Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Urnik je natrpan, da poka po šivih

Odkar pišem blog, življenje izgleda zanimivejše 🙂 Dogaja se toliko stvari, imam toliko mnenj, kritik, pohval, sklepov, da me počasi frustrira to, da vsega, kar želim, sploh ne morem zapisati.

Ob začetku mojega pisunstva na blogu sem si zadala, da bom tukaj zapisan vsak film, ki si ga ogledam v kinu, vsak lokal, ki ga obiskujem pogosteje, vsako mesto, ki si ga bom ogledala ….in malce sem dvomila, da bi bila vsak dan sposobna zapisati nekaj novega. Idej imam ogromno, ja …..časa za pisanje pa vedno manj. Služba, družba, družina, kino, pisanje bloga, telovadba, ohhhh …..rada bi brala knjige pa razen do preleta preko strani kakšne službeno obvezne knjige, sploh ne pridem.

Nekateri moji prijatelji me gledajo postrani, češ sedaj si je nora baba omislila še blog. Le kje najde čas? Tudi to gre, če le hočeš. Na srečo imam mamo, ki mi rade volje pomaga pri gospodinjstvu. To je počela tudi pred mojim blogerskim obdobjem 🙂 .Vsak teden pride k nam na dom, kjer nam zlika ter posesa.
Tudi kuhanje me ravno ne zaposluje, Jaka preko tedna kosi pri mojih starših, midva s Tomažem pa sva itak leteča in obedujeva, kjer je pač prilika.

Ob vikendih? Vikendi so pri nas posvečeni NAM, ne sesalcu, ne posodi in ne računalniku. Kuham le takrat, ko si resnično zaželimo zaužiti nekaj drugačnega, nekaj domačega, drugače pa raje sedimo za gostilniško mizo, kjer nas postrežejo in kjer ne moremo početi ničesar drugega, kot da se ukvarjamo eden z drugim. Takšna hrana morda ni tako njami, kot tista doma pripravljena, vendar na ta način nihče ne bulji v televizor ali brklja na vrtu, ko tretji seklja čebulo ali pomiva posodo. Ob vikendih se radi vržemo v avto in odfrčimo na kakšen celodnevni izlet ali pa se potepamo po Ljubljani ter čas izkoristimo za vzpon na Å marno goro, kakšno kolesarjenje ali igro tenisa (tukaj moja dva moška ne prenašata več mojih nespretnosti in sem jaz prisiljena le v funkcijo navijača).

In kam časovno strpam pisanje prispevkov za blog? O samih idejah razmišljam non-stop ….berem revijo, puf …imam idejo, se pogovarjam, puf! ..spet ideja, natakar prinese polito kavo, evo, spet nekaj za pisanje, poslušam seminar in popišem celo stran idej, ki bi bile krasna iztočnica za prispevke….
Idejo, ki se mi nato še nekaj minut mota po glavi, zapišem v mobilca, potem nekatere v mislih še malce obdelujem in zvečer tik pred spanjem sedim pred računalnikom in pišem. Včasih naenkrat zapišem po 2 ali celo 3 prispevke. Na ta način jih imam vedno nekaj “na rezervi”, za dni, ko sem preveč zaspana ali brez ustvarjalne energije.  Blog o hujšanju pišem spontano, brez vnaprejšnjega razmišljanja ali kakšnih priprav. Ta blog sem začela pisati, ker mi je nekega dne padla ideja, da bi lahko to bil neke vrste moj osebni trener – slaba vest, ki jo vidijo vsi. Zaenkrat ne deluje. 🙁

Priznam pa, da sem na račun pisanja po blogih oklestila televizijo. Že pred tem nisem bila ravno TV navdušenec, sedaj pa televizijo pogledam res samo še takrat, ko gonim sobno kolo. Upam, da bodo kmalu iznašli tak računalnik, ki ga bom lahko upravljala iz sobnega kolesa in bom tako celo rekreacijo zoptimizirala. Pretiravam? Ma, uf, ko je pa dan prekratek!

