Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Italiani siamo gelosi

Da je ljubosumje nekaj povsem normalnega za Italijane, mi je razložil kolega iz naše italijanske pisarne, ko me je povprašal, kako kaj moj prenaša, ko se pogovarjam s kakšnim fletnim poslovnim partnerjem.

“To pa mora biti zapleteno in težko, glede na to, da sta zaposlena v istem podjetju, kajne?”

Zapleteno in težko?! Le zakaj?

“Ja, veš, mi Italijani smo itak ljubosumni že po naravi, poleg tega moja žena izgleda dobro … pa tudi rad jo imam, no …. torej je normalno, da sem ljubosumen, ni tako?”

Hmja, ne bi rekla.

Da ne boste mislili, da sem kakšna wunderfrau, ki ni nikoli ljubosumna, žena, ki miži, ko možu pred pranjem iz žepov vleče papirnate robčke, račune in ostale listke in ne trzne niti z očesom, ko se NJEN1 dec odločno predlogo pogovarja in se več kot očitno slini okrog prsate in dolgonoge blondinke, ki mu je prijazno postregla z navadnim kofetom, a on že petnajst minut z njo razglablja o pravi aromi ter videzu in postrežbi te iznenada zanj tako pomembne tekočine. Da ga ne sanjam, pa prava penca in prava skodelica! Se mi zdi, da deklinam s tako globokim dekoltejem res ni treba skrbeti za pravo količino pence na kavi!

No, a ker moj popije dve do tri kave na dan in če bi se grizla za vsak njegov poglobljeno intelektualni pogovor o kvalitetni postrežbi kave, bi mi primanjkovalo še več časa in blog bi pisala še bolj poredko, kot ga pišem zadnje čase.

Čisto resno; ljubosumje je lastnost, ki ne povzroča le zahrbtnega zasmehovanja kolegov in ni dokaz prave ljubezni, ampak je prava razdiralka in uničevalka dobrega partnerskega odnosa.

Bi moj kaj manj sekund gledal v globok dekolte prijazne natakarice, ki z izredno ljubeznijo2 pripravlja penco na njegovem kofetu, če bi jaz ob tem3 zaganjala vik in krik? V moji družbi že mogoče, a to pomeni le, da jaz res nikoli ne bi imela priložnosti izkusiti te izredno precizno pripravljene in postrežene kave2 … kar pa bi bila resna škoda, kajne?

*((za tiste, ki imajo IQ bolj blizu sobne temperature, bom v bodoče očitno morala dodajati opombe, da je komentar sarkastičen, saj res ne želim, da mi natakarice pljuvajo v kavo, šefi pa odpuščajo iz službe … ups, spet moj sarkazem 🙂 ))

Vse kar bi dosegla je laganje, izmikanje, sprenevedanje in več, tokrat bolj utemeljenih, razlogov za ljubosumje in tako še več nerganja in kreganja, še več izmikanja, še dodaten kup laži in v skrajnem primeru “pa-pa, midva se ne razumeva več”.

Sicer pa kar se mene tiče, je ljubosumje le druga beseda za lastninjenje. Ljubim te, dajem ti vse, moj si in ne delim te z nikomer! In ko (če) partner odide, te je izdal, ali kaj? Vse skupaj je le še kakšno stopnjo ali dve hujše od lastninjenja v poslu!

  1. poudarek je na svojini [↩]
  2. sarkazem [↩] [↩]
  3. no, ne ravno OB tem, ampak potem doma … [↩]
Objavljeno dne

Pravljica o deklici s tehnikalijami

Nekoč je živela deklica, ki je hodila vsak dan na delo, kjer je večino svojega časa preživela za računalnikom. V službi je imela eno stoječo mašinco, ki je prav lepo predla.

A ta deklica s tem ni bila zadovoljna, videla je druge fante in dekleta, ki so iz službe odhajali prej in si zaželela, da bi tudi ona odhajala domov ob dnevni svetlobi. A ker si je vseeno želela, da delo ne bi trpelo in ker se je dobro poznala in vedela, da noče izgubljati časa z razmišljanjem o tem, kaj vse bi bilo dobro shraniti na kakšen prenosni medij in si to prenesti na sinovo1 ravno tako lepo delujočo doma stoječo mašinco, je povprašala nekega fanta2 , ki se na mašince spozna, kaj ji je narediti.

