Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Napiši pismo, nato pa pobriši začetek!

To sem že povedala, da obiskujem šolo PR-a.
To tudi, da sodelujem …ups, sem sodelovala … v državnem prvenstvu direktnega marketinga.

Danes smo imeli v okviru šolanja predavanje, ki ga načeloma poznam. No, ja, nikoli ne znaš ničesar tako dobro, da se ne bi mogel naučiti še česa novega in danes čeprav sem Aleša Lisca res že mnogokrat slišala, čeprav berem njegov blog in čeprav se že drugič učim preko konkretnih nalog, ki jih dobivam pri tekmovanju, sem znova izvedela nekaj zanimivih stvari.

Ker te dni res nimam praktično nič časa in ker res ni potrebno, da čisto vedno zapišem 3 km dolg zapis, bom tokrat zapisala le en nasvet Aleša Lisca, ki se mi je najbolj utrnil v spomin.

Namreč velikokrat prodajna (ali pa kakšna druga poslovna) pisma začnemo z opisom popolnih bedarij.

Npr. Spoštovani,

Smo podjetje, ki počne bla,bla, bla, smo največji v bla, bla. Pri nas delajo najboljši strokovnjaki …bla, bla…
in šele pri drugem ali celo tretjem odstavku preidemo na bistvo. A ker smo na začetku sila dolgočasni1, nihče sploh ne bere do tja, kjer smo želeli povedati bistvo.

Saj pri svojih prodajnih pismih o tem še razmišljam in vem, da mora vsak stavek povleči, da začneš z branjem naslednjega, a danes sem pomislila, da konec koncev to velja tudi pri pisanju bloga.

In tako bom sedaj prvi odstavek pobrisala. Al pa ne 🙂

  1. popoln zeh [↩]
Objavljeno dne

To presneto učenje!

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Ko govorim o svojih starših, pogosto omenjam le babi. Živa sta še oba, vendar dedija niti ne omenjam pogosto, kajti on je …. on pač JE …. je tam, je doma, je prijazen, je ustrežljiv, a v povezavi z našo babi on popolnoma zbledi. A babi je polna energije1, po svetu hodi z po njenem mišljenju najboljšim odkritjem zadnjih sto let – mobitelom, nas kliče po 10x na dan in o tem niti najmanj ne pretiravam, nas opominja, nadzira, usmerja, “nam pomaga” … ja, ja, res pomaga … a pogosto ne vem več, kje je meja med pomočjo in pretiranim vmešavanjem v naša življenja … skratka babi opravlja funkcijo našega mentorja, učitelja, budilke, cheking liste ….. just name it kaj vse za nas počne naša babi 😉 .

In ta vikend sva oba s Tomažem delala. Maček je ostal doma (pri nas), Jako pa smo v petek preselili k babi (ups, in dediju). Jaka babi sicer obožuje, jo spoštuje, mnogokrat zagovarja, a vendar počasi z dozorevanjem spoznava, da od babi želi še vse kaj več, kot skuhano kosilo, ter nakup vsake neumnosti za katero mu zapne oko. Predvsem si želi babi, ki ga POSLUÅ A in jo ZANIMA kaj se mu je dogajalo in ne babi, ki le čaka na trenutek, da ga vpraša o ocenah in ga sili k učenju.

In ob njegovem pripovedovanju so oživeli spomini na moje otroštvo. Ves svet se je v glavi moje mame vrtel okrog hrane in učenja. In še danes se!

Cele dneve je bilo potrebno ždeti v sobi in se učiti. Če sem bila zunaj na kolesu, če sem se pogovarjala s prijatelji, je moja mama že intervenirala in me obdelala tako, da sem izbrala način, ki jo je umiril in zadovoljil ter ji predvsem zaprl usta. In tako se je Saša po cele dneve “učila”. Učila se je celotno osnovnošolsko dobo ter dobršen del srednje šole in to po 5 ali več ur na dan in to kljub odličnemu uspehu. Glavno da je bila moja mama srečna in zadovoljna.

