Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!
Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih1, ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših2 in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.
Ker prihajam po “mir” in eno3 dozo kofeina, si izberem vedno mesto, kjer za majhno mizico na enem na steno pritrjenem sedišču, sedim jaz, na drugi strani mizice pa je mesto le še za enega in skorajda ni potreben napis DRUŽBA NEZAŽELENA.
Danes je bilo v lokalu še posebej mirno in tiho. Vse mize prazne, gostov nikjer, le jaz sem v tišini pisarila po svojem bloku in srebala svoj kufe svojo kavo. V tem trenutku se od nekje pojavi stara gospa …. gleda levo in desno ter se mi približuje. Naravnost k meni! V lokalu, kjer je popolnoma praznih še vsaj 7 miz in najmanj 20 sedišč, se ostarela dama usede za “mojo” mizo. ????!!
Nič jasno. OK, lahko ima milijon razlogov: boji se samote, rabi družbo, ravno tam je najbolj ugodna klima, to je “njeno” mesto, jaz ji izgledam strašansko simpatično, noge jo bolijo in se je morala na hitro usesti ….. ampak … halo!! Olika!! Mogoče kakšen: “Oprostite, ali lahko prisedem?”
Å iroko odprtih oči sem strmela vanjo in jo po prvem šoku le vprašala: ” A ravno tukaj vam je najbolj všeč?” Sem vsaj upala, da je gospa slabovidna in me morda ni opazila. A ona: “Ja. Je kaj narobe?”
Nič, nič, le vljudnost vam je padla iz košare!
Odkar sem na blogu pisala o Lignanu, sem dobila že nekaj vprašanj izven “etra”. Ne vem sicer zakaj ne vprašajo kar na blogu …. ampak OK …. so pač sramežljivi. Pišejo mi ljudje, ki o tem kraju nimajo informacij in jih zanima možnost namestitve, na katero agencijo naj se obrnejo, koliko tam stvari stanejo in še tristo petinpetdeset drugih stvari. In jaz, ki sem sentimentalno vezana na ta kraj, pišem dolge maile in odgovarjam vsakemu posebej. Vsi do zadnjega so se mi lepo zahvalili, le pri zadnji sem dobila občutek, kot da je to v opisu mojih del in nalog …. !!??? Če že pišem na blogu o tem in če mi že mesto Lignano plačuje mastno provizijo od tega?! Kaj pa kakšen hvala na koncu??? Res ste prijazni????? Nikoli pozabila???? Vam bom pisala kartico iz Lignana???? Resda je bilo že vprašanju pripisano ‘za vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem’ … ampak še en hvala za nazaj bi bil pa že odveč? 😉
Ste že kdaj spustili dali prednost šoferju z nesrečnim obrazom, ki leta in leta stoji na neprednostni cesti in vse tako kaže, da bo tam še naslednjih 15 let? Jaz to počnem stalno. Če le nisem preveč zamišljena in kdaj pa kdaj koga ne opazim (tole sem napisala za vse tiste, ki mi včasih trobijo (!) ali celo kažejo srednji prst, kadar mirno vozim po svoji prednostni cesti, se ne vržem ravno na glavo in stopam po bremzi zavori, da bi njihovo velecenjenost v kakšnem najnovejšem dirkalniku vljudnostno izpustila predse(!)). Od tistih, ki sta jih mama in ata lepo vzgojila dobim v povračilo dvig roke, vklop 4 žmigavcev smernih kazalcev ali celo nasmeh in kimanje z glavo. Obstajajo pa cepci takšni, ki mislijo, da je tudi to v opisu mojih del in nalog in ne mrdnejo niti z očesom. Najbrž si mislijo: “No, skrajni čas že, koza stara!”
Jah, tudi v službo sem že vzela takšne …. ne le vzela, še vedno jih imam tukaj. Lastniki so mi že pred leti omogočili, da vsako leto napolnim malho daril4, ki jih zaposebnezaslugenaroda lahko delim med zaposlenimi. Trije večji projekti tekom leta in tri možnosti za ‘deljenje daril’. Nisem lastnik in stvar itak ne gre iz mojega žepa in to vsak od naših ve. A vseeno to je nekaj o čemer v pogodbi o delu nič ne piše, ekstra, dodatek, smetana o kateri ob sprejemu službe nihče ni nič vedel, lahko bi jih ne razdelila oz. dala več tistemu, ki je tega vesel ali se za ‘darilo’ vsaj zahvali. Nekateri so takšnih ‘daril’ že vajeni, a se vendar vsakič znova zahvalijo … nič spektakularnega …enostaven hvala5, drugi pa tega ne naredijo nikoli. Ali pa mogoče pišejo samemu lastniku? Pajade!
