Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Pomagajmo Klemnu!

To pa je največja neumnost, ki sem jo slišala v zadnjem letu. Res!

Zelo rada pomagam in čeprav moja pomoč ne pomeni vedno le posega v denarnico, tudi to naredim občasno. Kdaj pa kdaj kakšen euro kakšnemu klošarju, še raje nakup kakšnega sendviča ali rogljiča ter čaja neki starejši gospe, ki jo s Tomažem srečujeva na istem mestu in je tega vedno vesela, celo finančno nakazilo sem že izvedla, čeprav priznam, da je res trajalo celo večnost, preden sem se le obrnila in svojo rit ponesla pred okence z nakazili …. hmja, priznam, da pri nas položnice plačuje moj dragi in jaz pojma nimam o geslih in ostali šari potrebni za nakazila preko klika.

A pri tem darovanju je tako, da je vse kar narediš itak vedno premalo, da bi rešil svet vsega gorja in tako je odločitev, kdo je tega potreben bolj in hitreje, vedno težja. Otrokom, brezdomcem, Slovencem, Afričanom, sosedu, neznancu, lačnemu, bolnemu, živalim, ljudem, posamezniku, inštituciji …???

A nekateri so se v decembru zelo hitro odločili in na prvo mesto njihovega seznama pomoči potrebnih, dali nekega Klemna, ki je baje sodeloval v našem zadnjem resničnostnem šovu Kmetija. Nisem gledala Kmetije, nisem videla Klemna, zato o vsem tem ne bi sodila in komentirala, a vendar mi dovolite, da se takole javno zgrozim nad človeško neumnostjo, ko tako goreče zagovarja in stoji ob strani novemu slovenskemu idolu – Klemnu iz Kmetije.

Pred tednom dni sem na radiu zasledila komentar starejšega gospoda, ki je malodane izdihnil od gorja, ki ga je prežemalo zaradi krivice, ki se je bojda zgodila njegovemu televizijskemu ljubljencu. Baje so Klemna nekako krivično izločili iz igre. Oh, revež ubogi! In v nadaljevanju slišim, da so ljudje stali revežu ob strani in mu izglasovali1 avto Å kodo. Oh, kako srce parajoče!

In Klemen si je prislužil Å kodo, za katero je potrebno v 21 dneh plačati nekaj več kot 6.000€ davka. A Klemen je študent in tega denarja seveda nima in revež ubogi bo tako težko prisluženo nagrado izgubil. Pa se najdejo pravi slovenski dobrotniki, objavijo Klemnov osebni račun (hmja, najbrž je številko posredoval sam Božiček) in začnejo zbirati denar za ubogega Klemna.

Do takrat, ko sem slišala za to svetovno neumnost se je bojda na računu nabralo le 800€. Le?

Najbrž je Klemen čisto prijeten in simpatičen fant, a vendar ljudje božji, kaj res nimate idej komu nakazovati finančno pomoč?! In Klemen, za izposojo še nisi nikoli slišal? Verjamem, da bi ljudje rade volje in hitro pomagali in ti z veseljem priskočili na pomoč ter denar POSODILI. Avto odpelješ, ga takoj prodaš, vrneš svojim dobrotnikom, sam pa si kupiš starega Clia! Kaj meniš o tem? Mimogrede pa še vsem svojim dobrotnikom nasekaš drva, skidaš gnoj in malce pomagaš okrog hiše …. saj to znaš, kajne?

  1. ne sanja se mi kako, a bo že držalo [↩]
Objavljeno dne

Poslovna obdarovanja niso več moderna?

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju1, parfumov, bognedaj steklenice vina2, še manj žgane pijače3, in zagotovo ne šampanjca4.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

Včeraj smo za naše stranke imeli “dan odprtih vrat”. Postavili smo jelko, zavili nekaj knjig, nakupili sadje, piškote, čokolado, natočili penino in se družili. Ves dan!  Kako prijeten dan!

Resda jih je nekaj prišlo le zaradi “šlifa”5, a tistih namensko nasmejanih obrazov, ki so prišli in odšli v hitrih 5 minutah, nihče skorajda ni opazil.

No, imamo tudi takšne, ki so se obisku spretno ognili … super, bolje tako, če je teh nekaj minut težko držati usta v nasmeh.

Nekateri pa so dan .. kaj dan, celo leto, zapečatili s prekrasnim pečatom prijetnega druženja in obilo smeha. Ganila me je pozornost ljudi, ki so nam v dar prinesli doma pripravljene piškote, potico, neka gospa je prinesla doma pečen ajdov kruh z orehi …. neka skupina ljudi pa je za vse nas pripravila prezentacijo, ki ji je sledil prijeten klepet in veliko smeha. Lepo, toplo in nepozabno.

