Kategorija: Hecam se

Objavljeno dne

Ali avto kaj pove o svojem šoferju 2.del

Takole je bilo s temi avtomobili. O tem, da obiskujem tole luštno šolo sem že pisala. Tukaj nas poskušajo naučiti resnih stvari, a meni očitno po glavi rojijo le neumnosti. Na nekem predavanju je predavatelj omenil, da PR avtomobilske industrije gradijo na tem, da znamke pripisujejo določenemu tipu ljudi. Ljudje pa ovce to zagrabijo in in tako vsi švedski loverji, ki jih peče vest zaradi najetega ljubezenskega gnezdeca za popoldanske skoke čez plot s svojo tajnico, posegajo po tipičnem družinskem avtu- Volvo karavanu. Jim dviguje …. ah, kaj že?! …. libido, baje.

Pa poglejmo velikost;

Majhen avto (Smart, Fičo, Mini, Twingo, C1, C2, Ford Ka …) vozijo vsekakor in predvsem bejbe. Če sta v družini dva avtomobila, bo tamalega dobila ona, ker ji je tako baje lažje manevrirati po mestu – tako pravi on, a resnica je takšna, da le ona zna v tako majhen prtljažnik spraviti laptop, nov zavoj wc papirja, škatlo praška, mehčalec, nekaj škatel mačje hrane, 3 zavoje plenic, nekaj sadja, zelenjave, gajbo piva za njegove prijatelje ter po možnosti še zložljiv voziček. Torej majhne avtomobile vozijo pametne, spretne in okretne bejbe ter neobremenjeni skulirani tipi.

Srednje velik (Golf, Mercedes A, Megan, C3, C4, Å koda Fabia, Seat Ibiza …) avto vozijo tisti moški, ki bi nekoč radi imeli velikega. Avto, seveda. Vozijo jih resno vezani moški blizu tridesetih, ki se počasi vdajajo v usodo, da je pred njimi še nekaj zadnjih let brezskrbne vožnje z njihovim črnim, znižanim, močno ozvočenim Golfom, čaka pa jih prihodnost s srebrnim Hyundai i30 karavanom in kupom plišastih igrač na zadnjem sedežu.

Velik avto;
karavan; jasno, da ga vozijo tisti taoženjeni. Ko žena res ne uspe v svojega Twinga zbasati vse krame, ata le milostno preloži vso kramo v svojega, zraven pa doda še rolerje, kolo, rolko, skiro, košarkarsko žogo, rokometno in nogometno žogo, badminton, na vrh avta pa v trugo naloži še vse ostalo, kar nujno potrebuje tričlanska družina za enodnevni izlet na Bled …. na kremšnite.
enoprostorec; vozi ga tisti pameten mož, ki je končno dojel, da je karavan absolutno premajhen avto za dodatnega novo pričakovanega – četrtega člana družine. Barbi bi morda še stlačili v trugo, a njena hiša zagotovo ne gre več nikamor.
težka snobi limuzina; ta je za taločene. Jah, ker so že prešli fazo karavana in želje po velikem in končno dojeli, da jim zrasel ne bo nikoli več in so prepričani, da se pleša veliko manj vidi ob veeeeeliki črni limuzini ala Audi S8 ali BMW serije 7.
terenska vozila; me še niste opazili?! No, ja saj me tudi moja ne, si mislijo tisti moški, ki doma nekako bolj poredko pridejo do besede.

Dizel proti bencinu;

Dizel; Punce, če ste pred vstopom v avto slučajno spregledale napis KR na registrski tablici in sedaj že sedite v notranjosti, poslušate malce bolj glasen zvok motorja ter ugotavljate, če je nebeško lep tip, ki vas je pobral na avtoštopu, vreden vašega truda, vam svetujem, da temeljito premislite ali ciljate na kratek ali dolgi rok. Kajti tistim z dolgoročnimi načrti lahko zagotovim1 da boste imele težavo pri vsakem nakupu novih čevljev …. v isti sezoni ….. ja, celo pri vsaki drugi sezoni znate imeti težave. A če ste tudi same pristašice dizla in še samske, potem znak po horoskopu niti ni tako pomemben, kot geografsko poreklo. Å kotje in Gorenjci so odlična kombinacija.

Bencin; jah, kaj naj rečem … moj je v študentskih časih vozil bencinarja 😉

Sicer pa kaj več o barvah pa naslednjič.

