Najprej je spomladnsko gripozni virus potipal mene in me za tri neskončne dni zvlekel v posteljo, potem pa je v soboto zlezel še pod Jakovo kožo in nam tako ukradel tisti tako težko pričakovani sončno sprehajajoči in posedajoči vikend tam nekje ob morju.
Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati1 (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.
Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.
Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.
Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.
Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.
Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.
Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.
Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!
A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.
Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?
Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?
Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.
Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški 🙂
Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.
Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!
Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.
OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.
- ja, ja, tako je rekel [↩]