Ob koncu dneva smo se zaposleni posedli in se smejali vtisom ravno minulega dne ter hkrati razmišljali tudi o naših dobaviteljih in njihovih pozornostih. Pozornostih? Ni, ni …muca papala!

Imamo gospoda, ki je lastnik naših prostorov. Gospod je star, težko hodi in vsako leto tudi vse slabše sliši. Med letom ga ni naokrog, a v decembru se vedno oglasi. Prinese 6 steklenic Zlate radgonske penine, ki je žal nihče med našimi ne pije6, a mu žal nikakor ne morem povedati, da je dovolj, če pride na obisk, se tako kot ponavadi usede v mojo sobo, popije kavo z mlekom in kakšno urico klepeta z mano.

Hoteli Bernardin so težka izjema. Letos so nas počastili kar dvakrat. Bogato! Prireditev, pojedina, danes ko je bila hkrati otvoritev Casina, so vsakemu podarili še 10€ bonusa za igranje na avtomatih, ki sem jih jaz pridno oplemenitila v 47€

Vsekakor je tukaj še nekaj redkih izjem, ki nas v decembru ali pa kdaj kasneje v ta namen počastijo s kakšnim kosilom in nekaj uricami prijetnega druženja, vendar pa vsako leto znova ugotavljam, da je časa vse manj, ljudje v poslu zanemarjajo “majhne” pozornosti v obliki posvečenega časa in v novo leto skočijo le z novim poslovnim načrtom o povečanju prodaje.

Briga me za Unicefove voščilnice, ki jih večina kupi le zato, ker so najlažje dobavljive, poceni in čisto kjut … v bistvu poceni reklama, ko vsaj enkrat na leto pod krinko dobrotljivosti in lepih želja, svojega kupca opomniš nase: “Hej, vse lepo v novem letu …in spomni se name …in kaj naroči pri nas … saj še veš, da smo tukaj, hej?!”

Ali pa internetne voščilnice za katere potrebuješ kakšno minuto časa, da poklikaš vse naslove, če že nimaš od lani narejene super velike skupine na katero pošlješ svoje “iskrene in iz dna srca” poslane, želje.

Tudi tiste koledarje, ki naj bi vam skozi celo leto delale reklamo v NAÅ EM podjetju in itak končajo v smeteh kmalu po vašem odhodu, si lahko kar sami nalimate na SVOJE stene!

A vendar … ajde, vsi ti so si vzeli čas, da so se vsaj za tisočinko sekunde, ko so odklikali moj e-mail naslov v BCC polje7, pomislili name. A imamo tudi takšne, ki nikakor ne najdejo časa ali volje za nič. Ni ne duha ne sluha od njih. Neka tajnica razpošlje voščilnice na katere se gospod vrli direktor podpiše … seveda brez priloženih kuvert z naslovi, gredo v pošto in ….eto, opravljeno do naslednjega leta. Pa saj kupujejo, kaj bi komplicirali, poslovna obdarovanja pa itak niso več moderna!

My ass! Zmigajte se, ker jaz rada delam z ljudmi! S takšnimi, ki imajo srce na pravem mestu in jim ni škoda časa zame!

  1. dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma [↩]
  2. prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce [↩]
  3. če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!! [↩]
  4. mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači [↩]
  5. kar je treba je treba [↩]
  6. ne vem kako to, a med 10 redno zaposlenimi ni niti enega ljubitelja alkoholnih pijač [↩]
  7. ja, ja I whish ….ponavadi nas je kar kakšnih 100 nanizanih v To: [↩]
Objavljeno dne

Življenje v slikah

Na ginekoloških pregledih so me znali pogosto spraševati ali imam močno ali šibko menstruacijo in jaz sem svoje mesečne odlive kakopak takoj pospravila v predal močnih poplav. Seveda imam močne, kakšne pa, kajti kar koli že odteka od mene je več kot preveč in nikakor ne more pasti v skupino “šibko”. Me res zanima kakšen procent žensk se je kdajkoli opredelilo za kaj drugega, kot premočno.

Močna glede na kaj? Je močna vsaka, ki jo je več od decilitra ali mora za takšno opredelitev odteči vsaj liter? Hmja, takšne stvari so res relativne.

Pa vendar bi ob silni želji točnega deklariranja, tudi to zmogli izmerit. Danes pa mi je naš mali dal misliti o tem, kako različno “gledamo” na ta svet. In tu ni govora o tem, da so nekateri nasilni, drugi zeleni, tretji ljubijo Janšo …ok, ok … tretji ljubi Janšo 🙂 , četrti navijajo za Olimpijo … ne, tukaj govorim o barvah, številkah, premicah, ali preko česar koli že vidimo in memoriramo svet okrog nas.