Fant ji je uredil zadevice tako lepo, da se je doma vsakič, ko je uspela najmanjšega fanta zbrcati k učenju in sedenju pri resnih knjigah in je bila mašinca frej, mirno povezala z mašinco v firmi in delala, kot bi bila v pisarni.

A kaj, ko je mašinca doma že bolj počasi predla, deklica pa je videla, da drugi fantje in dekleta po svetu hodijo z mašincami, ki jih stisnejo pod pazduho in na njih delajo tudi, ko so na plaži, restavraciji ali na drugem koncu sveta. Pa je fanta, ki se spozna na mašince povprašala kaj ji je storiti in fant ji je svetoval nakup takšne ploščate mašince, ki jo bo tudi ona nosila pod pazduho. Juhu, doma je na počasni stoječi mašinci, tipkal le še najmanjši član družine, dekle in fant s katerim se je nekoč poročila pa sta oba klikala po svojih novih ploščatih podpazdušnicah.

A tako je nekega lepega pomladnega – ali pa jesenskega -.saj je konec koncev vseeno, kajne – no, takrat je domača mašinca, ki se sicer nahaja v sobi, do katere se pride le po hudo napornem sopihanju po zavitih stopnicah, začela presti vse bolj počasi – celo cviliti in sopihati je začela in na koncu v nekaterih primerih celo popolnoma izdihnila. Ja, ja, jasno, čas je za novo mašinco in ker fantek postaja vse večji, ker je itak najbolj zlati fantek, ker obožuje Jabolka, ker so stopnice res strašansko naporna stvar in ker resnično večino dneva fantek preživi pri svoji babici, ki živi na drugem koncu gozda, je padla odločitev, da tudi fantek dobi takšno podpazdušno mašinco in to ne kar eno -ampak takšno lepo, tanko, belo –

Ker ta mašinca ni potrebovala povezave s firmo in tako tudi ne uslug fanta, ki ne mara Jabolk, smo našemu fantiču, nabavili lepo belo podpazdušno ploščato jabolko. Waw, kako lepo! Presenečenje! Darilo za rojstni dan in še nagrada za lep učni uspeh skupaj!

A kaj, ko ta lepa bela jaboljčna podpazdušna mašinca nima možnosti igranja igric. Saj ne, da je to poglavitnega pomena, a takrat, ko bi .. čeprav le 1x mesečno, je to majhnemu fantu povzročilo hud stres.  No, stres je doživljalo dekle, ker je poslušalo jok in stok –

In ker je podpazdušna nezanimiva in niti slučajno ne jabolčna mašinca tele naše deklice počasi postajala stara – ja, ja, ravno kakšen mesec po nabavi lepe bele jabolčne podpazdušne mašinice – je dekle prišlo na idejo, da bi tole staro dekličino spravili v promet tja, kjer se jo bi uporabljalo le 1x tedensko in se na njej predvajala le kakšna kratka zgodbica v slikah, deklica pa bi si kupila novo mašinco?

A kaj ko je ta NOVA dekličina mašinca, ki ni bila jabolčna, omogočala tudi igranje kakšnih igric! In ta mašinca je imela povrh vsega še eno napakico -. prišla je v paketu s programom, ki se ga ni dalo povezati s podatki v firmi. Grrrr! Zakaj ji strici, kjer je kupila mašinco tega niso povedali? Ja, ja, zato ker ni vprašala! Tako, kot ni pri jabolčni vprašala o igricah -.

No, v njeno obrambo naj se pove, da je deklica sicer zelo zgovorna in je vsekakor razložila, da bo jabolčna mašinca namenjena 12 letnemu fantu in da bo tista druga nejabolčna mašinca uporabljena v službene namene in se jo bo uporabljalo tako in tako in še tako -.