In kaj sem počela jaz? V svoji sobi sem si na mizi na levo in desno stran naložila kupe nekako razmetanih knjig, vmes pustila prazen prostor, vse skupaj pa prekrila z široko razprtim velikim zvezkom. Učila sem se najbrž največ kakšno urico na dan, preostali čas, ki bi ga sicer najraje porabila za druženje s prijatelji, vožnjo s kolesom ali branje kakšne debele knjige, pa sem porabila za ždenje v svoji sobi. Najbrž bi lahko počela še kaj drugega, jaz sem iznašla svojo formulo reševanja in si ustvarila dobro zalogo Ljubavnih vikend romanov, ki so bili dovolj tanki, da so hitro in z lahkoto zdrknili pod kupe knjig, ne da bi moja mama to opazila.

Vsekakor se imam mami danes za zahvalit za svoje dokaj dobro znanje srbohrvaškega jezika in najbrž sem na ta način tudi pridobila nekaj organizacijskega znanja, ki mi še danes prav pride, a kaj več koristi od tega res ni bilo.

Na faksu2 moja mama ni več bdela nad mano …. še huje, večino časa sem preživela kar pri Tomaževih starših in končno tako svobodno razpolagala s svojim časom in očitno svobodo vdihavala s tako polnimi pljuči, da sem na učenje popolnoma pozabila.

Pri nas imamo z Jakom dogovor, kjer si sam organizira svoj čas. Ima čas za igro, tenis, učenje, druženje, spanje ….. in če se zgodi, da se nekje zalomi, se usedemo, pogovorimo in naredimo nov razpored. Ja, v glavnem zmanjšamo čas za igranje igric na računalniku in ga vložimo v gledanje televizije 🙂 , a v glavnem si pustimo “svobodo” pri kreiranju svojega vsakdanjika.

Morda ga lomim v povsem nasprotno smer, a vendar ne želim, da najin odnos z Jakom postane takšen, kot je postal odnos med mojo mamo in mano. Želim, da se s sinom POGOVARJAM. Želim, da mi razlaga o stvareh, ki se mu dogajajo in da ga POSLUÅ AM. Da me zanima vse kaj drugega, kot ocene, ki jih prinaša domov in da me pri učenju ne goljufa. K učenju ga lahko le spodbujam, mu neštetokrat razlagam, da je to dobra naložba v življenje, a učiti namesto njega se ne morem.

Sicer pa verjamem, da je moja mama prepričana, da se Jaka ne uči NIČ, saj njegovih pol ure na dan v primerjavi z mojih 5 ali celo 7, izgleda kot pot v popolno katastrofo.

  1. oh, ja … saj vem, kaj imate v mislih 🙂 [↩]
  2. Radirka, eto spet ga omenjam [↩]
Objavljeno dne

Ena, ki ni čist čez dohtarje

Joj, kaj sem sprožila! 😉

Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah1 tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.

Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!

A še sreča, da je vsaj on bil pripravljen kaj povedati. V primeru tasta in kapi pač ni vpleten noben KIRURG in zdravnike moramo dobesedno loviti po hodnikih. Ah, saj so prijazni (oz. naj se izrazim pravilneje: niso neprijazni), a povedo pa tudi ne kaj prida.

Pa še zgodba z druge strani te velike stavbe, ki se ji reče Klinični center:

Z Jakom sva bila v pol leta že dvakrat na urgenci zaradi poškodbe roke. Prvič zlom, drugič (le) zvin. A obakrat, saj veste, sva bila med tistimi srečneži, ki po cel dan visijo na hodnikih in čakajo na klic svojega imena. Å e toliko huje je, če je ta dan2 ena lepa smučarska sobota ali nedelja!

Po kakšnih treh urah čakanja je Jaka že potožil, zakaj ne poberejo podatkov na kakšen drug način, nas pustijo, da “visimo” doma in se šele po kakšnih 3-4-ih urah primajamo v bolnico. V dobi vseh mobitelov bi to bilo možno, a? Ali, da imajo vsaj nekje v bližini soliden lokal, kjer takšni, ki jim ravno ne lije kri, lahko v miru popijejo kakšen sok ali celo pojejo kakšen obrok tople hrane. Ko vstopi v sobo pacient, ki je na vrsti pred mano pa bi mi sestra spustila SMS, da naj se primajam?

