Kategorija: Opravljivka

Objavljeno dne

Oddelek za preprečevanje prodaje

Včeraj, v nedeljo sem se po naključju znašla v enem naših nakupovalnih centrov. V knjigarno sem skočila po knjigo, ki si jo je naš sin strašansko želel, z mojim sva popila kavico potem pa sva zavila še v trgovino z živili.

Pri vhodu sva vzela nakupovalno košarico in ne vozička, saj nisva nameravala obnavljati celotedenskih prehrambenih zalog.

Nogavice, ker so se mi ravno zadnjič strgale zadnje. Po tem, ko sem jih odvila, sem sem jih uspela imeti nepoškodovane na sebi kar celi 2 minuti. Pa kdo si je izmislil 10 denske damske nogavice?!!! Te sem pred kakšnim tednom vrgla v košaro, ker nisem imela dovolj časa za brskanje med policami, na hitro pa nikak0r nisem našla nobenih debelejših v moji barvi in velikosti. Kdo bi si mislil, da je čas iskanja enak času, ko nogavice ostanejo na tebi nepoškodovane?! No, to je bilo res prvič in zadnjič, da sem se tako nasmolila. Tokrat sem pograbila kar 5 komadov, ko pa sem že ravno našla takšne, ki bodo trajale vsaj eno dopoldne.

File purana, ker sva se v zadnjem trenutku spomnila, da bi za nedeljsko kosilo morda le pojedli tudi kakšen košček mesa.

Pa komad svežega kruha -. če sva že ravno v trgovini.

In počasi sva zaključila in se odpravila proti blagajni.

Aaaaa??!! Vrsta, ko v Rusiji leta 1980 za slivove kompote!

Pa saj sva imela le 7 artiklov, si bova razdelila na pol in odšla v HITRO vrsto!  A kaj, ko tale HITRA vrsta obstaja le na panoju, v resnici pa je bila vrsta še daljša od ostalih.

Nič, postavila sva se v vrsto, ki je na prvo oko izgledala najkrajša. Ja, Murphy je deloval tudi tokrat. V vrsti sva čakala približno pol ure. No, najbrž bi v kakšni drugi pa še kakšnih 45 minut.

Ne vem sicer kako velik je Sparov oddelek za “preprečevanje prodaje”, a povem vam, da delavci tega oddelka, predvsem pa vodstvo zasluži povišico.

Na hitro oko vam lahko naštejem nekaj njihovih največjih dosežkov;

