Konec …

Kajne, da je dokončanje ciljev lahko tudi takšno, da jih enostavno ČRTAÅ  iz seznama? Ne, ne, ne kot končane, zaključene, ampak kot nezanimive, brezvezne, zatežene, kajmijetegatrebabilo itd.

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev1…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

On je za razliko od mene, poleg ljubezni svojega življenja, tam uspel najti še kaj drugega … no, kakšno področje, ki ga je zanimalo dovolj močno, da je dovolj vztrajno drgnil klopi in preobrnil nekaj knjig, popisal nekaj izpitnih pol in na koncu dobil tisti Papir za katerega mi je mama vedno govorila, da je pomemben. Ahja, jaz je očitno nisem dovolj dobro poslušala in si v življenju priborila le tistega iz matičnega urada … no, ja, morda še kakšnega2, diplome pa nisem in nisem prigrebla, čeprav sem bila na naslednjem faksu – VUÅ -u3, že skorajda tik pred diplomo. Jah, faks je bil lahek …no, da ne bo izpadlo nesramno in arogantno bom raje rekla, da ni bil težak …. in jaz sem v prepričanju, da ga bom z lahkoto dokončala vzporedno z redno službo, ki so mi jo ponudili v podjetju, kjer sem bila res pridna in marljiva študentska delavna sila, sprejela ponudbo za redno delo in ….. Kaj in?! Nič in! Delala sem in delala in vedno znova verjela, da bom faks dokončala kot keks, takoj, ko bom le zbrala dovolj moči, da se ponovno usedem za knjige.

In? Kaj in?! Delo me je posrkalo vase in faks me ni več videl.

VUÅ  – višja upravna šola. Kaj bi počela s tem? Pojma nimam. Vsekakor nič, kar bi me zanimalo. Državna služba? Hmmm! Pardon svakinja in vsi tisti, ki morda imate in uživate v takšnih službah, a zame takšna stvar izgleda silno dolgočasno in sonotme.

Takrat smo se na faksu učili o jugoslovanski (!) upravi! Saj so me obvestili, da mi bo 3/4 izpitov propadlo, če ne pridem takoj in dokončam, kar sem začela in končno svoji mami pokažem tisto, kar si je tako močno želela – PAPIR …. a kaj, ko sem se tistega leta prav intenzivno grebla v takratni službi in res ni bilo časa za študij. Ali pa volje? Ali pa veselja?!

Ne, nisem šla niti pogledat. In ne, ni mi žal. Le kaj bi s Papirjem? Da si ga nabijem na steno v pisarni?

A bili so trenutki, ko sem si ta kos papirja želela. Bili so trenutki in najbrž bodo še prišli, ko se sprašujem predvsem o svoji volji, o vztrajnosti, pridnosti … tudi o svoji pameti (čeprav mislim, da ta nima prav veliko za opraviti pri dokončanju faksa). Bili so trenutki, ko mi je bilo neprijetno, ko je bilo potrebno navesti tudi svojo izobrazbo in so levo, desno, spredaj zadaj … vsi pisali dr.mr.br.sfr , jaz pa …hmja.

Pa sem pred nekaj leti končno prišla do rešitve. Ja, bom odšla na faks, vendar ne zaradi Papirja, ampak zaradi znanja! In niti slučajno ne grem več na VUÅ  ali podobne meni nezanimive dolgocajtarije. Samo še tečaj italijanščine dokončam, sem sklenila, potem pa vpis na ravno na novo priznano fakulteto – Visoko šolo za design.

In moja mama bo srečna. Ona bo dobila Papir, jaz pa znanje iz nečesa, kar me je vedno zanimalo.

Pripravila sem teren in se v šolskem letu 2007/08 za spremembo nisem vpisala v noben tečaj tujega jezika in celo naše člane družine pripravila na to, da bo mama po novem študentka. Po začetnem kolebanju med dvema smerema; notranja oprema in vizualne komunikacije sem se na koncu iz praktičnih razlogov odločila za slednje in pisala na šolo naj mi pošljejo pogoje za vpis.

