Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Maša

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije1, se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

Pa sem začela, le v šoli se o tem ni smelo govoriti ;). Krstili so me pri sedmih letih za Veliko noč in isto leto sem v taisti prekrasni beli princeskini obleki2 opravila tudi prvo obhajilo. In bila sem “pečena”. Naenkrat je verouk postal obveza. A to obvezo sem še nekako prenašala, huje je bilo z mašami. Vse do sedmega leta sem bila vajena, da je bila nedelja dan, ko sem se lahko dopoldne igrala, iznenada pa se je pri sedmih letih ob nedeljah bilo potrebno tako učiti za šolo, kot tudi dopoldneve preživeti v bližnji cerkvi. Če računam, da smo imeli doma običaj, da ob sobotah pospravljamo stanovanje, ni čudno, da sem počasi cerkev začela jemati kot nekaj nebodigatreba.

Vse do birme, ki smo jo imeli šeeeeeleee v 7. razredu osnovne šole, sem pri obiskovanju maše in verouka še vztrajala, nato pa vse skupaj popolnoma opustila. Jah, tako kot 99,9% ostalih otrok. Dobiš uno uro, kolo …. tete in babice so presrečne, ti pa končno lahko zaključiš s tem. Cerkev me vidi le še ob kakšni cerkveni poroki, pogrebu ali kakšni maši, kjer moram biti po nekakšni družinskem bontonu in obvezi.

Ker je tudi Tomaž imel opravljene vse zakramente in ker mi je poroka v cerkvi nekaj lepega in daje dogodku poseben pečat, sva se poročila tudi cerkveno. In takoj po rojstvu Jake sva odprla možnost izbire tudi njemu in ga krstila. In tukaj se naša pot s cerkvijo očitno zaključi.

Cerkev kot inštitucija me odbija in o tem niti ne želim izgubljati besed, a kot vera, filozofija ima zagotovo nekaj, kar je v tem hitrem in materialnem svetu več kot dobrodošlo.

A vendar mene k maši ne bo …. in s tem seveda tudi našega otroka ne morem spodbuditi k temu, niti obiskovanju verouka … saj je katoliška maša nekaj nemogoče togega, nezanimivega in neprilagojenega trenutnemu času. Oprostite, vendar res ne vidim načina, da mladostnika prepričam, da bi sam z lastno željo in voljo obiskoval obred, kjer nekako krulijo stare tercialke, kjer duhovnik razlaga v celo njemu nerazumljivem jeziku, da ne govorim o tempu in naglaševanju povedanega.

Saj verjamem, da obstajajo izjeme, vendar tista splošna večina me je z lahkoto prepričala, da lahko “verujem” tudi doma brez zapravljanja časa po hladnih cerkvah in zapisovanju svojih nepremičnin že tako prebogati cerkvi. In globoko verjamem, da bom kljub temu prišla v nebesa.

In upam celo, da tam resnično noben ne igra na harfo, kajti ….. khmm …. lepo vas prosim …..cele dneve poslušati harfo??!! Je to kaj nebeškega? 🙂

  1. mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram [↩]
  2. ja, tako se mi je zdelo [↩]
Objavljeno dne

Umetniki niso nikoli točni?!

Tole ustvarjanje novega videza bloga, me je potegnilo vase. Ob takšnih trenutkih se resnično sprašujem ali sem izbrala pravi poklic, sploh ker sem si v osnovni šoli strašansko želela postati modna oblikovalka in sem po duši bolj kreativna oseba.

