Kdo zaklepa vrata blogarska?

Evo, spet jaz tečka!

Pri pisanju spletnega dnevnika in komentiranju prispevkov drugih, sem še precej zelena …no, mogoče blond in bom takšna večno ostala.

Pisanje komentarjev na prispevke blogarjev, naj res ne bi bil kakšen projekt, kajne? Preberem prispevek, se mi porodi misel, bi želela nekaj dodati … pa se začne ….nekdo je paranoičen in se boji vdora neavtoriziranih komentatorjev ali pa ima meni še nepoznan razlog za postavitev kup ovir takšnim blondinkam, kot sem jaz.

Pred nekaj tedni že sem izgubila precej preveč časa na stvareh, ki so obstranske. Ker itak vedno znova poskušam preiti vse ovire, ki mi jih življenje postavlja na pot, sem se spopadla tudi s to 🙂 in na koncu mi je res uspelo ….yeaaaaa! Po dolgih in neprespanih nočeh 🙂 mi je končno uspelo zapisati svoj prvi komentar na blogu Marka Crnkoviča! Od tistega dne je moje življenje spet polno in jaz sem srečna in zadovoljna 🙂 .

Svojo trnovo pot 🙂 sem podrobno opisala na svojem blogu. In nekaj dni zatem dobila komentar Matjaža, ki se na te internetne stvari spozna malce bolje. Hvala za komentar, res hvala. Tako sem izvedela še nekaj več in naslednjič mi bo najbrž lažje. Poleg tega sem dobila kontakt, ki mi bo morda lahko naslednjič pomagal, ko se bom poskušala prijaviti v kakšen nov sistem, vendar pa bi vseeno rada razjasnila pomoto …sploh če me bere kakšen SIOL-ovec 🙂 .

Nikoli ne iščem krivca! Briga me kdo je kriv! Me pa pogosto zanima, kdo vse je odgovoren in kdo bi lahko stvar izboljšal.

In v tem konkretnem primeru izboljšava res ne bo pomagala lačnim v Afriki, bo pa izboljšala image SIOLu in morda olajšala muke in trpljenja nam nevednežem …. in morda tudi na blog “paranoikov” pripeljala nekoga, ki bo s svojim komentarjem preusmeril tok dogodkov ….Ja, Bruce mi je dal vetra! 🙂

Matjaž piše:

“opažam – da ste nekateri malo pomešali zadeve – oz. jih ne razumete :roll:
pa na kratko – moje izkušnje – ki imam postavljen svoj strežnik za wordpressov blog:

  • zahteva za registracijo pri komentarjih ni siolova ampak wordpressova – aktivira jo pa avtor – torej v konkretnem primeru marko crnkovič – in tudi mene osebno to moti
  • registracija v my siol – nima nobene veze z registracijo v wordpress – in siol pri tem ne more pomagati
  • tudi to – da si prijavljen v wordpressov blog na enem strežniku – in se ne moreš z istim računom prijaviti na drugem – ni omejitev administratorja strežnika – ampak wordpressova – vsaj kolikor sem videl
  • odzivni čas mailov pri registraciji – je kolikor se spomnim prav tako odvisen od wordpressove globalne baze – kolikor se spomnim namreč mail prihaja od tam – ne pa iz strežnika z blogi – v konkretnem primeru siolovega
  • in seveda – baza uporabniških mailov – je prav tako očitno v wordpressovi globalni bazi
  • toliko o mojih izkušnjah – in v tem primeru bi rekel – da je siol še najmanj kriv ;-)

