Kategorija: Bluzim in tuhtam

Življenje na kmetiji? No thanks! Gor sem zrasla v Ljubljani, ampak ne “na parketu”, ampak v hiši, za katero so se vila polja s solato in grmičevjem rdečega ribeza. Dedek je bil trgovski potnik. Tržil je sadne sokove in lepo podjetniško skombiniral vlaganje vsakega zasluženega dinarčka v zemljišča okrog naše hiške, potem pa polja posadil z ribezom, za katerega je vedel, da ga z lahkoto proda podjetju, kateremu je iz tega istega sadeža narejen sokec, kasneje potržil podjetjem, ki so pripravljala malice za svoje delavce in imele dnevno potrebo po sveži solatki. In tako smo polja posadili tudi z mnoštvom zelenih glavic.

Ker sno se že vrgli v kmetovanje, smo vsekakor potrebovali tudi sveža jajca, zato je bil naš kurnik vedno poln kokodajočih živalic, občasno pa tudi kakšnih zajčkov, da o psih in mačkih niti ne razpravljam. Na mojo srečo je naša domačija stala na koncu, ki se je vse bolj urbaniziralo, v Novih Jaršah (no, še stoji), kajti drugače bi kmalu pridobili še kakšnega pujsa in kravo.

Sama sem bila očitno še zadnji ostanek kmečke omladine sredi vse bolj urbanega okolja in priznam, da sem močno zavijala z očmi, ko sem po šoli morala teči domov in pomagati pri “pakiranju” solate v gajbe, ki jih je moj oče kasneje odpeljal prej omenjenim podjetjem, moji sošolci pa so se medtem naokrog podili s kolesi.

Posebna muka je bil teden, ko smo obirali ribez. Neke vrste trgatev bi lahko temu rekli. Zbrala se je vsa soseska in sorodstvo (žal nas je zelo malo … očitno moja veja ni prav plodne vrste 🙂 ), premikali smo pručke od grmovja do grmovja ter brbljali. Kul, če se struktura obiralcev ne bi močno nagibala v prid mamk nad 70 let. 🙂

Po smrti mojega dedka, smo njivo posadili s krompirjem, kasneje s koruzo, po smrti babice pa smo ukinili še to in preko vsega posejali travo. Ja, danes imajo moji starši huuuuuge travnik sredi najbolj urbanega dela Slovenije. In pred nekaj leti smo mojo mami končno prepričali, naj se v smer borbe proti aviacijski gripi, loči tudi od svojih kokošk.
In tako: “Kmetija, pa-pa” Kurnik še stoji 🙂

In baje sedaj pripravlja Pop TV nov resničnostni šov Življenje na kmetiji? Sem se nasmihala, ko sem opazila to notico, danes pa berem Dajanin blog in opazim, da bi njena mama tam želela sodelovati. Moja bi po mojem tudi uživala, ampak takšnih definitivno ne bodo izbrali. Oni bi radi takšne, kot sem jaz …. ne, celo jaz sem predobra zanje …želijo takšne, ki jim je kmetija poznana toliko, kot Helsinki Tini iz Big Brotherja.

Pa je takšne sploh mogoče dobiti v Sloveniji? No, mogoče pa je res, da nova generacija mladcev, ne ve več, da mleko ne pridelajo v tovarni.

Pred tednom dni sem prebrala Crnkovičev prispevek o njegovih naj 5 stvareh in odtlej razmišljam o svojih petih. Če bi bilo govora o pojmih, osebah, krajih, bi bila odločitev lažja, tako pa vedno znova v ospredje prihajajo nove ideje in razmišjanja in zavračanja vedno novih idej o naj predmetih. Kaj mi je najljubše? Kolo, parfum, avto, DVD-ji, čevlji, vrt, TV, mikrovalovna pečica, laptop, radio …..????

Jonas je svojih 5 iskal v sami bazi obstoja in temu ne preostane drugega, kot prikimavati. Ko pa je svoje dodal še moj enajstletni sin, je zadeva postala dovolj resna, da se vase poglobim še sama.