No in je deklica razmišljala3 in ker ji je bila jabolčna mašinca všeč, ker je tako lepe bele barve in se tisti jabolček tako lepo sveti – pa povrh vsega deklica res ne mara čakanja v vrsti – niti 1 minuto, preden se konča igrico in se zada nasprotniku še zadnji zmagovalni gol – in itak je bilo potrebno kupiti program, ki je kao profesionalni oz. poslovni in bo omogočal povezovanje s firmo -. tako, da je deklica sklenila narediti kupčijo kar znotraj svojega doma. Sklenila je svojo mašinico menjati z lepim tajabolčnim ter v tazaresni kompjuterski trgovini kupiti še tista okna, ki delajo vse to, kar se prej ni dalo. Okna je treba baje, kupiti, ne glede na to, da jabolčki in okna ne pašejo najbolj skupaj – a je tisti fant, ki se spozna na mašince, a ve nekaj le o tistih mašincah, ki delajo z okni, rekel, da se jabolčk on ne dotika.

Pa je lepa jabolčna mašinca dobila okenca. Joj, prejoj! Deklica tudi spala ni več mirno. Jabolčna podpazdušna mašinca je bila sicer prelepa, a z okenci ni marala delati. No, morda pa ni bila težava v tem in je bil izvirni greh skrit čisto v drugi luknji – a saj je vseeno -. dva meseca resnih težav in tegob, potem pa se se je odločila za totalen štrajk in počepnila. Puf ! Tipkam se je zmešalo -. norele in tipkale so same od sebe, na koncu pa škripnile popolnoma. Stvar je bila še toliko bolj grozna, saj je deklica takrat izgubila tudi vse podatke.

Ko se je prejšnjo jesen jabolčna podpazdušna mašinca vrnila iz servisa, je deklica ni hotela več imeti. Tudi okenc ni več nalagala nanjo. Spet je naredila zamenjavo in si vzela pravico, da si lasti sicer malce gršo a močnejšo, hitrejšo in bolj delujočo mašinco.

Na jabolčni sedaj šiba samo jabolčni program, igric se ne da igrati, a kaj ko ob grenkih izkušnjah ljudje sprejemamo vse žive kompromise.

Deklica je na nejabolčno podpazdušno mašinico naložila okenski profesionalni program, fant, ki se spozna na vse razen jabolčne mašine, je zrihtal, da stvar deluje in živeli so srečno do konca svojih dni, a ne?

Japajade!

Minila je zima, prišla je pomlad in moja nejabolčna podpazdušna mašinca, je začela nagajati. Saj ne vem, kdaj in kako in zakaj, a nekega dne je deklica le ugotovila, da le ni težava v ploščkih, ki jih vtika v mašinco in da se morda ne prikažejo slikice, ker je nekaj narobe z mašinco.

Mašinco je dekle odneslo k fantom, ki se na to spoznajo – no, tisti, ki so mašinco prodali in tisti, ki bi lahko zadevo uredili še brez plačila, saj še ni minilo toliko časa, ko se takšne mašince samo še v smetnjak meče. Ja, ja – so rabili nekaj dni za šnofanje in raziskovanje končno ugotovili, da bo treba mašinco poslati na pot v drugo državo. Bodo zamenjali tisto  stvarco, kamor se vtika ploščke, deklici ne bo treba nič plačati, ampak bo pa nekaj  dni brez mašince.

A kaj ko deklica rabi mašinco -. brez nje ne more delati, ne more pisati po teh straneh, ne more -. nič, res čisto, čisto nič. Poleg tega je deklica vedela, da se vse bolj približuje 11.september4, ko prihaja vrhunec celoletnih priprav in dela, ko bo morala skrbati za 1300 stricev in tet, ki pridejo iz daljnih dežel in bodo v Portorožu teden dni jedli, pili, spali in poslušali druge strice. Do takrat si deklica ne more privoščiti niti 2 dni odmora in ločenosti od te moderne škatlice.

Pa je deklica spet razmišljala. Jabolčka noče. Pa jabolček je sedaj itak v varnih in zadovoljnih rokah tamalega fanta. Tista prastara mašinca, ki je bila nekoč dekličina in so se le kdaj pa kdaj kazale slikice na njej, je odšla v večni mir in pokoj. Nujno bi morali nabaviti novo mašinco.

Hmja?! In kaj če delica kupi novo mašinco, jo usposobi, svojo “staro” s pokvarjenim ploščkom pošlje na kratkek izlet v tujo deželo in ko se vrne nazaj, jo postavi tja, kjer bo v uporabi 1x tedensko za kazanje slikic.

Kaj ni deklica bistra?

Japajade!

