Ko je razsajala evforija o raznih verigah z 5 naj predmetov, 7 naključnih dejstev, 5 uresničljivih sanj, sem razmišljala o tem, kaj bi me glede podobnih tematik zanimalo o drugih blogerjih in ugotovila, da me zanimajo smešne in prikupne zgodbe. In ker ponavadi vedno izhajam iz sebe, bi bilo prav, da o tem najprej kakšno zapišem kar sama.
In ker to ne bo tipična veriga in vanjo ne nameravam potunkati nikogar, tudi ne bom vnaprej določila števila zgodbic, ki jih nameravam zapisati. Mogoče bo zgodba le ena, morda dve, morda pa se mi v spomin utrne več deset zgodb vrednih deliti jih z vami.
Tokrat bom začela s tisto, ki mi ob spominih še danes požene kri v glavo.
Bilo je kakšnih 15 let nazaj. Zaposlena sem bila v podjetju ATR, ki se je ukvarjalo z distribucijo opreme za računalnike za področje Slovenije in Hrvaške. Na Hrvaškem smo v Zagrebu imeli majhno pisarnico in tam registrirano podjetje Axis, kjer smo takrat zaposlovali dve osebi, zakonski par, ki se v poletnih mesecih nekako ni mogel uskladiti in na dopust oditi ločeno 🙂 . Ni problema, smo razmišljali, bo Saša odšla v Zagreb in tam preživela 14 delavnih dni. Namesto v hotel so me namestili v neko stanovanje kolegice od kolegice, jaz pa polna ambicij napokala oblačila v kovček, lupčka Tomažu …. in odšla v Zagreb.
Kaj naj bi počela cele dneve v meni tedaj neznanem mestu? Delala sem od jutra do večera in praktično niti pomolila nosu iz pisarne, najetega stanovanja ali svojega avta. Pa sem nekega dne sklenila, da je čas, da si ogledam središče mesta in hrvaške mladce. Iz pisarne sem odšla v stanovanje, se stuširala, preoblekla, nanesla frišen make up in se pri tem res močno potrudila in na ustnice nanesla takrat hudo moderno šminko v močni pink barvi.
Tako popedenana sem se sprehajala po mestu in se počutila prav lepo… sama, vendar ne osamljena, nekako svobodna.
Na ulici so prodajali storže pečene koruze. Njama! To obožujem in privoščila sem si enega. Ne vem, če ste med tistimi, ki ste že kdaj jedle koruzo z močno našminkanimi ustnicami, jaz vam lahko danes iz prve roke svetujem, da si šminko pred tem obrišite. Obvezno!!!!
Jaz sem takrat storž lepo vrtela in hkrati s tem svojo roza šminko raznašala po bližnji in širši okolici svojih ustnic. Na lica, konico nosu, ob robove ustnic, na brado …skratka povsod malo. Storž sem seveda kmalu odvrgla in se lepo “urejena” še naprej sprehajala po ulicah Zagreba. Mimoidoči so se mi nasmihali, me opazovali, jaz pa prepričana, da sem tako simpatična, nasmejana vračala poglede nazaj.
Stanovanje, kjer sem živela takrat je bilo v 6. nadstropju nekega bloka in za vrhunec celega večera, sem se do stanovanja popeljala v dvigalu v družbi nekega moškega. Gledal me je precej precenjujoče. Oh, ti Hrvati! 🙂
Vstopila sem v stanovanje in se zagledala v svojo pojavo, ki je odsevala v bližnjem ogledalu.
Od tistega dne se po zagrebških ulicah sprehajam le še s sklonjeno glavo …. in Tomaž, če bom kdaj slavna in bodo kako izvrtali kakšno fotografijo, ki jo je morda posnel kakšen od mimoidočih, prisežem ….. jedla sem le koruzo!!!
Hehehehe…tale zgodba pa je res zabavna…čeprav ne vem, kako bi odreagirala, če bi te jaz srečala…ma bi me kar zaskrbelo, če si sploh ok:)
Ideja o smešnih prigodah pa je res super! ÄŒeprav si se odločila, da to ne bo verižno bloganje, me meika, da bi nadaljevala. Sedaj se moram le še odločiti, katera od mojih ne ravno malo situacij, ko sem se znašla v zadregi, je taka, ki bi jo zaupala širnemu svetu. Vse le ni za v javnost hehehe:)))