje stanovanje v stolpnici naselja BS3. Ljubljana, Ljubljana je to, za tiste, ki niste ravno poznavalci tega okoliša 😉 ! 11. nadstropje stare stolpnice. Si lahko predstavljate kako močno sem se poglobila, da bi resnično spoznala vse stanovalce, izvedela za njihove poklice, hobije, imena in raziskala bližnji okoliš svojega bivališča?! Å e dobro, da smo si v dvigalu, ko smo si dihali za ovratnike sploh kdaj pokimali v pozdrav! 7 let bivanja, ne, pardon, 7 let spanja v tem brlogu in nato spet nova selitev, v nov DOM.

Tokrat v hiško na deželi – na obrobju Ljubljane, k novim sosedom, katerih obraze vsaj vem postaviti k določeni barvi fasade. Na videz poznam le najbližjih 8 sosedov, od tega poznam večino njihovih priimkov, a z imeni se že zaplete, da ne govorim o imenih njihovih otrok ali celo o tem kaj je kdo po poklicu in kje preživlja čas, ko ga ni doma. Kljub temu, da je soseska hudo verna, mi pač v cerkev ne hodimo, Jaka ne hodi k verouku. Tudi v šolo ne hodi v tej soseski, vrstnikov ne pozna in tudi nogometa ne nabija na bližnjem igrišču. Jaz tako ne poznam nobenih mam in Tomž ne pozna nobenih atov.
A drugače je vse krasno. Hiša je takšna, kot smo si jo želeli, ravno pravšnja, ravno pravo število sob, ravno prav vrta, ravno prav tišine …. ne rabim ničesar več in tale dom bi resnično lahko postal moj DOM v pravem pomenu besede.

Moj DOM v Jaršah še stoji. A saj STOJIJO pravzaprav še vsi naši domovi. Za razliko od ostalih, v hiši v Jaršah še vedno živijo moji starši. Tja tudi dnevno zahaja naš Jaka, kajti obiskuje “mojo” šolo in po šoli prihaja v moj prvotni dom. A Jaka ne zvoni po zvoncih bližnjih blokov, Jaka se ne vozi naokrog s kolesom, ne draži punc iz soseske …. Jako pridemo iskat z avtom in ga odpeljemo na trening v Å entvid, od kjer ga ponovno peljemo “domov” – na deželo.

Tudi dom mojega moža še stoji, a ta je danes prazen. Pred 6 leti mu je umrla mama, pred več kot mesecem dni pa je bolezen prizadela tudi očeta. Od takrat pa vse do danes je ležal v bolnici. Danes smo ga po kar stresnem in slabo obetajočem obdobju končno premestili v dom ostarelih občanov na Taboru v Ljubljani. V stanovanje za Bežigradom se je naselila samota in tišina. Ostale so le še stene, pohištvo in nekaj spominov. Dom? Najbrž se ga bomo večno spominjali, kot eno od postaj življenja. A dom to ne bo več! Vanj se bodo vselili drugi ljudje in mi se ga bomo le še bežno spominjali, kot prostor, kjer smo se družili, pogovarjali, kregali. Prostor, ki je bil nekoč naš dom.

Najbrž bo nekoč tako tudi z mojim “jaršanskim” domom in kasneje z našim “podeželskim”. Dom je tam, kjer so ljudje. Moj dom je tam, kjer so moji – domači ljudje, četudi o sosedih vem veliko manj, kot sem vedela o sosedih svojega prvega doma.

Objavljeno dne

Å e en nakupovalni center?!

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!

Pa smo ga kmalu dobili tudi mi! Kateri je že bil prvi pri nas? Interspar? Mercator? Oba hkrati? Spomnim se le tega, da smo bili ob odprtju Mercatorja veseli, da imamo končno tudi ob deževnih in turobnih dneh možnost, da se ob nedeljah dobivamo s prijatelji na kavici. Naša stanovanja so bila takrat majhna … ja, prav majcene garsonjere, kamor nikakor nisi spravil 6 odraslih in 5 ali še več kričečih otrok, ljubljanski lokali pa polni dima in natakarjev ter gostov, ki bi ob malih kričačih zagotovo zavijali z očmi. Tako je postal lokal sredi hodnika v novem nakupovalnem centru, kot narejen za nas.

Mularija se je podila po tekočih stopnicah, ženske smo opravile nujne nakupe, vmes skočile še probati pomerit nove kopalke, pili smo kavice, se pogovarjali, ob 12h pa vsak na svoj konec in kuhat nedeljsko kosilo. Pravi nedeljski obred, namesto maše, kot nekakšen moderni način druženja.

