Spomin za ljudi

Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si! To je nekdo rekel … pojma nimam kdo, ampak očitno mora biti ta izjava blazno pametna, ker marsikdo (vključno z mano, hehe) veselo opleta s tem stavkom.

Sicer v tem stavku ni napisano, da naj bi nas pomembne in pametne delalo že dejstvo, da se s takšnimi družimo, a zdi se mi, da večina pod to izjavo razume ravno to. In kar je še huje, dovolj jim je, da ob pogovoru, navržejo par imen, ki naj bi v “pomembnih” krogih nekaj pomenila in že mislijo, da so postali nadvse zanimivi.

“Poglej, tam je gospod taintapomembnež! Včeraj sva skupaj lovila ribe.”

“Včeraj sem bila pri pedikerju. Veš kdo je sedel poleg mene?! Gospa taintavelepomembnica. Me je pozdravila.”

Oh in sploh!

A potemtakem je mati Tereza bila povsem nepomembna persona, saj se večino svojega življenja ni ravno družila in kofetkala s temintemvelepomembnežem?

A nisem želela o tem. Danes sem v roku pol ure srečala dve popolnoma drugačni osebi, ki imata na druženje in odnose z ljudmi povsem drugačen pogled.

Prvi je natakar v lokalu, ki ga obiščem občasno … morda enkrat mesečno. Danes sva tja zašla z mojim in takoj po prihodu, mi je natakar prinesel mojo pred nekaj tedni izgubljeno kapo ter me vprašal, če je moja. Ne moreš verjeti?! Sem le njihova občasna jutranja gostja, ki nekaj tednov nazaj v lokalu pozabila sivo1 naglavno pletenino.

In tokrat ne le, da sem dobila kapo nazaj, ampak sem bila postrežena z občutkom, da nisem le ena od nešteto gostov, ki se pojavijo tam.

“Kot vedno? Kratko kavo brez?”
Kot vedno?! Pa saj sem bila pri tem natakarju morda le 3x v zadnje pol leta? Si zapomni vse stranke? No, da sem le jaz tako zanimiva, si pri svojih 40+ več ne delam utvar 🙂 .

Ja, baje si jih res. Se potrudi, pravi.

No, saj to je njegovo delo, boste rekli. Res? Večina natakarjev si zapomni naročilo le do šanka, nekaterim pa celo to ne uspeva najbolje.

Če si tale tišček zapomni najljubše pijače strank v lokalu, sklepam, da najbrž nima težav tudi s tem, kakšno glasbo posluša njegova najdražja ali ob kateri torbici so se ji zadnjič orosile oči.

In nekaj minut kasneje, sva v sosednjem lokalu naletela na gospoda, ki je hrupno vstal, naju pozdravil, potem pa nekaj hitel razlagati o tej in oni nepomembnosti. Med našim kratkim pogovorom je pomahal še dvema mimoidočima in kot ponavadi navrgel komentar, češ kako je tainta pomemben. Vedno znova nama pripoveduje iste zgodbe, nevedoč, da sva jih slišala že najmanj 3x.

Zadnjič, ko sem ga srečala v drugačni kombinaciji in poleg mene ni bilo mojega moža, sem ga pozdravila, on je veselo odzdravil in zraven navrgel:”A si še vedno tam?”

A??!!! Kje?! Prav butasto sem ga gledala, saj svojih življenjskih lokacij2 kar nekaj let že nisem spreminjala.

“Ja, ja, še vedno sem pri N21in še vedno živim v Sostru.” In potem je bil z butastim pogledom na vrsti on.
“joj, oprosti sem se zmotil!”

Ja, ja, res se je, ampak ne v tem, kar je mislil on. Zmotil se je že takrat, ko si ni vzel dovolj časa in ljudem, s katerimi se je pogovarjal, ni resnično prisluhnil.

Jaz bi rekla raje takole; “Povej mi, kako mar ti je za ljudi, s katerimi se družiš in povem ti, kdo si!”