No, in razen strašanske gužve in nenormalnih pogojev tako za delo, kot za čakanje, je tam osebje izredno prijazno … z rahlimi izjemami, … ok, a kje jih ni?! Obakrat je v sobo za pregled sprejemala neka okroglična sestra, ki ji očitno ne zmanjka energije, nasmeh pa ji nikoli ne izgine iz obraza. Pacienti tečni … res, večinoma tečni, a ona z nasmehom, mirno, prijazno … Kapo dol!

In sestre, ki na oddelku iz dneva v dan obračajo takšne in drugačne paciente, jim menjajo plenice, umivajo riti! Po mojem ob vpisu v srednjo šolo niso ravno sanjale o takšnem poslanstvu!

  1. ja, ja, pa bratcih tudi [↩]
  2. bila 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Ena čez dohtarje

Saj ne vem, če si tole lahko privoščim?! Zdravnike potrebujemo, so zlata vredni in zdravje je ena najpomembnejših, če ne res najpomembnejša vrednota. Zanj bi dali vse, zato so zdravniki mali bogovi, ki naj bi jih častili, obdarovali in bognedaj kritizirali.

A kaj, ko jaz ne morem iz svoje kože in moram stegniti jezik povsod tam, kjer me kaj moti. In tokrat se mi življenje vrti okrog bolnic, zdravnikov, bolniškega osebja in seveda domov za ostarele občane.

V zdravstvo verjamem in prisegam na klasično medicino. Verjamem in zaupam zdravnikom in verjamem celo, da imamo v Sloveniji kljub precej kaotični situaciji v zdravstvu, še vedno dovolj kvalitetnega zdravstvenega kadra. Ampak (!) …. ja, sedaj pride moj ampak.

‘Ampak’ se nanaša na vse, kar ni čista stroka, a je z njo neločljivo povezano in je po mojih nekajkratnih izkušnjah pod vsako mero dobrega odnodsa. Nanaša se tako na osnovne namestitvene pogoje za paciente, kot na ostale zadeve, ki so bolj psihološke narave. Npr. pogovore zdravniškega osebja s pacienti, skrb za njihovo psihično stanje ob težkih (ali celo lažjih) bolezenskih situacijah, komuniciranje s svojci ali pacienti, obveščanje in informiranje o stanju in možnih posledicah bolezenskega stanja …

Kot, da se zdravniki bojijo možnih posledic napačnega komuniciranja, zato so sklenili, da je bolje molčati, kot informirati. Pacienti ali svojci bodo bolj zadovoljni, če se jim ne pove ničesar oz. posledično je pričakovati manj težav, če se ne izda nič otipljivega, pacienta se zdravi, situacija pa se tako ali tako razvija in sproti odkriva plast po plast.

Večina mojih tovrstnih izkušenj je povezanih z nevrologijo. Tašča, mož, oče …. sedaj še tast … 5. nadstropje Kliničnega centra, eni levo na nevrološki oddelek, drugi desno na nevrokirurgijo, vmes pa še malce na staro nevrološko kliniko preko ceste. Verjamem, da je lažje komentirati zlom leve noge, kot kap ali možganski tumor, vendar pa vsaj jaz od zdravstva pričakujem vse kaj več, kot le strokovno zdravljenje konkretne bolezni.

Ob diagnozi rak, tumor, kap je potrebno še vse kaj drugega kot zapisati napotnico, sprejem na oddelek, zapisati prava zdravila, natančno in uspešno operirati, menjati plenice ter vsakodnevno prinašati svež čaj!

Ob moževi bolezni je bila edina strokovna oseba na katero smo se obračali, njegov kirurg. Kirurg? Je res ena in ista oseba sposobna pravilnega psihičnega pristopa ob posredovanju diagnoze, natančnega operiranja ter kasnejšega pravilnega pristopanja k pacientu, ki se mora po operaciji postaviti na noge tako fizično, kot psihično? In ta ista oseba naj bi se med svojimi zahtevnimi operacijamo pogovarjala še z zateženimi in morda celo paničnimi svojci?