OK, SIOL ni kriv! Je pa odgovoren? Najprej je odgovoren Crnkovič, ki je na svoj blog nastavil “vratca”, ki se zelo težko odpirajo. Že ima svoje razloge. In seveda plačuje svojo ceno. Npr. zelo dolgo ni dobival mojih cenjenih in pametnih komentarjev 😉
Potem se je nekam tja vrinil SIOL, pa čeprav morda le pomotoma …ampak jaz, kot uporabnik vidim le SIOLov logotip, ki me ob prijavljanju ne spušča naprej. Kako je ta prišel tja in kdo je kriv, ne vem. Vem pa, da je SIOL v zgodbo nekako vpleten …k meni je po 24 urah priše avtomatski odgovor iz Siola in na moje urgence mi nihče na SIOLu ni rekel, da kupujem kruh na oodelku z belo tehniko. Kriv? Koliko v tej zgodbi dobi Siol, koliko dobi WordPress, komu kdo plača in kdo pije???!! Ma, kaj me briga! Samo olajšajte nam postopke, lepo prosim!

Konec koncev sem pa kriva jaz, ki sem se po nepotrebnem ukvarjala z najbolj banalno stvarjo na tem svetu.

Mimogrede, razen njega sem do sedaj na podobna vratca naletela le še pri Hadu in še ta od drugega ključarja 🙁 in prijavljanje opustila že takoj na začetku. Ampak Had je vrata sedaj že odklenil in me s tem močno razveselil.

No, pri Crnkoviču sedaj IMAM možnost komentiranja, vendar pa komentiram zelo poredko …morda dva komentarja mesečno. Ja, ko nekaj dosežeš, to kar na enkrat nima več takšnega sijaja.

Å e enkrat pokukam, če mi res ni všeč

Pri KovačuZelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.

Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja 🙂
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.

Torej imajo tenstanca za naše fotre in mame, pizze za naše mulce, meni pa je na kožo pisana kakšna zelenjavna sezonska ponudba.

Ravno sedaj imajo ponudbo različnih jedi na temo špargljev. Mmmm! Å parglji na žaru s popečenim radičem in vse posuto s parmezanom. Mmmmmm! Tako slastno že na videz, da je letos prepričalo celo Jaka, da poskusi to čudno zeleno reč ….in pojedel več kot polovico moje porcije.

Sicer nam je gostilničar povedal, da večina gostov posega po klasiki-pečenki, vendar mi redno poskrbimo, da kuhar ne obupa in zato redno naročamo najbolj čudne jedi na jedilniku od kaše z jurčki do sira popečenega na žaru in rukoli …itd.

Gostilna še vedno ostaja …takšna …domača …pribor ti vržejo na mizo bolj mimogrede, gostilničar teka sem in tja …ni kakšnega strašnega šlifa ….tudi cene niso takšne, kot v gostilnah, kjer natakar stoji ravno z roko na hrbtu in se dela silno pomembnega. Vrt ima lesene klopi in med obiskovalci se nemalokrat znajdejo mimo vozeči kolesarji, ki prisedejo kar v kolesarski opremi. To vzamemo v zakup in zato smo vedno znova zadovoljni.

Zadnjič se nisem mogla ogniti poslušanju razpravljanja štiričlanske družine, ki je sedela pri sosednji mizi. Mama se je oblekla v ta fin kostim in se držala nadvse kislo, ata je bil morda še najmanj kislega obraza, sinova, oba v tistih mazoljastih letih pa sta itak po zakonih naravne preobrazbe morala biti karseda tečna in zoprna. Tazoprna debata se je začela že pri čakanju na jedilne liste. Mahali in krilili so z rokami in gostilničar je pristopil ter se jim opravičil, da mora pred njimi postreči še dve omizji, ki sta prišli prej. Kljub temu jim je na brzino na mizo postavil jedilnike. Sinova sta jamrala in se zmrdovala nad vsako hrano. Čez 5 minut je bil gostilničar pri njih in jim še ustno pojasnil, kaj je na izbiro. Namesto podrobnosti o sestavi kakšnega krožnika, je njih zanimal predvsem podatek o dolžini čakanja. Na pojasnilo o že pripravljenih jedeh, sta se mladca ponovno zmrdovala, da tega že ne bosta jedla, na podatek, da pa je za vse ostalo potrebno počakati od 20 do največ 30 minut pa se je vsul plaz obtožujočih besed gospe Nataknjene. Baje se jim tukaj vedno dogaja ista stvar. Vedno se jim gostilničar opravičuje, da je nepričakovano veliko gostov in vedno morajo tako dolgo čakati! Halo?! Le zakaj vraga vedno znova rinejo v to gostilno?!

