Malice ukinit!

Zadnjič sem naredila “katastrofalno” napako, nekaj minut čez dvanajsto sem iskala kolegico, jo snela ustavila na stopnicah in milo vprašala, če bi imeli sestanek.
#$!!*!!@! se je skoraj slišalo, a dejansko se je reklo:” Ti, ravno na malico grem. S Tomažem1 bova ful hitra, ker se nama itak obema mudi.” In iz polurne malice sta prišla čez tričetrt ure 45 minut. Raje ne vprašam kako dolgo traja malica, ko se nikomur nikamor ne mudi. ;)

Malica mora bit in pika! Le kako zdržati tempo, ko po desetminutni zamudi ob prihodu na delo in polurnem jutranjem kofetkanju, nepremično zreš v bleščečo se škatlo, dviguješ telefonsko slušalko in neprekinjeno “garaš” vsaj 3 mukotrpne ure. Ob pol dvanajstih je tako nujno potrebno začeti razmišljati o odhodu na malico in se naslednjih 15 minut zbirati, počakati celo kolono bab, ki se morajo tik pred odhodom zvrstiti na našem ubogem in edinem WC-ju, nato pa se z enim avtom odpeljati v enega od bližnjih lokalov.

Pri Rasemi je postrežba hitra, izbor ni ravno pester a nekaterim se vsake toliko časa prileže kakšen čevap, dobra topla lepinja in konkretna doza solate. Nekako bi se malica v pol ure še izšla, če ne bi takoj po kosilu sedla še kakšna kavica, a ker Rasema ni ravno znana po dišeči črni opojni tekočini, se četica premakne nadstropje višje.

Iskanje ustreznega parkinga, trpanje četice v in iz avta, prestavljanje iz lokala v lokal ter zbiranje kovančkov za plačilo malice in kavic, nikakor ne more pasti pod 20 minut in če temu prišteješ še samo malicanje, potem je ustrezno temu “malica” dolga vsaj 50-60 minut.

V razdalji lepega 5 minutnega sprehoda imamo po novem restavracijo Harfa. Vsako nedeljo zvečer nam pošljejo seznam kosil za ves teden in že vnaprej se nam cedijo sline. Haleluja za lokal, ki končno pripravlja tudi kaj drugega, kot pohance, klobase, pomfri in čevape! A kaj, ko natakarji še vedno ne razumejo, da je čas okrog dvanajstih ponekod tudi čas “MALICE “(!). To naj bi pomenilo hop-cup – prinesi, odnesi, vmes se poskusi ne (!) vsaj 3x zmotiti in prinesti soka namesto Coca-Cole in že ob zadnji kavi na mizo postaviti račun, pokasirati v sekundi in BAM, folk na cesto, da se spravi spet delat! Pri Harfi traja samo postrežba vsaj 50 minut in s sprehodom tja in nazaj smo spet na istem. Ahja, pa kuhar obožuje korenček. Vsak obrok ga ima -. jaz pa – oh, samo še rdečo peso ljubim manj2, kot korenček.

10 m razdalje od našega vhoda se bohoti restavracija, ki nudi malice in kosila. Ne, tja ne zahajamo! Smo prenehali že pred kakšnimi 5 leti in tri lastnike nazaj. Tam imam namreč občutek, da vsi vztrajno čakajo na naval težkokategornih rudarjev in železarjev, saj nikakor ne zamenjajo menija in na njihov jedilnik ne postavijo niti kuhanega korenčka, da o zelenjavi na žaru ali kakšnih lažjih testeninah niti ne govorim. Vampi, golaž, z oljem cedeče se jedi so nekaj, kar nam je zadnji lastnik navdušeno poskušal prikazati, kot obrok prihodnosti, ko nam je pošiljal vabilo na kosila. Å e kavice ne gremo sprobat!

Mene še najbolj mika Separe cafe restavracija. Tam na korenček še nisem naletela. Lokal so odprli skoraj istočasno, kot Harfo in še enega3. Tri dobre restavracije za lažja kosila v razdalji 100m, pred tem pa le težko kategorne restavracije z vampi in golažem? Le kaj so mislili?!

No, da se vrnem v Separe; kosila so krasna, kuhar na srečo korenček prepušča tistim iz Harfe, morda so cene za vsakdanja obedovanja rahlo previsoke, a kljub temu je Harfa vedno korak pred Separejem. Po Harfi se nam namreč cedijo sline, vonjave Separe-ja pa žal ne pridejo do nas4.