Na moja vprašanja o tem kaj lahko pričakujemo v prihodnosti, je bil seveda odgovor žbljmhmj. Kaj pa naj reče?! In ker sem precej tečne narave1, sem težila še naprej in zahtevala statistiko. In težila še naprej in želela najboljšo možno varianto in najslabšo možno varianto. In ker sem težila, sem nekaj, res le nekaj le dobila. Nekaj drobcenih, majcenih informacij. Daleč od tega, kar bi po mojem skromnem mnenju bil, moralni minimum.

Pri tastu se zgodba ponavlja in tokrat v najslabši možni različici. Tasta v zadnjem letu prekladamo iz bolnice v bolnico, se zadovoljimo s tem, da je ob odhodu nasmejan in videti zdrav, odpeketamo z novim paketom receptov za nova zdravila, ki jih je tako ali tako preveč, da bi sploh še lahko vedeli čemu služijo, verjamemo, da ni nihče ničesar pozabil, mu zdravila tedensko našibamo v temu namenjene plastične škatlice (BTW, za primere, ko se ti meša od blazno velikih količin različnih zdravil, je idealna rešitev posebna škatlica, kjer tablete pripraviš za cel teden vnaprej) in pozabimo na skrbi do naslednjega meseca, ko se pojavijo čudni izpuščaji, ga peljemo v bolnico, tam je 2 tedna, dobi nove tablete, ukinejo nekaj starih, ga pošljejo domov, spet vsi veseli pakiramo tablete v plastične škatlice. 2 meseca miru, tast postane zatečen. Ne, čebele niso, saj je zima?! Zdravniki na vprašanje (!) povedo nekaj, kar na nas deluje, kot dokaj verjetno in “kupimo”. 1 mesec miru, tast obleži v postelji. Nima moči. Infarkt? Ne, najbrž ne, a vseeno zelo slabo srce. Urgenca, čakanje, sprejem, na oddelek, 1 teden tam … nova doza zdravil, tokrat ugotovitev, da gre za močno sladkorno. Spet smo zadovoljni, kajti imamo novo informacijo, novo dozo zdravil in tasta doma.

A v vsem tem času ne pomnim, da bi nam kdor koli od zdravnikov posredoval kompleksno informacijo o stanju očitno precej bolnega in izčrpanega človeka. Mi naivno hitro zadovoljni pa ne vrtamo in ne sprašujemo.

In spet nekaj mesecev miru in navideznega zatišja. Tokrat pade po tleh in 20 ur (!) nemočen leži na tleh svoje spalnice. Ker se ne javlja na telefon, ga obiščemo, najdemo v takšnem stanju, kličemo rešilca in spet je v bolnici. Tokrat je razlog pljučnica in mi smo s podatkom spet hitro zadovoljni. Nihče ne razmišlja o tem, da od pljučnice ljudje ravno ne padajo po tleh. Danes se sprašujemo, če je bila morda rahla kap? Tast je v bolnici teden dni in konec januarja tega leta ga ponovno prepustijo naši oskrbi. Mi ponovno vsi srečni, ga odpeljemo domov, prinesemo novo količino zdravil, ga negujemo a se čudimo, da tokrat ne skače veselo po stanovanju, ampak le poležuje. 4 dni (!) kasneje ga udari kap! Doma! Baje naj bi se to pričakovalo?? Kdo bi vedel, zdravniki z nami niso govorili. Morda bi morali spraševati mi? Je v kupu zdravil, ki jih je dobil, sploh bilo kaj takšnega, ki preprečuje strjevanje krvi? Med 30 zdravili jaz nisem brala vseh informacij kaj zdravi kaj in kdaj ter kaj škoduje čemu …zaupaš pač!