Pa so kmalu odprli nov center. Pa še enega. Pa enega obnovili in povečali. Pa spet nov center. Pa širitev drugega ….
Naši otroci se danes ne podijo več po tekočih stopnicah, majhni lokali niso več zakajeni, kopalk ali česa drugega se mi ne da več pomerjati niti takrat, ko jih MORAM, nam se ne da več pohajati ne po mašah, ne po nakupovalnih centrih, ne lokalih …. Prihajajo pa nove generacije, ki sem ji to očitno zdi še zanimivo?

Meni se dobesedno bruha od centrov. Toliko huje je, ker Jaka cele dneve preživlja pri babi in dediju v Novih Jaršah, kjer je BTC logična rešitev za vsak nakup kruha, žoge ali navadnega svinčnika, popoldne pa Jaka 3x na teden preživi na teniškem igrišču v Å entvidu, ki je pljunek stran od Mercatorjevega centra, kjer moram jaz vsaj uro in pol preždeti1 preden ga poberem in odpeljem domov. Torej nakupovalni centri so danes zame nekakšna obveza in o njih ne sanjam niti slučajno več …. no, razen kadar me tlači mora.

In tako so te dni odprli so nov nakupovalni center SuperNova! Mor’š misl’t! Ja, ja, smo ga šli pogledati tudi mi. Ne, ne na dan otvoritve, ker tako željna videnja tega človeškega dosežka res nisem bila. Jah, še en center pač!
Bolje od že znanega, ker ni razvlečen v tri krasne in so ga širili v nadstropje, slabše ker ima parkirne prostore nepokrite, bolje, ker ima kar nekaj (zaenkrat še) precej urejenih lokalov, ki začuda niso vsi strpani na istem koncu, slabše, ker je nekako prazen po hodnikih, bolje, ker ima klopce po vsej svoji dolžini in lahko posediš in počakaš na nekoga, ki še vedno pomerja oblačila, slabše, ker … ker … ker enostavno imam že polno kapo teh centrov in njihove medsebojne borbe za prevlado na trgu.

Na vratih tega centra piše, da se ob nedeljah in praznikih odpira ob 9:00. Včeraj je bila nedelja. Bila je navadna nedelja, a lahko bi bil tudi praznik. Lahko bi bil praznik in nedelja hkrati. Kaj to pomeni za SuperNovo? Očitno nekaj posebnega, kar bi morali zapisati, kot “Ob nedeljah, ki so hkrati prazniki – ZAPRTO”. Ob 9h zjutraj sva se midva slučajno znašla na tistem koncu in ker sva potrebovala svež kruh in ker sva videla zbirajočo se množico, sva se tja postavila tudi midva. Ob 9:05 sva obupala, ker v notranjosti trgovine ni bilo žive duše in ker tistega kruha res nisva tako obupno nujno potrebovala. Ostali so še kar vztrajali.

Le do kdaj jih je nov nakupovalni center, ki je ob obilici dela pozabil na posredovanje nujnih informacij, vlekel za nos?

  1. vsaj ob zimskih in deževnih dneh [↩]
Objavljeno dne

In kdo je naš Big Brother?

Naš dvanajstletnik je seveda prepričan, da bi svet brez enega dneva televizije, če že ne propadel, vsaj doživel majhno krizo svojega obstoja. No, morda bi še zdržal brez poročil, risank, poljudnoznanstvenih oddaj, vsekakor bi preživel brez španskih nadaljevank, zdržal brez filmov, a nikakor prenesel niti enega sušnega dne brez športnih prenosov.

Pri nas je dom razdeljen na spalni, toaletni in dnevni prostor in v dnevnem se dogaja vse …. v njem ni pregrad, sten ali vrat, ki bi razdeljevale ali povezovale kuhinjo, jedilnico, dnevno ali delovno sobo. Tam delamo na računalniku, se učimo, kuhamo, obedujemo, pomivamo posodo in seveda gledamo televizijo. Vse to počnemo v enem prostoru. In tako se kljub dejstvu, da mene televizija niti ne zanima, zgodi da mi tako kot včeraj, oko zastane na kakšni televizijski oddaji.