Dozdeva se mi, da ga jaz vidim skozi drugačne cilindre, kot drugi. Jaz ga vidim skozi slike in barve, številk in črk pa sploh ne opazim in ne zaznavam.

Ko se pogovarjam o kakšnem filmu, ki se mi je vtisnil v spomin, bo skozi moje misli v tisočinki sekunde steklo nešteto prizorov in potem bom: “A to je tisti, kjer je una …. no, una …. ki je igrala tudi tam, kjer se zaljubi …. oh, joj! …”
Seveda me strašansko jezi, ker slike ne znam ubesediti in tako tečna kot sem, slike premetavam po mislih gor in dol, dokler me v igri asociacij končno presvetli ime igralke, a naslova filma po vsej verjetnosti, brez temeljite pomoči mojih dragih, ne bom izpljunila.

Knjige, ki jih pri nas izdajamo kot po tekočem traku, poznam le po barvi ovitka in kakšni vpadljivi sliki, Jakovi zdravnici pa sem zagotovo že dokazala, da kaj več kot razlago v kakšni škatlici so bila Jakova zadnja zdravila, od mene ne bo dobila.

Najbrž v tem grmu tiči tudi tisti zajec, ki mi pomaga pri tem, da si moteče močno zapomnim obraze ljudi, ki jih srečujem na poti življenja.
Zadnjič sem v Koloseju ogovorila gospo, ki je stala v vrsti za karte in me je zmedeno ogledovala ob moji razlagi, da sva dan ali tri poprej skupaj poskušali sveže stisnjene sokove v Babo-ju, nekaj tednov nazaj pa sem skorajda prebedela noč1 ob ramišljanju kje sem že videla strica, ki je pustil komentar na mojem (ne)shujševalnem blogu. In po mučenju, povezovanju nekaj poznanih dejstev sem končno ugotovila, da sem mu pred dvemi leti posvetila kakšne 4 ure svojega časa in si ga med predavanjem, ki sem ga obiskala skupaj z Jako, očitno temeljito ogledala in zmemorirala.

Ko sem o svoji ugotovitvi razlagala Jaki, ki o mojih nočnih blodnjah in mukah ugotavljanja ni imel osnovne predstave in, ko začnem razlago o tem: ” A veš in ta bloger je tisti stric, ki nam je predaval o Picasi …. se spomniš?”

In Jaka, kot iz topa: “A Frelih?”
“In od kod veš za njegov priimek?”
“Ja, zapomnil sem si ga.”
“In se spomniš njega? Veš kako izgleda?”
“Niti ne.”

In v soboto se vračava iz kina po ogledu tega filma2 . In jaz brbljam: “Tole pa so bile hudo drage karte za letalski vozovnici, a? 17.000$?”
In Jaka: “Stali sta 17. 3 4 2$3 !”
“17.342? Ej, pa ne se hecat z mano, valjda si nisi natančno zapomnil neke brezvezne nepomembne številke, ki se za trenutek sekunde pokaže na platnu in ne vpliva na razplet zgodbe niti z repkom zadnje številke?!”

Pa si je. Mimo Jake očitno plavajo črke in številke, mimo mene pa barve …. barve … barve pa kakšna plešasta glava in frizura na aufbix.

  1. ajde no, tako hudo ravno ni bilo [↩]
  2. bom še pisala o tem, samo se mi ne da danes [↩]
  3. Jaka, ne se jezit, če sem ponovno brcnila v temo [↩]
Objavljeno dne

Le kje je tipka “Pause”?!

Obstaja komedija, kjer tipu nek Bog ali Božiček1 … ali pač nekaj podobno vsemogočnega, podari daljinca s katerim potem upravlja celotno svojo okolico in pritiska na gumbe “reverse”, “pause”, “mute”. Ne mi zamerit, če sem kaj izpustila, kajti film sem gledala takrat, ko je prišel na kinematografska platna in do sedaj v spominu ohranila le še osnovno idejo.

BTW zdi se mi, da je bila celotna stvar sila smešna in da je film vreden ogleda, a danes nisem želela opisovati migetajočih slikic, ta film mi le služi za izhodišče o razmišljanju, ….. kaj razmišljanju! …. o iskanju izhoda iz nekakšne emotivne krize.

