Zadnjič je spet k meni priromalo eno tistih verižnih pisem, ki bodo povzročila, da bo moja rit 2x prevelika in joške do popka, če ne bom tega razposlala na najmanj 99 naslovov.
In čeprav vsakič znova ob takšnih mailih dobim mumps, škraltinko in ošpice hkrati, moram priznati, da pa maile le odprem in preberem. Moram ja videti, kakšna katastrofa mi sledi, ker pisma ne bom poslala naprej 😉
In tokrat sem dobila 1000 in en nasvet od Dalay Lame. Razen rahlo kičastih slik in tistega rahlo butasto postavljenega teksta, ki se počasi pojavlja na ekranu je bila stvar čist ok in prebavljiva in celo nekaj stvari se je našlo vmes, ki so mi dale misliti.
Ne dovoli, da zaradi malega nesporazuma izgubiš veliko prijateljstvo!
Hmmm??!
Ja, sem izgubila veliko prijateljstvo in razdrla sem ga (tudi) sama, a ne vem, če je bilo govora le o majhnem nesporazumu.
Imela sem prijateljstvo, ki je držalo leta in leta, tisto pravo prijateljstvo, ki nastane brez koristoljubnih misli, tisto mladostno prijateljstvo iz šolskih dni. Bili sva sošolki v osnovni šoli, se družili v razredu, izven njega, skupaj hodili na plese, se zaljubljali, obiskovali ena drugo, postali skoraj član družine ena drugi, hodili celo na skupne počitnice, delili prve pubertetniške travme, se pogosto sporekli, se zaljubili, se poročili …. vse to je najino prijateljstvo prebrodilo in preživelo.
Srečevali sva sošolce iz osnovnošolskih dni in se smejali začudenim obrazom, ko so naju še pri štiridesetih videvali skupaj. Smešno, najini rojstvi sta 15 dni narazen in obe sva rodili po enega otroka, oba sta sinova, rojena 12 dni narazen. Razumeli sva se midve, razumela sta se najina partnerja in velika prijatelja sta postala tudi najina sinova.
A ta pravljica nima srečnega konca.
Vse lepo in prav do trenutka, ko se jaz zaposlim v mojem trenutnem podjetju in iščem prve ljudi, ki bi jih zaposlila. Norija, ogromno dela, doma polletni dojenček, američani želijo izvršeno delo, jaz pa niti slučajno časa še za razgovore iskanje in testiranje potencialnih novih članov našega tima. Ja, poklicala sem svojo prijateljico in …. roka roko umije ….in če je ta prijateljičina, še toliko bolje. Ona ni imela konkretne službe niti strašnih izkušenj, jaz sem na hitro potrebovala človeka, ki mu zaupam in …. pristala je pri nas.
A da ni v redu zaposlovati prijateljev? Se skregam z vsakim, ki bi mi to zatrjeval! Zadeva funkcionira odlično, če so osebe dovolj zrele in če … Predvsem je krasen dan, ko se v službo odpraviš na obisk k prijatelju in to dan na dan. In poslovno potovanje lahko postane potovanje s prijateljem, kjer še malce podelaš nujnih službenih zadev, a vmes se zabavaš, pogovarjaš, ustvarjaš spomine…
Å e danes ne vem, kaj se je v resnici zgodilo.
Je bilo krivo to, da sva bili najprej le dve in smo kasneje postali ekipa 10, 18 ljudi? Jaz šef, ona ena izmed?
Je bilo krivo to, da sem v ekipo vzela tudi svojega moža? In to 4 leta kasneje?
Je bilo krivo preprosto naključje dogodkov, ko je moj mož zbolel in je moj čas za obdobje pol leta bil razdeljen zgolj med službo in njim in sem prijateljstvo takrat zanemarila, zapostavila?
Ali pa nekaj, kar je meni še vedno neznanka? Kar naenkrat sem baje postala oh in sploh grozna. Po 35-ih letih?!
Po moji “vrnitvi” v normalen ritem življenja, je bilo nekaj čudnega v zraku. Prijateljstva nekako ni bilo več in tudi poslovni odnosi so trpeli. Na konkretno vprašanje o težavi sem dobila odgovore o manipuliranju, metanju polen pod noge ….. Nikoli razumela, saj sem jo v službo nekako zrinila in ponovno vzela, ko je po 2-ih letih podjetje zapustila v dveh tednih po tem, ko me je obvestila, češ da ima boljšo priliko. Prilika je po dveh letih propadla na celi črti in jaz sem prijateljici znala pomagati le tako, da sem ji ponovno ponudila službo. Prišla je nazaj v naš tim, tim ki je bil takrat že povečan za še enega “prijateja” – mojega Tomaža.
Poskušala sem krmariti, popravljati, zagovarjati, a bredla vse globlje. Vse do usodnega klica mojih nadrejenih. Wake up call, pravijo temu oni, zame pa je bil to precejšen udarec po glavi. V takrat 10 letni karieri mojega dela pri podjetju, sem imela dokaj svobodne roke, predvsem pa popolnoma svobodne glede izbire kadra. Prijateljico sem zaposlila prvič, sem zaposlila drugič, vzela moža, odpustila ene, vzela druge …. nikoli nobene besede ali vpletanja nadrejenih. Takrat sem dobila nalog, da v 14 dneh odpustim 2 delavki, ena od teh je bila moja prijateljica. Å ok. Å ok zame zaradi prijateljstva in šok zame, kot delavca, ki mu naenkrat pokažejo, da so stvari ušle iz kontrole in je potrebno reševati zadeve z višjega nivoja.
A najino prijateljstvo je tudi to prebrodilo! Ne ravno enostavno, nekaj solz, pogledov vstran, nekaj mesecev tišine, potem pa srečanje na ulici v Lignanu. Ona prileti iz trgovine in nama plane v objem. Ohh, odpustila mi je, vse je spet krasno in lepo, vsi se razumemo, otroka sta spet prijatelja. A zadeve očitno niso bile razčiščene, nikoli predebatirane in očitno zasidrane nekje v srcu, čakajoč na prvo težavo.
Težava? Ne vem. Res ne. A iznenada pogled spet ni bil več direkten, pogovor ni več stekel, nismo se več obiskovali, le še tisto vljudnostno povabilo na rojstni dan otrok, tam pa itak občutek, da ne spadaš tja.
Brez spora, brez grdih besed, enostavno smo se razšli. Minilo je že več kot eno leto in tokrat ni niti vljudnostnih vabil na rojstne dneve več.
In kaj mi svetuje Dalay Lama? Je vredno razčistiti?
Sklenila sem, da tega ne želim. Preko takšnih izkušenj sem prav v tem istem razmerju že šla. Parkrat. In vedno znova sem jokala in trpela in se potem, kot otrok veselila ponovnega prijateljstva. In če to počnem le sama sebi in se oprijemam tega prijateljstva, kot pretepena žena alkoholika, je to le moj problem, a tukaj in tokrat so v to vpleteni tudi otroci in partnerji. In veš kaj, Dalay Lama?! Jaz mislim, da je bolje ne drezati v rano.
Mi je žal? Ja, zelo. Pogrešam prijateljico. A raje kot prijateljico imam sina in moža in njiju v ta začaran krog, kjer je obdobje lepega druženja, smeha, zabave in potem iznenada umikanje pogleda, ogibanje srečanj, ogovarjanje za hrbtom, ne bom več vlačila.
