Skoraj tri leta so minila, ko mi je nekdo na silo in precej sunkovito “povlekel preprogo izpod nog”, jaz pa sem se zrušila, skotalila, za nekaj časa obležala in se potem počasi dvignila na vse štiri, pa potem na noge z upognjeno glavo in mlahavimi rokami, potem pa grizla in praskala in se počasi, prav počasi spet postavila na noge – svoje noge.
Ko me zdravniki nikakor niso želeli slišati … po vsej verjetnosti pa tudi jaz nisem hotela slišati njih, sem se začela obračati na prijatelje in njih prositi za pomoč. Ja, oni so me poslušali, kajti vedeli so, da Saša nikoli ne pretirava pri opisovanju bolezni. Prej obratno. In tako se je po 5 tednih moje popolne nespečnosti končno našel nekdo, ki je skeptično Sašo spravil k – no, pojdimo najprej lepo po vrsti.
Tistega septembrskega vročega dne sva sedela v kafiču, ko je prijatelj vpričo mene poklical nekoga, ki naj bi mi bojda pomagal nazaj do zdravja. “Aha, v sredo?” ga je vprašal. ” Ob treh?” Ja, ja, pridem, pritečem, pridrvim, sem kimala upajočih podočnjakastih široko razprtih oči in čakala, na nadaljnje napotke, pričakujoč podatke v stilu “Klinični center, peto nadstropje, druga vrata levo”. Nič od tega! Semič. Kaaaaaaam?! V Semič! “Ej, Saša, ne sprašuj me preveč! Zaupaj, pojdi tja in tam boš izvedela vse kar potrebuješ!”
In sva šla. Sama niti nisem zmogla moči za vožnjo, zato me je do tiste neofrajhane hiše, pred katero so se podili (najbrž med sabo sparjeni) mački v družbi nekaj kur in petelinov, pripeljal moj dragi. Pred vrati me je prepustil sila čudnemu “dohtarju” daljših las in rahlo predolge adidasove trenirke, ki me je popeljal v izbico polno vonjav, ki jih puščajo tiste, saj veste, tiste indijske dišeče palčke. Začetek “obravnave” je bil bolj obetajoč, saj mi je moj novi “dohtar” za uvod posvetil veliko več časa, od tistih 7 minut, kot mi jih baje pripada pri moji osebni zdravnici. Ko sem se razgovorila o mojih težavah pri spanju, tresavicah, slabosti, bolečinah v ledvicah, glavobolih in še in še, se je “dohtar” lotil dela. Krožil je okrog mene, mahal z rokami, medtem ko sem jaz trdno stisnjenih oči sedela na stolu in skupaj z njim iz sebe “izganjala hudiča”. Jah, ne vem kako bi drugače poimenovala tisto najino skupno klicanje ljubezni, svetlobe in (njegovega) namišljenega prijatelja z imenom Bog.
Ko sem se spet sedela v udobju našega avta, sem iz sramu, češ za kaj sem trošila denar, mojemu dragemu priznala številko, ki sem jo v tistem trenutku znižala za okroglih 20€, ob tem pa ugotavljala, da se moje nekako prazno (to je edina beseda, ki bi lahko opisala moje takratno stanje) počutje, lahko razloži le ob dejstvu, da sem uro in pol našpičeno (ravno) in mižeče sedela na neudobnem stolu, medtem, ko sem se v mislih ubadala z idejo o tem kakšno moč ima moj novi dohtar in ali lahko, če že zdraviti ne more, vidi moje dvomeče misli in ugotovi, da jaz v te traparije ne verjamem.
Doma sem se, kot že tri dni poprej, udobno namestila na kavč in čakala na uro, ko bo na sporedu kakšen zanimiv film, saj spanca tako ali tako ni za pričakovati. Å e pol litra vode bi bilo treba popiti preden bi priključila čudno plastično blazino, ki mi jo je posodil nek drug prijatelj, češ, da njeno elektromagnetno valovanje pomaga pri boljšem počutju in posledično najbrž tudi uspava. Takrat niti nisem vedela, da se je med transportom blazine iztaknila neka žica in blazina, ne le, da se mi je dozdevalo, da nima nobenega efekta, ampak ga tudi resnično ni imela. A nič zato, Saša se je vztrajno trudila, da bi jo karkoli uspavalo, a ji poleg toplega mleka z medom, kozarca vina pred spanjem, branjem dolgočasnih knjig, gledanjem prijetnih in lahkih filmov, tudi placebo efekt pri uporabi tiste blazine, ni prinesel spanca. Vse do tistega dne, ko sem obiskala novega dohtarja.
Tisti večer sem obležala na kavču. Okrog devetih zvečer me je zmanjkalo. Oblečeno v dnevna oblačila, copati na nogah in očali na nosu. Na nedelujoči plastični blazini.
Namišljeni prijatelj me je očitno le slišal!