Ste opazili, da imam zadnje čase nekaj veliko za povedati čez stranke …. pa tukaj tudi. Tudi nekam poduhovljena postajam in vse skupaj, če ni posledica moje frustracije ob globokem prepričanju, da sem na oni svet poslala ubogega kužka2, je zagotovo rezultat tega čudnega vsesplošnega decemberskega razpoloženja.

A december zame ni mesec, ki bi me vzpodbuja k zapravljanju …. ne, ne, vse skupaj mi gre le strašansko na živce, čeprav bi po drugi strani želela razveseliti vse svoje prijatelje, znance, sosede in morda celo obnoviti odnose s tistimi, ki jih ne morem več dati v nobeno od prej naštetih skupin, zame je december predvsem OPOMIN, da je leto spet naokrog in da je od 23899 ciljev, ki sem si jih zadala, uresničenih le 34 … ah ne, le 32 in pol.

  • Morda pa si vsako leto zadam preveč ciljev in bo potrebno seznam naslednje leto reducirati?
  • Morda pa 32 in pol uresničenih le ni tako malo?
  • Morda pa je potrebno vseh teh žbljmlj število ciljev le pogrupirati v 3 velike: zdravje, ljubezen in družina?
  • Morda pa mi ni potrebno vseh narediti sami samcati in je potreben le en žvižg prijateljem?
  • Morda pa ni končan cilj, le takrat, ko je nartabolši na svetu in bi bilo dovolj dobro, četudi bi bil v tem le slabo nakazan delček dobre volje in želja po uresničitvi?
  • Morda pa je vse OK, četudi si naslednje leto zadam 45578 ciljev in uresničim le enega?

A vseeno, priznam da se počutim ujeto, da si danes ne želim ničesar drugega, kot daljinca z veliko tipko “pause”. Obljubim, da bi ga uporabila za en sam samcat dan. Zjutraj bi kliknila nanj, se pokrila s pregrinjalom preko glave, spala vsaj do 10h, se sprehodila po Ljubljani in uživala v prekrasno okrašenem centru mesta, morda celo odšla po nakupih, ampak tako brezciljno, iz čistega veselja, popila najmanj dve kavici v priljubljenem lokalu in tam sedela 3 ure brez slabe vesti, da premalo zapravim, odšla na kakšno masažo in zvečer na prijetno večerjo v dvoje. Jutri bi ob pol sedmih zjutraj spet sprostila gumb in dan bi bil ….spet ….. grrrr … ali pa morda ne več, saj bi ga takrat opazovala skozi spočite misli in jasen pogled.

  1. vragca, a ni tole izpeljanka iz Bogžiček [↩]
  2. Tomaž mi pravi naj že neham težit s tem [↩]
Objavljeno dne

Zbila sem psa, popila 3 kave, bila na debati, se sprla s stranko, pojedla dve tableti …

Jauh, naporno, res naporno je bilo danes!

Začelo se je s HITom, tako kot vedno. Ob šestih Tomaž prižge radio in zbudi me Radko ali kaj je že tisti Pečov lik, ki daje kao duhovite nasvete…

Končno se je naš Jaka odgovorno in samostojno lotil jutranjega vstajanja. Parkrat sva že zamudila …pa ne rednega pouka …. ampak tiste neke dodatne aktivnosti, ki jih ima Jaka še pred rednim začetkom. Aktiven je pa itak v 1200 in treh stvareh. Torej zamujala sva vedno1 na neke priprave za šolski radio.

Čeprav se je znal že kar po živalsko dreti, da z atijem sta pa vedno točna, se jaz nikoli nisem dala motiti in sem ga vedno pustila naj se mirno in počasi kobaca iz postelje, vleče, kot megla, saj mi je bilo prvobitnega pomena, da se navadi SAM pogledati na uro in odgovorno in pravočasno obleči in odjadrati2 od doma.

Torej danes sva odšla mirnih živcev s prednostjo celih 10 minut. Kakšnih 5 minut pred ciljem pa Jaka plane v jok. Brez razloga! Držim volan in ne dojemam. Aaaaaa?

Danes je ON POZABIL na priprave na šolski radio, ker “ponavadi tega nimajo ob petkih in ….. SPET je zamudil”, je tulil med jokom. Tokrat je tudi on smatral, da izključno po njegovi krivdi3.

Pa smo se le “pomenili” in pomirili in celo iz rokava sva povlekla temo o kateri naj govori po radiu4. O knjižnem sejmu! A da nič ne ve?! Ma, nakladaj nekaj, saj veš kako izgledajo sejmi!

Rešeno! Baje je super izpadlo.