Prejela pa sem naslednji odgovor:

Spoštovani!

Hvala lepa za vaše povpraševanje. Na vseh treh smereh je razpisanih 30 mest za redni študij in 30 mest za izredni študij. V pripeti datoteki vam pošiljam razpored sprejemnih izpitov. Ti so obvezni za vse, neglede na to za katero obliko študija se kandidat odloči. Pišete, da ste bili že vpisani na Višjo upravno šolo. Predlagam, da nam pošljete kopijo indeksa in potrjene učne načrte, da vidimo, če vam lahko priznamo katerega izmed splošnih predmetov.
Predavanja za izredne študente potekajo v popoldanskem času trikrat na teden, včasih pa tudi ob sobotah dopoldan. Cena študija znaša 13.050,00 EUR za vse tri letnike (1. letnik 3.850,00, 2. letnik 3.850,00 in 3. letnik 5350,00 EUR).

Vljudno vableni!

Vableni ??!! OK, pa saj preživim, če na šoli za DESIGN ne obvladujejo tudi PISANJA, a moram priznati, da me sem bila ob navedbi zneska, milo rečeno, šokirana. 13.050 € za to, da dobim Papir? In ob tem moram narediti še sprejemne izpite? Katere? Seznama namreč v prilogi niso poslali …pozabili.
Ahja, očitno bom raje obiskala nekaj Photoshop tečajev, tečaj za ovo, tečaj za ono …. na koncu resda ne bom ničesar obesila na steno, a bom zagotovo pridobila dovolj znanja, da ga koristno uporabim.

Ne, saj nisem odnehala takoj. Odpisala sem nazaj in jih prosila, če mi lahko res pošljejo tisto prilogo, ki jo omenjajo v mailu, da vidim kaj vse želijo imeti od mene še preden se začnem učiti. Postavila sem še nekaj vprašanj glede načina plačila, vendar ker od njih NIKOLI več nisem dobila ne BU, ne MU, sem ugotovila, da tega – takšnega faksa res ne potrebujem in mi je tudi brez papirja čisto v redu.

Torej v letu 2008 nobenih blodenj o študiju več!

  1. pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre []
  2. bralna značka, pohvala iz lepega vedenja, tekmovanje v krosu …. []
  3. morte misl’t kako nobl stvar se skriva za tako “mondenim” imenom []

Pa je res potrebno planirati?

Če me poznate, predvsem tisti moji sodelavci, ki tole stran takole na skrivaj prebirate1, potem ste ob tem naslovu pomislili, da se mi je v tem podganjem letu2 začelo počasi in pomalem trgati.

To vprašanje issonotme. Valjda je treba planirati! Vsak dan! Vsako najmanjšo malenkost je treba zapisati, razdeliti na najmanjše prafaktorje, jim dodati še kakšno dodatno točko, označiti z ABCDEFGHKVŽ, imeti vedno pred sabo, prečrtati, prepisati, če ni narejeno in še toliko podobnih neumnosti, kajne?

Ja, res je, sem freak planiranja in ne samo planiranja, celo nekaj od planiranega mi kdaj pa kdaj uspe narediti …. torej tudi izvrševanja nalog. A ne glede na to, da včasih s tem že celo pretiravam, bom, med knjigami, ki jih lahko pri nas v službi izberem in po službeni dolžnosti preberem, vedno znova posegla ravno po takšni, ki le z malce druge perspektive, razlaga o planiranju, postavljanju ciljev in trikih za hitrejšo dosego le teh.