Prvi del pa tukaj.

  1. ja, ja, na osnovi lastnih izkušenj [↩]
Objavljeno dne

Ali avto kaj pove o svojem šoferju?

Nekateri pravijo, da je treba pogledati avto in o šoferju izveš več, kot bi ti lahko o njem (njej) povedala njegova (njena) zgovorna mama.

Dodatki:
Ok, najbrž je vsem jasno, da otroški stol v avtu pove, da ima človek družino in da šoferja vsaj v obdobju 1 leta ne zanima nobena avantura.
Majhen dvosedežni avtoček ala Smart govori, da otrok ni niti v radiju 20km in 5 let.
Coupe cabrio pa poleg tega1 oznanja tudi “lovsko sezono”.
Prtljažnik na strehi avtomobila govori o lastniku s športno dušo2, ki pozimi smuča, poleti pa kolesari ali surfa.
Navigacija v avtu označuje: a) trgovskega potnika, b) distributerja pri kakšnem sistemu mrežnega marketinga, c) popotnika in avanturista. Tako, da ljube moje, tole je “poker”, lahko da boste potovale, ali pa doma likale medtem, ko bo vaš dragi na poti.
DVD predvajalnik na naslonjalu enega od sedežev pravi, da teci stran. Kar se da hitro! Å ofer/ka ima mulca v aknastih in najlepejših letih ali pa tik pred tem. Vrni se čez kakšnih 7 let!
Kup nametanih Financ, Dela ali Dnevnika na zadnjem sedežu pripoveduje zgodbo o tipu, ki vsako jutro pred odhodom v pisarno pije kavo, morda še sveže stisnjen sok, ob tem pa prebira gospodarske in politične novice. Takoj zatem drvi v pisarno in nikakor ne najde časa za sprotno pospravljanje stare krame. To nepotrebno zapravljanje časa opravi njegova žena ob koncu tedna, preden njo in kup svojih frocov popelje na kakšen obvezni nebodigatreba nedeljski izlet.
Če namesto časopisov po zadnjih sedežih ležijo CD-ji kakšnih motivacijskih govornikov in (ali) kupi knjig podobne tematike …. po možnosti novih, to pove, da je šofer tega avta: a) zaposlen pri nas, b)3da je tip vključen v kakšen multilevel marketing ala Amway, Avon, Diamond, Golden ali pa je vsaj zavarovalniški agent v skupini Smiljana Morija.

Tudi “krancljanje” govori svoje:
Kup majcenih plišastih medvedov nalimanih nad armaturo kaže na infantilno bejbo poznih dvajsetih let, ki se boji odrasti in si je najbrž pred kratkim napihnila oprsje ali vsaj našobila usteca.
Ko zadnjo polico krasi kuža z migetajočo se glavo, to kaže na šoferja moškega spola. Jasno da brez kančka okusa. Moškega v poznih petdesetih ali šestdesetih.
Kvačkan/a povšter blazina na zadnji polici pomeni, da se je šofer v letih vzpona SCT-ja, hkrati z bratom, bratrancem, stricem in kumom iz istega sela, preselil v Slovenijo. Danes živi mirno družinsko življenje in je s svojo Fatimo, ki je nekaj let kasneje prišla za njim, vzoren deda svojim 12 vnukom.
Bingljajoča trikotna navijaška zastavica za kakšno nogometno ekipo označuje kakšnega od sinov tistega preje opisanega gospoda s kvačkano blazino, ki se je v letih med 1960 in 1980 rodil v Sloveniji. Mirko, Nikola ali Srboljub še danes ne navija za Olimpijo, od glasbe pa posluša Ceco, Seko ali podobne prsate pjevalke, ki ga tako navdušujejo, da svoje veselje z navdušenjem deli tudi s polovico sprehajalcev, ki se slučajno nahajajo v radiju 5 km od njegovega avta. Lahko pa da je ata le u prolazu iz Å vajcarske.
Velik napis “Panasonic” na zadnjem steklu je svoje čase na svojega Opel Kadeta nalimal vsak vodni inštalater. Danes takšnih avtomobilov žal ne srečujemo več, kar očitno kaže na akutno pomanjkanje obrtnikov te vrste.
Avto sa dva auspuha nalašč nisem dodala med dodatke, saj kakšne blazne funkcionalnosti od tega ni, a? Tega vozi mladi Franci izpod Gorjancev. Fant poleg dobrega drifta z očetovim avtom, obvlada tudi traktor in molžo kravic.

