Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Včasih kakšne zadeve vlečem kot čigumi

Enkrat mi je Žiga že navrgel, kako, da mi tale naš prvomajski izlet v London ne pusti spati, ker sem še nekaj tednov …ma ne le tednov, mesecev po tem še vedno objavljala prispevke vezane na ta dogodek.

Podobno je z Blogresom pa še kaj bi se našlo.

In sedaj se spodobi, da razložim to stvar; Ni res in ni tako grozno, da bi jaz še 200 let premlevala in razmišljala o istem dogodku. Se pa pogosto zgodi, da se me kakšen dogodek tako “široko”(z različnih aspektov) dotakne ali pa le bolj pisunsko navdahnjena in takoj po dogodku se mi zapiše 3 km dolg prispevek. To je pa predolgo, priznate?

Torej ga razrežem na nekaj manjših pa še vedno kilometrsko dolgih delov in jih razmečem po različnih terminih ….potem pa lahko grem na dopust, računalnik se mi lahko pokvari …karkoli že …jaz bom mirno spala, da so zadeve že urejene in delujejo brez mene.

Ja, sedaj grem lahko že kar na kakšno 80 dnevno potovanje okrog sveta, toliko prispevkov imam že zapisanih ..pa vedno novi se pojavljajo 🙂 …. ne, ne …to je hec. Moja prijateljica Naca ….to je tista, ki prodaja super pohištvo 🙂 me baje dokaj redno prebira in zadnjič mi je rekla, da je vedno prepričana, da jaz direktno iz kina, seminarja, potovanja ….četudi ob polnoči …takoj za računalnik …in kot najbolj ažurni novinar obveščam javnost o najnovejših dogodkih. In pravi, da je to lep občutek in naj ga ji ne pokvarim s pojasnjevanjem, da imam vse itak vnaprej zapisano. Ne, Naci, se ni ravno za bat te skrajnosti …. še vedno veliko večino prispevkov objavljam po trenutnem navdihu. Dobim idejo, pridem domov, zapišem, malce pogledam, če ni večjih napak in bum ..objavim. In točno zaradi tega se določeni prispevki spisani vnaprej valjajo in valjajo …. in čakajo, da jih uporabim, ko bom na kakšnem dopustu.

Povezani prispevki: Strah pred letenjem , Ko še z avtom prideš hitreje, Kritika na kongres blogarjev, Ali je lahko seminar boljši

Objavljeno dne

Ko pride do krize

Ni skrbi, nisem v depresivnem obdobju, pravzaprav sem v obdobju, ko se mi dozdeva, da je svet lep in zato je morda toliko bolje prav danes pisati o temnih trenutkih, ki jih doživljam.

Jaz, ki sem tako hiperaktivna, polna energije, vedno tako nasmejana?  Jaz, ki mi v življenju ničesar ne manjka? Ja, tudi jaz. Morda celo pogosteje, kot večina drugih.

K temu pisanju me je spodbudil prispevek Sunshine, ki je za en dan očitno zašla na meni tako znano pot.

Takole izgleda pri meni; en dan me razmetava od veselja in energije, nato pa naslednji …bum ….. padem v krizo, se samopomilujem, ne da se mi delat, ne da se mi niti iz postelje, pojedla bi vse kar je v hladilniku in vse okrog mene je brez smisla.

Se je svet lahko tako spremenil iz dneva v naslednji dan?

Ste kdaj opazili, kako ljudje reagirajo na informacijo o težki bolezni? Imaš glavobole, bolijo te kosti, nimaš energije pa vendar upaš, se boriš in Živiš. Ker so glavoboli neznosni, greš k zdravniku in ta te po določenih preiskavah obvesti o tvoji xy bolezni. Bognedaj, da tej bolezni doda še ime – Rak. Včeraj je bila ta oseba še “zdrava”, danes je “bolna”. Enaki simptomi, enako okolje, le majhna in kratka besedica v trenutku spremeni naše življenje in ga obrne na glavo. Prenekateri šele takrat dejansko “zboli” in zaradi majhne besedice takrat preneha Živeti.

Večini ljudem se življenje ne obrača na glavo na tako ekstremne načine, pa vendar se nam dogaja na tisoče podobnih stvari.

Jaz lahko npr. danes pišem blog in nekdo mi v komentar zapiše, da mu je moje pisanje všeč in mene ponese … takoj zapišem 10 novih idej in naslovov, pisala bi cel dan, poleg tega pa imam energije, kot Natalija Verboten (ki štrika pulover, peče štrudelj in teče na Triglav) :). Veselim se in to prenesem tudi na svoje bližnje.

Jutri pa mi nekdo napiše, naj ne kradem čas sebi in drugim, ker o pisanju nimam pojma in …..

Sesuje mi sanje, počutim se ničvredno, zavlečem se v kot stanovanja, sedim pred televizijo in se bašem s piškoti, itak mi postane slabo, dobim občutek, da mi tako ali tako nič ne uspeva, da je služba farsa, da je moja želja po suhi in fit postavi le utopija in zato pojem še več piškotov. Razmišljam, da pravih prijeteljev nimam, ker takrat itak nihče ne pokliče …kot nalašč 🙂 in tudi mož ne dojema kaj se dogaja z mano, saj revskam na vsako postavljeno vprašanje. Celo tisti, ki bi me “moral” razumeti, na koncu samo še zaloputne z vrati in oddide.

