Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

Film o življenju Saše Gerčar?

Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.

Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.

Vzorna edinka, ki je brez večjih pretresov z odličnim uspehom zaključila osnovno šolo, z dokaj povprečnimi rezultati in brez stresnih pubertetniških izpadov zaključila gimnazijo, nikoli inhalirala nikakršnih zakajevalskih substanc, se niti napila nikoli do mere, ki ti zamaje svet in šibi kolena, se vpisala na ekonomijo, tam spoznala fanta, s katerim se je odločila ostati skupaj do konca življenja, zabluzila s študijem, se preusmerila na VUÅ  -. se malce, malce zresnila, vendar tik pred koncem pustila študij …. se zaposlila in nikoli več vrnila v iste študijske klopi, kjer bi stvar zaključila po pravi in uradni poti ter zanjo dobila papir, ki bi ji omogočal, da na vizitki pred imenom dopiše kakšen dr.mr.br. ali kaj podobno formalno nepomembnega, pri 19-ih opravila vozniški izpit, se pri 26-ih poročila in preselila v prvo lastno stanovanje, se zadnjih 23 let stalno prerekala o budgetu, ki ga namesto metanja v pujska, lahko nameni za nakup kakšnih hudih čevljev ali porabi za kakšno potovanje, zamenjala 3 službe, 3 stanovanja, nobenega moža – še, še 🙂 , do pred enim letom nikoli vzela niti enega najmanjšega kredita1, dala izpuliti dva zoba (in obe izkušnji doživela silovito in dramatično), do 43. preživela brez liftinga … še, še 🙂 , rodila enega krasnega otroka, zamenjala kup pločevinastih škatel, se po svoji krivdi zaletavala le v cvetlična korita in betonske stebričke, se učila nekaj tujih jezikov (učila ja, naučila ne čisto vseh 🙂 ), pretočila kar nekaj solz (kaj čem, sem bolj solzavo dekle), videla ogromno filmov, v nekih davnih časih prebrala precej knjig, presmučala precej vzpetin, prepotovala nekaj bližnjih in malce manj bližnjih (ne morem ravno reči daljnih) dežel, poslovno pa že več kot 20 let hodi v službo, kjer za mesečno plačo dela od ponedeljka do petka od 8h do 4h ali raje še kakšno urico ali dve več -.

Skratka eno navadno, dolgočasno življenje ene slovenske dekline, ki obožuje sladko in sovraži korenje in rdečo peso.

A vsi istega filma ne vidijo enako. Nekateri bi rekli, da je film o Saši Gerčar mafijska zgodba, polna bogatstva in akcije. Zgodba polna poslovnih podvigov, lastnih podjetij in težkih zaslužkov.

Morda bi morala to stran dati pisati komu drugemu? Prepričana sem, da moje življenje zagotovo ni akcijski film ali mafijska zgodba, a vseeno verjamem, da smo do samega sebe vedno preveč kritični in pristranski, a po drugi strani na življenje drugih gledamo s prerožnatimi očali. Vsak dom ima v perilu tudi strgane gate, a te vidimo le pri sebi, pri drugih nikoli.

Bo pa zanimivo izpolnjevanje tele knjige.

Zapisal jo je moj dobri prijatelj Žiga. Triindvajsetletni fant! Nastajala je baje 5 let, od trenutka, ko je v njem dozorela ideja, ko je začel zbirati citate, zgodbe …. začel vse skupaj urejati, zapisal vse v angleški in slovenski inačici …. ob tem okrog sebe zbral nekaj ljudi, jih povezal, ustvaril ekipo, ki se je občasno sestala ob jagodah in čokoladi, nato pa zadevo resnično izpeljal in izdal v pravi pravcati knjigi.

Tudi ta del bi spadal v film o mojem življenju. Tudi jaz sem bila del tega ustvarjanja. Tudi jaz sem ob tem spoznala čudovite ljudi, pojedla preveč jagod in čokolade2, se nasmejala, zabavala in predvsem veliko naučila.

Na koncu je nastala knjiga, na katero sem ponosna tudi jaz, čeprav je bil moj delež le kakšna kritika, dve ali tri (upam, da konstruktivne).

Ja, Žiga, še vedno pogrešam črte! Tukaj moje kritike3avtor očitno ni upošteval 🙂 …. a sem se znašla po svoje. Danes sem si jih narahlo načrtala po celotni knjigi. In sedaj je knjiga končno nared, da jo popišem.