Predmeti mi ne pomenijo nič. Sicer nisem frik, ki cele dneve hodi po gozdnih poteh in posluša petje ptic …. seveda hodim v službo, se ambiciozno ženem za uspehom in dodatni finančni bonus mi dvigne libido za dovolj dolgo obdobje. Želim si lepih avtomobilov, pregrešno dragih čevljev, luksuznih potovanj in romantičnih večerij ob svečah. Ampak kaj, ko si danes želim čevlje, jutri pa bom razmišljala o parfumu in če še predobro vem, da se čar želje po nedosegljivem razkadi, takoj ko nedosegljivo postane le še dodaten predmet na domači polici, omari ali v garaži. Pravzaprav ima najbolj prav Nina s svojo originalno idejo njenih top 5. Ja, tudi meni so najljubši takšni papirnati, ampak takšni “v gibanju”, za razliko od mojega Tomaža, jih jaz ne maram čuvati, gladiti in gledati, niti dati v stalno bančno skrbništvo.
Mislim da me v želji po nakupu novih predmetov, žene le neka želja po dosežkih, na predmete pa se nikoli ne navežem. Tudi, ko nam maček spraska nov kavč, za nakup in upravičenost visoke cene, katerega sem se mesece pregovarjala s Tomažem, to v meni ne vzbudi nikakršnih depresivnih ali razžaloščenih čustev. Ko Jaka zabriše žogo v veliko stekleno vazo in jo razbije na prafaktorje, mimogrede pa poskrbi, da se v tepih zarije milijon rdečih majhnih peščenih koškov, zamahnem z roko in si mislim, ah še ena stvar manj.

Ajde, vseeno vam napišem svojih top 5;

kuhinja; všeč mi je, ker je predelana po moje. Kuhinja je prišla k nam v paketu s hišo. Ob 3 leta stari hiši in temu ustrezno stari kuhinji, mi je Tomaž grozil z ločitvijo, če bom le pomislila, da bi praktično novo lepo bež kuhinjo menjala s kakšno povsem novo in seveda drago $$$$. Pa smo jo predelali ;). Pult zamenjali z zebrastim, vrata omaric pa prebarvali. Takšna, kot je zdaj, je meni draga.

planer; saj bi lahko rekla, da je laptop moj omiljeni predmet, vendar bi lagala. Laptop je orodje, ki ga uporabljam. Ljubši mi je blok, ki ga imam STALNO ob sebi in v katerega stalno nekaj zapisujem. V Londonu sem si kupila novega. Od Junija naprej velja. Komaj čakam, da ga “načnem”.

zbirka čevljev; ne, niso vsi moji! Nisem mogla izbrati le enih, ker nobeni niso prav posebni in meni izjemno pri srcu. Čevlji so potrošna roba. Kupim, nosim, hitro pošvedram, dam svoji mami … Imam pa zelo rada veliko čevljev. Z nakupom čevljev nimam nikoli težav. Kljub dokaj visoki postavi, imam majhno številko noge in nikoli težav pri iskanju ustreznega modela v moji številki. Popolnoma drugače kot pri oblačilih. In v noge se nikoli ne zredim! 😉

Mini; avto mi nikoli ni pomenil LE prevoznega sredstva. Vedno sem rada pogledala za lepim avtom in si vedno želela imeti takšnega, ki ga ne vidiš ravno za vsakim vogalom. Mini Cooper je bil moja želja kar nekaj let in lani je Tomaž končno popustil pod pritiski pregovarjanja in mi za moj rojstni dan dal darilo – dovoljenje da si kupim Minija 🙂 …ajde, kao kupil mi ga je on 😉 . In morda je to res eden tistih redkih predmetov, do katerega čutim vsaj malo veselja in ljubezni.

Sobno kolo; tukaj sem nekaj časa kolebala, saj se sliši precej sadomazohistično, kadar nekdo obožuje takšno mučilno napravo. Ta naš kolešček je stalno v polnem obratovanju. Jaz, Tomaž ….včasih celo Jaka, redno vsak vsaj 2x na teden goni pedala in se trudimo izgubiti tistih nekaj preko dneva pridobljenih odvečnih kalorij.

Sicer pa imam že novo temo za razmišljanje. Dejan je pisal o 7 razlogih, zaradi katerih piše blog.