  1. res nezanimivo in prej dolgočasno []
  2. služba ista, družba ista, bajta in mož pa itak []

Preživeli smo strica Silvestra

To, da je meni proslavljanje prehoda iz starega v novo leto, popolnoma odveč, najbrž tisti, ki me malce bolj poznate, že veste. No, treba ga je pač preživeti, treba je biti pokonci, našega ubogega muca je treba večkrat počohati po kožuščku, saj se od streljanja in ropotanja, ves trese, celo nekaj denarja moramo zapraviti za presketajoče palice ….. no, sreča je, da se tudi po tej strani počasi opaža, da naš sine odrašča in smo letos v to kramo vtaknili manj od 20€ ….., celo kakšen šluk ali dva šampanjca moram narediti …. vljudnostno in tradiciji v čast1.

A vseeno, včerajšnji dan je bil lep … ob 7h zvečer, sem se na zadnjem sedežu našega avta zasanjala v noč. V svetlobi odseva prekrasne snežne odeje, ki nas je spremljala prvi del poti iz Kranjske gore proti domu, v toploti ogrevanega avta, ko so se počasi ogreli naši premrzli prsti po preživetem dnevu v našem smučarskem središču in prijetnem glasu poslušanja glasbe Elde Viler, je Jaka za nekaj trenutkov zadremal, jaz pa sem razmišljala, da mi je pravzaprav lepo.

Imam moža, ki mi je hkrati prijatelj, sina, s katerim se kljub x-najstim letom odlično razumeva, uživam v delu, ukvarjam se s hobiji, ki me veselijo ….. in na zadnji dan leta, sem v prijetnem kotičku nekega lokala v Kranjski gori, medtem ko sta moja dva moška smučala, z prihodnjimi nalogami in cilji popisala polne strani novega bloka, ….. doma me je čakal kup že opranega perila in le še nekaj ga je nezlikanega2, v teh počitniških dneh sem uspela pospraviti že kar nekaj krame, za katero skoraj celo leto ni bilo časa, že nekaj dni vstajam ob zame nesramno pozni uri – pol devetih, s Tomažem sva si v teh dneh privoščila vsakodnevno dooooolgo kavo3, vsak dan skok na Å marno, valjanje po kavču, dolgi pogovori ….. joj, kar težko mi bo spet oditi v stari delovni ritem …. ampak …. saj v tem uživam, kajne 😉

Res je, prazniki ob koncu leta so zame vedno, kot naročeni …. v zadnjem trenutku, saj bi drugače pregorela. Potem za več kot teden dni popolni odklop, vmes nekaj načrtov za nov zagon, nato pa počasi in umirjeno v nove podvige.

Vse naj v letu 2009 želim tudi vsakemu od vas – zvestih bralcev teh strani.

  1. žal sem ena tistih, ki te mehurčkaste pijače preprosto ne maram []
  2. ja, tudi to lahko pričara občutek zadovoljstva []
  3. in tukaj se dolžina nanaša predvsem na čas, tekočina pri meni še vedno ostaja kratka []

Ja, res je, imam ustvarjalno krizo!

Ma ne vem točno kaj imam …. več stvari skupaj.

Itak je že znano (med mojimi prijatelji), da proti koncu leta padam v krizo … ne, ni ravno depresija in jok in stok … bolj stiska s časom, želja po uresničitvi vseh še nedokončanih ciljev, zraven se doda še nekaj težav pri moji osnovni življenski vrednoti – družini in pomoč našemu mulčku pri šolskih zadevah, primešaš mojo ustvarjalno žilico in željo po izvirnem obdarovanju tako prijateljev, družine, kot sodelavcev, učiteljev, frizerjev, natakarjev in bogvekogaše. Za vsakega moram porabiti ne vem koliko časa za razmislek o ideji, nato tekam po trgovinah, pogosto doma še kaj ustvarjam, sploh pa je darila treba ustrezno lepo zaviti. Potem je tu še okrasitev doma pa priprave na božično večerjo, vmes pa seveda kup službenih opravil, ki se seveda prepletajo z decembrskim prazničnim vzdušjem, kjer je potrebno nekaj časa posvetiti tudi zabavam in večerjam … oooooh.

