Nekoč je živela deklica, ki je hodila vsak dan na delo, kjer je večino svojega časa preživela za računalnikom. V službi je imela eno stoječo mašinco, ki je prav lepo predla.
A ta deklica s tem ni bila zadovoljna, videla je druge fante in dekleta, ki so iz službe odhajali prej in si zaželela, da bi tudi ona odhajala domov ob dnevni svetlobi. A ker si je vseeno želela, da delo ne bi trpelo in ker se je dobro poznala in vedela, da noče izgubljati časa z razmišljanjem o tem, kaj vse bi bilo dobro shraniti na kakšen prenosni medij in si to prenesti na sinovo1 ravno tako lepo delujočo doma stoječo mašinco, je povprašala nekega fanta2 , ki se na mašince spozna, kaj ji je narediti.
Fant ji je uredil zadevice tako lepo, da se je doma vsakič, ko je uspela najmanjšega fanta zbrcati k učenju in sedenju pri resnih knjigah in je bila mašinca frej, mirno povezala z mašinco v firmi in delala, kot bi bila v pisarni.
A kaj, ko je mašinca doma že bolj počasi predla, deklica pa je videla, da drugi fantje in dekleta po svetu hodijo z mašincami, ki jih stisnejo pod pazduho in na njih delajo tudi, ko so na plaži, restavraciji ali na drugem koncu sveta. Pa je fanta, ki se spozna na mašince povprašala kaj ji je storiti in fant ji je svetoval nakup takšne ploščate mašince, ki jo bo tudi ona nosila pod pazduho. Juhu, doma je na počasni stoječi mašinci, tipkal le še najmanjši član družine, dekle in fant s katerim se je nekoč poročila pa sta oba klikala po svojih novih ploščatih podpazdušnicah.
A tako je nekega lepega pomladnega – ali pa jesenskega -.saj je konec koncev vseeno, kajne – no, takrat je domača mašinca, ki se sicer nahaja v sobi, do katere se pride le po hudo napornem sopihanju po zavitih stopnicah, začela presti vse bolj počasi – celo cviliti in sopihati je začela in na koncu v nekaterih primerih celo popolnoma izdihnila. Ja, ja, jasno, čas je za novo mašinco in ker fantek postaja vse večji, ker je itak najbolj zlati fantek, ker obožuje Jabolka, ker so stopnice res strašansko naporna stvar in ker resnično večino dneva fantek preživi pri svoji babici, ki živi na drugem koncu gozda, je padla odločitev, da tudi fantek dobi takšno podpazdušno mašinco in to ne kar eno -ampak takšno lepo, tanko, belo –
Ker ta mašinca ni potrebovala povezave s firmo in tako tudi ne uslug fanta, ki ne mara Jabolk, smo našemu fantiču, nabavili lepo belo podpazdušno ploščato jabolko. Waw, kako lepo! Presenečenje! Darilo za rojstni dan in še nagrada za lep učni uspeh skupaj!
A kaj, ko ta lepa bela jaboljčna podpazdušna mašinca nima možnosti igranja igric. Saj ne, da je to poglavitnega pomena, a takrat, ko bi .. čeprav le 1x mesečno, je to majhnemu fantu povzročilo hud stres. No, stres je doživljalo dekle, ker je poslušalo jok in stok –
In ker je podpazdušna nezanimiva in niti slučajno ne jabolčna mašinca tele naše deklice počasi postajala stara – ja, ja, ravno kakšen mesec po nabavi lepe bele jabolčne podpazdušne mašinice – je dekle prišlo na idejo, da bi tole staro dekličino spravili v promet tja, kjer se jo bi uporabljalo le 1x tedensko in se na njej predvajala le kakšna kratka zgodbica v slikah, deklica pa bi si kupila novo mašinco?
A kaj ko je ta NOVA dekličina mašinca, ki ni bila jabolčna, omogočala tudi igranje kakšnih igric! In ta mašinca je imela povrh vsega še eno napakico -. prišla je v paketu s programom, ki se ga ni dalo povezati s podatki v firmi. Grrrr! Zakaj ji strici, kjer je kupila mašinco tega niso povedali? Ja, ja, zato ker ni vprašala! Tako, kot ni pri jabolčni vprašala o igricah -.
No, v njeno obrambo naj se pove, da je deklica sicer zelo zgovorna in je vsekakor razložila, da bo jabolčna mašinca namenjena 12 letnemu fantu in da bo tista druga nejabolčna mašinca uporabljena v službene namene in se jo bo uporabljalo tako in tako in še tako -.