Potem: ena, dve kavici, nek prijeten sestanek …. potem pa v pisarni 100 telefonov, eden od njih izredno neprijeten. Stranka je našla 100 razlogov, ki jih je nabirala že zadnjih 10 let, zakaj je sodelovanje z nami najbolj grozna stvar na svetu. Itak! Povrh vsega je imel5 zelo prav glede neke naše napake, ki je rezultat popolne šlamparije s strani naših zaposlenih.
Uff, glava je že začela nabijat. Tablet se ogibam in vzamem kakšno proti bolečinam le v ključnih trenutkih … 1x, 2x letno. Tokrat je bilo tisto 1x in kasneje tudi tisto 2x6.

Vmes sem stornirala že vnaprej dogovorjeni sestanek, ker enostavno ni zneslo, še Tomažu sem predala nalogo, ki sem jo včeraj posvojila že jaz in se ob koncu dneva končno spokala na knjižni sejem.

Parking- najtmer. Å e sreča, da imam Minija in da sem res pravi mojster za bočno parkiranje. Spravila sem ga v luknjo iz prve …. popravljanje itak ni bilo mogoče, saj je bilo spredaj 5 cm, zadaj pa približno enako prostora.

V Cankarja priletim ravno ob dogovorjenem času. Pozdrav, toliko da smo se spoznali med sabo, kmalu pa že pod reflektorje in debata. Hmja?! Ne vem. Jaz bi še debatirala. Zdi se mi, da je še ogromno za povedati o Blogih in zasebnosti in da se vsega sploh še nismo dotaknili.

Zase sem imela občutek, da se nisem prav dobro zbrala in zato nisem zadovoljna s svojimi odgovori. S sproščenostjo sicer nisem imela nobenih težav, le bistva odgovora nisem vedno zadela. Vpliv tablet?

Katarina; Povsem drugačna stališča o življenju, blogu, povsem drugačen pristop. Zanimiv, a drugačen.

Marko o katerem sem imela vedno vtis, da je ošaben, prepotenten in ohol, je prav človeški in morda celo sramežljiv …no, ne pred ženskami ..bolj pred publiko, nastopom. Hmja, meni je to všečno.

Sabine Obolnar ni bilo. Žal. Res sem želela, da jo spoznam tudi v živo, saj me ponavadi impresionirajo problematične in zatežene osebe, kajti pogosto se izkaže, da so ravno takšni ljudje v osnovi popolnoma drugačni.
Morda pa to le ni bila neumna odločitev – ne se zapletati globlje v govno, ki si ga je nakopala s posploševanjem v uvodniku, ki ga je pisala letos poleti.

Po debati še klepet ob tretji kavici in domov!

Ah, ne povsem! Å e v videoteko sta me napodila naša dva.

Sicer rada pritisnem na gas, a povsod to ne gre in ravno tam , kjer so ovinki največji in tema na cesti globoka, mi je iznenada pred avto skočil pes. Nekakšen zlati prinašalec. V takšnem trenutku ni kaj narediti. Bum!! Z vso močjo sem ga zadela po vsej dolžini. Zavpila sem, ustavila7 in se tresla, kot šiba. Kuža se je komaj zvlekel na rob cestišča. Jaz proti njemu, slučajni mimoidoči pa: “Ne ga lomit, gospa! Vas bo ugriznil! Odpeljite naprej, čim hitreje!”
“Prosim?!”
“Same težave bodo, gospa! Naprej peljite, saj ne veste kakšni so lastniki!”

Sem odpeljala 10m naprej, da ne zbije kdo še mene, obrnila in nazaj v prvo ulico. Kužata ni bilo nikjer več. Klicala, iskala ..trda tema … njega nikjer. Pozvonila pri prvi hiši …ne, nimajo psa …ja, mogoče pri oni hiši …zvonim ….ne, nimajo psa ..pri oni hiši, morda …

Ej, hiše so 10 m narazen in judje ne vedo kdo ima psa!?

Obupala sem in odšla domov. Morda je bil potepuški.

In doma; maili …nadajevanje sage o napaki iz službe…

Vmes pa še dokončanje naloge za tekmovanje v državnem prvenstvu v direktnem marketingu. Danes8 do polnoči sem imela rok. Oddala nalogo 15 minut pred rokom. Ni mi v čast, res ne.

  1. čisto po resnici 2x [↩]
  2. z mano, kot šoferjem [↩]
  3. drugače sem itak kriva jaz [↩]
  4. saj tudi te naloge ni pripravil [↩]
  5. ON, ja ….. niso le ženske tečne [↩]
  6. pa saj je že december tukaj in lahko ponucam letno kvoto [↩]
  7. ja, ja, vse 4 žmigavce [↩]
  8. ups, vidim, da je to bilo včeraj kajti ura je že 1 zjutraj [↩]