Jaz grem v gostilno, kjer me razočarajo, le enkrat. Nikoli več me ne vidijo pa čeprav so se morda medtem že močno popravili. Žal, osel gre le enkrat na led, gospa Nataknjena pa očitno parkrat. 🙂

Robi Bojanec je skrbel za Uhca

Skeptik sem pri mailingih prejeti pošti, ki priroma v moj e-nabiralnik z naslovi “pomagajte”, “posreduj sporočilo naprej” in podobno, zato tudi danes nisem ravno takoj odpirala priloženih dokumentov ob sporočilu brez spremnega teksta, z naslovom “VSAJ POÅ LJI NAPREJ, PROSIM”.

Pa le odprem prvi dokument in berem na roke napisano pismo 13 letnega fanta. Mi seže do srca, vendar nisem prepričana ..zadaj se lahko skriva marsikaj. Poklikam odprem naslednje priloge in vidim sliko fanta na vozičku poleg Igorja Berganta. Hmmm, nekaj resnice bo že na tem. Na koncu berem tudi pismo Društva Paraplegikov, ter izsek članka iz časopisa. Že zapisujem na list papirja številko žiro računa …pred nakazilom pa se seveda odločim, da podatke še malce preverim.

Na Googlu odtipkam Robi Bojanec in dobim precej zadetkov.

V prvem razredu je Robi še fant brez vozička in na strani njegove osnovne šole se je zapisalo, da bo skrbel za Uhca. Uhcu je bilo nedvomno lepo pri Robiju.

In kaj sedaj? Å e vedno sem malce skeptična Slovenka, saj me je zmotil datum na pismu Društva paraplegikov. To je vendar star dopis?! Iščem datum pisma Robija. Ni. Iščem datum članka. Ni. Grem nazaj na Google in najdem članek, ki je bil objavljen na spletni strani Dela. Seveda je članek plačljiv, grrrr! Vseeno opazim, da je bil objavljen junija 2006! Pred enim letom!

In? Ne vem… najbrž ne bom nakazala nič, ker sem dvomljive narave pa čeprav ne bi težko pogrešala nekaj v ta namen nakazanih €€€ . Ne želim pa naivno podarjati na temelju zgodbe, ki se seveda dotakne vsakega. Takšnih zgodb je nešteto, le da vsi ne obvladujejo vseh “marketinških” prijemov in vsaka pač ne zaide v moj e nabiralnik.

In kako je z zlorabami v teh primerih?

Z neba me stalno gleda Bill

angel2.jpgJe kdo gledal film Vsemogočni Bruce? Že dolgo tega, kar sem si ga ogledala in pri vsej množici filmov, ki jih vidim, je res nenavadno, da mi je ta ostal v spominu. Za tiste, ki si ga boste ogledali na kakšnem DVD-ju, ne bom razlagala več, kot le del, ki je krasna iztočnica za moje današnje razmišljanje. Bruce-u gre vse narobe in kot kaže je popoln ateist …in Bruce se totalni depri le obrne k Bogu in bolj, kot nejevero zabrusi v nebo:”če res obstajaš, potem mi pomagaj!”
In Bog mu v naslednjih dneh pošilja nešteto znakov in opozoril, vendar jih Bruce ne opazi.

In včasih imam občutek tudi jaz, da mi nekdo pošilja opozorila in določene znake.

Baje imam jaz Billa. Tako ga je poimenoval moj ameriški šef Adam, ko sva debatirala o veri in sem sama rekla, da najbrž nekdo nekje obstaja …oz. nekaj obstaja, kar mi ne razumemo, vendar temu jaz res ne bi rada rekla Bog.