A boljše osebje so očitno pobrali slednji. Medtem, ko v Harfi strežejo fantje, ki imajo ne le dve, ampak tri leve roke, so vse “tadesne” očitno pobrali v Separe-ju. Priznam, da sem bila sprva malce presenečena, ko me je natakar vzel za “svojo” in me že po drugem obisku tikal, a vse skupaj sem vzela za kompliment, češ da bi me zlahka dodal med študente :) , osvojil me je s tem, da je že pri drugem obisku povprašal, če mi spet prinese kratko kavo brez in kozarec vode, ko pa mi je danes na mizo postavil še krožnik naložen s češnjami in rekel, da jih mora pač razdeliti, saj jih ima preveč in bodo drugače zgnile, pa me je oborio s nogu očaral.

A konec koncev kljub čevapom pri Rasemi, golažu pri sosedu, korenčku pri Harfi in češnjam pri Separeju, jaz ostajam zvesta svoji “menaški” – posodici, ki jo prinesem od doma, kjer včasih naložim solato, drugič testenine, tretjič meso. Je poceni, parkinga mi ni potrebno iskati pa še natakarji me ne spravljajo ob živce. Ahja, pa z malice “pridem” še prej, kot v pol ure.

  1. mojim, ki itak brez malice ne more preživeti dneva []
  2. da ne rečem bljuk in bljak []
  3. katerega še nisem uspela spoznati []
  4. le zakaj se tudi tam ne spomnijo na pošiljanje jedilnikov []

Jacuzzi v vse slovenske zapore!

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva – spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

Pred nekaj tedni je imela moja mama operacijo na žolču. Medtem, ko je tast po več kot 3 mesecih še vedno ležal na enem od oddelkov kliničnega centra, je moja mama zadela Jack pot. Povsem po redni poti so jo napotili v Kirurški sanatorij v Rožni dolini, kjer paciente tretirajo človeku primerno. Ne, nič izjemnega se tam ne dogaja, zgolj normalnega. Vsi, ki smo mamo obiskali smo izpuščali waw in oh in vou in peli slavospeve povsem normalno prijaznemu sprejemu na recepciji sanatorija, povsem povprečnemu zelenemu tapisonu, ki se vije po celotni stavbi in utiša marsikateri hitri in odločni korak zdravnikov ali obiskovalcev, povsem poznani in danes že prav nič luksuzni klimi, ki se tam nahaja v vsaki bolniški sobi in tako omogoča normalno dihanje 3 bolnicam, ki so tam nameščene tako, da ob vsakem obratu v postelji, s komolcem ne dregnejo ravno sosede pod rebra, kjer imajo nameščen televizor, ki ga lahko enako dobro vidijo vse pacientke, kjer sestra hodi po sobah na vsake pol ure in ob vsakem (!) obhodu izmeri pacientkam pritisk.

Mama mi je vsa navdušena razlagala, da za zajtrk lahko iz košare izbira ali bi jedla Nutello1, marmelado, med ali pašteto in za nameček si lahko izbere celo vrsto kruha. Luksuz na kvadrat, kajne?! 🙂

Å e oče je pristavil svoj del hvalnice in razložil, da sta bila naročena ob 7h zjutraj, prišla sta točno in takoj po prihodu je stekel postopek, v pižamo, posteljo in v pol ure je bila že na poti v operacijsko dvorano2, skratka nobenega čakanja v čakalnici, gledanja v prazno in tresenja pred neznanim. Waw, kajne?

Pravijo, da lahko ob doplačilu za enoposteljno sobo, dobiš celo takšen luksuz in to niti ne po odiralsko visokih cenah. Pa da si želiš kar za stalno ostati tam! 😉

Dan po odpustu je pri moji mami zazvonil telefon. Sestra iz sanatorija je preverila, kako se odpuščena pacientka počuti. Halo?! Pa saj ni mogoče, da pri nas obstajajo bolnišnice, kjer je komu res še mar za pacienta, ko zaprejo vrata za njim?! In to jih najbrž “stane” največ pol ure časa neke medicinske sestre, ki so ji to nalogo zapisali v opis del in nalog.