Deklica gre v tazaresno kompjutersko trgovino. Tja, kjer je bila že parkrat s svojo tam kupljeno nejabolčno podpazdušno malce pokvarjeno mašinco. Tam kjer že dobro vejo kaj počne, s čim se ukvarja, kaj jo jezi in tam povpraša fante, ki se na mašince spoznajo, kaj ji je narediti.

Fantje prijazni in uslužni ji pokažejo novo, lepo, sijočo mašinco in deklica se odloči in jo kupi.

Ej, še sreča, da deklica ve, da življenje ni potica in se odloči, da svojo prejšnjo malce pokvarjeno mašinco še malce obdrži.

Deklica vsega ne zna sama urediti in za nekaj povezav z drugimi podobnimi mašincami potrebuje še nekega fanta, ki se na mašince spozna -. tistega, ki jabolčkov ne mara – se ga še spomnite (?) – a ker je poletje, je fant na morju. Deklica je malce nemirna in nepotrpežljiva, a končno le pričaka dan, ko bo vse lepo in prav.

Fant pa ji razodene strašno resnico, da te mašince ni mogoče povezati, saj ima takšna okenca, ki tega ne pustijo.

?##!!&( in še ĐĆ%&ĆĆ -.. res z mehkim!! –

Fantje v tapravi trgovini razlagajo, da niso vedeli, da deklica ni povedala -. da, da – A deklica rada piše, zato ima napisano kaj je povedala in česa fantje niso slišali – a ji to ne pomaga veliko – treba je seči v tošelj s srebrniki in jih še nekaj odšteti, predvsem pa na mašinco naložiti nova okenca, ki pobrišejo vse, kar je deklica prejšnji dan vneto in pridno nalagala na mašinco.

In pride fant, ki zna povezati mašince skupaj in končno se naseli mir v dolini naši?? Si mislite, kaj?!

Japajade!

Mašinca prede, a se ji vsak dan zazdi, da deklica hoče preveč od nje in se odloči, da se bo ustavila. Ne naprej, ne nazaj -. deklica piha, brunda – ja, ja tudi tiste z mehkim ć in Ä‘ kdaj uporabi5, sprašuje fante, ki se na to spoznajo, a fantje takšnih deklic ne jemljejo resno in tako je prišel dan, ko mašinca krepne. Puf, dekličina 2 tedna mlada mašinca, je pokleknila.

?#$#!!&( in še ĐĆ%&ćĆ€$!!*

Gre deklica nazaj k tistim fantom .. se ve katerim, kajne? Brunda in jamra in prosi naj se vse hitro popravi – zraven pa pokaže kako uboge tipke ima ta lepa sijoča gladka mašinca. Po 1 tednu uporabe so narisani znakci za takšne črke, ki jih uporabljajo deklice in fanti v tej deželi, skoraj čisto izginili.

2 dni čaka, nihče ne pokliče, kliče ona – mašinca je popravljena. Vesela jo dene pod pazduho, povpraša fante kje je tičal vrag, a kaj pravega ji fantje niti ne povedo – jah, kdo pa se o teh stvareh pogovarja s svetlolasimi deklicami?! Tipke pa – hmja – niso računali .. ja, bo treba tudi to mašinco nekam na izlet peljati. 5 dni obljubljenih dni, najbrž pomeni 7, morda 9 realnih? Oh, joj – september je tukaj, 11. pred vrati, mašinco deklica potrebuje -. ma, koga bi v tem času skrbelo še graviranje tipk –

In deklica dela in dela – v službi, doma, na vrtu, kavču, podnevi, ponoči – Mašinca prede, a spet štrajka. Joj, prejoj, si misli deklica in upa, da bo zdržala. A mašinca ni takšnih misli. Petek 5.9. .. puf!

?#$#!!&( in še ĐĆ%&ćĆ€$!!*

Deklica odnese mašinco k istim fantom. Malce že piha, a še vedno ohrani nasmešek in verjame v dobro.

Fantje obljubijo, da bodo dali vse od sebe, da se mašinca popravi. Vse od sebe? Deklica ni vedela, da to pomeni kavč pod rit, pivo v levo roko, daljinec v desno??!

“Vseodsebe” se je dogajalo ves ponedeljek, torek, v sredo pa deklica s solzami na robu oči pride k njim in jih prosi za pomoč.