No in je deklica razmišljala3 in ker ji je bila jabolčna mašinca všeč, ker je tako lepe bele barve in se tisti jabolček tako lepo sveti – pa povrh vsega deklica res ne mara čakanja v vrsti – niti 1 minuto, preden se konča igrico in se zada nasprotniku še zadnji zmagovalni gol – in itak je bilo potrebno kupiti program, ki je kao profesionalni oz. poslovni in bo omogočal povezovanje s firmo -. tako, da je deklica sklenila narediti kupčijo kar znotraj svojega doma. Sklenila je svojo mašinico menjati z lepim tajabolčnim ter v tazaresni kompjuterski trgovini kupiti še tista okna, ki delajo vse to, kar se prej ni dalo. Okna je treba baje, kupiti, ne glede na to, da jabolčki in okna ne pašejo najbolj skupaj – a je tisti fant, ki se spozna na mašince, a ve nekaj le o tistih mašincah, ki delajo z okni, rekel, da se jabolčk on ne dotika.
Pa je lepa jabolčna mašinca dobila okenca. Joj, prejoj! Deklica tudi spala ni več mirno. Jabolčna podpazdušna mašinca je bila sicer prelepa, a z okenci ni marala delati. No, morda pa ni bila težava v tem in je bil izvirni greh skrit čisto v drugi luknji – a saj je vseeno -. dva meseca resnih težav in tegob, potem pa se se je odločila za totalen štrajk in počepnila. Puf ! Tipkam se je zmešalo -. norele in tipkale so same od sebe, na koncu pa škripnile popolnoma. Stvar je bila še toliko bolj grozna, saj je deklica takrat izgubila tudi vse podatke.
Ko se je prejšnjo jesen jabolčna podpazdušna mašinca vrnila iz servisa, je deklica ni hotela več imeti. Tudi okenc ni več nalagala nanjo. Spet je naredila zamenjavo in si vzela pravico, da si lasti sicer malce gršo a močnejšo, hitrejšo in bolj delujočo mašinco.
Na jabolčni sedaj šiba samo jabolčni program, igric se ne da igrati, a kaj ko ob grenkih izkušnjah ljudje sprejemamo vse žive kompromise.
Deklica je na nejabolčno podpazdušno mašinico naložila okenski profesionalni program, fant, ki se spozna na vse razen jabolčne mašine, je zrihtal, da stvar deluje in živeli so srečno do konca svojih dni, a ne?
Japajade!
Minila je zima, prišla je pomlad in moja nejabolčna podpazdušna mašinca, je začela nagajati. Saj ne vem, kdaj in kako in zakaj, a nekega dne je deklica le ugotovila, da le ni težava v ploščkih, ki jih vtika v mašinco in da se morda ne prikažejo slikice, ker je nekaj narobe z mašinco.
Mašinco je dekle odneslo k fantom, ki se na to spoznajo – no, tisti, ki so mašinco prodali in tisti, ki bi lahko zadevo uredili še brez plačila, saj še ni minilo toliko časa, ko se takšne mašince samo še v smetnjak meče. Ja, ja – so rabili nekaj dni za šnofanje in raziskovanje končno ugotovili, da bo treba mašinco poslati na pot v drugo državo. Bodo zamenjali tisto stvarco, kamor se vtika ploščke, deklici ne bo treba nič plačati, ampak bo pa nekaj dni brez mašince.
A kaj ko deklica rabi mašinco -. brez nje ne more delati, ne more pisati po teh straneh, ne more -. nič, res čisto, čisto nič. Poleg tega je deklica vedela, da se vse bolj približuje 11.september4, ko prihaja vrhunec celoletnih priprav in dela, ko bo morala skrbati za 1300 stricev in tet, ki pridejo iz daljnih dežel in bodo v Portorožu teden dni jedli, pili, spali in poslušali druge strice. Do takrat si deklica ne more privoščiti niti 2 dni odmora in ločenosti od te moderne škatlice.
Pa je deklica spet razmišljala. Jabolčka noče. Pa jabolček je sedaj itak v varnih in zadovoljnih rokah tamalega fanta. Tista prastara mašinca, ki je bila nekoč dekličina in so se le kdaj pa kdaj kazale slikice na njej, je odšla v večni mir in pokoj. Nujno bi morali nabaviti novo mašinco.
Hmja?! In kaj če delica kupi novo mašinco, jo usposobi, svojo “staro” s pokvarjenim ploščkom pošlje na kratkek izlet v tujo deželo in ko se vrne nazaj, jo postavi tja, kjer bo v uporabi 1x tedensko za kazanje slikic.
Kaj ni deklica bistra?
Japajade!