Objavljeno dne

Tri kave na dan?

Vsak dan prebiram spletne dnevnike svojih spletnih sosedov… včasih komentiram, pogosto ne.
Komentiram pri tistih mojih stalnih spletnih znancih. Ne vem zakaj le tam …najbrž se tam počutim domače, sproščeno …. ali pa so morda prav ti avtorji pisani meni na kožo in imam konkretno mnenje le na prispevke, ki izhajajo iz razmišljanja istih avtorjev.

Danes sem pri Hirkani naletela na zanimivo razmišljanje o komentarjih. Pri njej še nisem pustila svojega komentarja pa vendar je današnji prispevek tak, kot bi zapisano prišlo izpod mojih prstov. In kaj naj zapišem k temu? Ti si carica!? Bravo? Smeškota? Kot vedno doslej – nič od tega …bom še vedno raje ostala le tihi in zvesti bralec.

Tudi jaz se včasih otroško veselim novih komentarjev in sem mnogokrat že zasvojena od klikanja in upanja, da se bo nekje le našla usmiljena duša, ki bo zapisala nekaj moji duši prijetnega in prijaznega in bi bom najbrž močno depresivna, ko bom prvič naletela na krut in grobo žaljiv komentar.

In danes sem ugotovila, da punca tudi rada pije kavo. Tudi jaz z lahkoto pridem do tretje. In nato se preusmerim na čaj.

Objavljeno dne

Bi bil Jaka danes lahko Jaka Gerčar Ermenc Kastelic Å umen ?

V rumenem časopisju sem prebrala, da se je poročil Cime iz prve Sanjske ženske. Bravo, končno spet eden, ki se mu poroka ne zdi nepotreben papir in zapravljanje časa in (ali) denarja! Sem se pa kar nasmehnila ob podatku, da sta in ženin in nevesta svojemu prvotnemu priimku, dodala še priimek drugega zakonskega partnerja. Po tem sistemu jaz danes ne bi bila Saša Gerčar, ampak Saša Ermenc Gerčar in Tomaž bi bil Tomaž Gerčar Ermenc. Super, sem za enakopravnost! Točka za napredno misleče moške in emancipirane ženske! Le zakaj bi morale vedno ženske spreminjati svoje priimke?

A tu nastane dilema okrog priimkov otrok. Le kako bi se potemtakem pisal najin Jaka? Jaka Ermenc Gerčar? Ali Jaka Gerčar Ermenc? Vrstni red je tudi pomemben, kajne?

In če bi bili nekoč tako “napredni” tudi najini starši, bi bil Jaka Gerčar Ermenc Kastelic Å umen? In kateri priimek na katero mesto? Ufff! Bognedaj, da bi se Jaka poročil z mladenko, ki bi izhajala iz podobno misleče družine in bi bila Anja Novak Muhamedinović Kregar Milošević? Morda pa bi na tej stopnji lahko skupaj skovala že nov priimek sestavljen iz začetnih črk le teh?

Jojmene, kakšna pomembnost tile priimki! Poznam kar nekaj vrstnic, ki so bile pri 25-ih, ko so se poročile, straaaaaašaaansko znane pod svojim dekliškim priimkom …no, vsaj v tistem lokalu, kjer so v študentskih letih stregle kavo in seveda ni šlo drugače, kot da so ta svoj “veleznani” priimek ponesle s sabo tudi v zakon. Sicer pa nikoli ne veš ..oz. očitno veš, da se lahko po nekaj letih zakon tudi razdre in tako ti ostane vsaj priimek, če ti že mož zbezlja z drugo …

ki pa morda nima tako pomembnega priimka 🙂

Objavljeno dne

Zakaj pišem blog?

To bi bilo pravo vprašanje ob začetku pisanja, vendar takrat se mi o razlogih ni prav veliko sanjalo.Takrat niti dobro nisem vedela, kaj je blog …blogg …no, saj še zdaj ne vem prav gotovo iz kje izvira ime …pa me niti ne zanima.

bloggerPojdimo v leto 2006. O blogu sem morda takrat samo bežno slišala …kao mularija se s tem ukvarja in sploh nisi “in”, če nimaš svojega bloga. To torej sploh ni zame, prestara!

