Pripovedovalka dobrih zgodb
Včeraj je v Afganistanu skrajnež raztrelil sebe in še kup nedolžnih ljudi.
V nedeljo sem v Koloseju gledala odličen film s prav takšno tematiko. Ideja o samomorilskih napadih ni prav nič inovativna, a me je vseeno zbodlo, da se ravno, ko po svetu začnejo vrteti film, ki za čuda kritično opisuje ameriško politiko in poskuša teroriste prikazati kot ljudi s čustvi, zgodi tako velik tragični napad.
Je mogoče, da tak film spodbudi in pohitri njihove planirane napade?
JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.
In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.
Jaz sem blog začela pisati iz čistega veselja … najbrž tako, kot večina. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi z njim karkoli služila. Ja, blog mi vsekakor pomaga pri nekakšni kvazi promociji same sebe in morda, morda1 mi bo to kdaj le koristilo. Posredno seveda. Ta blog imam na svoji domeni, a razlog za to je prav banalen .. pač tako so mi predlagali in jaz popoln laik na tem področju, sem to “kupila”2. In danes tako na moj račun pač nihče ne služi. Pa mi je žal, da ne. Zakaj pa ne, če bi lahko?! Saj jaz zato nimam nič manj.
Blogos, Drugi svet, Blogorola, E-dnevnik, Večer …. ; kar se mene tiče, me brez težav citirajte, povzemajte, linkajte, samo, da lepo pišete o meni 😉 In če boste na ta račun zaslužili? Bog vam požegnaj! Mogoče name pomislite vsaj v toliko, ko boste nazdravljali svojim uspehom. Ali pa tudi ne, meni bo itak dobro.
Danes, v nedeljo 4.novembra je naša družina odšla na grob babi Justi, Tomaževe mame in moje babi Tončke. S tri dnevno zamudo, bi najbrž rekel moj oče, ki je precejšen tradicionalist in se mu vedno zdi neznansko pomembno, da se obnašamo tako, kot “je treba”. In obiskovanje in krancljanje grobov na 1.november “je treba”.
Resda smo živeli tik ob Žalah (moja starša sta tam še vedno) in je bil skok na Žale pravzaprav nekakšen dnevni sprehod, čas za spominjanje na nam drage ljudi, ki jih ni več z nami, čas za pogovor s samim seboj in priznam, da me je sprehod med grobovi vedno nekako umiril in sprostil, a vendar mi gre novodobni cirkus okrog dneva mrtvih precej na živce.
Dneva mrtvih se nerada spominjam. Žale sem imela rada v mirnih dneh, v dneh, ko si se med grobovi sprehajal v miru in ko ni pomembno, ali imaš na sebi najnovejši plašč in kako veliko ikebano si postavil na grob svojcev. Dan mrtvih pa je dan, ko smo do vhoda naše hiše komajda našli, ko so se okrog hiše zbirali sorodniki in znanci, ki jih drugače celo leto ni bilo naokrog, ko ni bilo šole, a vseeno nismo počeli nič drugega, kot ždeli doma, ko ponavadi še nismo kurili in je bilo mrrrrrzlo tako notri, kot zunaj, ko smo vsaj 5x odšli na grobove, ko so se domača vrata stalno odpirala in v komajda malce segreto stanovanje, ponovno spustila svež in mrzel zrak.
V študentskih časih sem ta izgubljeni dan izkoristila vsaj tako, da sva s Tomažem izkoristila lokacijo naše hiše in pred hišo postavila stojnico ter prodajala sveče, ki sva jih dobila od svečarja, ki je živel na našem koncu. Na tak način sva zaslužila za najine smučarske počitnice v Italiji in temu “poslu” kasneje pridružila tudi gojenje in prodajo krizantem. Ja, dve leti sva se trudila s tem cvetličarskim poslom in na koncu ugotovila, da se je bolje držati knjig in vzgojo cvetja popolnoma opustila.
Ko sem šla na svoje in sem se spon svojega očeta, končno nekako otresla, pa sem s tem protokolarnim sranjem, popolnoma prenehala. Sedaj za “krompirjeve” počitnice obvezno odrinemo na kakšen izlet, svojih bližnjih pa se spomnimo kakšen dan prej in kasneje.
V Rimu sem opazila, da na grobovih, vsaj kar se sveč tiče, ne zganjajo takšnega cirkusa, kot pri nas. Grobovi so urejeni, ampak le “normalno” urejeni … nobene navlake in 367 sveč na vsakem grobu, nismo opazili, pri nas pa danes polni kontejnerji plastike, po grobovih pa še na stotine že pogorenih sveč.