Deklica gre v tazaresno kompjutersko trgovino. Tja, kjer je bila že parkrat s svojo tam kupljeno nejabolčno podpazdušno malce pokvarjeno mašinco. Tam kjer že dobro vejo kaj počne, s čim se ukvarja, kaj jo jezi in tam povpraša fante, ki se na mašince spoznajo, kaj ji je narediti.
Fantje prijazni in uslužni ji pokažejo novo, lepo, sijočo mašinco in deklica se odloči in jo kupi.
Ej, še sreča, da deklica ve, da življenje ni potica in se odloči, da svojo prejšnjo malce pokvarjeno mašinco še malce obdrži.
Deklica vsega ne zna sama urediti in za nekaj povezav z drugimi podobnimi mašincami potrebuje še nekega fanta, ki se na mašince spozna -. tistega, ki jabolčkov ne mara – se ga še spomnite (?) – a ker je poletje, je fant na morju. Deklica je malce nemirna in nepotrpežljiva, a končno le pričaka dan, ko bo vse lepo in prav.
Fant pa ji razodene strašno resnico, da te mašince ni mogoče povezati, saj ima takšna okenca, ki tega ne pustijo.
?##!!&( in še ÄĆ%&ĆĆ -.. res z mehkim!! –
Fantje v tapravi trgovini razlagajo, da niso vedeli, da deklica ni povedala -. da, da – A deklica rada piše, zato ima napisano kaj je povedala in česa fantje niso slišali – a ji to ne pomaga veliko – treba je seči v tošelj s srebrniki in jih še nekaj odšteti, predvsem pa na mašinco naložiti nova okenca, ki pobrišejo vse, kar je deklica prejšnji dan vneto in pridno nalagala na mašinco.
In pride fant, ki zna povezati mašince skupaj in končno se naseli mir v dolini naši?? Si mislite, kaj?!
Japajade!
Mašinca prede, a se ji vsak dan zazdi, da deklica hoče preveč od nje in se odloči, da se bo ustavila. Ne naprej, ne nazaj -. deklica piha, brunda – ja, ja tudi tiste z mehkim ć in Ä‘ kdaj uporabi5, sprašuje fante, ki se na to spoznajo, a fantje takšnih deklic ne jemljejo resno in tako je prišel dan, ko mašinca krepne. Puf, dekličina 2 tedna mlada mašinca, je pokleknila.
?#$#!!&( in še ÄĆ%&ćĆ€$!!*
Gre deklica nazaj k tistim fantom .. se ve katerim, kajne? Brunda in jamra in prosi naj se vse hitro popravi – zraven pa pokaže kako uboge tipke ima ta lepa sijoča gladka mašinca. Po 1 tednu uporabe so narisani znakci za takšne črke, ki jih uporabljajo deklice in fanti v tej deželi, skoraj čisto izginili.
2 dni čaka, nihče ne pokliče, kliče ona – mašinca je popravljena. Vesela jo dene pod pazduho, povpraša fante kje je tičal vrag, a kaj pravega ji fantje niti ne povedo – jah, kdo pa se o teh stvareh pogovarja s svetlolasimi deklicami?! Tipke pa – hmja – niso računali .. ja, bo treba tudi to mašinco nekam na izlet peljati. 5 dni obljubljenih dni, najbrž pomeni 7, morda 9 realnih? Oh, joj – september je tukaj, 11. pred vrati, mašinco deklica potrebuje -. ma, koga bi v tem času skrbelo še graviranje tipk –
In deklica dela in dela – v službi, doma, na vrtu, kavču, podnevi, ponoči – Mašinca prede, a spet štrajka. Joj, prejoj, si misli deklica in upa, da bo zdržala. A mašinca ni takšnih misli. Petek 5.9. .. puf!
?#$#!!&( in še ÄĆ%&ćĆ€$!!*
Deklica odnese mašinco k istim fantom. Malce že piha, a še vedno ohrani nasmešek in verjame v dobro.
Fantje obljubijo, da bodo dali vse od sebe, da se mašinca popravi. Vse od sebe? Deklica ni vedela, da to pomeni kavč pod rit, pivo v levo roko, daljinec v desno??!
“Vseodsebe” se je dogajalo ves ponedeljek, torek, v sredo pa deklica s solzami na robu oči pride k njim in jih prosi za pomoč.
Disk je šel, končno nekdo pove deklici, ki sicer ne ve kaj naj to pomeni. Bo dobila mašinco še isti dan, kajti naslednji dan je 11.september?
Mašinca je popravljena in dan pred odhodom na pot, ob 7h zvečer na poti v roke njene presrečne lastnice.
Jah, bomo videli, je rekel slep!
[