Torej, dragi moji bralci … zdaj veste, zakaj bom malce manj pisala na blog ….. pišem namreč na roke po svoji Srečni knjigi.

  1. no, za vse je enkrat prvič, a če ne gre drugače, da prideš do svojega sanjskega avta in če dec ne odpre tošeljna, se pa zadevo uredi drugače 🙂 [↩]
  2. ja, Žiga, ta del sestankovanja je bil podel 😉 [↩]
  3. konstruktivne, seveda 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Itak kriva za vse

Dec me res že dolgo ni jezil ….. no, ajde vsaj tako močno ne, da bi se mi še nekaj ur po tem kadilo. A na vsako leto in pol se spodobi, da se baba preveč ne razvadi, a ne?

In kaj sem tokrat ušpičila?!

V naši družini imamo osebne lastnosti lepo porazdeljene. Mož je lep, pameten, natančen, redoljuben, redoljuben, natančen, natančen, redoljuben … jaz sem utrujena, tečna, površna, tečna, tečna, površna, … naš mali pa zabaven, neobremenjen z malenkostmi, bister, poln energije, … aja pa pameten in lep po atiju.

In jasno je, da jaz izgubljam denarnice, pozabljam kje sem parkirala, izgubljam ključe, pozabljam mobitel doma in moj dragi ima poleg vseh življnejskih težav, na svojem puklu še skrb zame.

In danes zjutraj, ko se midva sangvinično obupno stresni par – Jaka in jaz, končno in spet v zadnjih minutah, gužvava oprtana s 400 torbami, skozi izhodna vrata našega doma, opazim, da je moj natančni mož v vratih pozabil svoje ključe. Oja, se zgodi tudi najboljšim.

In ker jaz površna in zgubljena dečva to prav dobro razumem, se ne razburjam, vtaknem ključe v svoj žep, hkrati pa že kličem svojega natančnega možička. Iskreno odkrita mu razložim, da ga kličem ravno zato, ker vem, da sem zbrkljana in zmedena in znam pozabiti, zato naj me ON, vir vsemogočne natančnosti in redoljubnosti, opozori, da mu ključe predam, kajti zvečer jih bo najbrž rabil.

Sva se videla? Ja, celo dvakrat se je oglasil v moji pisarni. In? Ja, ne vem … jaz sem na ključe seveda pozabila.

Ob 7h zvečer me besno kliče1 in se ves penast dere v telefon, češ kaj mislim baba zmešana, da mu nisem dala ključev. Aaaaa? Halo?

Drugič jih bom vrgla v odtočni jašek pa se naj sprašuje kje jih je izgubil, hudič frdamani!

  1. on v Sostrem, jaz na Brniku [↩]
Objavljeno dne

številke

Naš mali1 je zadnjič razmišljal o idealni šoli in ena od bistvenejših postavk, za učencem ljubo šolo, se mu je zdelo, bi bila šola brez ocen. Brez ocen? Da mi je videti učence, ki bi se učili brez sprotnega merjenja njihovih doseženih uspehov.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao2 prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.

Å portniki se borijo za čim manjše ali čim večje številke, za prvo, drugo, tretje mesto. Zadnjič pa mi je gospod, ki se ukvarja s programiranjem zaupal, da ima že dlje časa v glavi zasnovo za doktorsko nalogo o merjenju in tem kako se da iz merjenja vseh mogočih zadev, analizirati in si postaviti nove smernice in cilje ….. in glej vraga tudi cilji so sanje, ki imajo zraven zapisanih nekaj številk v obliki datuma.

Ta teden je v tiskani Blogoroli zapisan intervju z mano. 42. številka Blogorole in v njej je intervju z dvainštiridesetletnico. Namensko? Ne, mislim, da ne, kajti intervju bi moral biti objavljen v 41. izdaji, vendar sem bila ves teden službeno v Portorožu in srečanja z novinarjem takrat ni bilo mogoče speljati. A priznajte, da je kar malce srhljivo, ko se številke tako naključno poklopijo!

