Je to povezano z vremenom, jesenjo, mojim rojstnim dnem1 , čistim slučajem ali mi ponovno nekdo želi nekaj povedati?
Zadnje čase so moje misli okupirane z razmišljanjem o smislu življenja, njegovi minljivosti, usodi, če ta obstaja, zdravju in skrbi zanj, če to pravzaprav sploh znamo ali smo sposobni početi.
Naj vam najprej zupam, da živimo v Sostrem in skorajda ne mine dan, da ne pomislim na mladega fanta, ki ga je enkrat junija pokosila kosilnica. Vozim se mimo travnika in v dneh, kot so tile, preprosto ne gre brez misli na ta tragičen dogodek. Medtem, ko je oseminštiridesetletni kmet s kosilnico kosil visoko travo, sta se v njej skrivala dva fanta. Kmet fanta Jakovih let ni opazil, fant kosilnice ni slišal in ….. Usoda? Jokala sem, ko sem brala novico, čeprav te družine ne poznam. Danes vsakič pomislim predvsem na oseminštiridesetletnega gospoda, ki živi s sliko nesreče, ki se mu je pripetila tega usodnega lepega poletnega dne. Baje2 je gospod doživel popoln šok in je nekaj dni zatem bil psihično popolnoma strt. Le kaj se danes dogaja z njim?
Toše Proeski in njegova nesreča; enako, kot pri prejšnjem primeru je najhujša tragedija tista, ki doleti umrlega, vendar tudi tu je usoda zaznamovala še nekaj “spremljevalcev”. Usodni trk se je zgodil med vožnjo, ko je avto vozil njegov prijatelj. Danes sem prebrala, da je ta voznik, prijatelj ob posredovani mu žalostni novici, poskušal skočiti skozi okno.
Kolega, ki je umrl nekaj dni nazaj. Pravijo, da je za mater nekaj najhujšega, ko pokoplje svojega sina, saj je pričakovano, da svet zapuščajo najprej starejši in tako že odrasli otroci pokopavajo svoje starše. Danes bodo starši pokopali svojega sina in hkrati bo sin zapustil svoje 3 mladoletne otroke.
Pri trinajstih letih se mi je od nekje iznenada pojavila oteklina, ki je izgledala, kot da je mumps a ker po nekaj tednih ni in ni izginila so me starši peljali k zdravniku. Pregledi sem in tja, minevali so meseci in po pol leta pregledovanja, so me starši pospremili v bolnico. Otroška bolnica, Vrazov trg, oddelek C … oddelek za bolnike z rakom. Niso me operirali, niso me obsevali … ne vem natančno kaj se je dogajalo, saj so me takrat tretirali, kot otroka in se o tem z mano ni nihče pogovarjal. Zgodba se konča tako, da me po dveh tednih bolnice odpustijo …. brez operativnega posega, brez obsevanja, brez zdravil … oteklina je čez nekaj tednov izginila …sama od sebe …. ???
A tukaj sem želela razmišljati o občutkih mojih staršev. Le kaj so doživljali ob pogovorih z zdravniki? Od kje jim moč, da so meni vztrajno kazali le vesele in brezskrbne obraze?
Danes sem brala prispevek DrMagnuma. Ne morem mimo tega, da ob tem ne pomislim na čustva in občutke “stranskih igralcev”, tistih staršev, otrok, prijateljev, partnerjev ali celo naključnih usodnih akterjev v igri našega življenja. Čeprav na prvi pogled izgleda, kot da je glavna zgodba le ena, okrog nje pa nešteto manjših spremljajočih jo zgodbic, a vendar se mi zdi, da so vse enako pomembne, vse enako glavne. Nekatere so tragične, druge so junaške, tretje so vesele.
Zgodba DrMagnuma je zame junaška, občudujem moč te družine, čeprav nikogar od njih ne poznam osebno, a vendar me moč te družine navdihuje z vero, da se takšne zgodbe končajo srečno in da bo tudi teh jesenskih deževnih dni enkrat konec.
Jah, odrešitev zanj… ja, po bolečinski plati… po drugi strani pa težko slovo in zapustitev najdražjih…
Glede srečnih in nesrečnih zgodb pa tako. Dokler sam ne doživiš težke bolezni ljube osebe ali bognedaj smrti (mislim predvsem na otroka, partnerja, starše) tudi v sanjah ne moreš čutiti te bolečine.
ÄŒe pa to doživiš,… šele takrat se zavedaš kako dragoceno je življenje in kako neznansko majhni so naši vsakodnevni problemi.
Bi rekla, da je zgodba (v igri življenja) žalostna takrat, ko se konča s smrtjo in srečna takrat, ko premagaš bolezen in se naučiš živeti z dejstvom, da si ranljiv in minljiv.
Sem prebrala Magnumov post in nekdo je napisal Pavčkovo pesem. No, to pesem sem v hudih trenutkih neštetokrat prebrala… in ja, meni je pomagalo. Ker ljubim poezijo.
Aja, ta prijatelj je tisti o katerem si že pisala, kajne? Žalostno res za njegovi punčki, ženo, starše, prijatelje, a najbrž konec koncev odrešitev zanj.
Ne, ne, ni res Petra, niso vse zgodbe žalostne in sploh kdaj je zgodba žalostna in kdaj srečna?
Osebno menim, da je vsak dan življenja, ki ga imamo, poseben dar in da je bolečina le stvar sprejemanja okolice in dogajanja okrog nas. In zgodbe, ki niso srečne so predvsem tiste, ki še trajajo in jih ne znamo očistiti bolečin.
Me kar stiska pri srcu. Pred časom smo pokopali prijatelja in resnično ne mine dan, da se ga ne bi spominjala.
Park zvončkov na Žalah je še eno kruta, a zame žal resnična zgodba.
In ob prebiranju takih postov, me stisne, … kdo bo naslednji…
Ne, meni se ne zdi, da bi se prav veliko zgodb končalo srečno. Kruto, ampak realno. Žal 🙁
Tina, najbrž je res nekaj na tem, saj vsako razmišljanje nekako izhaja iz naših izkušenj, strahov ali nekih bolečin. In ja, tudi jaz sem že imela “stransko vlogo”.
Ali si v zgodbi DRMAGNUMA spoznala tudi sebe? Ali niste imeli tudi pri vas podobno situacijo?