In tega leta tudi spoznam zanimivega fanta, s katerim sva danes lahko rečem dobra prijatelja. Nič, pohujšljivih misli, prosim! Fant ima svoje resno dekle, ki je zelo, zelo simpatično, poleg tega pa bi mu jaz lahko bila mama ….no, če bi zelo, zelo pohitela 🙂 Ime mu je Žiga in navdušil me je s svojo energijo, pozitivnim razmišljanjem in voljo do ukvarjanja z milijon in eno stvarjo.

Med 100 in enim predlgom in idejami, me je pred nekaj meseci zaprosil za nekaj besed o njemu, ki bi jih dal na svoj blog. Opa, blog! Kaj pa to je blog, je bilo seveda moje vprašanje, saj moram vedeti kam bodo šle moje veleumne besede. Sem pogledala, se začela vračati na te strani, saj me je zanimiva vsebina vedno znova povlekla. Nobenega drugega bloga nisem brala, saj sem živela v veri, da razen Žigata, morda piše blog še par 100 ljudi, ki so razpršeni širom sveta.

…In seveda jaz, ne bi bila jaz, če ne bi kot malo dete, tudi jaz želela enako igračko. Kaj bi z njo? Ne vem, a zdi se lepo in zanimivo. Bom pisala po blogu?! Pisala sem itak celo življenje, obožujem pisanje. Od popolnoma enostavnih zaljubljeniških dnevnikov iz osnovne šole, do resnejših zapisov v debele zvezke pri dvajsetih, do nekih poskusov pisanja knjige (imam že 2 leti nastavljenih 70 strani nekakšnega kriminalno romantičnega romana), do vsakodnevnega pisanja pisem mojemu takrat 9-letnemu sinu (kakšno leto smo vztrajali pri tem) …potem neki poskusi pisanja zgodbe v Ono (pred 2 leti sem prišla v izbor 10 najboljših) …skratka ja, daj mi nekaj za pisariti in pisala bom do onemoglosti!

Zgodba se nadaljuje tako, da sem vprašala Žigata, dobila kontakt – njegove prijatelje Blaža, Aneja in Jona, ki so mi pomagali pri postavitvi in prvih korakih ….no, pomagajo še sedaj.

6. marca 2007 sem zapisala prvi post in od takrat pišem vsak dan. Vsak dan nekaj. Ideje se porajajo non-stop in zapisujem si jih v mobitel, zvezke, kar v drafte na blogu in počasi mi nekatere delajo že zmedo in šaro.

Å ele nekaj tednov kasneje sem začela prebirati tudi bloge drugih blogarjev. Uhh, koliko jih je! Nekaj več, kot 100 🙂 Imam nekaj priljubljenih: poleg Žigata še obvezno Aleš Lisac, Ervinator, Ateistek, Val …. te pogledam vsak dan, počasi dodajam kakšne nove in ob tem spoznavam tudi čudake, ob blogih katerih me kar strese. Očitno morajo biti tudi takšni – drugačni …to je tako kot s soncem in dežjem; brez deževnih dni, ne bi znali ceniti tiste sončne.

In zakaj pišem blog? Zato ker sedaj na svet gledam bolj usmerjeno, bolj kritično, zato ker na ta način širim krog znancev in morda nekoč prijateljev, predvsem pa zato, ker me sprošča. In tukaj je še nakaj, kar nisem pričakovala in je prišlo spontano in je zato toliko lepše: ob mojem pisanju, se je za blog navdušil tudi moj sin Jaka. 11 let ima in navdušeno piše poste. S tem uri svoje znanje pisanja in hkrati tudi on kritično gleda na svet. Sedaj si film pogleda kritičneje, kajti o ogledu razmišlja kot možnosti zapisa posta.