Bill po angleško pomeni račun, seznam …lahko celo krempelj ali sekira in na osnovi tega jaz še danes ugibam ali je ime iztrelil kar tako, ali pa za tem stoji kaj več?! 🙂

Zakaj nosim uro na desni roki

In zakaj jo nosijo vsi na levi?

ura.jpgJaz vem, naš Jaka pa najbrž ne, tako kot večina mlajše populacije. Pa vendar si jo vsak nadene na levo roko. Ja, oče jo ima na levi in mama tudi, pa sosed in prijatelj, torej ura nikakor ne more kazati pravilnega časa, če jo nosimo na desni?

Tudi mene so vzgojili in navadili, da se ura nosi na levi roki, poleg tega pa sem sama izkusila praktičnost takšnega nošenja, saj je nekoč bilo potrebno ročno uro prav vsak dan tudi naviti. In vsi gumbi za navijanje so na desni strani ure. Torej imaš uro na levi roki, v desno roko primeš gumb, ki se nahaja na desni strani ure in navijaš …. z lahkoto. Logično, kajne?

O svoji obsedenosti s časom bom enkrat v prihodnosti še kaj napisala, tokrat pa bi povedala, da sva se ura in jaz v trenutku prvih kontaktov, močno vzljubili. Čeprav imamo danes čas zapisan že na vseh mogočih koncih in krajih, meni pogled še vedno uhaja le in samo na desno roko.

Vrhunec moje obsedenosti z urami je rezultiral v neprekinjeno nošenje neke cenene plastične ure, torej podnevi in ponoči, 24 ur na dan, vse dni v letu. Na levi roki. Morda je bila to kazen božja, ali pa namig z neba, ko se mi je pod paščkom ure nekega dne pojavilo nekakšno kožno vnetje. Nič strašnega, smo mazali in je izginilo. Ura pa je takrat zaradi srbenja in mazanja s kremo, iz leve roke presedlala na desno in tam ostala do današnjih dni.

Opazila sem, da čas teče na desni strani enako hitro, tudi glave nisem prav nič posebno obračala in vrtela, da bi videla pravi čas, poleg tega pa je obdobje ročnega navijanja ravno minilo in sama sebi sem se poleg tega zdela izjemna, drugačna od vseh ostalih ….to pa tudi nekaj šteje, kajne? 😉

Opazila sem, da veliko mojih sodelavcev ne samo, da nosijo ure na levi roki, tudi vse kaj drugega počnejo spontano, avtomatizirano, po ovčje. “Tako se je delalo, ko sem jaz prevzela to delo” je eden pogostejših odgovorov, ko vprašam, zakaj se papirji, ki bi že zdavnaj morali romati v koš, zbirajo v kotu neke sobe.

Ena boljših na to temo je bila, ko smo v našem podjetju sumili, da se naše vstopnice ponarejajo. V preverbo tega suma, smo se odločili, da vstopnice, ki so imele vse potrebne dele za vstop, trganje, zakonske zadostitve, mi perforiramo še na enem koncu in te vogalčke potrgamo, shranimo in kasneje preverimo, če gre za ponaredke. Dogovorjeno, storjeno.
Ugotavljanje in primerjanje nam je vzelo kar nekaj časa in ob tem smo pozabili, da tega v prihodnosti ne bomo potrebovali in bi bilo dobro naslednje vstopnice narediti na enak način, kot smo to počeli že leta poprej.

Eno leto kasneje v moje roke pride vstopnica, ki izgleda precej dolga in čudna in ima kup perforacij (seveda je tisti del za preverbo še vedno gor 😉 ) in na vprašanje zakaj ima toliko delov dobim odgovor “tako je bilo, ko sem jaz začela to delati”

Ura se pač nosi na levi roki, kajne? In zakaj neki je gumb za navijanje na desni strani ure? Najbrž se tako dela že od nekdaj 🙂