Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila1 kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.
Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano 😉
Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.
Å port na televiziji je druga obsesija. Ne zanima ga Big Brother ali ostale abotne televizijske oddaje, ne zanima ga brezciljno buljenje v ekran, a tenis (!) …ja, ja celo budilko si je navijal ob 3h ponoči za spremljanje tekem Australian Open-a … hokej, košarka, nogomet, smučanje, skoki, celo kakšna odbojka ….. in tega hudiča je ogromno na televiziji.
Računalnik pri nas ni grožnja. Uporablja se za igranje kakšne igrice2, to je res, a kakšen teden se ga niti ne pritakne, v naslednjem pa zaživi le za kakšno urico. Å e blog ima prednost pred tem.
Knjige so bile obsesija nekoč, danes jih je premalo, skoraj nič, razen obveznega branja.
Å ola pride na koncu, kot nekaj kar je “mus”. V šolo iti je še veselje, a učenje …oooh …. no, naloge se naredijo na pol stoje, jeziki mu ležijo in petke padajo brez kakršnihkoli naporov. Angleščina, nemščina, francoščina … če ga šola ne bi omejevala z maksimalnim …ja, maksimalnim (!) številom ur, ki jih lahko ima pri izbirnih predmetih, bi zagotovo izbral še kakšnega. Ostali družboslovni predmeti, ki se jih je treba učiti, se še nekako obnesejo, a narava, matematika, naslednje leto se pridruži še fizika in kemija …. ooooh … kr neki. Pade petka, pade štirica, pa celo trojka, no, bolje rečeno trojkE in tudi kakšna dvojka se zgodi. Halo?! Otrok, ki lahko pri tujih jezikih dobiva le (!) petice in to brez učenja?!!!
Mama pa teži z vedno isto zgodbo, da se je treba učiti, a kaj ko nič ne zaleže.
Ne, ne grem na stara pota (v prvih petih razredih), ko sem prijela knjigo v roke tudi jaz in ga spraševala, se učila z njim (no, najbrž skoraj namesto njega) in se vsakič znova jezila, ko sva tik pred kontrolno ugotovila, da tisto kar njemu pomeni znati, meni pomeni blef.
Vse kar lahko naredim je, da mu non-stop nakladam o pomembnosti znanja in čakam, da bo dojel. Preveč liberalna? Mah, mogoče, a prepričana sem, četudi bi me danes še poslušal, bo pri petnajstih počel točno samo to, kar bo ON hotel početi pa naj se jaz na glavo postavim. Zato mu raje danes, ko me še posluša, poskušam reprogramirati mind set up.
Konec koncev pa ni vse v ocenah! Če borba za dobre ocene postane krojač naših življenj in se vse vrti le še okrog tega, potem res ne vem, na kakšno pot nas je zaneslo!
Grrrrr, a vseeno me jezi tale mulc frdamani. Ja, trojko je prinesel domov danes.
Ta zgodba mi je zelo domača, le da je pri nas samo obrnjena situacija, ker je sine bolj naravoslovec…. Tudi sama se velikokrat sprašujem, koliko težiti, da bo sploh zaleglo. ÄŒe sem preglasna, me namreč sploh ne sliši….
Včeraj sem spet razmišljala o tem, koliko so pomembne ocene. Žal preveč in to v osnovni šoli, ko otroci pač še ne vedo zakaj se učijo. Kolegica je bila ful navdušena, ker se je hčera lahko vpisala za željeno srednjo šolo. Baje vsaka ocena šteje in če nisi “the best”, pozabi, da se boš vpisal na vsako šolo… Kje so časi, ko smo mi res lahko izbirali?
Moja starejša dva sta trenirala tenis. In potem, ko je začela hčera zmagovati na turnirjih (premagovala je tudi tri leta starejše fante od sebe), se je enkrat odločila, da je tenis “beda” (njene besede), da noče več tenisa in da hoče karate. In tako je potem tudi bilo, ker se je bilo brez zveze kregat v neskončnost.
Za trojke pa ne kompliciram. Ker res ni pomembno. Se zgodi, pa kaj. Pri starejšemu sinu pa smo jih pri angleščini celo veseli:-)
sem pozabila dat smeškota zraven, tako da zdaj popravljam:
🙂
OK, Maja, kako je s tem pri Janu? 🙂
@Emil; Že težim okrog knjig. OK, težim je pretežka beseda … poskušam ga prepričati, da se čas za branje lahko najde. ÄŒe 15 minut tik pred spanjem, pa 15 minut. Bolje to, kot nič.
Glede vrhunskega športa pa …ja, ja … danes je svet poln nekih talentov in sama si ne delam utvar, da je naš neka težka izjema, talent, ki bo ustreljen v orbito uspešnega tenisa. Pajade! S treningi je začel pri desetih letih in če sklepam po učenju in sebi 😳 , potem nima v sebi ravno tiste upornosti, ki je potrebna za vrhunske športnike 😉
@Mojcej; pa ja ne misliš, da bi to počela?! Ne bi ga tepla niti za enke! To je le umetniško izražanje 🙂 Ne odobravam nasilja! Ne fizičnega, ne psihičnega!
a da bi ga kar tepla zaradi trojke?????
Za njegovo dobro upam, da ga boš uspela navdušiti vsaj za prebiranje knjig. Tam se skriva več znanja, kot v šolskih… vsaj meni se zdi. Sploh pa tudi če ga ne zanimajo sedaj, do tega še lahko pride. Je pa dobro, da je tako predan stvarem, ki ga zanimajo… pomeni, da se bo znal gnati za dosego svojih ciljev. In cilji so vedno novi, menjajo se skozi leta, on pa je še mlad. Ocene v šoli sploh niso pomembne, očitno imaš brihtnega poba. Edina nevarnost je, da mu pohvale (tvoje in okolice) stopijo v glavo in izgubi interes za pridobivanje novih znanj, stvari ki ga zanimajo in tako dalje… ampak nek občutek imam, da to ni to. Tudi mene precej spominja na nekoga 🙂
Glede tenisa pa res nisem oseba, ki bi lahko rekla, da mu omejuj gledanje, ker sem tudi sam dovolj nor, da sem vstajal ob nečloveških urah, da sem lahko spremljal dvoboje, če ne samo rezultate preko interneta. In jih spremljam v službi v živo preko WAP-a in tako dalje. Tenis je res zakon šport, plus če je mali dober in če bo pridno treniral…kaj pa veš, mogoče postane najboljši SLO tenisač. Ker zaenkrat ni nikogar med moškimi, ki bi izstopal. Plus tenisači za razliko od košarkarjev in nogometašev ne slovijo kot “zabiti” športniki 🙂
ah, čisto preveč se sekiraš. vsi mulci njegovih let smo bili bolj kot ne enaki 🙂 Nekateri smo že zdaj 😳 Vprašaj Majo