  1. po pravici povedano bom kmalu morala začeti govorit ‘veliki’ [↩]
  2. bila je neumna grožnja učiteljice [↩]
Objavljeno dne

Odvisnosti, pregrehe, želje …

Recimo, da je Dr. Janez Drnovšek prišel do spoznanja o tem, kaj ga osrečuje in katere so njegove največje življenjske prioritete. In tako je v svojih zadnjih mesecih življenja pekel svoj kruh, bral in pisal knjige ter delal dobra dela. Je spoznal nekaj, kar mi še ne uspemo videti?

Če pomislim, da me je pred 20 leti gnalo naprej nekaj povsem drugega, kot danes, je najbrž možno, da tudi mene pri 60-ih zagrabi, da bi postala druga mati Tereza??!

A, ni skrbi, danes me ženejo še povsem običajne, marsikdaj zelo posvetne in materialistične zadeve. Analitično bom poskušala objeti določene zadeve, ki v današnjem razvitem svetu ženejo večinsko populacijo tudi do te mere, da je od nje odvisna.

  • Kocka oz. igre na srečo so mi totalna neumnost. Niti slučajno me ne prevzame in če me pot slučajno zanese v kakšno igralnico (se mi je zgodilo že tudi iz poslovnih razlogov), bom pač preživela tisti čas tam, nato pa pobrala kar je za pobrati (ponavadi nič, ker vložek, ki sem ga MORALA vplačati hitro zapravim) in mirno odpeketala domov.
  • pijača; alkohola načeloma ne uživam. Ja, kozarček vina ob posebnih priložnostih, vendar to bolj iz osnovne kulture, spoštovanja do okolice in želje po nekompliciranju, a ob pitju alkohola ne čutim nobenega užitka. Enako bi bilo, če bi imel alkohol okus Coca-Cole. Pila bi jo (sedaj je ne), a ob tem ne bi doživljala ničesar.
  • seks; Zame je seks iskaz ljubezn, pripadništva in v sebi združuje še vse kaj več, kot trenutni užitek. Na listi življenjskih prioritet je na višjem mestu marsikaj drugega … npr. družina … zato seks, kot šport, skakanje čez plot, iskanje različnih partnerjev in zadovoljevanje takšnih želja niso na mojem spisku opravil.
  • cigarete; sploh ne vem kaj naj komentiram. Sem poskusila pihati v svojem malce bolj uporniškem času, vendar nikoli videla smisla v tem, da bi nikotin vdihavala, zato težko sodim o užitku, ki naj bi ga ta povzročal. Enostavno me ne zanima.
  • droga; do I need to say anything?
  • šport; šport me zna zasvojiti. Na trenutke, ne vedno. Pridejo obdobja, ko ugotovim, da uživam v naporu, v občutku, ki mi ga daje izčrpanost in trenutki po tem. Če lahko šport združim še s katero od mojih drugih prioritet ali užitkov (npr. klepet, druženje, družina), potem pa sploh. A gledanje športa … navijanje … naka, niti malo!
  • hrana; uživam v dobri in lepi večerji. Točno, tudi lepa mora biti! Pa naj jo pripravijo drugi, kar užitke le še poveča. Če pa me nanjo povabi še moj dragi, potem pa se itak stopim.
  • ples; moja neizživeta želja. Govorim o tistem plesu v parih. Ali pa vsaj salsa. Najbrž tipično ženska in tako tipično neuresničena ob zgodnji zavezanosti partnerju, ki je pač tipično moški in ga ples niti ne zanima. Mogoče, mogoče kdaj ….
  • potovanja; nekaj kar me izpolnjuje. Obužujem potovanja. Obožujem potovanja v krogu svoje družine. In če lahko potovanja združim z nekim poslovnim smislom, če se tam družim in spoznavam nove ljudi in imam hkrati ob sebi svoje ljubljene osebe, sem preprosto SREČNA

Najbrž bi lahko naštevala še dolgo, vendar naj bo dovolj. Kaj pa vi?

Objavljeno dne

Invalidski voziček za pse?

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Kljub pestremu živalskemu parku, tam ni smel manjkati pes. Mika je bilo ime psički, ki je jaz še nisem imela čast poznati. Bela kosmata cestnaterierka (najbrž).