A kakor koli sem že obsedena od pisanja kratkoročnih ciljev, idej in korakov, si svojih življenjskih ciljev nikoli ne zapisujem. Tudi kakšnih želja kot bi bile skok s padalom ali izlet v Indijo3, si nikoli nisem pisala …. in si jih tudi ne nameravam. Tudi enoletnih sklepov si nikoli nisem zapisovala. Spljoh pa tega niti slučajno tega ne bi počela na začetku leta. Kdo pa sploh lahko produktivno razmišlja v takšnem mrazu? Zapisovanje takšnih zadev se mi zdi nesmiselno iz treh razlogov:

  • dolgoročni cilji (sklepi) so tako pomembni, da jih imam zapisane v srcu in zanje ne potrebujem papirja in svinčnika
  • čeprav je moj dnevni pa tudi tedenski in da ne govorim o mesečnem planu, vedno prenatrpan, pa se pri tistih POMEMBNIH konkretnejših4 ciljih, držim načela manj je več. Itak pa je to relativno, kajne?
  • tekom leta si cilje prilagajam in spreminjam. Nekaj kar mi je bilo izredno pomembno na začetku leta 2007, je do danes povsem izgubilo svoj sijaj in namesto tega sem si postavila nov cilj na katerega pa nisem ravno čakala na začetek novega leta.

In tako danes res ne morem reči ali sem izponila vse cilje, ki sem si jih zastavila v začetku leta 2007. Kaj pa vi?

  1. pa ja niste mislili, da ne vem []
  2. baje, čeprav se na te stvari itak ne spoznam []
  3. tega si itak spljoh ne želim []
  4. ne bom jih poimenovala letni []

In kaj je tako lepega v decembru?

Vam prišepnem, da v novoletnih praznikih ne vidim prav nič očarljivega?

1. Mrzlo je in mraza ne maram. Itak me vedno in povsod zebe … celo poleti se mi dogaja, da se včasih pokrivam z dekami, spim pa itak vedno in povsod v nogavicah. In če moram pri -5 po več ur stati na mrazu, si ogledovati kičaste okraske po stojnicah, se drenjati med vinjenimi sprehajalci in navdušeno vzklikati ob pokanju in bliskanju petard in raket, moje navdušenje pade skoraj na stopnjo zunanje temperature.

2. Nakupovanja ne maram. Sem, sem ženska, ampak kaj čem … takšna sem …. tudi bočno parkiranje obvladam v nulo … s Pathfinderjem, če hočete …. za katerega tale moj prijatelj pravi, da je pravi mali avtobus. Nogometa pa ne maram …tako, da me moški hormoni niso povsem obsedli. Å e, še! 🙂 Ja, rada imam lepa oblačila, moda me zanima, sploh imam rada obuvala, očala, nenavaden nakit …bognedaj zlatnino ali drage kamne … in razna odbita naglavna pokrivala a vendar me boste močno kaznovali, če me boste poslali v šoping. Ponavadi kupujem takrat, ko ne nakupujem 🙂 …ko počnem povsem nekaj drugega, … ko mi nekaj pade v oči, ko tako mimogrede opazim v izložbi, vstopim, sprobam1 in kupim. In decembra naj bi kupovala kot nora? In se drenjala med množico na pol norih ljudi?!

3. Nisem žurerka in alkohol še manj pa alkoholizirani ljudje niso prava formula zabave zame.

Edina očarljiva stran tega obdobja je čas, ki ga povsem brez slabe vesti posvetim družini. Sreča, da veliko ljudi že na začetku decembra prenehajo delati, nakupujejo in popivajo in tako tisti, ki jih to ne zanima nimamo s kom poslovati 🙂

Zelo radi potujemo, vendar pa je v tem obdobju še ena sreča v nesreči … ali obratno … ali nesreča v nesreči …. whatever … nesmiselno mi je plačevati dvakratno ceno za enako ali celo slabšo uslugo (ker je itak gneča kamor koli se obrneš) tako se v decembrskih prazničnih dneh nikoli ne odpravimo na nobeno dopustovanje ali organizirano silvestrovanje. In tako te dni preživljamo doma, hodimo na krajše2 sprehode in izlete, rišemo, pišemo, kuhamo, se pogovarjamo, družimo …. skratka lepo nam je.

Silvestrovanje? Tako kot že nekaj let doslej bomo združili želje vseh nas; Jaka bo spuščal rakete, Tomaž bo na zraku in sprehodu, meni pa bodo poskušali olajšati zmrzovanje in poslušanje pokanja, zato bomo do večera doma, nato pa se odpeljemo proti morju … morda v Lignano, morda Portorož … popijemo kakšen vroč čaj ali kuhano vino, spustimo nekaj raket, ki smo jih kupili za Jako, si ogledamo kakšen ognjemet, si nazdravimo, se objamemo, poljubimo …. potem pa hit domov pod toplo odejo.