In svet bloganja …mogoče blogiranja 🙂 …no ta svet me je posrkal vase. Pred kratkim sem odprla podblog namenjen le razmišljanju o dietah, prehrani, telovadbi in podobnim zadevam povezanim z obsedenostjo okrog lepše postave. Ne, sploh nisem kakšen ekspert, vendar pa imam za sabo sigurno več kot 30 let izkušenj (če razmišljam, da me pred 12. letom hujšanje še ni zanimalo) in to najbrž nekaj velja 😉 Stran sem si odprla, ker …. ma preberite kar tam 🙂

Si pišemo in se beremo 😉

Objavljeno dne

Odpuščati 70x na dan

PretepPred nekaj dnevi sem po službeni dolžnosti imela priložnost videti, kam pripeljejo majhne zamere. Dva poslovna partnerja, nekoč prijatelja, danes sovražnika. Zakaj? Oni je njemu rekel to, drugi pa je to povedal še drugim, pa potem se je razmišljalo in ugotovilo, da itak vedno to, in da nikoli ono ….Poznate? Kdo je kriv, kdo ni kriv …saj sploh ni važno. Podobnih izkušenj imam tudi sama nešteto, ene malenkostne, druge večje, boleče. Zamera grize in razjeda. Pa ne tistega, ki jo je povzročil, ampak onega, ki jo čuva in hrani.
A, če jaz odmerim? Sem sicer precej potrpežljive vrste …gre tudi v uno smer trmoglavosti, ja, priznam 🙂 …to gre vkup: potrpežljivost, vztajnost, trma … zato me malo stvari (ljudi) spravi iz tira. So pa trenutki, ko pridem do roba …..in takrat je huuuuuudo, res, takrat znam povedati veliko in preveč. Vem, beseda boli še bolj od udarca. In potem mi je žal. Vedno! In odmerim! Pravzaprav gre v drugem vrstnem redu: najprej odmerim in potem mi je žal za mojo reakcijo. Oprostim, se opravičim, razložim ….zamere ne nosim s seboj.

In so na svetu ljudje, ki opravičilo sprejmejo in so tisti, ki ga ne. In tisti drugi znajo iz muhe narediti slona. Po glavi se jim začne motat črv sumnjičenj in kar naenkrat ni problem le to, da sem pozabila na rojstni dan, kar na lepem me ljudje “spoznajo” in ugotovijo, da so celih 20 let ali več živeli v popolni zablodi, se družili, zabavali z mano in da sem jaz pravzaprav že ves čas hinavska, skopuška, manipuatorska, zoprna, nestrpna…..ma ne vem, ne bom iskala pridevnikov po slovarjih ….. ko pa lahko to povem z eno samo sočno besedo na P.
In od tam naprej lahkosklatim zvezde z neba ….ja, celo to je lažje, kajti nikoli ne veš, kaj vse je (bo) mogoče ….nikakor pa ne morem spreminjati preteklosti.

Å tos cerkevNe hodim v cerkev, pa ne zaradi ne verovanja, bolj zaradi institucije same in okorelosti celotnega sistema, spoštujem pa določene dogme in pravila katoliške vere. In na temo odpuščanja sem zadnjič poslušala naslednjo zgodbo:
Dekle je odšlo na pogreb njej ljubega prijatelja, ki je naredil samomor …ne vedo zakaj. Duhovnik je opazil njen srd in jezo, zato jo je vprašal, ali mu je odpustila.
“Ne!” je rekla.
On pa jo je vprašal, kolikokrat na dan odpušča ljudem okrog sebe za napake, ki so jih storili. 3x, 5x?
“Hmja ….. 3x?!” je rekla.
On pa : “Draga moja, 70x na dan je treba odpuščati!”

No, 70 je hudo visoka številka, vendar je 7 lepa številka in le 7 bi bilo res premalo, pa naj bo 70, cilje si je pač treba postaviti visoko in če bomo prišli le do petine tega, bo že zaleglo.