Za njo je prišel Đoni. Res ne vem ali je bil ta, takrat zame monstrunski Nemški ovčar, (bila sem majhna pupika, ki je komaj shodila) fini ameriški Johny ali pa preprosti jugopessaĐ. Đoni je bil pes s katerim jaz nisem znala kaj pametnega početi. Komaj sem se dvignila na svoji dve nogi, že je prihrumela ta kepa in me spet zvrnila na tla. Đonija je odnesel avto. Jah, Jarška cesta je postajala prometnica in pujsi, kure in psi so morali počasi dojeti, da vsaj enkrat dnevno po njihovi cesti, prihrumi kakšna čudna stvar na štirih kolesih.

Za Đonijem je prišla Tima. Mala oranžna mešanka. Ja, torej še ena cestna terierka. Zlata psička. Jokali smo kot dež, ko smo jo nekega jutra našli mrtvo …v kotu garaže. Poginila je zaradi zapleta pri porodu, bi rekli živalski ginekologi. Ona in vsi njeni še nerojeni mladički.

Jaz sem svoje slo po kosmatih kožuških vedno potešila s kakšnim potepuškim mačkom, ki sem ga privlekla domov in ga odsihlej imela v svoji sobi skoraj dan in noč, a moj oče je moral k hiši pripeljati novega gospodarja. Tokrat je pripeljal Nemško ovčarko. Malo kepo, kateri ime sem lahko izbrala jaz. In tako smo dobili Kalo.

Kala je bila tista, ki se je noro zaljubila v mojega Tomaža. Res, noro! Å e jaz nisem bila prepričana ali je on res tisti pravi1, a Kala od njunega prvega srečanja naprej, o njem ni dvomila niti za hip. Ko je odhajal od obiska pri meni, je stala na ulici toliko časa, dokler ga ni popolnoma izgubila iz oči. Včasih smo se znali igrati in Tomaža skriti le zato, da smo se nasmejali noremu iskanju in cviljenju njegove zveste pasje prijateljice. Kala je postajala stara, betežna, izpadli so ji zobje in njen “Ljubi” jo je moral popeljati na njeno zadnjo pot, kjer so jo prijazni veterinarji za večno uspavali.

Ni minil niti mesec, ko je naš oče privlekel novo kepo. Kala II. Ok, jaz sem se medtem poročila, odselila in mojemu očetu je šlo že rahlo na otročje, zato se pač nisem vmešavala v neinovativni izbor njenega imena. Kala pač … še ena Nemška ovčarka … Tomaž je pridobil nekaj gub, sivih las in kakšen kilogramček in nova Kala ni padla na njegov šarm niti v sanjah. Jah, kaj hočemo pač vse Kale ne trzajo na iste tipe moških. Kala II je živela kar dolgo in prijetno pasje življenje. Ko je bila že presneto stara in betežna smo tudi njo odpeljali na dolg spanec iz katerega ni vrnitve.

Oče je takrat sklenil, da ima dovolj travm in joka ob dokončnem poslavljanju s svojimi ljubljenčki in da bo pri hiši ostal le še en mačkon. Pa ga nismo najbolj upoštevali in mu pred sedmimi leti za rojstni dan pripeljali novo nemško lepotičko. A kako jo je poimenoval? Jasno, da Kala.

Kala III. je najlepša od vseh. Visoka, sloka, predvsem pa zvesta spremljevalka mojega očeta na vseh njegovih upokojenskih jutranjih sprehodih. A žal je ravno pri tej psički veselje s sprehodi minilo najhitreje. Kolki, zadnje noge, hrbtenica in naša Kala je hodila vse počasneje, občasno klecala, sedaj pa ubožica komaj še premika zadnje noge. Veterinarji pravijo, da ni rešitve in da bo psička kmalu postala povsem hroma v zadnjem delu svojega telesa.

Sprehaja se nič več, samo še žalostno gleda za mojim očetom, ko ta odhaja od hiše brez nje. Uspavati, pravijo veterinarji. Uspavati, pravijo sosedje in mimoidoči, moj oče pa dejanje odlaga teden za tednom.

Uspavati? Zakaj? Psičko očitno hrbet ne boli, saj ne joka.  Je potrebno poslušati zlobne jezike mimoidočih, ki tako ali tako ne vedo kakšno je resnično stanje.

Å e sreča, da ljudje lahko povemo kaj želimo in da ne uspavamo vsakega, ki ga zbode v hrbtenici ali mu noge ne služijo več najbolje, kajne?!

  1. ok, ok … sem bila 😉 [↩]