In takrat naj pokličem koga?! Ne, ne, ljudje ne razumejo. Ko je hudo, ko pride kriza, takrat jaz nikogar ne kličem na pomoč. Takrat bi na svoji glavi potrebovala nekakšno lučko, takrat bi potrebovala nekoga, ki bi me poslušal in bi bil tam zame…nič drugega …samo BIL BI TAM.

Ko pa jaz kličem, ko povem, ko prosim, takrat je kriza mimo. Takrat sem na točki, ko gredo zadeve na bolje, takrat sem ugotovila, da obstaja rešitev in da imam tudi jaz nekje Nekoga.

Objavljeno dne

Kdo bere moj blog

Očitno smo vse prepleskali in položili vse ploščice, kajti eno zadnjih nedelj smo končno našli nekaj časa za druženje z našimi nam najbolj dragimi sorodniki. Moja najljubša svakinja občasno bere moj blog. “Občasno” pravim le zato, ker nikoli ne veš, kdaj bo tole prebiral tudi njen šef 🙂 … pa še to prebira le doma, častna pionirska 🙂

Skratka ona obvlada kje smo bili, kaj smo si ogledali, kaj dogaja …. in tako so telefonski pogovori krajši …. še srečanja v živo so drugačna …..takoj preidemo na bistvo in prihodnje plane, kajti preteklost je obdelana na blogu 🙂

Opazila sem, da veliko ve tudi moj najljubši svak. Ne, on me ne bere. Ne še. 🙂 . On izve vse od svoje žene.

Baje me bere še nekaj sorodnikov, o katerih se meni ni niti sanjalo. Dandanes marsikoga zanima kaj vse se da na internetu izbrskati o njem, odtipka svoj priimek in bum! Gerčarjev ni prav ogromno, baje so v “pravi” priimek mojega tasta, pomotoma vrinili E in iz Grčarjev so naredili Gerčarje. Zatorej vsi tisti, ki iščejo Gerčarje, dobijo moj blog. In tako me ima vse daljnje in širše sorodstvo “pod lupo”. Uff! O tem sploh nisem razmišljala.

Torej po novem ne smem šinfati nobene tete, strica, bratranca, še manj pa kakšno teto v 10. kolenu! 😉

Objavljeno dne

Uradni pljuvator – moj sanjski poklic

Ponavadi sem strašansko “pametna”, ko vidim stvari, ki ne delujejo. Pri drugih, seveda. 🙂

In zadnjič sem razmišljala, kaj bi bil lahko moj sanjski poklic. Kritik! Ampak ne filmski kritik, ali še manj gledališki, saj se ne kulturo bolj malo spoznam. Ne, jaz bi bila uradni splošni pljuvator za kakšne velike svetovne korporacije.

Si predstavljate, da te najame Lufthansa in te pošlje z letalom …. nekam … zastonj, seveda …… daleč, seveda, …… da jim ti za nekaj povratnih cekinov poročaš o vsem, kar te je pri letu motilo. In pri tem moraš biti strašansko picajzlast. To bi bil moj sanjski poklic!

In povem vam, pri tem bi bila super uspešna, saj to odlično opravljam tudi, ko mi nihče nič ne plača.

Objavljeno dne

Ko je idej preveč

Sem tip človeka, ki ima ponavadi preveč idej. Ja, res preveč jih imam, kajti ta množica idej ne frustrira le okolice, ampak na momente tudi mene. Ideje mi padajo non-stop …ideje o tem kaj bi pisala na blogu, o tem kako bi kaj izboljšala v službi, o tem kaj bi skuhala, ustvarila, imela, kupila, delala v življenju …..

Z namenom, da ideje ne ubežijo, s sabo vedno prenašam neke blokce. Tudi mobitel je priročen, ampak res v skrajnem primeru, kajti še vedno imam raje bel papir in svinčnik v roki. In ko se mi porodi ideja, hitro potegnem svinčnik in papir in jo zapišem.

Nekoč sem bila zelo vestna in pridna in vsako jutro preletela zapiske prejšnjega dne in nekatere prepisala, razdelala, nadgradila. In vse kar sem “obdelala”, prečrtala.

Nekega dne pa so se mi zapisane ideje začele kopičiti. Namesto, da bi si vzela nekaj časa, da jih uredim, sem pisarila nove in nove, stare pa vedno bolj prepuščala nedodelane, nepregledane …uf, neprečrtane. Rezultat je bil tak, da sem imela doma že 3 popisane blokce (tiste majcene, da ne boste mislili, da sem popisovala a4 zvezke 🙂 ) in niti ene prečrtane ideje. 🙁

Ko je napočil čas razmišljanja o preteklem letu in postavljanja novih ciljev …tam v decembru in januarju, sem sklenila narediti preobrat, zato nisem zapisala niti ene same samcate nove ideje, vse dokler ne prepišem starih stvari. Zavrgla naj bi vse nepomembne in vse pomembne zapisala v nov blokec.

Stvar je potekala tako, da sem obdelovala list za listom in “obdelan” list z veseljem energično odtrgala in vrgla v smeti. V nov blok so se zapisovale nove-stare ideje z lepo zelo razločno pisavo. Seveda so se mi ob vsaki že zapisani ideji …pa naj bo to celo kakšna slaba, spet porodile nove ideje, ki sem jih sproti …hvalabogu z lepo pisavo ….zapisovala v ta nov blok. Po nekaj tednih trdega dela, sem stran pometala vse stare zapiske in končala z novim polnim blokom lepih zapisov.

Prav odleglo mi je in takrat sem lahko začela pisati nove blokce 🙂

A kdaj da bom začela uresničevati ideje? Ne vem, nimam časa, ker pišem nove ideje. 🙂