Morda pa si mislijo podobno, kot šoferji, ki jim je težko dvigniti roko v zahvalo …. ali pa jih mama in ata enostavno nikoli nista vprašala: “A hvala se pod mizo vala?”?
@Nick; prav nič me ne moti pri tistem stavku, prav všeč mi je, da tudi ti pišeš tako, kot večina nas …. bolj ‘blogersko’, če se lahko uporabi takšen izraz. In tako sem tudi napisala.
kaj bi lahko bilo bolje? Ne glede na to, da moji pisni umotvori niso vredni kakšnih literarnih nagrad, znam ločiti krasen slovenski tekst od povsem navadnega. Tudi peti ne znam pa se upam komentirati kdaj je komad povsem enostaven in kdaj zadeva seka. A da bi avtorju komada, ki ni ravno strašanski dosežek stoletja napisala kaj naj spremeni, da bi bil boljši?? To pa res ne znam, sori!
Francoščine se nisem učil, zato ne vem, kaj jim pomenijo ti ostrivci ali krativci (po izobrazbi nisem slavist, zato ne vem, kaj je kaj, gledati v SP pa se mi zdajle ne da), vem pa, da se Marché tako res pravilno zapiše. Ampak kot sem rekel, to je že dlakocepljenje, če smo na blogu.
Zato tudi ne razumem, kaj te jezikovno pravzaprav moti pri tistem stavku? Do explain, please.
Z vezajem pa se sklanja običajno le kratice, pa še tam je dostikrat najbolje, če jih sploh ne sklanjamo. Le verjemi mi to, je povsem dobronameren nasvet 😉
@Nick; znaš biti? 🙂
za naglas pa vem ….. konec koncev sem se celo francosko učila (ker se s tem, da francosko znam, ne morem ravno
hvaliti), a se mi res ne da teh črk po računalniku iskati. Drugače pa sem do sedaj vsa tuja imena vedno sklanjala z vezajem, ker sem mislila, da je tako pravilneje, saj na ta način brandu nič ne pokvarim z odvzemanjem in dodajanjem Slovencem lastnih končnic … npr. Volkswagna ipd.
Hvala, Nick … čeprav je to ‘nasvet’ za katerega nisem prosila 😉
Moram pa napisati, da se mi prvi del tvojega zadnjega komentarja ne zdi ustrezen tako picajzlastemu ‘slavistu’. “Ja, res je, znam …..”, je stavek, ki meni, sicer horjulasti baburi, ne zveni prav nič lepo. Pa tudi stavek “kadar se v trgovini ….” označuje, da je še upanje zate in da si tudi ti povsem povprečen, včasih malce zatežen, a pravzaprav čisto normalen tip, ki zna biti celo povsem prijazen 🙂
Hehe, Saša, se mi je kar zdelo, da bom dobil personalen odgovor 😉
Ja, res je, znam biti tudi povsem normalen in mislim, da dejansko tudi sem, da sva midva oba normalna. Potrdila za to pa seveda nimava :).
Å e nekaj na temo neobzirnosti. Kadar se v trgovini kdo vrine pred mene v vrsto pri delikatesah ali na blagajni, so to praviloma precej starejši od mene. Kot da bi jim starost avtomatično dala neko samoumevno prednost … !!??
Å e nekaj slovničnega, da ne bo nobenega dvoma, da sem to jaz 😉
Prosim te, da Marche in podobna tuja imena sklanjaš brez vezaja, torej Marcheja, Marcheju itd. Marche-ja je nepravilno, pa še grdo povrhu. ÄŒe pa smo še malo picajzlasti: res pravilno je Marché, Marchéja …
LP!
@Nick; ti pa zaslužiš poseben odgovor, ker sem preden ti odgovorim morala preveriti, če si res tisti Nick, o katerem sem jaz imela povsem drugačen vtis, kot si ga pustil tokrat.
Vljuden planinec, ki kdaj pa kdaj pusti tudi vljuden komentar, opa?! 🙂
V obrambo vseh ostalih, ki so me ‘mimo etra’ že kdaj prosili za podrobnejše informacije o stvareh o katerih pišem na blogu, moram zapisati, da so bili vsi izjemno prijazni in se zahvalili za vsako najmanjšo informacijo. Morda sem bila ravno zaradi tega nad konkretnim primerom malce presenečena. No, pa sedaj dosti besedi okrog tega, saj ni bilo tako tragično, da bi razpravljali prav na dolgo o tem. Bolj me je šokirala starejša dama, ki je brez mu ali bu prisedla k meni in ta me je napeljala k temu, da zapišem ta post. Ker pa se meni ideje nizajo ena na drugo, sem ob opisovanju tega dogodka na plan potegnila še dva starejšega datuma.