Disk je šel, končno nekdo pove deklici, ki sicer ne ve kaj naj to pomeni. Bo dobila mašinco še isti dan, kajti naslednji dan je 11.september?

Mašinca je popravljena in dan pred odhodom na pot, ob 7h zvečer na poti v roke njene presrečne lastnice.

Jah, bomo videli, je rekel slep!

  1. ja, ok, deklica je bila pač malo večja ;) [↩]
  2. no, tudi ta je bil že malce večji in malce manj gostih las [↩]
  3. saj vem, da preveč razmišljanja škodi [↩]
  4. uf, šele sedaj vidi simboličnost [↩]
  5. ampak bolj zase [↩]
Objavljeno dne

Grdi, lepi, slabi, dobri

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Ekipa, ki dela z mano vsak dan, je sicer nekaj, kar bi lahko rekla, da je “križ”, ki sem si ga tako ali tako naložila sama. Å la sem tudi skozi burna obdobja, izgubila nekaj dobrih in manj dobrih ljudi, izgubila prijateljico, se na težak način naučila nekaj lekcij iz odnosov z ljudmi in prišla do ekipe, ki me obkroža danes, ki je odlična in je tudi eden od razlogov, zakaj ljubim svoje delo.

Stranke, ki jih v našem poslu niti ne morem imenovati stranke …. to so sicer naši kupci, a tudi partnerji, kolegi, včasih morda tudi “nadrejeni”, so posebne. V teh letih smo z nekaterimi izoblikovali odnos, ki ni primerljiv z odnosom dobavitelj-kupec v prav nobeni branži. Kljub stereotipom in predsodkom marsikoga, ki sveta mrežnega marketinga ne pozna dovolj dobro, oz. prav zaradi njih, bom vedno znova vse bolj glasno oporekala in vpila, da so prav ti ljudje izredno prijazni in odprti in čisto drugačni od predstav “zunanjega sveta”.

Posplošujem? Ja, res je. VEČINA jih je prijaznih in dobrih, so pa izjeme, ki potrjujejo pravilo, tudi v tem poslu.

Ravno v teh dneh, ko v Portorožu skrbimo za nemoten potek zahtevnega seminarja, sem izvedela za novico, ki me je potrla. Po netu je zakrožil moj sarkastičen stavek, ki je bil vzet iz konteksta. Dopuščam možnost, da iz pisane besede težko izluščiš pravi pomen vseh mojih besed, a bolj ko berem moj pred mesecem zapisan prispevek, manj mi je jasno, kaj je nekoga navedlo, da ta stavek1 razpošlje okrog brez mojega dodanega zapisa spredaj2 in zadaj3.

Seveda je moj stavek opremljen s komentarjem “prijazneža”, da s tem blatim dobro ime distributerjih mrežnega marketinga in da takšnim, ki razmišljajo tako, ni mesta v našem podjetju.

Če zapišem, da bi v primeru, da bi bila danes še samska, svojega potencialnega moža iskala in lovila z lasom po mestu in če pozabim besedi obupanci dodati narekovaje4, naj bi blatila dobro ime distributerjev MLM-ja? In kdo od njih lovi partnerje z lasom? Je sploh mogoče, da nekdo misli, da je to resen zapis mojega stališča?! In če takoj zatem dodam “Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!”, zgoraj v kategorijo pripnem “ironično”, “jezna sem” in se pred tem spotaknem ob omejene predsodke ljudi o ljudeh, ki se ukvarjajo z neobičajnimi ali neprivlačnimi ali nepriljubljenimi poklici, je res težko razbrati, da sem bila jezna in ironična na podobna posplošujoča razmišljanja?!

Morda, morda … ajde, poskušam razumeti, da nekateri pač ne slišijo tistega, kar sem poskušala povedati, a vendar, če si nekdo vzame še toliko časa in prebere moje komentarje in ves zapis, si lahko predstavljam le, da NOČE slišati tistega, kar sem želela povedati in da IÅ ČE in je končno NAÅ EL stavek, ki ga lahko vzame iz konteksta, nalima na zastavo in z njo pogumno vihra naokoli. Ali pa jaz česa ne razumem?!

Sicer pa, grdi znajo biti res grdi in najhuje je, ker znajo to isto vajo znova in znova ponavljati in sreča je, da je v tem poslu še vedno lepih in dobrih toliko več, da kljub grenkemu občutku, moje razočaranje kmalu premagajo.