Tako sem včeraj vsa zgrožena opazovala oddajo, ki naj bi bila …. pravzaprav je … komercialne narave, a bi jo prej imenovala dokumentarna oddaja o psiholoških poskusih na ljudeh. Big Brother je prešel vse mere dobrega okusa!!!! Naš Jaka je pred leti v Gonfaronu ure in ure strmel v majhne želvice, ki so se kobacale ena preko druge in želele priti iz zaboja, kamor so jih zaprli lastniki želvastega živalskega vrta1 , jaz pa še pomnim čase, ko so ljudje uživali v opazovanju šimpanzov, ki so se v kletki tepli za zadnjo banano. A očitno so ti časi minili. Ljudi ne zanimajo več enolična opravila šimpanzov, želv ali celo ljudi, ki so v prvih resničnostnih šovih le (!) stregli, se malce sporekli in tekmovali v tem, kdo bo Baru prinesel večji zaslužek! Celo seks pred očmi javnosti ni več nič posebnega. Dajmo ljudi spraviti na nivo živali, jih zapreti v kletko, na drugo stran postaviti kup “banan”, do katerih lahko pridejo le ob sprostitvi svojih najbolj bazičnih lastnosti.

Oprostite, a odgovorne za scenarij zadnje oddaje Big Brother bi bilo potrebno prijaviti varuhu človekovih pravic ali še kakšni drugi ustanovi, ki preprečuje poskuse in nasilje nad človeškimi bitji!

Sicer pa sem ob spremljanju včerajšnje oddaje pomislila, da smo tako ali tako vsi ujetniki takšnega ali drugačnega resničnostnega šova. Le kdo postavlja banane pred mojo kletko? In kako daleč sem pripravljena iti jaz, da dobim luksuzni del kletke? Se tudi jaz ogibam brezdomcem? Me moti smrad soljudi? Objemam le takrat, ko objemam pravzaprav svoj ego? Khmm???

  1. ali kakorkoli se že imenuje [↩]
Objavljeno dne

Tekmovanje v direktnem marketingu

priporočam, priporočam in še enkrat priporočam.

Vseeno je ali je nekdo strokovnjak, ali popoln laik, vseeno je ali zmagaš ali ne, saj nagrade so itak BV … organizatorji oprostite, vendar zame, poudarjam – zame 1 leto UPORABE avtomobila, ki je povrh vsega slabši od tistega, ki ga že vozim in mi tako povzroči le težavo kaj narediti s toliko pleha, ni nagrada, ki motivira. Seveda ne rečem, da si nisem želela zmagati … a ne zaradi pleha, bolj zaradi občutka, ki ti ga da zmaga, biti prvi, dosežka s katerim se konec koncev lahko okitiš pri prošnji za novo službo itd.

Tekmovala sem kar dvakrat zapored in kar dvakrat vplačala1 kotizacijo za udeležbo. Prvič me je v to pregovoril Aleš sam, v drugo pa sem se na osnovi prejšnjih izkušenj prijavila kar sama. Stvar nisem vzela, kot tekmovanje, kjer me na koncu čaka mamljiva nagrada, ampak kot zabaven način učenja, ki je na koncu ob dosegu uspeha lahko še prijetno nagrajen. Trik je zanimiv in podoben temu, kajne? Plačaš zato, da za nekoga potem nekaj delaš, da nekomu brezplačno opravljaš delo marketinške agencije? Ja, ja, saj je najbrž pol izdelkov totalen crap, a nekaj pa podjetja le prodajo tudi na ta način, predvsem pa se podjetja iz tega tudi kaj naučijo … vsaj upam, da se.

In povrh tega mag. Aleš Lisac vse skupaj zavije še v en velik celofan in doda veliko mašno ter si z vsem skupaj naredi še dodatno takorekoč brezplačno reklamo. Bravo!

Sem jaz nategnjena ogoljufana?Naivna?

Sploh ne! Jaz sem v zadevo šla zavestno in za ceno vloženega potegnila dobro dozo koristi.

Lani sem od tekmovanja dobila naslednje (nizam jih po pomembnosti):