Je pa res, da imamo ljudje veliko raje hvalo, vljudnost, nasmeh, prijaznost, kot grajo, kritiko, namrgoden ksiht in aroganco in jaz sem ena takšnih, ki vedno precej burno reagiram na eno ali drugo skrajnost. Sicer pa si že izkusil kako izgleda se kaže 🙂 , ko Saša ‘skoči’ 🙂
@Mojcej; točno tako sem tudi mislila .. res! Do danes sem bila prepričana, da se to uporablja za takšne stvari, ko otroci pozabijo reči hvala. Po mojem so tole na meni trenirali moji starši in mi je ostalo v malih možganih. Ko sem prebrala tvoj komentar sem bila skoraj prepričana, da obstaja tudi verzija za vzgojo otrok :), se takoj trmasto šla malce googlanja in naletela le na post kolega blogerja, ki je izrek uporabil v “pravem” smislu http://dronyx.wordpress.com/2008/03/19/samo-hvala-se-pod-mizo-vala-od-smeha/
ter poklapana priznala, da pojma nimam … pa še tako je izpadlo, kot da sem Onyxa kopirala 😉 ampak očitno great minds think alike 🙂
Se strinjam z Mojcej, da je tudi ta varianta pregovora čisto sprejemljiva.
Pa tudi sicer se strinjam, da so dandanes obzirnost, vljudnost in hvaležnost dokaj redke vrline. Se pa včasih najdejo in prijetno presenetijo, ko sploh ne pričakuješ. Tako sem recimo na netu lansko leto zainteresiranim poslal slikovit opis malo znanega gorskega cilja v Posočju. Že takrat so se mi vsi po vrsti zahvalili (planinci smo praviloma vljudni) pred kakšnim mesecem pa se mi je eden še ponovno zahvalil, potem ko je to turo takrat tudi dejansko realiziral. Pa še nekaj slik mi je poslal.
Splošno stanje pa je bolj na podnu.
Predlagam tretjo opcijo: prav lep rek si zložila: A hvala se pod mizo vala? (tako bi lahko mama rekla otroku, ko ne reče hvala)
ÄŒe nam kdo dela uslugo, se mu vsekakor moramo lepo zahvaliti. Tudi če je za to plačan. Kar pa Saša ni bila. Prijazno je šjori podala cel kup informacij, ki so toliko bolj dragocene, ker so res iz prve roke (imam izkušnje, v turističnih agencijah pogosto govorijo kar tako, od oka)
@Feniks; hvala da si na mojem blogu z nami delil celo zgodbo, bom ob priliki vrnila 🙂
@alcessa; verjamem, da zna nekdo biti hvaležen tudi vnaprej, vendar pa v mojem primeru to res ni bil ‘case’. Sicer pa si na koncu povedala bistvo … da se ti nobena od STRANK ne zahvaljuje. Tudi jaz ne pričakujem, da mi stranka poleg fer plačila zraven še poliže pete, kajti preveč cukra redi 🙂 …. ampak …. ali se tebi ne bi povesil nos, če bi ti ženska, ki je ne poznaš pisala nekaj v stilu Spoštovana, opazila sem da obvladate tuje jezike … ali bi mi pomagali in prevedli naslednji tekst ….. bla, bla, bla …. (seveda je iz maila očitno, da ženska potrebuje zastonj uslugo) …in na koncu vljudnostna floskula: za vaš čas se vam že vnaprej zahvaljujem.
To ni zahvala ampak povsem navadna fraza, ker usluge ravno ne moreš prositi brez ene same vljudne besede kajne?
Ej, ženski sem odpisala v istem dnevu, napisala skoraj ves tekst, ki sem ga kasneje (hvalabogu, da sem se spomnila) še malce obdelala in objavila kar v enem od postov. Odgovorila mi je še z dvema dodatnima vprašanjema … tokrat brez zahvale vnaprej ali nazaj. Nič, le dva dodatna vprašanja še imam, se ji je zapisalo.
Ej, sem še na ta dva odgovorila.
In potem vse tiho je bilo. Se ti ne zdi, da se spodobi reči hvala, ki res pomeni hvala?