  • z nakupovalnimi vozički s ketnami, ki se sprostijo ob vstavljanju kovanca v režo, spodbujajo varčevanje. Vsaj tistega zadnjega evra ne bo mogoče zapraviti.
  • skrbijo za slepe, slabovidne in tiste s tresočimi rokami; saj imajo za takšne, ki ne uspejo kovanca spraviti v režo, pripravljene “brezplačne” (a žal ne varčevalne)1 nakupovalne košare.
  • Kupci (žal predvsem tisti iz zgornje alineje) lahko hkrati skrbijo za ojačanje svojih bicepsov. Njihove košare nimajo kolesc (kot pri njihovi konkurenci) in jih mora vsaka stranka lastnoročno prenašati naokoli.
  • Z namenom, da kupci v roke vzamejo dve košari in tako skrbijo za uravnotežen razvoj obeh ročnih mišic, so košare manjše velikosti. K temu jih je najbrž navdihnila tudi recesija in sklenili so, da bodo stranke že zdaj navajali k skromnejšim nakupom.
  • Tudi za nožne mišice je poskrbljeno. Večinoma se prazne košare ne da dobiti pri vstopu v trgovino. Stranka se mora pred nakupovanjem obvezno še malce razmigati in dodatno sprehoditi ob blagajnah ter si prazno košaro sama poiskati.
  • Skrbijo za izobraževanje na področju matematike in tako imajo blagajno, kjer lahko plačaš, če imaš le 5 artiklov ali manj. Žal je še vedno (pre)veliko takšnih, ki še vedno niso osvojili štetja do 5 in tako so vrste pred to blagajno neznansko dolge. Predlagam, da odprejo blagajno tudi za tiste, ki so znanje štetja do 5 že osvojili in ga želijo nadgraditi na 10, ali pa preprosto odprejo še eno blagajno za 5 in s tem za 100% pospešijo izobraževanje slovenskega življa.
  • skrbijo za družabno plat nakupovanja, saj v polurnem čakanju pred blagajno lahko storiš marsikaj. Telefoniraš (da ne omenjam kakšno korist prinaša to telefonskim kompanijam), debatiraš s prijateljem ali partnerjem, ogleduješ in opazuješ trende v modi, bereš rumeni časopis in ga celo prebereš preden prideš na vrsto (pa smo spet pri varčevanju, ker ti revije potem ni treba kupiti)
  • višek inovacije pri družabni plati nakupovanja pa je navezovanje stikov in posledično skrb ta slovensko nataliteto. Si lahko sploh predstavljate kako praktično je spoznavanje novih potencialnih partnerjev med čakanjem v vrsti na blagajni? Neprisiljeno in sproščeno si lahko ogledate potencialnega bodočega partnerja, ki stoji pred ali za vami. Videz, vonj, smisel za oblačenje, vse to lahko poskenirate in precenite v majcenem delčku čakanja pred blagajno. In ne le to; izognete se lahko marsikateri bodoči težavi skupnega gospodinjstva, če le vržete pogled na vsebino partnerjeve2 košarice. Da ne govorimo o tem, da pri prerivanju in čakanju zlahka pride tudi do kakšnega naključnega dreganja, rukanja in osebnega stika na mestih, ki ob drugačnih priložnostih sploh ne bi prišle v poštev.
  • prodajalke so kupcem prijazne, saj ne glede na okoliščine, delajo z (ne)zmanjšano nedeljsko vnemo. Prav počasi dvigujejo, obračajo in potegujejo produkt za produktom. Bognedaj, da bi vlekle hitreje, saj vedo, da bi počasnejše dame, ki nimajo ob sebi svojega pomočnika3, lahko zadel še infarkt od hitrega nalaganja na pult in hkratnega zlaganja v vrečo. Dobra prodajalka ve, da ona en kos potegne le enkrat, medtem ko mora kupec zanj “telovaditi” kar dvakrat. In dobra prodajalka se prilagaja kupcu in ne obratno.
  • vsekakor so okolju prijazno podjetje, saj se vidi, da varčujejo z elektriko. Ne glede na dolžino vrst in število kupcev, gorijo lučke, ki kažejo na obratovanje, le pri dobri polovici blagajn. Pa tudi blagajne bi najbrž povlekle svoj energetski davek, zato je res najbolje, da jih vsaj polovica miruje.
  • pa ne le okolju prijazno, tudi zaposlenim prijazno podjetje so. Skrbijo za zdravje svojih zaposlenih. Dostavljanje vozičkov na temu namenjena mesta in iskanje ter zbiranje nakupovalnih košare je veliko pametneje razdeliti med kupce, kot pa s takšnim fizičnim delom ogroziti zdravje enega samega zaposlenega. Ta lahko na stara leta dobi še revmo ali še kaj hujšega.

Sem vas prepričala?

No, sebe sem vsaj v to, da si naše podjetje še na zasluži oddelka za preprečevanje prodaje. Bomo morali prej še malo zrasti in se odebeliti.

  1. je** ga, ne moreš imeti vsega [↩]
  2. ok, bodočega partnerja [↩]
  3. kot jaz npr 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Učitelji takšni in drugačni

Najprej je spomladnsko gripozni virus potipal mene in me za tri neskončne dni zvlekel v posteljo, potem pa je v soboto zlezel še pod Jakovo kožo in nam tako ukradel tisti tako težko pričakovani sončno sprehajajoči in posedajoči vikend tam nekje ob morju.