  1. jaz res ne vem, kakšna lepa slovenska beseda se lahko uporabi hkrati za obuvanje, oblačenje in natikanje na glavo ali nos []
  2. valjda, če je pa mrzlo []

Trst je spet naš in super da imamo H&M

Potni list sem dobila že leta 1970, pri mojih petih letih. Moja mama je bila namreč zaposlena pri JŽ1 in pripadal ji je nekakšen popust za vožnje z vlakom po celi naši Jugi plus nekaj zastonj v tujino … ma, saj ne vem več točno kako in kaj ter zakaj, a midve sva se zelo pogosto z vlakom zapeljali v Trst. Trst je bil zame sanjsko mesto, čeprav sem pogosto domov prišla le s kakšno novo majčko ali pa le s kakšnimi čigumiji. Tudi kasneje, ko so v Trst drle množice švercarjev, ki so svoje polne vreče trpali na vlak in se kar na postaji ovijali v kavbojke, ki so jih morali pripeljati v Beograd, kjer naj bi jih preprodajali v nekakšnih preprodajalskih trgovinah, ko je Trst postal precej umazano in mesto polno švercarjev iz takratnega jugoslovanskega dna družbe, sem se vsakega izleta vedno znova veselila.

Morda so mi celo ti izleti v za nas Jugose nekakšno meko mode, ustvarili nekakšen odnos do oblačenja in mode. Vedno sem uživala v nakupovanju oblačil in četudi sem si uspela kupit le nov pulover, sem ga ob prihodu domov, četudi je bila ura zelo pozna, kombinirala z vsemi že obstoječimi oblačili, paradirala po stanovanju in doživljala občutke, ki jih danes težko opišem.

Prehod meje je bil vedno posebno doživetje. Na vlaku za Trst niti ne tako močno, saj sva midve z mamo ali kasneje s kakšno prijateljico, zbledeli v primerjavi z množico profesionalnih tihotapcev italijanske robe. Gorica pa je bila povsem drugačna zgodba. Ja, tudi Gorico je bilo potrebno spoznati in s prijateljico sva se v srednješolskih časih pogosto z avtobusom odpeljali v ta kraj v Italiji, kjer so nas znali ogovarjati celo v slovenščini. Pot je bila prijetnejša, mesto manjše in bolj obvladljivo pa tudi čistejše in prijaznejše. A to bi težko trdila za carinike na tem mejnem prehodu. V tem obdobju namreč preko meje nismo smeli prenašati neomejenih količin tuje valute. Količino prenešenega denarja je bilo potrebno dokumentirati z bančnim izpiskom in če je carinik želel tudi z dovoljenjem za vpogled v denarnico in če te je carinik vzel na piko, so te poslali na osebni pregled, kjer so te slekli do golega in ti obrnili celo spodnje hlače. Ubogi srednješolki sva ves denar, ki sva ga uspeli nabrati, poskrili po vseh možnih koncih in krajih. Prijateljica je nekaj italijanskih lir zašila (!) v pas pri kavbojkah, nekaj jih je vtaknila namesto mince v kemični svinčnik, nekaj pa zataknila v neko luknjo pri zadrgi osebne torbice. Nesrečnica je očitno imela videz težke tihotapke, zato so jo poslali na osebni pregled in ji pobrali ves denar razen tistega v luknji v torbici. Imela je le 17 let! V Gorici sva si razdelili moj denar in si vseeno privoščili nekaj veselja in se vrnili srečni in zadovoljni.