Čistoča;
Avto vedno sijoče čist zunaj in brez prahu, nametane krame in dodane kičarije znotraj, pove da ga vozi zatežen perfekcionist, ki pleh ljubi bolj kot ženo ali pa je (na žalost vseh bejb) tip gay.
Avto čist znotraj, a prašen zunaj pove, da ga vozi urejen a praktičen človek.
Avto, kjer na prtljažniku piše “OPERI ME”, medtem ko na tleh ležijo časopisi izpred dveh tednov, izpraznjene plastenke pijač, papirčki bonbonov, rezervni čevlji, žoga za vsak slučaj, neuporabljeni in uporabljeni kondomi in ima na sprednjem steklu celotno zbirko podatkov genskih zapisov različnih organizmov kaže na precej svobodomiselno osebo, ki se ji tako mudi skozi življenje, da na čistočo včasih tudi malce pozabi. Zagotovo to ni Jan Plestenjak 🙂 in ni skoraj zagotovo ta oseba ni gay …. aja, pa Damjan Murko najbrž tudi ne 🙂

Vse to zgoraj naj bi bil moj uvod v stereotipna stališča, ki sem jih zbrala skupaj o voznikih določenih znamk avtomobilov, a se mi je malce razvlekel, zato bom pri uvodu danes tudi kar zaključila.

Se nadaljuje 🙂

  1. no child on board [↩]
  2. in najbrž tudi postavo [↩]
  3. kar je bolj verjetno, saj je nas le 10 [↩]
Objavljeno dne

To nam prehaja v navado!

Tole namreč!

6. aprila prvič, 20. aprila drugič, naprej še poročam …..

Tisti, ki imate otroke, ki so že odšli na kakšen šolski tabor, poznate takšne zgodbe, tisti ki pa ne, pa bodite srečni in si obliznite vseh deset prstov!

V mojih časih1 smo bili srečni, da nam je uspelo iti vsaj na tisto zimsko šolo v naravi … ok, da ne omenjam, da smo se smučanja učili v “znanem” smučarskem središču imenovanem Travna gora …. exactly Travna in ne Snežna 🙂 .

Poletne šole v naravi nismo imeli. Ni bilo denarja, najbrž pa tudi veselja ne …. veselja starcev in učiteljev mislim. Takrat so itak vsi mislili, da je 5 dni letovanja s takratno mladino nekaj nevzdržnega. Ja, ja, še niso poznali naših mulcev! 😉

In ker smo še vsa leta za tem cmizdili in jamrali (saj so generacije pred in za nami imele poletno šolo v naravi) ter se na koncu odpovedali zaključnemu plesu2, so se nas končno usmilili in nas peljali na dvodnevni končni izlet v Pulo. Jah, spali smo v nekih zanikrnih smrdečih hiškah, a druženje je bilo nepozabno.

Sedaj pa ima mularija vsaki leto en teden tabora. Kočevje, Pohorje, Ptuj, Zaplana … letos Peca. Namestitev res ni takšna, kot bi jo izbrali za naše počitnice, a vsekakor je najslabša od različic, še vedno mnogo, mnogo boljša od tega kar smo imeli mi. Sama bi vsekakor imela precej za pripomniti pri vsakem od taboru, a se v prid Jaki, vsake kritike raje vzdržim in za ceno podrejanja skupnosti in odobravanju takšnega načina šolanja, Jaki in njegovim pripombam raje oporekam.

Za Jako je to že 7. razred in tako 7. tabor, zato res ni za pričakovati, da bo od vznesenosti in pričakovanja skakal do stropa. Že vnaprej “ve”, da bo hrana obupna, da bodo sobe grozne, da bodo vanje namestili po 4 ali celo 8 učencev od katerih zagotovo kakšen vedenjsko zelo odstopa, da ne bo utečenih načinov zabave, saj tam ni računalnikov (čeprav oprostite, ne razumem zakaj ne, saj je to dandanes povsem normalen učni rekvizit), tokrat ni celo televizije, ni mobitelov (česar tudi ne razumem, saj jih takšni otroci v “normalnem” življenju, redno uporabljajo) in ni nobenih elektronskih igrač. Skratka Big Brother!