Takrat pri nas ni bilo dostojne ponudbe lepih oblačil, jaz sem hlepela po barvitih in lepo oblikovanih cunjicah, cele dneve v zvezke risala punčke z lepimi oblekami ter se pri trinajstih naučila krojiti in šivati na babičin šivalni stroj. Tak šivalni stroj, ki je bil še na nožni pogon, Singerca stara, takšna na kolo in pedalo, spravljena v nekakšni leseni mizi. A šola za oblikovanje je bila takrat (morda je še danes …. ne vem) tretirana za tretjerazredno, jaz pridna hčerkica edinkica, ki je domov nosila le petice pa v očeh mojih staršev ni bila namenjena takšnemu “brezplodnemu” umetničenju. In odšla sem na gimnazijo, potem pa hmja …

Å ivam ne več, saj je danes ponudba takšnih in drugačnih cunj več kot obsežna, včasih pa me zagrabi vsaj to, da svojo idejo odnesem h kakšni šivilji, ki potem itak ne zašije tako, kot sem si zamislila 🙂

A vonj ustvarjanja me vsake toliko časa zagrabi tako silovito, da takrat le ustvarjam, rišem, pišem, šivam1 in takrat mi ne diši niti hrana, niti spanje.

Na srečo imam takšno delovno mesto, kjer se lahko lotim tudi takšnh zadev in spomnim se ustvarjanja letaka za neko takšno – podobno temu, mednarodno prireditev v Turčiji, kjer sem noči presedela ob računalniku in brez poznavanja Corell Draw-ja ustvarjala design, ki smo ga potem uporabili za rdečo nit celotne prireditve. Tomaž je zaspal ob televizorju, jaz pa sem ob 3h zjutraj zaključila z delom, ga vsa vznesena zbudila in mu kazala izdelke. Takrat sem se šalila, da bom v drugem življenju zagotovo izbrala bolj kreativen poklic.

Sedaj že nekaj let ne ustvarjamo več sami, imamo zunanjega sodelavca, ki dela z nami in tako sedaj mene ubogo odganjajo naj pustim strokovnjake da delajo svoje, jaz pa naj počnem druge stvari.

In na srečo sem vsaj po privatni strani sedaj dobila novo igračo – blog. No, če se že seliti ne moremo vsake 3 leta, dabi lahko opremljala stanovanje. 😉

In tako sem kreirala oblačila za moj elektronski časopis:

  • Moj prvi design je bil popolnoma oranžen z barvnimi svinčniki v glavi. Postavili so mi ga fantje iz Core-a na osnovi moje ideje. Malce so bili skeptični glede izbire močnih barv, a po mojem so na koncu morali priznati2, da je zadeva izpadla prav simpatično.
  • Ena od vmesnih faz je bila obleka s pomarančami v glavi enake teme bloga in istih barv ozadja. Te pomaranče so bile le neka varianta na temo, o kateri sem bluzila že takoj na začetku ustvarjanja in so mi jo fantje pripravili tako za primerjavo. Tudi ta ni bila slaba. Mogoče pa so bile pomaranče celo pred barvicami … ne vem, ne spomnim se več.
  • A čisto prva ideja je bila zelena. Travo in zeleno ozadje sem si zamislila takoj na začetku in to predstavila fantom, kot musthave. A ker nisem našla fotografije, ki bi se barvno ujemala z zeleno, smo zadevo spremenili v oranžno. A travnata ideja je ostala in tako sem po pomarančni in barvičasti dobi prešla na travnato. Fantje iz Core-a niso bili več na razpolago3 in tako sem se takratnega preoblačenja lotila kar sama.

Jah, na zunaj je izgledalo kar v redu, a šivi te obleke niso bili bogvekako lepi in trdni. Ko sem ustvarjala, sem pobrkljala marsikakšno kodo in moj blog ni bil več brez napak. Kdor je komentiral je morda opazil, da se post ni izpisal v celoti, nekaterim je pri komentiranju celo nekaj piskalo, kdor uporablja Internet Explorer4 v kakšni starejši inačici, je dobil mojo vsebino razmetano na vse konce in kraje, nekateri so v stranski vrstici namesto beline imeli močno rumeno barvo, ki je prekrila vse zapise …. skratka, le vprašanje časa je bilo kdaj se lotiti prenove.