Jaz bi se zahvalila, četudi bi bile takšne stvari v ‘opisu mojih del in nalog’ in bi mi odpisovala agentka turistične agencije. Očitno je pa tale gospa ena takšnih, ki misli, da mi bo zatrpala mail, če bo še enkrat vrnila odgovor nazaj.
Javno objavljam, da me ne moti, če dobim kakšen mail več in da me ob vsaj 100 spamov tedensko, še kakšen mail s preprostim HVALA res ne bo vrgel iz tira. 😉
@mojcej; letak sem videla tudi jaz, ja. Glede pregovora sem pa v dilemi ali naj povem po pravici in napišem, da sem zabluzila, ali pa naj se zlažem in naredim blazno pametno, ker sem se poigrala z besedno igro 😉
Mojcej,
odvisno, verjemi. Kot že rečeno, nobenih težav nimam verjeti, da hvala velja tudi vnaprej in nobena od strank se mi ne zahvaljuje še naknadno…
aja, če se ne motim, si s tem pregovorom malo zabluzila (ali pa si ga namenoma tako uporabila), ker je: Lastna hvala se pod mizo val(j)a. In se verjetno bolj navezuje na samovaljenje in ne zahvaljevanje.
Ma, vseeno se spodobi hvala na koncu, no, alcessa.
Sicer pa, Saša, ravno v soboto je bil zraven Dnevnika en tak mini prospektič za Lignano…
Mene bi pa močno začudilo in tudi zmotilo, če bi se mi kdo zahvalil vnaprej, potem pa še za nazaj. Na ta način namreč “Hvala že vnaprej” izgubi pomen, pa še en mejl preveč imam v mejlboksu. Rada verjamem, da zna folk biti tudi vnaprej hvaležen 🙂
Tudi sam sem danes doživel nekaj podobnega; pride ženska spedenana v nulo (z rahlim pridihom domine) s svojo praktikantko do avta in ugotovi, da je pozabila prižgane luči. Enostavno me je določila za reševalca svojih težav. Najbrž zato, ker je to moška zadeva. “Imate kable?” me je vprašala. Ne “dober dan”, ne “bog dej”. Glas je bil ukazovalen in zoprn. “Nimam!” sem odvrnil. S sumničavim pogledom je bevsknila:”Prosim?” “Nimam!” sem ji odgovoril z glasom v katerem se je najbrž dalo razbrati, da mi je zoprna.
“Kaj naj pa zdaj naredim?” ni odnehala.
“Pokličite AMZS.” sem jo še vedno poskušal odgnati.
“Toliko časa pa nimam” dalo se je razbrati, kaj pa misliš cepec.
Nisem odgovoril, le na vrhu jezika sem imel:”Dol mi visi.”
“A bi pomagali poriniti avto?” je bil nov poskus.
“No, prav.” da se te že znebim.
Ves čas je v roki držala cigareto, prav tako njena spremljevalka. Dal sem ji navodila in vsedla se je v avto in še vedno držala cigaret. Z ugasnjenim motorjem servo volan ne deluje in njemo vrtenje volana z dvema prstoma ni dalo pravih rezultatov. Avto je bilo potrebno poriniti iz boksa vzvratno po rahlem klancu navzgor za kar mi je njena spremljevalka namenila spodbudne poglede. Voznica je vmes ugotovila, da je volan obrnjen do konca, ker je ona močna in več ne gre.
Bila je za četrtino manjša od tebe in mumificirana od cigaret. Od kod ji ideja o moči ne vem. Obrnil sem volan do konca in avto postavil v izhodiščni položaj še nekaj navodil voznici in zahteva sovoznici naj pomaga potem pa štart. Jaz z vso silo, bitje poleg mene z eno roko, ker je z drugo še vedno tiščala cigaret k ustom. Po desetih metrih sem ostal sam, ker je moja nesojena soporivačica ugotovila, da “zdaj pa bo” in odnehala. Seveda ni bilo.
Da ne pišem več, zgodba je šele na polovici vendar ne zapušča začetega stila. Aroganca, vase zagledanost in prevzetnost so povzročili, da sem takoj na začetku zatajil kable in jih na koncu (bile so štiri) brez pozdrava pustil na parkirišču z začetnim problemom. Malo bontona in pripravljenost pomagati izvleči samega sebe iz blata pa bi se hitro odpeljale, tako pa … .
Na, pa se je nabralo za cel post. Pri sebi pa nič ne pišem. 🙂