Ravno v času moje mature in maturantskega plesa, kjer naj bi seveda blestela v kakšni strašansko kul zadevici, ki vsekakor ne bi mogla biti kupljena v Nami, Tkanini ali v Ona-On 🙂 , je naša2 vlada uvedla nekakšen depozit za prehod meje. Če se ne motim si le 1x v letu lahko mejo prečkal zastonj, vsakokrat za tem pa si moral za prehod … in to le za to, da si lahko šel preko meje … plačati nek prispevek. Seveda sem skrbno planirala tisti eni in edini prehod v letu in se nekaj tednov pred plesom odpravila v Trst. In ravno tisti dan sem MORALA nekaj kupiti. No, saj sem, četudi ni bil najbolj optimalen nakup.

Časi so postajali vse prijaznejši do modnih navdušencev in skrivali smo le še kakšne pregrešno drage čevlje in se tudi po nakupih odpravljali tudi kam dlje od Trsta in Gorice.

Spomnim se mojega prvega stika s trgovino H&M na Dunaju. Pred kakšnimi 14 leti sem padla v trgovino, ki je imela izredno dostopne cene in zame neverjetno izbiro izredno všečnih cunjic. Ko sem izvedela, da obstaja takšna trgovina tudi v Grazu, smo se do Graza zapeljali le po nakupih v H&M-u, ko pa so H&M odprli v Ljubljani, ga sploh nisem želela obiskati in še danes zaidem le, če me tja zvleče Jaka.

Kakšno povezavo ima Trst in H&M vas zanima? Pri meni jo imata. Oboje izgublja svoj čar in zanimivost z dostopnostjo in vse večjo bližino.

V nedeljo smo bili v Izoli in se v trenutku odločili, da skočimo pogledat kako se po novem pride do Trsta. Enostavno, hitro. Hiške za carinike na mejnem prehodu še stojijo, a tam ni nikogar. Z avtom smo se le peljali mimo. Trst je lep, ima svoj šarm. Ulice so bile polne ljudi, mesto je okrašeno, ljudje se tam kljub nizkim temperaturam, vozijo s skuterji, stojijo pred lokali, se pogovarjajo, pijejo vino, trgovine so odprte tudi v nedeljo. In to v centru mesta! Lepo! A koliko časa mi bo skok v Trst še zanimiv? Trst je vse bližji, vse bolj naš …. in manjši, ko je izziv, manj me mika.

  1. ali kako so se že takrat imenovale Jugoslovanske železnice []
  2. jugo je bila seveda takrat “naša” []

Fata – the most wanted staff

Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov1, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.

O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.

Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!

V naši2 “moderni” družini pa se je sesalo, ko se nam je zazdelo, brisanje prahu ni bilo več The Opravilo, ampak nekaj kar narediš tako mimogrede in tako smo lepo preživeli kar nekaj let v čisto solidno pospravljenem stanovanju. Pa smo prišli do trenutka, ko smo veseli pričakovali obisk …in to konkreten obisk …. pri nas naj bi nekaj dni prespala žena mojega ameriškega šefa. Pedantna Avstrijka, ki ima red že v genih, v Ameriki pa itak hišo pospravljeno do nesramno čistega nivoja.

Že nekaj dni sem ob večerih v red spravljala tistih naših takratnih 80kv, a se vedno znova picajzlasto zaletala v urejanje knjižnih polic ter puloverjev, ki naj bi bili zloženi po barvah in pravih velikostih ter sortitranjem kakšnih papirjev in stare dokumentacije, do drgnjenja ploščic pa še 2 dni pred obiskom3 niti slučajno nisem prišla.

In tako tista 2 dni pred velikim dogodkom, zjutraj sedim v fitnesu in opazujem gospo, ki je vsak dan pridno drgnila tuše in umivalnike v tamkajšnjih garderobah. Takoj me presune, da bi si kaj podobnega tudi jaz lahko privoščila ob tako pomembnem dogodku. Samo tokrat, se tolažim …. in seveda razmišljam o ustrezni razlagi za takšno “razsipništvo” mojemu možu. Teto vprašam in že nekaj minut kasneje4 sedi v mojem avtu in peljeva se k nam domov.