In sedaj tast leži. Leži že 2 tedna. Nepokreten. Kakšen dan ima odprte oči, nas gleda, kima, poskuša reči kakšno besedo in le pri “adijo” po smislu ugotoviš, kaj je poskušal povedati. Å e isti dan, ko so ga sprejeli, sva z možem ugotavljala, da četudi čez nekaj dni odpleše iz bolnice, potrebuje 24 urno nego in ugotovila, da je potrebna akcija za iskanje doma za ostarele. Kaj pravijo zdravniki? Nič. “Bomo videli”, “stanje je stabilno” Stabilno kaj? Stabilno slabo? “težko kaj konkretnega rečemo”, “počakajmo še malo”

#$””!)@##! Očitno je najbolje, da se ne sprašuje nič, saj celo na naše teženje ne dobivamo konkretnejših informacij! Kaj je res težko usposobiti kader, ki zmore nekaj osnovnih retoričnih znanj, ob tem pa razume tudi nekaj zdravstvenega izrazoslovja, ki se mu makar pripravi nekaj teksta, ki ga zrecitira pacientu ali pa njegovim svojcem??!!

Nekaj podobnega temu: “Spoštovani, vaš oče je trenutno v stanju, ki ste ga videli tudi sami. Skrbimo zanj … bla, bla, bla .. Težko rečemo kaj konkretnega, vendar na naše izkušnje je lahko razpon prihodnjih rezultatov precej širok. Najboljša možna varianta je ta, da jutri končno začne delovati antibiotik, ki mu ga dajemo za ozdravitev pljučnice, ki se je ponovno pojavila in posledično bo v enem tednu povsem ozdravel, a še vedno ostal nepokreten. Odšel bo na rehabilitacijo v Sočo, kjer lahko ponovno shodi, vendar omejeno …bla, bla … A lahko se zgodi tudi najslabša možna varianta, da antibiotik ne bo deloval, tudi zblkjh lahko napreduje, kar lahko rezultira celo v skorajšnjo smrt.”

Ej, karkoli, le ne ta neumna tišina in ignoranca!!!

  1. ok, lahko temu rečemo tudi vztrajne ali vrtajoče narave [↩]
Objavljeno dne

Tudi konje ubijamo, mar ne?

Tegale tipa imamo sedaj pri nas.

Za naše razmere malce čuden, a najbrž povsem povprečen tam, od kjer prihaja.

Na dan popije po litre Coca-Cole. Light, da se ne zredi preveč. Vanjo je potrebno stresti ogromno ledu in to do vrha kozarca. OK, nič čudnega, če piješ pijačo z ledom, ko je zunaj 30 stopinj, a pri 5 stopinjah, ko se mimogrede ustavimo v lokalu, kjer pijačo pijemo kar zunaj1 in se nekateri stiskamo pod grelci, je to malce čudaško.

Od hrane sicer je marsikaj, za razliko od drugih iz tega konca sveta, je on bolj odprt za razno razne poskuse in navdušen nad slovensko ponudbo, a vseeno so mu najljubše pizze. Ljubljanski dvor je zakon, obožuje pa tudi Piazzo, a ni ga čez dober, debel in masten horseburger, pravi.
Horse burger je še vedno tema vseh njegovih ameriških pogovorov o Sloveniji. Američanom (in začuda tudi večini drugim nacijam po svetu) je nedojemljivo, da pri nas jemo konje. Ne čudi pa jih, da se prehranjujemo z luštnimi piščančki, puhastimi zajčki ali celo lepookimi srnami, a s konji, ne, to pa nikakor ne razumejo.

No, John si je pred 12 leti, ko smo po celodnevnem garanju in pripravah za prireditev v Hali Tivoli, sanjali o hrani, zaželel hamburger. Seveda je imel v mislih McDonalds, a mi smo ga predrzno popeljali do stojnice v Tivoliju in mu naročili velik horseburger. Zagrizel je vanj in z iskrami v očeh povedal, da kaj tako dobrega že leta ni okusil. Ko smo mu končno razložili, da je sočni zrezek resnično narejen iz lepega in poskočnega konjčka, ni mogel ukrotiti svojega smeha. Od takrat ni človeka, ki mu ne bi znova in znova razlagal o sočnih horseburgerjih iz Slovenije.

Morda pa obstaja tržna niša za franšizo v Ameriki?!

  1. ne, ne, niti slučajno ni kadilec [↩]