Morda pa lahko zapornike preselijo v vile z jacuzziji, v zaporniške stavbe pa preselijo tiste uboge paciente, ki jih nameščajo po starih popolnoma razpadajočih bolnicah Poliklinike!

  1. ajd, mogoče je celo Viki krema []
  2. ne me kregat, če sem morda pobrkala kakšno minuto gor ali dol []

Ali avto kaj pove o svojem šoferju?

Nekateri pravijo, da je treba pogledati avto in o šoferju izveš več, kot bi ti lahko o njem (njej) povedala njegova (njena) zgovorna mama.

Dodatki:
Ok, najbrž je vsem jasno, da otroški stol v avtu pove, da ima človek družino in da šoferja vsaj v obdobju 1 leta ne zanima nobena avantura.
Majhen dvosedežni avtoček ala Smart govori, da otrok ni niti v radiju 20km in 5 let.
Coupe cabrio pa poleg tega1 oznanja tudi “lovsko sezono”.
Prtljažnik na strehi avtomobila govori o lastniku s športno dušo2, ki pozimi smuča, poleti pa kolesari ali surfa.
Navigacija v avtu označuje: a) trgovskega potnika, b) distributerja pri kakšnem sistemu mrežnega marketinga, c) popotnika in avanturista. Tako, da ljube moje, tole je “poker”, lahko da boste potovale, ali pa doma likale medtem, ko bo vaš dragi na poti.
DVD predvajalnik na naslonjalu enega od sedežev pravi, da teci stran. Kar se da hitro! Å ofer/ka ima mulca v aknastih in najlepejših letih ali pa tik pred tem. Vrni se čez kakšnih 7 let!
Kup nametanih Financ, Dela ali Dnevnika na zadnjem sedežu pripoveduje zgodbo o tipu, ki vsako jutro pred odhodom v pisarno pije kavo, morda še sveže stisnjen sok, ob tem pa prebira gospodarske in politične novice. Takoj zatem drvi v pisarno in nikakor ne najde časa za sprotno pospravljanje stare krame. To nepotrebno zapravljanje časa opravi njegova žena ob koncu tedna, preden njo in kup svojih frocov popelje na kakšen obvezni nebodigatreba nedeljski izlet.
Če namesto časopisov po zadnjih sedežih ležijo CD-ji kakšnih motivacijskih govornikov in (ali) kupi knjig podobne tematike …. po možnosti novih, to pove, da je šofer tega avta: a) zaposlen pri nas, b)3da je tip vključen v kakšen multilevel marketing ala Amway, Avon, Diamond, Golden ali pa je vsaj zavarovalniški agent v skupini Smiljana Morija.

Tudi “krancljanje” govori svoje:
Kup majcenih plišastih medvedov nalimanih nad armaturo kaže na infantilno bejbo poznih dvajsetih let, ki se boji odrasti in si je najbrž pred kratkim napihnila oprsje ali vsaj našobila usteca.
Ko zadnjo polico krasi kuža z migetajočo se glavo, to kaže na šoferja moškega spola. Jasno da brez kančka okusa. Moškega v poznih petdesetih ali šestdesetih.
Kvačkan/a povšter blazina na zadnji polici pomeni, da se je šofer v letih vzpona SCT-ja, hkrati z bratom, bratrancem, stricem in kumom iz istega sela, preselil v Slovenijo. Danes živi mirno družinsko življenje in je s svojo Fatimo, ki je nekaj let kasneje prišla za njim, vzoren deda svojim 12 vnukom.
Bingljajoča trikotna navijaška zastavica za kakšno nogometno ekipo označuje kakšnega od sinov tistega preje opisanega gospoda s kvačkano blazino, ki se je v letih med 1960 in 1980 rodil v Sloveniji. Mirko, Nikola ali Srboljub še danes ne navija za Olimpijo, od glasbe pa posluša Ceco, Seko ali podobne prsate pjevalke, ki ga tako navdušujejo, da svoje veselje z navdušenjem deli tudi s polovico sprehajalcev, ki se slučajno nahajajo v radiju 5 km od njegovega avta. Lahko pa da je ata le u prolazu iz Å vajcarske.
Velik napis “Panasonic” na zadnjem steklu je svoje čase na svojega Opel Kadeta nalimal vsak vodni inštalater. Danes takšnih avtomobilov žal ne srečujemo več, kar očitno kaže na akutno pomanjkanje obrtnikov te vrste.
Avto sa dva auspuha nalašč nisem dodala med dodatke, saj kakšne blazne funkcionalnosti od tega ni, a? Tega vozi mladi Franci izpod Gorjancev. Fant poleg dobrega drifta z očetovim avtom, obvlada tudi traktor in molžo kravic.