  1. prijatelja / Z Žigo sva se poznala že pred tem, vendar bolj površno … tako malce bolj poslovno. Najbrž sva bila tudi ena redkih, ki sva k temu tekmovanju pristopila timsko. Naključno sva se oba prijavila in nato ves čas komunicirala in sodelovala. Vsako nalogo pregledala še drug drugemu, si pomagala, se korigirala in oba skupaj prilezla do iste stopnje (med 4. in 8. mestom). Iz tega druženja pa potegnila prijateljstvo, ki še vedno traja.
  2. učenje / na zabaven in zanimiv način sem se naučila res veliko. Nikoli nisem zapiskov tako podrobno prebirala, kot takrat, ko sem jih morala v praksi tudi uporabiti. Posledično se je moje znanje poznalo tudi pri delu v podjetju. Marketing in ukvarjanje s promocijskimi teksti je postalo resni del našega dela in posledice so se odražale tudi po finančni plati.
  3. druženje-networking / zabavno je bilo spoznati sotekmovalce in ne glede na to, da sem pogrešala več vmesnih srečanj, sem izkoristila vsaj prvi spoznavni sestanek in takrat navezala nekaj stikov, ki sem jih preko mailov in kasnejših srečanj še utrdila.
  4. samopromocija / splet je bil lani postavljen drugače. Morda za Lisac&Lisac slabše, a za nas tekmovalce bolje. Pod mojim opisom je bil jasno zapisan link do spletne strani našega podjetja (kasneje, ko sem odprla blog pa do tega bloga)
  5. Nagrade / Na koncu sem zaradi dokaj dobre uvrstitve dobila še nekaj nagrad, od katerih se mi nekatere še vedno valjajo po mizi. Npr. brezplačno striženje v frizerskem salonu Stevo. Pa kako naj grem k Stevotu, če imam Barbaro, ki je moja prijateljica, ne le moja frizerka!?
    In kaj naj z bonusom za nakup knjig pri založbi Lisa&Lisac, ko pa se takšne knjige valjajo po vseh vogalih moje pisarne ter dnevni sobi, spalnici in podstrešju naše hiše?! Naše podjetje izdaja vsak mesec vsaj 1 nov naslov knjige z prav takšno tematiko, kot jo ima Lisac&Lisac in kakšna tretjina teh knjig, ki jih imam lepo zložene za svojim hrbtom, je izdala prav založba Lisac&Lisac. Udeležba na kakšnem seminarju, ki ga organizira Lisac&Lisac? Jah, tudi seminarji so nekaj, kar je moje DELO in jih organiziramo po tekočem traku in po pravici povedano mi včasih seminarji lezejo že iz ušes. Najboljša nagrada, ki sem jo prejela je bil vrednostni bon Globtourja. Unovčila sem ga za nek polet v tujino.

Vse to sem v povračilo za moje sodelovanje dobila lani, zato pravim, da je bilo več kot vredno.

In letos?

  1. Prijatelja še imam, a novega iz tega tekmovanja ne bi niti mogla spoznati, saj svojih sotekmovalcev tokrat nisem imela možnosti spoznati. Prvo srečanje se je nekako čudno porazgubilo in ostali smo pri tem, da se spoznavamo preko opisov na spletni strani.
  2. Znanje sem lani zajemala z veliko žlico, letos zapolnjujem še tistih nekaj lukenj v znanju, a velikih magičnih formul marketinga najbrž ne bom več odkrila.
  3. druženje/networking tokrat pogrešam. Prvo srečanje je minilo brez kakšnega mentorja, ki bi nas seznanil in morda le za nekaj minut zbral skupaj, na drugem pa smo se v množici 4000 obiskovalcev popolnoma izgubili in četudi smo morda bili tam vsi, kontaktov ni bilo mogoče navezati.
  4. samopromocija bi me letos zanimala, saj imamo novo podjetje Amec d.o.o, ki bi mu le koristilo kakršno koli objavljanje na takšnih portalih, kot je prvak.si, a stvar je zastavljena tako, da le najbolj vztrajni bralci pridejo do slik tekmovalcev in nato klikajo še dovolj dolgo, da se jim pokaže še kakšen link do kakšne spletne strani. Na strani prvak.si imam sicer objavljen link na svoj blog, a je tako močno skrit, da ga tudi tokrat, kljub moji močni želji, da ga najdem, nisem uspela. In v vsem času (4 meseci) sem (po analizi sodeč) iz te strani dobila le 4 referenčne klike. Za takšno frekvenco se mi ni dalo niti urejati, da bi link zamenjali za www.blog.amec.si
  5. nagrade me itak ne zanimajo, a letos sem itak izpadla dovolj hitro, da mize ne bom dodatno zatrpala z novimi stvarmi, ki jih ne morem vreči stran. 🙂

Sama nisem nikoli imela težave s tem, da ima sosed debelo kravo. Debelejšo od moje. In tudi s tem ne, da sem sosedovo debeluhinjo celo jaz pomagala rediti. Naj jo ima kravo debelo, če se le moja ne suši zaradi tega. Torej, tudi tokrat mi udeležba ni škodila in moja krava se ni posušila. A kakšnega blaznega efekta letos ni bilo. Pod bilanco je zapisana pozitivna nula in odločitev, da se drugo leto ne grem več.

  1. ja, ja, za tekmovanje je potrebno plačati [↩]