Katera napaka je večja? Tista kjer ne narediš skorajda nič narobe, morda le v trenutku nezbranosti postaviš škatlico vžigalic preblizu šopa starih časopisov, preskoči iskra iz bližnjega kamina, zagori, adijo hiša in morda celo kuža in muca, ki sta spala v njej? Ali pa je večja tista, ko svojemu otroku dan na dan ne posvečaš nobene pozornosti, ga zanemarjaš, prepuščaš ulici, a on se ne da, vztraja in odraste v krasnega človeka?
Se velikost napak meri po velikosti posledic? Ali po slabonamernosti? Morda po dolgoročnem ponavljanju iste napake?