Naš je cmizdil, jamral in javkal že nekaj tednov in malodane iskal izgovore, da ostane doma. Počasi se sprašujem, če z vsemi njihovimi omejitvami takšni tabori postajajo nasprotje temu, kar naj bi bili. Kaj ne bi raje prihranili učiteljem nekaj živcev, staršem nekaj denarja, otrokom pa slabo voljo in takšne tabore zredčili na polovico?

A kakorkoli že, včeraj je odšel. Ne brez težav!

Zbor pred šolo je bil 7:15 zjutraj. 7:15?! Ja, saj veste kako je s tem, ko naj bi se dobili s prijateljico, ki stalno zamuja? Tudi vi začnete zamujati. In ker ona počasi ugotovi, da zamujate, bo svoje zamujanje še podaljšala itd. Takšna je najbrž zgodba s temi zbori pred šolo. Avtobus naj bi odšel ob 8:00, zbor je ob 7:15. Zakaj že potrebuje 40 dvanajstletnikov 45 minut?

Ker jaz nisem prava oseba za zganjanje terorja nad tamalim, ko je vprašanje točnega odhoda od doma, takšne zgodnje izjeme obdela moj mož. Kljub jutranji paniki in nekaj povzdignjenim tonom, sem moža umirila, da je povsem vseeno, četudi zamudita in se pred šolo narišeta šele ob kakšnih pol osmih ali še kasneje.

Danes sta me dokaj resno upoštevala in na cilj prišla šele okrog 7:40. Kot najbrž še 90% ostalih izkušenih staršev. A groza, grozna, tako kot 6.aprila, ko je šofer tudi bil moj mož, se je tudi tokrat v Jarše pripeljala le ena sama torba. Potovalka je prišla do želenega cilja, nahrbtnik pa je počival doma na stolu v hodniku. Nahrbtnik z denarnico, s potrjeno zdravstveno izkaznico in knjigo za branje.

Kaj je mami drugega preostalo, da je na brzino hitro nase nataknila čevlje in še ona odbrzela proti šoli. Z nahrbtnikom vred, jasno.

Kako pa super, da avtobus nikoli ne pride ob dogovorjenem času. Prehitevala sem vse avtomobile, prevozila vse rumene in zadihana pritekla pred šolo ob 8:10. Ne, ne, nihče mi še ni ušel. Avtobus sploh še ni prispel!

Drugo leto bomo zamudili vsaj 1 uro in pol, tako da računajte na to, ko boste pisali uro zbora!

  1. ja, ja, stara sem ko zemlja [↩]
  2. na veliko veselje vseh nad 25 let, saj bi tam zagotovo bil živ razvrat 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Samo naj se ne trese, prosim!

Sem slišala, da se je zadnje dni nekje v Sloveniji treslo. Eni so imeli s tem očitno bližnje srečanje, jaz sem temu srečanju tokrat ušla. A ne morem, da se ne bi spomnila potresa izpred 10-ih let, ki je imel žarišče nekje v Posočju.

12.april 1998, baje je bil to velikonočni ponedeljek, vsi nabasani s šunko, potico in jajci, smo se valjali v dnevni sobi staršev mojega moža. Medtem, ko je mož v sosednji sobi po rokah prekladal našega tamalga, ki je imel takrat 3 leta, sem jaz o tem in onem čvekala s svojo svakinjo. V nekem trenutku se pričnejo tresti omare v stanovanju starega bloka in obe v en glas zavpijeva: “Potres!”

Jaz še mojemu zatulim naj pograbi tamalga in leti ven, z levim očesom opazujem njegovo lenobno premikanje, češ kaj pa težiš, sama pa že odklepam vrata, preskakujem po tri in štiri stopnice in se hrupno zaletim v mogočna vhodna vrata bloka. Rukam in tresem kljuko, pa nič. Ne morem verjeti svojim očem! Na velikonočni ponedeljkovo lepo sončno popoldne je nek stanovalec tistega bloka ugotavljal, da bi kak nepridiprav zlahka vdrl v kakšno stanovanje ter meni nič, tebi nič odnesel ofarbana jajca in prekajeno, bognedaj celo žegnano šunko.

Ja, takšno razmišljanje je bilo povsem razumljivo, saj je bila povprečna starost prebivalcev tega bloka nekje okrog 70 let in takšni res ne morejo letati za tatovi šunk in jajc!