No, ne še … danes še boli … ampak bo že bolje. Verjamem, da bo.

  1. Å e sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. [↩]
  2. Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” [↩]
  3. In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš! ;) [↩]
  4. ja, to priznam, da bi se opupanci slišali bistevno bolj sarkastični, če bi besedo zapisala tako [↩]
Objavljeno dne

Preobremenjenost

Preobremenjenost je stanje duha in ne situacije.

A sem pametna, k’ne?

Prejšnji teden sem bila psihično res precej pri tleh … kr neki … obupavala sem nad zadevami, ki so drugače enostavno premagljive, s kratkim “Bu!” sem bila že na robu joka, odhod v službo je bil eden težjih jutranjih korakov, zvečer sem apatično obsedela na kavču in sebi ter družini postavljala najbolj nemogoča in neverjetna filozofska vprašanja.

Mi je resnično bilo hudo in težko? Ah, pajade … Hudo je družini Marka, fanta ki je pred par leti delal pri nas, kot študent, se kasneje nekje zaposlil, se zelo mlad poročil in si pred manj kot dvema letoma ustvaril družino, hčerkico je imel pri svojih rosnih 20 in nekaj. Konec avgusta je umrl. To je hudo! Ne pa moje težave!

A vseeno, takrat, ko si na tleh ne pomaga logično analiziranje in filozofiranje o tem, kaj so prave težave in kdaj je razlog moje tečnobe le pik komarja na moji levi ritnici.

Ko sem se prejšni konec tedna že počasi pobirala, sem ob reševanju točke po točko, razmišljala tudi o tem, da se v podobno situacijo ne bom več spravila. Temu je potrebno narediti konec, od sedaj naprej sem pametnejša, živela bom bolj umirjeno, se sprehajala po gozdu, poslušala ptičje petje, hodila spat ob 9h, zjutraj vstajala zgodaj in pred resnimi izzivi odtekla nekaj kilometrov, si vsak dan privoščila mirno obdobje za kosilce, prečrtala iz svojega seznama vsaj 20% opravil, ki niso najbolj nujna …. Japajade!

Pa sem, pa sem … res sem! Vikend je bil nestresen. Čisto. Å e na piknik, kamor sem si sicer zelo želela, nisem šla, ker bi to spet pomenilo usklajevanje, dostavljanje nekoga na en konec, tekanje na drug, na hitro kisskiss in lepovasjevideti ter že ajmonaprej. Ne, tega jaz po novem ne počnem …. živim mirno in tak ritem bom uvedla na vsa področja svojega življenja.

No, pa se danes zbudim iz pravljice.

Ena večjih frustracij, ki me je popolnoma ohromila je bila pika na i, ko se mi je sesul računalnik. Računalnik je nekaj, kar me frustrira že od … od … od, ma ne vem …. takole je bilo .…

In povem vam, če vas poleg tega daje še vse tole in imate v službi pred nosom projekt, ki ste ga pripravljali vse leto, ko ves teden v Portorožu gostite 1300 ljudi iz 14 različnih držav, zanje organizirate spanje, zabavo, večerje, seminarje, istočasne simultane prevode ….. zraven poskrbite, da imate ob pravem času na pravem mestu še par vročih knjig in CD-jev, ki jih boste prodali, no potem, ne pomaga prav nobeno filozofiranje o pomiritvi.

Objavljeno dne

Rob zvezka

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

In eto, spet je tukaj moj “priljubljeni” mesec september in že sedaj vem, kakšni meseci sledijo, kako se bom počutila decembra in kako se v bo v januarju stvar končno začela iz popolne katastrofe, obremenjenosti in včasih že depresije, začela obračati na bolje. Vsak mesec bom v lica dobivala malce več barve, v maju že zlezla iz krize, se veselila poletnih mesecev, ko odidemo na dopust in se končno razbremenim nalog in obveznosti povezanih z šolskim letom … potem pa avgust, ko se stvari začnejo ponovno nabirati …. in tako spet jovo na novo.