Zvečer se stanovanje dobesedno sveti. Stanovanje je zdrgnjeno v nulo. Resda je malce …no kar precej smrdelo po čistilih, in res je bilo zdrgnjenega še kaj več5, kot le tisto kar smo pričakovali, a občutek, da so pomite tudi tiste police, ki že mesece niso čutile mokre krpe, je bil vreden vsakega tolarja, ki sem ga takrat plačala.

Izkušnja je botrovala temu, da smo gospo povabili še nekajkrat …. vsak mesec enkrat … a ker jo je stanovanje resnično utesnjevalo in je bila očitno vajena le prostornih močno zapacanih garderob in smo na vratih ali omarah našli vsakič nekaj novih prask, smo končno sklenili, da je čas za zamenjavo.

Kolegica mi je priporočila gospo, ki poleg čiščenja še zlika in ….. hmja, “skuhana” sem že bila, sedaj me je bilo treba le še “zapeči”.

Prijateljica mi je priporočila “Fato” iz Ukrajine. Mega, res mega. Mlado dekle, ki je v Slovenijo prišlo tako, kot najbrž večina lepih deklet njenih let iz vzhodnoevropskih držav …. jah, baje je le plesala. Ta “moja” si je v Sloveniji našla moža in pridobila nekaj kilogramčkov, pa je prvotni kšeft bilo potrebno zamenjati. Glede pospravljanja je bila res super Fata. Tika taka, vse urejeno, čisto, organizirano, zlikano pa v nulo. Vse majice so bile zložene na cm enako, brez nepotrebnih robov, če je opazila svičnike razmetane po mizi, je našla kozarec in jih zložila vanj.

Kot vsak človek pa je tudi ta Fata imela pomanjkljivost: v svojem delu ni uživala in ob prvi priložnosti, ki ji je prišla na pot, je na svoje Fata delo dala “odpoved”.

Jaz pa takrat že popolnoma razvajena, sem takoj hitela iskat novo. Dobila sem starejšo gospo, katere edina napaka je bila ta, da je pred njo to delo opravljala hitra in odločna Ukrajinka. Nobenih odrgnin, tudi po čistilih ni smrdelo in tudi zlikano je bilo kar solidno, a vseeno se mi je ves čas dozdevalo, da bi sama v tem času počistila bolje in hitreje. Sklenila sem, da je morda vseeno bolje, da se ne predajam “razvadi” in čistočo stanovanja prepuščam tujim ljudem, zato sem Fata funkcijo ponovno prevzela nase.

Pa smo se preselili, prostora je kar naenkrat bilo več pa tudi Ukrajinski Fati se je očitno življenje obrnilo drugače od njenih sanj in spet sva se našli.

Vse krasno, le da je Fata v tem času postala gospa6, Ljubljanske gospe so se kar cufale zanjo in seveda ti takšen občutek malce tudi dvigne nos. Naenkrat je postalo moteče, da ne živimo v centru, kajti avta ni imela, mož je ni želel prevažati, peš od avtobusne postaje je bilo predaleč, jaz pa si tudi nisem več želela prevzemati vloge taxi službe …. najprej malce jamranja tako mimogrede, nato povišanje tarife, kasneje že močna jadikovanja o krutosti življenja … iznenada pa odločitev, da takšno delo ni več zanjo. OK, pa smo spet brez Fate.

In tako je končno prišel čas za mojo mamo, ki je že tako ali tako ves čas v ozadju jamrala, da si zmišljujem in nevarčno in gosposko omišljam neke tuje dekline, ki mi vohljajo po perilu in prestavljajo osebne zadeve …povrhu vsega pa itak ne pospravljajo dovolj dobro7. Ona, moja mama pa ves dan ne ve kaj bi s svojim časom in kaj bi bilo boljšega, da v svojo hišo spustim njo – the most perfect Fata ever.

Naj še kaj dodam 🙂 ?

  1. nekaj malega []
  2. zdajšnji []
  3. seveda delovnih dni []
  4. ravno je končala svojo izmeno []
  5. npr. barva z naših vrat []
  6. The Gospa []
  7. kdo bi si mislil od kje v meni ta občutek pretiranega perfekcionizma 🙂 []