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati1 (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški 🙂

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.

  1. ja, ja, tako je rekel [↩]
Objavljeno dne

Liberalna mama

Baje sem liberalna mama, ki fura permesivno vzgojo.

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil1, da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

In glej ga vragca; mi nimamo nikakršnih težav s pretepanjem, preklinjanjem, predolgim sedenjem pred televizijo, še manj pa z igranjem igric na računalniku. No, če smo odkriti imamo težave s tem, da se pri nas neradi učimo matematike oz. podobno neljubih predmetov, ki ne “laufajo” sami od sebe2. Težave imamo pri odhajanju v spalne prostore, saj je spanje nepotrebna izguba koristnega časa 🙂 Težave imamo pri premalo sodelovanja pri hišnih opravilih, a idealnih otrok pač ne moremo imeti, kajne?

Na razmišljanje o permesivni vzgoji, me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom, ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permesiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.

In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!

  1. no, vsaj kot kompliment se ni slišalo [↩]
  2. jasno, da je tukaj množina uporabljena le kot mehčalec [↩]
Objavljeno dne

Eh, peh, o Emi bom pisala

Pa najsi bo še tako cenena ali butasta, komadi pa na naslabšem možnem nivoju, jaz Emo in prav tako izbor za pesem Evrovizije, še vedno prav rada spremljam.

Ne morem natančno opisati tistega, kar me privleče pred televizor, … najbrž so to spomini na mladost, podobno, kot pri vonju po cimetu, ki me vedno spomni na toplino babičine kuhinje, kjer se je vonj po cimetu širil iz okusnega vročega jabolčnega štrudla, ki ga je pekla moja babica.

Večina pesmi mi tako ali tako ni všeč in moj okus je vedno daleč stran od tistega splošnega, ljudskega, a ogled in komentiranje Eme že ob samem gledanju, ali pa kasneje ob prijateljskem popoldanskem čveku s službenimi kolegi, je užitek, ki si ga ne pustim vzeti.

Letos smo bili glede Eme nedosledni in tako smo, raje kot zdolgočaseno čakali na začetek Eme, lep sončni dan izkoristili za ležeren sprehod po Trstu. Dan je bil tako lep, da smo nekaj minut pred osmo šele lezli v avto, a kot zvesti privrženci Eme (OK, mojega moža tukaj izvzemite, a kaj ko je bil pač zaprt v isti kovinski kletki z nama z Jako), smo takoj preklopili na 2. program radia Slovenije in si velik del predizbora Eme ‘odposlušali’.

Očitno stvar občutiš povsem drugače, če jo spremljaš le z ušesi, kajti povezovanje Petra Poleša in Maje Martine Merljak v predizboru, se mi je za razliko od naslednjega dne, zdel popoln fijasko …. no, če sem natančna, mi z njunim načinom vodenja ni bilo prav nič napačnega, temveč sta se mi ubožca smilila, ker sta morala duhovičiti z domislicami, ki niso uspele zavihati niti vršičkov naših ustnic. Pa smo se trudili, verjemite! Naslednji dan sem morda znižala kriterije, a vse skupaj se mi je zdelo prav prisrčno, voditelji pa prav simpatični.

Če bi morda še tiste abotne predstavitve malce obdelali, bi bila Ema povsem prebavna …. sploh, ko med nastopajočimi ni bilo več hudih kiksov, kot je bila Glorija Gianni Rijavca. Sorry, ampak to je bilo res preveč za moja ušesa (to skladbo sem namreč le slišala).