Pri nas poslovno sicer ne čutimo počitnic in zatišja, tudi v juliju in avgustu se tempo dela ne zmanjša, a na osebnem nivoju se mi utrip dneva vseeno spremeni. Čas, ki ga med letom posvečam sinu, njegovemu šolanju, prevažanju v šolo, spodbujanju k učenju, raznim “pogovorom”1 in razne konjičke, se med šolskimi počitnicami sprosti in naenkrat diham z vsemi pljuči. Zjutraj ni stresa, oblečem se v miru, Jako pustim spati, sama mirno poberem svoje stvari, ki jih potrebujem preko dneva in se miiiiiirno odpeljem proti pisarni. Popoldne je dan daljši, privoščim si lahko celo kakšen skok na Å marno ali pa preprosto uživam v sprehodu po Ljubljani v družbi moža in sina. Vmes si pametno razdelim še obdobja dopustovanja in poleg tega pametno izkoristim tudi čas, ko sicer hodim na delo, a je naš Jaka na počitnicah pri kakšnih tetah, stricih ali babicah in so sproščujoči in mirni celo večeri v dvoje.

A ker sem tip človeka, ki ne more uživati v preveč praznem “zvezku”, si tudi takšne sproščujoče poletne dni, kaj kmalu popolnim z akcijo in delom in če nič drugače tudi miren občasni izlet na Å marno počasi postaja nekaj, kar bi lahko počela vsak dan in kljub vztrajnemu krajšanju dneva in vse več delovnim nalogam, poskušam tudi ta preprost sproščujoči trenutek vrinti v vsako luk prosti termin.

In tako smo spet v starih znanih “tirih”. Pred nekaj več kot tednom dni smo še poležavali na peščenih plažah Lignana, nabirali kondicijo z jutranjim tekom, si privoščili vsaj 2 pravi italijanski kavici na dan ob dolgem in brezčasnem sedenju in početju velikeganičesar, danes pa se izgubljam v kupih neodprtih in neprebranih mailov, občutkom nemoči, neažurnosti in nesposobnosti obvladovanja dela, sebe in družine.

Pred nami je velik projekt na katerega se pripravljamo počasi že skozi celo leto. V Portorožu organiziramo enotedenski dogodek, ki gosti 1300 gostov iz različnih držav Evrope (predvsem dežel zahodne Evrope). Govori, prevodi v 14 različnih jezikov, večerje, prodaja knjig in CD-jev, zabavne prireditve, namestitve, oder, ognjemet, prevozi, pomoč pri pridobivanju viz za obiskovalce določenih držav …. vse skupaj se iz dneva v dan približuje s hitrejšim tempom, vedno več težav, izzivov, prestavljanj letov, menjave sob, težav z vizami (jah, Ukrajince in Turke nekako ne spustijo brez 200 garantnih pisem, 300 klicev in pošiljanj dokumentov sem in tja).

Ob tem sem si na glavo naprtila še projekt, ki ga želim peljati preko našega najmlajšega podjetja, kjer želimo tržiti izjemno knjigo, ki jo je napisal moj dragi prijatelj in izjemna oseba, knjigo, ki je drugačna, knjigo iz katere se bo razvilo še mrasikaj zanimivega. Knjigo želimo plasirati še letos … pred koncem leta, ker je to čas, ki je pravi za nakup takšnih knjig, ki jih podariš poslovnim partnerjem ali prijateljem.

Začenja se novo šolsko leto in kot mama, ki ji je ta del “zvezka” največja prioriteta, imam s tem povezanim milijon in sto tisoč obveznosti. Oviti je treba vse zvezke in knjige. To počnem že od nekdaj. Melanholično in ustvarjalno. Najprej v časopisni papir … vse … zvezke, delovne zvezke, učbenike, beležke … vse, vse … nato preko tega pasove barvnega papirja, da se na oko vidi kaj je matematika, kaj slovenščina. Matematika je pač rumena, slovenščina modra itd. Preko tega pride nalepka z imenom in razredom, nato pa še sijoč prozoren ovitek.