In tako se je zgodil vikend, ko je bilo vreme še turobnejše, kot že zadnjih nekaj vikendov, ko je Jaka komajda zlezel iz svojega bolezenskega stanja in vanj že pahnil Tomaža, jaz pa sem imela neomejeno veliko časa za brkljanje in iskanje všečnih tem.

Medtem smo odprli še nov blog – korporativni in ker ta gostuje pri Hitrosti, moj pa na nekem žbljmnj serverju, ki je stalno tako ali drugače nagajal in je bojda nekje v Ameriki, sem sklenila, da je čas za selitev! In ker sem že not padla …. jah, zakaj pa ne …. sem se lotila še prenove srajčke svojega bloga.

Najprej sem v soboto pozabila na dogovorjeni sestanek pri prijatelju. Sram me bodi! Sem močno vnemojemstilu zamudila. Vsega je kriv WordPress!

Potem pa včeraj … jah, včeraj pa spljoh katastrofa. Tomaž je bil en velik revček … saj veste kako je z moškimi, ko jih vrže vročina …. jamral, pil čaj56, jaz pa sem ves čas hitro smukala7 za računalnik.

Medtem pa je svojo vlogo odigral še naš mali. Itak se je pridno učil, pa ustvarjal nek plakat za Francoščino in risal nek tloris za tehniko …tukaj je stokal in jokal skoraj tako močno, kot Tomaž, ker mu tehnično risanje ne gre.8 In Jaka je ob 10h zvečer končno scopral to tehnično umetnino ter začel javkati zaradi pozne9 ure prenosa začetka teniškega turnirja Australian open. Totalni športni, predvsem pa teniški navdušenec pač ne sme zamuditi tako pomembnih tekem, četudi se te začnejo ob 1h zjutraj in je naslednji dan šola.

Najbrž je k popuščanju botrovalo Tomaževo bolezensko stanje in šibke zmožnosti prenašanja Jakovega cviljenja, a ob 10h je Jako poslal v posteljo z obljubo, da ga ob 1h zbudiMO ter mu dovoliMO polurni ogled tega prenosa. Kakor koli že obljubljeno, mami Saša je ob 1h še itak ždela za računalnikom, ata je že spal, Jaka pa je po prvem zvoku budilke skočil v zrak, kot da je pred njim življensko pomembna zadeva ter prilomastil v dnevno sobo. Ob pol dveh je bilo po mojem mnenju dovolj cirkusa, poklopila sem računalnik ter otroka kljub jamranju zbrcala spat.

Zjutraj pa …. Jaka si seveda za šolo ni navil budilke, za takšne stvari se budilke ja ne uporablja, … sicer pa je naša budilka itak vedno Tomaž, ki vstaja že ob pol šestih zjutraj sam od sebe. A danes ni, danes je bolan in danes je skočil pokonci ob pol osmih. Jao! Zaspala mami, zaspal Jaka. Tole nam res ni v čast!

  1. celo to na vsake kvatre enkrat [↩]
  2. če so, so to naredili prav potihem [↩]
  3. vsaj brez finančnega nadomestila ne [↩]
  4. jaz uporabljam Mozzilo Firefox [↩]
  5. ki sem ga seveda tako mimogrede skuhala jaz [↩]
  6. no, pa kakšno kosilo sem tudi pripravila in posodo pomila [↩]
  7. le kako se tvori ponavljajoče dejanje iz smukniti 🙂 [↩]
  8. Ah, to je itak zgodba zase in zdajle se mi ne da bentiti nad učitelji [↩]
  9. pravzaprav zgodnje [↩]
Objavljeno dne

Å e vedno sem polnokrvno zdravo dekle ..ups, dama …. whatever

Res je, imam jih več kot 40 pod kapo, a še vedno nisem darovala krvi. Pa bi jo rada, res! In to ne zaradi klobase, o kateri se že od nekdaj govori in je bila tudi eden od razlogov, zakaj me tam še niso videli … Klobase namreč ne maram, odvrača me že vonj. Bljak!