Panika, ki se me je polotila v trenutku, ko sem stala pred zaklenjenimi vrati, je neopisljiva. Å iroko razprtih oči, sem stala tam, medtem pa svojemu možu, ki se je z našim tamalim v naročju vztrajno iskal njegov izgubljeni copat, spustila nekaj na “#!”@@##{“#  in še nekaj na  !!$#{@. Jakov copat medtem, ko se ruši hiša nad našimi glavami??!! Ja, ja, saj vem, da se ni …. ampak…!

Po nekaj minutni “grozljivki”1 smo končno našli copat, ključe in končno zadihali svež zrak. Potresa se v Ljubljani zagotovo ni čutilo tako močno, kot so ga čutili ubogi prebivalci Kobarida in ostalih bližnjih krajev, pa tudi mi smo bili le v visokem pritličju, a občutek vklenjenosti, nemoči, me je takrat močno zaznamoval.

V naslednjih dneh smo čutili kar nekaj popotresnih sunkov. Naše takratno domovanje je bilo v 11. (!) nadstropju stolpnice, ki je grajena na nekakšnih betonskih kolih, ki ravno na ta način stavbo varujejo pred potresi, a poznavanje tega ni pripomoglo k sigurnejšemu občutku, ko se sredi noči zbudiš, okrog tebe pa se vse maje in vrti.

V tistih dneh se je okrog mene tolikokrat vrtelo, da sem od tega postala obsedena. V katerikoli stavbi sem bila, sem pogledovala proti vratom in razmišljala o hitrem umiku v primeru potresa. Potres sem čutila tudi, ko ga ni bilo. Vsa trda sem stala v zaprtih prostorih, se krčevito držala za kakšno mizo ali pult, imela občutek, da se vse trese in da razen mene tega itak nihče ne opazi, hkrati pa s kančkom prisebnosti pogledovala proti kozarcem s pijačo in preverjala, če je gladina pijače še vedno mirna in še ni čas za paniko.

Vse skupaj se je vleklo kar nekaj mesecev, potem pa se je moja pranoja umirila. Sedaj me panika zagrabi le še ob “pravem” potresu. Moji bližnji vedo, da me takrat nič in nihče ne ustavi, Saša dirka preko vsega in vseh, ven, na zrak in daleč od vseh visokih stavb.

Sedaj živimo v hiši in tako me vprašanje ali je bolje prileteti zviška na tla in tako biti na vrhu ruševin, ali pa biti na tleh, imeti možnost, da se hitro zapodiš ven in biti morda najbolj spodaj pod ruševinami kakšne visoke stolpnice, ne obremenjuje več. No, manj pa tudi ne, saj nikoli ne veš kje in kdaj te doleti.

A od takrat naprej pridno menjam pižame in ne uporabljam več tistih znucanih, ki niso za med ljudi 🙂

  1. vsaj v mojih očeh [↩]
Objavljeno dne

Če pa tole ne najeda!!!

“Any customer can have a car painted any colour that he wants so long as it is black” je rekel Henry Ford.

Ne vem ali je avtor reklame za Porshe Verovškova navdih dobil pri Fordu, ali pa preblisk izhaja iz lastnih izkušenj, a danes resnično moram zapisati, da mi reklama najeda že mesece in mesece.

Prvi tip: “Kje ti servisiraš avto?”
Drugi tip (očitno IQ sobne temperature): “Odvisno katerega?” …. ok, ok, saj razumem današnje družine imajo po dva ali celo več avtomobilov. Pri nas Nissana vozimo nekam v Moravče, Minija pa v Trzin.
Drugi tip nadaljuje: “Svojega karkoliže vozim v Porshe Verovškova.”
Drugi tip še nadaljuje: “Od žene karkoliže vozim v Porshe Verovškova.” … ohja
Pazi! tip nadaljuje: “In od kogarkoliže, sina, hčerke whatever tudi vozim v Porshe Verovškova.

Pa ne me je***! Odvisno katerega??!! Aja, najbrž ima doma še Nissana od šefa in Jaguarja od ljubice, al kaj?! Samo, da nimata šef in ljubica tudi Å kode, Seata ali Volkswagen-a, ker bi tudi njih vozil na Porshe Verovškova!

In potem pride še smetana! Vprašanje v stilu katera reka teče pod savskim mostom. Tip, ki je vse do sedaj veljal za pametnejši del dvojca, na koncu vpraša: “In kje je Porshe Verovškova?” Halo?! Na Slovenski, valjda!