Začenjajo se tudi sestanki na šolah. Itak sem v vseh odborih …. just name them. Sploh ne vem, kako sem se vpletla v vse to; predstavnik staršev razreda, pa svet šole, pa projekt vrednote in še šolski sklad …. če pa med letom še kaj prileti pa bom po neki skriti formuli itak spet nekako padla vmes. Sem se poskušala izmotati iz te klobase pa mi ni uspelo. So me ostali člani spet prepričali, da bom te dve ubogi leti do konca Jakovega šolanja na tej šoli, paja še ostala. OK, naj bo … saj imajo deloma prav. 🙁

Z novim šolskim letom pride tudi poklic mama-taxi. Jah, žal živimo na vasi. Ko pojejo ptički in se ponoči vidi zvezdnato nebo, je življenje na obrobju Ljubljane krasno, a ko prevažaš otroka amotamo, ker je avtobusna postaja žblj avtobusa 2km stran od doma, takrat pa preklinjaš vse ptičke, zvezdice, tenis in osnovno šolo. In vse bi bilo še nekako znosno, če ne bi naš nadebudnež užival v tenisu. Treningi tenisa so seveda na povsem tretjem2 koncu Ljubljane, povezanim z vsemi ostalimi na prav nemogoč način (vsaj 2x prestopanje avtobusa in malo morje hoje). Ja, ja, saj se da tudi tako, vendar pri urniku, ki ga ima ta generacija, se pač ne da zapravljati časa z vožnjo po mestu, zato je še vedno najbolje, da se organiziramo tako, da ga eden od naju dostavlja, drugi pobira, vmes pa opravimo še kakšne nakupe pri našem največjem najboljšem sosedu.

Jah, še ena funkcija me čaka te dni. Jaka ima rojstni dan. Rojstni dan našega sina je datum, ki ne gre nezapažen mimo nas. Spet bova žal ravno na ta dan v Portorožu in spet bova ravno na te dni delala. A vendar bomo to takoj po vrnitvi nadomestili s polno paro. Žal darilo ne pride kar tako mimogrede po pošti, o tem je treba razmisliti, si vzeti čas, ga izbrati, kupiti in izbrano zaviti.

Poleg tega sem zadnje čase še ponosni član Rotary cluba Zg. Brnik, kjer sem si nakopala novo obveznost – skrb za spletne strani3 predvsem pa se veselo in kolikor toliko redno udeležujem tedenskih srečanj.

Razmišljam o šolanju, ki si ga rada privoščim med letom za urjenje možganskih mišic in se resneje spogledujem z idejo o učenju ruščine ali pa konkretnejšemu šolanju na IEDC Bled, a zaenkrat res ne vem v kateri “rob zvezka” lahko to sploh še natlačim, medtem ko postajam povsem depresivna, ko se mi sredi najbolj naložene mize in kupa neodprte pošte, sesuje računalnik.

Stvari se še malce bolj nakopičijo, ker je treba računalnik pustiti na servisu, globoko vdihniti in početi kaj drugega, kot misliti na 200+ neodprte in neodgovorjene pošte, ki se z vsakim dodatnim dnem poveča za najmanj 50 novih sporočil.

Računalnik je spet v mojih rokah, zadnji petek je bil dolg, saj sem si zadala cilj, da me postelja vidi šele, ko odgovorim na zadnjo neodprto sporočilo, a danes se je tehnika spet zarotila proti meni. Morda pa imam v inboxu res preveč pošte ….. bo treba počistiti, sortirati, urejati … Kljub dolgemu petku, imam danes spet novih nekaj 200 sporočil, Portorož se vedno bolj približuje, težav je vedno več, darila za Jako še nimam, šola se je začela, zvezki še niso oviti, spletnih strani se še nisem lotila, blog sameva, drugih blogerskih prijateljev ne spremljam več, kavice s prijatelji sem zaenkrat prestavila na nedoločeno prihodnost, ruščina bo najbrž še čakala….

Vem, točno vem kaj me čaka. Sem že bila tam. 🙁 Občutek nemoči, padec energije, stopnjevanje vse tja do decembra, zanemarjanje prijateljev, zanemarjanje sebe … ja, ja, tudi kilogrami se začnejo nabirati v tem obdobju. Ko pa pride Božiček mi vedno prinese odrešitev: Konec leta … je kar je … začnimo znova!

  1. saj veste uno, ko se je treba s sinom usesti tako, da se POGOVARJATA o tem, kar je TREBA in ne o tem, kar se HOČE [↩]
  2. šolo ima na enem koncu, stanujemo na drugem, treningi pa čisto drugje [↩]
  3. no, zaenkrat se teh zadev še nisem lotila in jih pustila na čakanju do konca Portoroških obveznosti [↩]