V mojih šolskih časih so na akcije drveli takrat, ko se je pisal kakšen tečen test ali je bilo za pričakovati, da bo ravno tista oseba poklicana pred tablo. A kateri učitelj le ne bi spoštoval tako plemenitega razloga za izostanek od pouka? No, težavam se jaz nisem ogibala na tak način …. če prav pomislim se jim spljoh nisem ogibala, zato me Å lajmerjeva ni videla od blizu.

Do objave Had-ovega posta sem o tem le razmišljala, a da bi se sama od sebe spravila, ne to pa ne, takšen entuziast pa spet nisem. In vidim poziv pri Hadu, zamižim za trenutek, štejem do 3, ah, do 10 in se “pofočkam”. Tako, urejeno! Če nekaj obljubim, potem to drži in tako je Saša s tistim dnem sklenila prvič darovati kri.

Priznam, bala sem se. Pa ne tistega pika v prst ali žilo. To je BV, tega me ja ni strah. Tudi ob pogledu na kri ne omedlevam, strah me je bilo tistega after. Kaj se zgodi potem, ko imaš manj krvi v sebi. Ti je slabo? Se počutiš šibkega? To jaz ne bi, ker imam potem še toliko stvari za opravit. Bom omedlela? Joj, samo to mi ne delat, po dolžini in širini, sredi belega dne, med tujimi ljudmi …Saša zgrmi po tleh?! Pa ravno sem se disciplinirala pri hrani … a zdaj bom pa morala spet na stara pota in najprej pojesti eno veliko Milko, potem pa še na kakšno tortico …pa smo spet tam! Pa blazno slabo prekrvavitev telesa imam … stalno me zebe …ne le zebe, mrazi me, ponoči pa itak ne morem zaspati, ker se kljub kovtru1 in dvojni deki2 ne morem ogreti, dec pa že spi in teži, če svoje ledene noge potiskam pod njegove … in sedaj bom imela še manj krvi … me bo še bolj zeblo??! Pa itak imam ogromno dela v službi in ravno ob četrtkih delamo do petih, jaz naj bi pa že ob 4h bila v Mostah?? Bom po tem šibka in neodporna za vse viruse? Naš Jaka je ravno ta dan obležal v postelji z virusom trebušne gripe, jaz pa si ravno ne želim takšne shujševalne terapije.

Če se tistega trapastega dne, ko sem štela do 10, ne bi zaznamovala na Hadovem blogu, bi bila danes prikrajšana za ….. hmja

Vse je enkrat prvič sem si rekla in odšla.

Priznajte, da sedaj vas pa že zelo firbca ali sem omedlela ali ne?

Jah, najprej se morate preboriti skozi celotno moje nakladanje, bistvo se razkrije šele na koncu 😉

Torej, vzeli so mi kri … sedaj vem, da moram hujšati po dieti za krvno skupino 03 ;), s krvjo vse ok, potem sem izpolnjevala neko anketo o Aspirinih, spolnih odnosih in podobnem nakladanju in ker sem itak brezmadežno bitje je šlo vse skupaj mimo brez vsakih težav. Aha, pred tem so mi izmerili pritsk v precej nenavadni napravici. Roko vtakneš v “La Bocca della verita”, saj veste tista stvarca v Rimu, ki ti naj bi odgriznila roko, če lažeš …no, ta te začne celo neumorno stiskati. Itak jaz nikoli ne opazim kdaj se tista stvar za trenutek ustavi, poleg tega pa mi številke tako ali tako ničesar ne povedo, ker ne vem kaj je normalno, veliko ali malo, tako da ne me spraševat kolikšen pritisk sem imela.
In tako grem po vseh teh vajah v sobico s priletno gospo zdravnico, ki mi nekaj minut pripoveduje, da “saj bi lahko, ampak ne ravno danes … pa ne ve, če bi sploh … pa saj listek za službo bom tako ali tako dobila…” Aaaaa???