Vse zgoraj se mi dogaja tako ali tako vsako leto, a letos sem k vsemu dodala še občutek, da je na tem blogu potrebno nekaj spremeniti. Ne vem točno kaj, malce se še iščem, vem le, da vse kar napišem na koncu roma v koš. Nič ni dovolj dobro, vse je kar nekaj … nekaj škrebljanja po tipkovnice in hop na objavo!? Khmmm, bomo videli kaj namudrim! Če ima kdo kakšno idejo, na plan z njo, bom nadvse vesela predlogov!

Osebno neosebno

Nekaj dni tišine z moje strani ni posledica pisanja v Mojo srečno knjigo, je le posledica dileme o tem, kaj naj vam napišem.

V spletnem dnevniku naj bi bili zapisi osebni …. vsaj na zunaj naj bi delovali osebno, odgrinjala naj bi okna svojega doma, spuščala vanj popolne neznance in razkrivala svoje najgloblje misli. Ja, ja, saj se da pisati zelo pasivno, v stilu ‘Zgodilo se je’, ‘rečeno je bilo’ in podobne “obnove” knjig, filmov in zapisov drugih avtorjev. To pa meni ne gre od rok. Å e filma ne morem opisati brez vpletanja svojih občutkov ter podrobnega nerganja o cmokanju mojega soseda.

Marsikdo ima prag zasebnosti precej bolj strog in višek predrznosti se mu zdi povedati kdo ga striže in z javnostjo deliti, da si v čaj natrosi cele tri žlice sladkorja ali bognedaj, da javno pove svoje politično stališče. Hmja, mislijo skeptiki, nikoli ne veš, če boš kdaj kandidiral za predsednika države, google vse pamti, pa ti bodo tafovšniintagrdi servirali, da si nekoč izjavil, da nisi za tardeče.

Ali pa; “Le kako lahko z javnostjo deliš informacijo, da ti je všeč fim Mamamia … si bodo mislili, da si plehka,” mi je zadnjič komentirala znanka. Je sploh potreben komentar? Jah, takšna pač sem … za nekoga plehka, za drugega lesena, a za tretjega mesena, enkrat za tardeče, drugič za tabele …. moda se pač spreminja 🙂

Sicer pa, kdo pravi, da je vse to res?! Morda sem za tipkovnico skriva le en star deda z bujno domišljijo, na spletni Picasi pobira fotografije ene nadebudne tete, ki živi v Pohjaslahtiju na Finskem, ob samotnih večerih pa napleta zgodbe in pripetije, ki jih spretno objavlja na tem blogu?

No, za tiste, ki pa veste, da sem res prava slovenska teta iz Podmolnika, ki resnično piše pripetije, ki se dogajajo v bližnji in daljni okolici naše vasi, pa le izhodišče za razmislek o tem, kako v svet gledajo moje oči in kaj v svetu polnem slik, zvokov in dogajanj, opazijo one. Vidijo pol prazen ali pol poln kozarec?

Pa recimo, da moje oči ta svet še vedno gledajo preko enako rožnatih očal, kot ste si jih pred kratkim kupili vi. Ste kdaj pomislili, da vam serviram le tisto, kar želim? Ne tisto, kar se resnično dogaja, ampak le tisto, kar BigBrother1 želi pokazati? Takole približno gre tole; pobelim dom na novo, posesam ves prah, stare steklenice piva pomečem v kontejner, vso kramo in darila sorodnikov pomečem v omare, nato pa fotografiram pod najboljšim zornim kotom in vam svojih klavrnih 20 kvadratov predstavim, kot prekrasno vilo velikanko? Strganih gat vam pa ja ne bom kazala?

Tole je navadno filozofiranje, kajne? Pa kaj ji je, si mislite tisti, ki ste z muko prišli do tukaj?! Res je, nimam kaj napisati, kajti v zadnjih nekaj tednov mi prav nič ne pomeni, če se je spet podražila solata, če banke ne dajejo posijil, ali če naši zaposleni še vedno zamujajo v službo. V misli so se mi prikradle pomembnejše in osebnejše stvari, ki pa jih ne želim postaviti v soj reflektorjev javnosti.