Sama od osnovne šole naprej …. ne, ne morda že od male šole naprej, ne padam več na poskočnice tipa Hojla, hojla, bamba la bamba in glasbo ocenjujem prvenstveno glede na kvaliteto vokala, izvirnost, šele nato ocenim melodijo, morda se kdaj spotaknem ob besedilo, dolžina nog, dekolte in nepotrebne kičarije, ki vedno bolj pogosto spremljajo glasbenike, pa so mi sploh nepotrebna kramarija. Ja, pri nas najraje poslušamo Georga Bensona in temu podobno glasbo.

Ob svojem ocenjevanju skladbe ne razmišljam o tem ali bomo zmagali ali pa bomo morda pristali pri repu, prav malo me briga ali imamo dovolj srbskih ali turško grških ritmov, da bi za nas lahko dovolj številčno glasovali tudi vsi evropski gastarbajterji ….. pa v čem je fora, da bi morali zmagati??!!!

Jaz enostavno poskušam najti izvajalca in skladbo, ki mi sedeta.

Danes sem poslušala užaljene komentarje vseh tistih, ki jih je bojda strokovna komisija vedno puščala praznih rok. Natalija Verboten, Saška Lendero, Langa in Karmen Stavec (čeprav je med naštetimi Karmen za moj okus še vedno za veliko stopnico boljši vokalist) se čudijo, da se okus komisije tako močno razlikuje od okusa ponarodele preproste množice.

In … hmja …. verjamem, da je Brigita Å uler izredno simpatično dekle, tudi Langa in Manca Å pik so se najbrž močno trudili in verjeli v svoj komad, a vendar ne morem spregledati, da je tukaj izredno malo teže na vokalu, veliko na hopsa bobsa ritmih, čisto preveč na kičasti maškaradi (vsaj kar zadeva nastop Brigite Å uler).

Pa vsi ti ponarodeli ljudski izvajalci res nikoli kritično ne poslušajo svojih skladb?!

Tudi jaz rada pisarim, a se niti slučajno ne morem šteti med literate. Morda imam več bralcev, kot kakšen duhomorni pesnik, a me to nikakor ne uvršča v vrste tistih, ki pridobivajo kakršne koli literarne nagrade.

Ej, kapo dol vsem zgoraj naštetim izvajalcem ….. celo Brigiti (čeprav ob njeni glasbi resnično ugasnem sprejemnik). Odlično tržijo to kar množice pograbijo.

Ob lansko zmagovalko Rebeko, sem se lani malce spotaknila, … ne sicer tako močno, kot ob Lango, vendar se nisem spotikala ob Rebeko osebo in ne Lango, kot pripadnike romske narodnostne skupine. Rebeka je občudovanja vredna dama. Všeč mi je njena energija, celo tista njena “horjulska udri po blagu” (ki jo prevečkrat posedujem tudi jaz), občudujem njene sposobnosti biti povsod razpoznavna in imeti tako širok spekter znanj in sposobnosti.

Tudi Langa zna najbrž narediti žur in pol, a to še vedno ne more biti merilo, ki ga uporabi strokovna komisija pri ocenjevanju glasbe.

Langa, Rebeka, Saška, Atomik harmonik, Turbo Angels, Brigita Å uler in morda lahko v to druščino dodam celo Freddy Mullerja in Damjana Murka, so ljudski zabavljači, ki pa pri ocenjevanju strokovnih komisij nikakor ne morejo premagati pevk, kot je Alenka Godec, Jadranka Juras, letošnja Lea Sirk (ki me je popolnoma navdušila), Omar Naber ali Nuška Drašček.

In kaj pravim na zmagovalce? Å koda, da niso za pevko izbrali nekoga z močnim in kvalitetnim vokalom. Ne, saj punca ne fuša …. ampak …. no, ja … so pa med možne glasovalce zajeli tudi naše brate Hrvate …

Pa smo spet tam pri začetku, ko je pomembno predvsem na katerem mestu smo.

Objavljeno dne

Spomin za ljudi

Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si! To je nekdo rekel … pojma nimam kdo, ampak očitno mora biti ta izjava blazno pametna, ker marsikdo (vključno z mano, hehe) veselo opleta s tem stavkom.