Kaj res ne gre več tako, da bi na grobu prižgali tisto pravo svečo, s pravim plamenom, ki sicer po nekaj minutah ali pa ji uspe goreti celo nekaj ur, ugasne … pa saj gre le za spomin in pozornost na nam drage ljudi, kajne?
Zapisala bom zgodbico, ki sem jo slišala na predavanju, ki se je dogajal takrat in tukaj. Kdo ve od kje izvira, jaz sem jo slišala od Nancy Dornan in že ona je omenila, da jo je slišala od nekoga drugega.
V Spodnjih Butalah je na Butalski 12 živela gospa Kokodak in na Butalski 462 gospa Kikirik. Obe sta se redno dobivali na kavici pri Lojzetu v Zgornjih Butalah, kjer sta kramljali o vsem mogočem …. od vremena do mode in možnih kandidatov za zapolnitev prijetnih domovanj na Butalski 12 ali 462
Nekega dne gospa Kikirik izve, da je gospa Kokodak vrgla oči na mladega in postavnega soseda, za katerega je zapelo tudi njeno oko. Črv ljubosumja jo je tako močno razžiral, da je po Spodnjih in celo po delu Zgornjih Butal razširila kup laži o svoji prijateljici Kokodak. Grde in neresnične laži.
Cela vas je gospo Kokodak gledala postrani, se je ogibala, strigla z ušesi, se nasmihala, medtem ko je uboga Kokodakova doma prejokala nešteto dni in neprespanih noči.
Kikirikovo je kmalu premagala slaba vest in skesana je odšla po pomoč in nasvet k vaškemu guruju.
Guru ji svetuje naj ubije kokoš in z njo v naročju prehodi pot od svojega do doma svoje prijateljice, medtem pa puli perje in ga spušča na tla po prehojeni poti. Naslednji dan naj ponovno pride k njemu.
Rečeno storjeno. Guru ji naslednji dan da nalogo naj odide ponovno na isto pot, tokrat naj vzame košaro in pobere perje, ki leži ob cesti.
???? Perja ni več! No, kakšno pohojeno perje ali dva je še uspela najti.
Guru ji pove: “Izgovorjena beseda je tako, kot izpuljeno in izpuščeno perje. Tako lahko ga je puliti in raztrositi naokrog, a nazaj pobrati ga je praktično nemogoče.”
Je**t ga, tole ni ravno gurujska rešitev, a meni je vseeno dala mislit. 😉
Mi lahko lepo prosim kdo razloži smisel te veleumnosti?!
Da se razumemo, sem zelo ZA učenje tujih jezikov. Sama jih znam kar nekaj in tudi Jako spodbujamo, da bi svoj posluh za jezike kar najbolj izkoristil. Angleščino se uči že od vrtca naprej1, kasneje je nekaj let obiskoval tečaj italijanščine, sedaj ko pa ima v sedmem razredu možnost izbire izbirnih predmetov pa se je odločil, da izkoristi možnost, ki mu je ponujena in izbral je oba dodatna možna tuja jezika, francoščino in nemščino. Torej ob uvedbi obveznega učenja še drugega tujega jezika pri nas ne bi prav nič spremenilo.
A vendar mi vse skupaj ne gre v glavo. V čem je catch?
Najbrž želimo tujcem, ki bodo za 2-3 ure med potjo do hrvaške obale, postali v naši Sloveniji ….morda celo iz razloga, ker jim je počila guma na avtu, omogočiti obisk mehanične delavnice, kjer jih bo vsak mehanik ogovoril v odlični angleščini in če to ne bo dovolj, bo mehanik znal še italijansko, nekdo drug nemško, tajnica pa bo morda obvladovala tudi ruščino. Če vštejemo tudi to, da bo vsaj polovica prebivalstva odlično obvladovala srbsko ali hrvaško govorico, se bomo poleg največje klobase in plavanja po Amazonkah in Missisipijih, v Guinessovo knjigo rekordov lahko zapisali tudi po obvladovanju tujih jezikov.
Predvidevam, da zaradi učenja dodatnega tujega jezika, ne bodo zvečali tudi količino šolskih ur in bo učenje tega jezika odvzelo nekaj teže učenju angleščine. Morda pa naši politiki vedo kaj več in nas pripravljajo na nove čase, ko angleščina ne bo več zanimiva in bo nujno potrebno obvladovati vsaj osnove mandarinščine. 🙂