Čistoča;
Avto vedno sijoče čist zunaj in brez prahu, nametane krame in dodane kičarije znotraj, pove da ga vozi zatežen perfekcionist, ki pleh ljubi bolj kot ženo ali pa je (na žalost vseh bejb) tip gay.
Avto čist znotraj, a prašen zunaj pove, da ga vozi urejen a praktičen človek.
Avto, kjer na prtljažniku piše “OPERI ME”, medtem ko na tleh ležijo časopisi izpred dveh tednov, izpraznjene plastenke pijač, papirčki bonbonov, rezervni čevlji, žoga za vsak slučaj, neuporabljeni in uporabljeni kondomi in ima na sprednjem steklu celotno zbirko podatkov genskih zapisov različnih organizmov kaže na precej svobodomiselno osebo, ki se ji tako mudi skozi življenje, da na čistočo včasih tudi malce pozabi. Zagotovo to ni Jan Plestenjak 🙂 in ni skoraj zagotovo ta oseba ni gay …. aja, pa Damjan Murko najbrž tudi ne 🙂

Vse to zgoraj naj bi bil moj uvod v stereotipna stališča, ki sem jih zbrala skupaj o voznikih določenih znamk avtomobilov, a se mi je malce razvlekel, zato bom pri uvodu danes tudi kar zaključila.

Se nadaljuje 🙂

  1. no child on board []
  2. in najbrž tudi postavo []
  3. kar je bolj verjetno, saj je nas le 10 []

Majhna ali velika napaka

Katera napaka je večja? Tista kjer ne narediš skorajda nič narobe, morda le v trenutku nezbranosti postaviš škatlico vžigalic preblizu šopa starih časopisov, preskoči iskra iz bližnjega kamina, zagori, adijo hiša in morda celo kuža in muca, ki sta spala v njej? Ali pa je večja tista, ko svojemu otroku dan na dan ne posvečaš nobene pozornosti, ga zanemarjaš, prepuščaš ulici, a on se ne da, vztraja in odraste v krasnega človeka?

Se velikost napak meri po velikosti posledic? Ali po slabonamernosti? Morda po dolgoročnem ponavljanju iste napake?

Lepe novice

Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR – londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo,1 bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.

Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.

Za mano je že več kot polovica predavanj in vsa od prvega do zadnjega so bila zanimiva. Danes smo obdelali odnose s kamero. S kamero, ki te neusmiljeno sicira in tvojo podobo prikaže na tem tako zanimivem mediju – televiziji.

Predavala sta nam Darja Zgonc in  Boštjan Vrhovec in ura je tekla hitro, kot še nikoli sedaj. Med predavanjem je bil stalno prisoten sproščen pogovor, kot da ne gre za predavanje, še bolj sproščena debata med odmorom pa je sprožila debato o našem razmišljanju2 o namenu televizije, da objavi le najslabše, najbolj tračarsko, najgrše, najbolj konfliktno, skratka negativno, pozitivno pa televizije ne zanima, saj je dolgočasno in ne dviguje gledanosti.

Baje3 se trend novic spet nagiba k lepemu. Ljudje smo siti (končno) grdih in konfliktnih informacij, ponovno si želimo lepih novic in televizija potrebam svojih gledalcev seveda sledi. Haleluja! Upam, da bodo kmalu vsa poročila postala ena lepa holivudska romantična komedija in bom ob gledanju poročil prav tako uživala in se raznežila prav tako močno, kot se raznežim že ob tisočem gledanju filma Čedno dekle.

In nato pridem domov, na prvem programu TV Slovenija pa ob 40 letnici prvega TV dnevnika, ki je bil predvajan v slovenskem jeziku, ponovno debata o načinu prenašanja novic in ponovno enake obljube in napoved trendov, da se nam obetajo lepše novice.

Bo pa res nekaj na tem, če o tem naklada tako nacionalka, kot komercialka 😉

  1. če mi jo uspe pridobiti []
  2. ajde, priznam, zelo mojem razmišljanju []
  3. to niso moje izjave []