Main point; imam nizek pritisk in nisem ravno najprimernejša oseba, poleg tega pa sem dobila občutek, da se jim v tistih poznih popoldanskih urah ni več dalo ukvarjati z itak malce odštekanimi blogerji, za katere je že nekoč gospa Obolnarjeva brez krvne analize vedela povedati, da s(m)o anemični in zadrogirani in tako sem odšla od tam s prav enako količino krvi, kot sem prišla.

Nič zato. Ej, dobila sem sendvič, ki ga ne jem, a sem ga odnesla domov in še vedno stoji nedotaknjen na pultu, dobila sem opravičilo za službo, ki si ga lahko zataknem za vetrobransko steklo, ker mi itak vsako leto nekaj dni dopusta propade in dobila sem nekaj novih znancev, v družbi katerih mi je bilo zelo, zelo fajn.

Se spodobi, da jih naštejem, a ne? T’kole: Had, Zloba, Fish, Strojnik, Sosed, MatejMM, PiRoman, Piskec, Feniks in Človek

 

  1. ma, ne da se mi razmišljat katera lepa slovenska beseda bi morala biti tukaj [↩]
  2. isto [↩]
  3. nula [↩]
Objavljeno dne

Sveti trije kralji

Vajena sem mestnega življenja in dokler se nismo preselili na vas, so na naša vrata ob kakšnih posebnih dneh množičneje zvonile le maškare in kakšna mularija, ki ni imela kam s svojim časom. Odkar pa živimo na obrobju Ljubljane, nas vsako leto obiščejo neke druge vrste maškare. V našem okolišu je vpliv cerkve zelo močan in tako otroci vsako leto po novem letu nase navesijo nekakšne halje, zvonijo od vrat do vrat ter zbirajo prispevke. Finančne seveda, tu ne prideš skozi tako zlahka, kot je bilo mogoče pri maškarah, tukaj bonboni ali piškoti ne štejejo.

Od cerkve bi se bilo potrebno učiti, saj marketinške prijeme obvlada bolje od marsikoga.

  • za zbiranje prispevkov aktivirajo otroke. Le kdo ne bi dal denarja prisrčnemu mulčku?
  • našemijo jih v neka oblačila in tako dajo skupinici poseben pečat in znak, da so “njihovi”
  • na našem koncu tile “Sveti trije kralji” ne hodijo naokrog 6. januarja. Ne, takrat veliko ljudi ni več dobiti za domačim ognjiščem. Ne, naši pridejo že takoj po novem letu. So vsi doma in izkupiček je večji. Pa v času praznikov najbrž tudi raje odpirajo vrata.
  • zbirajo za nekaj dobrodelnega. Le kdo ne bi dal za uboge, lačne ali bolne? Pri nas že vsa leta za lačne v Afriki.
  • in za povrh ti v povrat celo nekaj dajo. Na hišna vrata napišejo nekaj meni nerazumljivega ..datum ali kaj … v glavnem vse dokler bomo imeli napis, nas bo Bog ščitil ali kaj? Ja, ja, takoj po tem, ko so odšli so nam tatovi odnesli lučke. Najbrž bi nam kaj več, če ne bi bilo napisa 🙂

A vseeno me bega kako je z denarjem, ki smo ga prispevali. Baje gre denar za lačne v Afriki. Kaj bliže niso našli nobenih lačnih? Mogoče za Klemna1 ali za tiste v Železnikih2 na katere stavim, da so že vsi pozabili? In kako bodo ta denar spravili v Afriko? Menda ga naš župnik ja ne bo v žepu nesel tja? Najprej ga bo treba “oprati”3 in potem z bančnim nakazilom v črno deželo ….. ja, ja, me prav zanima.

  1. saj vem, da sem žleht [↩]
  2. tukaj pa mislim povsem resno [↩]
  3. ker računa nam za prispevek niso dali [↩]
Objavljeno dne

Koliko stane usluga?