Sicer v tem stavku ni napisano, da naj bi nas pomembne in pametne delalo že dejstvo, da se s takšnimi družimo, a zdi se mi, da večina pod to izjavo razume ravno to. In kar je še huje, dovolj jim je, da ob pogovoru, navržejo par imen, ki naj bi v “pomembnih” krogih nekaj pomenila in že mislijo, da so postali nadvse zanimivi.

“Poglej, tam je gospod taintapomembnež! Včeraj sva skupaj lovila ribe.”

“Včeraj sem bila pri pedikerju. Veš kdo je sedel poleg mene?! Gospa taintavelepomembnica. Me je pozdravila.”

Oh in sploh!

A potemtakem je mati Tereza bila povsem nepomembna persona, saj se večino svojega življenja ni ravno družila in kofetkala s temintemvelepomembnežem?

A nisem želela o tem. Danes sem v roku pol ure srečala dve popolnoma drugačni osebi, ki imata na druženje in odnose z ljudmi povsem drugačen pogled.

Prvi je natakar v lokalu, ki ga obiščem občasno … morda enkrat mesečno. Danes sva tja zašla z mojim in takoj po prihodu, mi je natakar prinesel mojo pred nekaj tedni izgubljeno kapo ter me vprašal, če je moja. Ne moreš verjeti?! Sem le njihova občasna jutranja gostja, ki nekaj tednov nazaj v lokalu pozabila sivo1 naglavno pletenino.

In tokrat ne le, da sem dobila kapo nazaj, ampak sem bila postrežena z občutkom, da nisem le ena od nešteto gostov, ki se pojavijo tam.

“Kot vedno? Kratko kavo brez?”
Kot vedno?! Pa saj sem bila pri tem natakarju morda le 3x v zadnje pol leta? Si zapomni vse stranke? No, da sem le jaz tako zanimiva, si pri svojih 40+ več ne delam utvar 🙂 .

Ja, baje si jih res. Se potrudi, pravi.

No, saj to je njegovo delo, boste rekli. Res? Večina natakarjev si zapomni naročilo le do šanka, nekaterim pa celo to ne uspeva najbolje.

Če si tale tišček zapomni najljubše pijače strank v lokalu, sklepam, da najbrž nima težav tudi s tem, kakšno glasbo posluša njegova najdražja ali ob kateri torbici so se ji zadnjič orosile oči.

In nekaj minut kasneje, sva v sosednjem lokalu naletela na gospoda, ki je hrupno vstal, naju pozdravil, potem pa nekaj hitel razlagati o tej in oni nepomembnosti. Med našim kratkim pogovorom je pomahal še dvema mimoidočima in kot ponavadi navrgel komentar, češ kako je tainta pomemben. Vedno znova nama pripoveduje iste zgodbe, nevedoč, da sva jih slišala že najmanj 3x.

Zadnjič, ko sem ga srečala v drugačni kombinaciji in poleg mene ni bilo mojega moža, sem ga pozdravila, on je veselo odzdravil in zraven navrgel:”A si še vedno tam?”

A??!!! Kje?! Prav butasto sem ga gledala, saj svojih življenjskih lokacij2 kar nekaj let že nisem spreminjala.

“Ja, ja, še vedno sem pri N21in še vedno živim v Sostru.” In potem je bil z butastim pogledom na vrsti on.
“joj, oprosti sem se zmotil!”

Ja, ja, res se je, ampak ne v tem, kar je mislil on. Zmotil se je že takrat, ko si ni vzel dovolj časa in ljudem, s katerimi se je pogovarjal, ni resnično prisluhnil.

Jaz bi rekla raje takole; “Povej mi, kako mar ti je za ljudi, s katerimi se družiš in povem ti, kdo si!”

  1. res nezanimivo in prej dolgočasno [↩]
  2. služba ista, družba ista, bajta in mož pa itak [↩]