Enostavna in preprosta krb za zdravje, strahovi in razmišljanja o smiselnosti življenja, so v ozadje potisnila vse enostavne nesmisle, ki jih nikoli nisem skrivala za zaveso. A javna razprava o resničnih čustvih in strahovih, o resničnih solzah in eventuelni nesreči in težavah? O, to pa ne …. o tem pa na blogu razpravlja malokdo …. predvsem pa ne Saša.

Se vidimo, beremo ob naslednji malce manj morbidni zgodbi, a ne?

  1. no, ok, Gorazd Slak ali katerikoli stric iz POP TV-ja že []

Dan mrtvih je dan, ko proslavljamo ali objokujemo?

Dan narodnosti, dan osvobodilnega boja, dan reformacije, dan čarovnic, Prešernov dan, moj rojstni dan ….. pa naj bo še dan mrtvih, če ima že vsak živ in vsaka stvar in pojem svoj dan, čeprav še zdaj, ko sem skoraj zagotovo v drugi polovici svojega življenja, kakšna je logika, ki stoji za vsemi temi dnevi.

Enkrat proslavljamo, drugič se poslavljamo, enkrat nazdravljamo, drugič objokujemo?

Pri Prešernu baje proslavljamo dan, ko je umrl, čeprav ne vem zakaj ne bi raje proslavljali njegovega rojstva 3. decembra? December je itak zafuran mesec, ko nihče več ne dela in prav pripravno bi ga bilo začeti srati, piti in nazdravljati že na začetku meseca.

In potem imamo 31.oktobra dan reformacije. Me prav zanima koliko Slovencev sploh ve zakaj se v petek ni delalo. Hmja, nekaj s Trubarjem in prvo slovensko knjigo, kajne? Je Trubar napisal, zapisal, prepisal, natisnil ali kaj že, tistega daljnega 31. oktobra? No, ja saj je vseeno, le da imamo dovolj prostih dni, da se gnetemo po pokopališčih in urejamo svoje vrtičke in se tako 1. novembra ponosno in pokončno v svojih novih oblačilih sprehodimo vsaj trikrat do tistega vsaj enkrat letno popolno spedenanega groba svojega bližnjega ali pa do groba kakšne tete v sedmem kolenu.

Ja, tudi jaz imam (pravzaprav jih nimam več) bližnje, ki niso več med živimi. Poleg tašče in tasta, ki smo ga pokopali prav to leto, imam na ljubljanskih Žalah pokopano tudi svojo ljubljansko babi. Čeprav je od smrti moje babi minilo že skoraj 20 let, je spomin nanjo še vedno živ. In čeprav je od doma mojih staršev do njenega sedanjega bivališča le 5 minut hoda, je tam ne obiskujem pogosto. Nikoli je nisem. Tudi takoj po njeni smrti ne, četudi je bil spomin nanjo še zelo boleč in sem živela v neposredni bližini Žal. Ne vem, zakaj, a nikoli se nisem znala pogovarjati s kamnitimi spomeniki in gomilami zemlje prekritimi s peskom in nikoli nisem prav dobro razumela simbolike skrite za prižiganjem kičastih sveč v plastičnih barvastih ovojih.

Ljudi se spomnim drugače, ob vonju ribezovega soka se spomnim na dedka, ob dateljnih, ki jih ponuja krošnjar na tržnici, mi spomin uide k babici, ob toboganu, ki vodi v bazen, se mi utrne nasmešek, ko se spomnim radgonske babi, ki se je pri svojih 80-ih spuščala po njem, ob vonju sveže pečenega jabolčnega zavitka se spomnim tašče in ob glasnem športnem navijanju svojega sina, se obvezno spomnim tasta.

Le zakaj bi mi nekdo predpisal, da se moram vseh spomniti naenkrat, jim takrat natrpati na tone kičastih sveč, ki jih sploh ne morem več zložiti na grob in se ob pravih urah pokazati sosedom, da ne bi govorili, da je Saša spet pozabila na svoje bližnje?!