V Murgle centru imamo mi eno pravo vaško sceno v malem. Ker je naša pisarnica v bližini te velike oranžno plastične stavbe, kjer za čuda še vedno obstaja in živi nešteto takšnih in drugačnih lokalov, jih mi1 tudi s pridom koristimo. Radi popijemo kavico, pojemo kakšno tortico, odidemo na malico, še sreča, da je tam lekarna, jaz mimogrede nakupim hrano za mačka, nabavim sadje in zelenjavo, po novem se je tja preselil celo moj zobozdravnik, naš Jaka je že prevelik in žal smo morali prenehati obiskovati tamkajšnjo pediatrinjo, tam imam stalno prodajalko hlačnih nogavic, ki že vnaprej ve kakšne, v kateri številki, barvi, …. skratka VAS v malem. Ljudje se navidez poznamo, se pozdravljamo in eden o drugem poznamo celo nekaj čenč. Tista tablond se je pred kratkim ločila, tisti gospod, ki kupuje paradižnike je ovdovel, tista dva prijatelja, ki sta vedno kosila skupaj sta se skregala in po novem nobenega več ni naokrog ….

In tako zadnjič v naši Vasi na poti iz kavice, s Tomažem srečava Rasemo. Rasema je šef’ca gostinskega lokala, ki na Vasi skrbi za kosila. Jaz takšne hrane ne maram2 zato me tam vidijo zelo poredko, a Tomaž in vsaj polovica naše ekipe je tam skoraj vsak drugi dan. Tomaž “pada” na prijazno postrežbo in Raseme in njene čevapčarnice nikakor ne bi menjal za kaj drugega. Ona mu namreč vedno doda še malce zelja ali namesto krompirja doda pečeno jajce ali kakšno drugo drobno uslugo, ki jo prav rada naredi za stalne stranke. In seveda Tomaž vedno z veseljem pusti napitnino in ostaja zvesta stranka.

Rasema je takrat ravno prišla iz masaže. V zgornjem nadstropju je kozmetični salon, ki ga vodi teta, katere imena ne poznam … a točno vem, katera teta je to … tista, ki ima zelo rada svetlikajoče pasove in nakit. Seveda teta kozmetičarka redno obeduje pri Rasemi in najbrž tudi njej Rasema rada doda ekstra kepico tenstanega krompirja in malce več paradižnika v solati. In ko je Rasemo zvilo v križu in je končno sklenila, da obišče kozmetični salon in se prepusti rokam izkušene maserke, jo je njena kolegica zmasirala zastonj. Seveda, saj ne more zaračunati kolegici, ki ji že leta dodaja več krompirja, kot vsem ostalim delavčkom pri sosednji mizi!

A Rasemo sedaj skrbi …. počuti se nelagdno, nesigurno, … prav neprijetno, ker ji kolegica ni računala. Kaj naj stori Rasema, ko bo taisti dan teta maserka prišla k njej na kosilo? Naj ji da kosilo zastonj, zaračuna polovico ali nadaljuje v istem stilu, kot leta doslej?

In tako se na tej Vasi vsi šefi poznajo med seboj in tako eden masira, drugi ruva zobe, tretji kuha, četrti ima krasne tortice …. in kot prijatelj prijatelju si izmenjujejo usluge.

Tudi jaz imam prijatelje, ki znajo kaj postoriti. Ki me imajo radi in mi kdaj pa kdaj naredijo kakšno uslugo. Sem in tja kakšna usluga mi prija, mi pokaže, da prijateljstvo šteje, a kje je prava mera dajanja uslug in kje usluge postanejo breme in počasi kradejo občutek svobode in načenjajo sproščene prijateljske odnose?

  1. vsi mi, ki v N21 in Amec-u služimo svoj ljubi kruhek [↩]
  2. klobasice, čevapčiči, meso z veliko začetnico, golaž … [↩]