Blaž je obiskal Santorini in nam zelo slikovito skozi opis lepot Santorinija prenesel tudi nekaj dobrih podjetniških nasvetov.
Ob tem sem se ob točki, kjer navaja kako gostilničar privabi stranke, spomnila na izkušnjo iz našega zadnjega popotovanja po Italiji in Franciji.
Monaco in Monte Carlo imata posebno mesto v srcu našega Jake, zato se moramo na poti v Francijo ali naprej v Å panijo, tam obvezno ustaviti. Ponavadi smo izbrali za prenočevanje lokacijo izven Nice ali Cannes-a, tokrat pa smo se odločili, da spoznamo Menton. Menton-krasno mestece tik za italijansko-francosko mejo. Najbrž spada pod Azurno obalo, saj je od Monte Carla in Monaca oddaljen le nekaj minut vožnje po precej zaviti in vzpenjajoči se cesti.
Prijetno mestece, ki je sicer francosko, vendar v sebi nosi še veliko italijanskega melosa. Prijetna tržnica, stare ulice, polne ljudi, trgovinic in prijetnih lokalov iz katerih diši po sveže pečenih rogljičih.
Zanimivost, ki sem jo opazila in bi je bila vesela tudi pri nas je, da imajo svoje francoske štruce na voljo kar tako na “mimogrede” … lokal s kavico in rogljiči, luknja v steni, v vitrini pa sveže pečene štruce kruha. Ustaviš se, kupiš dve štruci in domov. Pri nas pa za vsako žemljo v velik nakupovalni center, parkiranje in nato nakupovanje še kupa nepotrebne krame …..
No, da se navežem na misel, ki mi jo je vzbudil Blaž. Zvečer se nam je prilegel sprehod ob plaži. V Mentonu so plažo uredili tako, da je koristna tako čez dan, kot tudi ponoči. Na robu plaže, kjer se del dotika mivke, drugi del pa sili k robu nekakšne sprehajalne poti, so produktivni francoski gostilničarji spremenili v nekakšno letno gostilniško naselje. Lokal ob lokalu, vsak drugačen in vsak po svoje zanimiv, vsi na prostem, obkrožajo jih palme, nekakšna provizorična streha …pred lokalom pa seveda stoji nekdo, ki vabi naj vstopimo ….
Bili smo pred težko odločitvijo kam na večerjo. Nekje se nam je dozdevalo, da je lokal preveč fancy za naše žepe, drugje smo imeli občutek, da bomo poleg pomfrija in piščanca težko dobili še kaj drugega ….. Na koncu smo se odločili pravilno in uživali v okusni morski hrani z izredno prijazno postrežbo.
In kaj je prevladalo; vsekakor smo najprej “padli” na lepo dekoracijo. Ves lokal je bil opremljen v nekakšnem bambusu in kombiniran z belimi svečami, belim cvetjem in oranžnimi dodatki, kot so prti, prtički in ostale zadevice, ki pašejo na mizo.
Tudi to je pomagalo, da nas je gospod nagovoril. Meni je dober vtis pustilo to, da je bil gospod starejši, kar mi je dajalo vtis, da me nagovarja lastnik lokala, kar se je kasneje izkazalo za pravilno.
Ampak kljub vsem tem dejavnikom ima pri nas ponavadi glavno besedo Jaka. Presenetljivo, ta isti lokal je bil tudi njegov prvi izbor. Tudi njega je prepričal gospod, vendar ne zaradi njegove starosti, ampak zaradi njegovega oblačila. Gospod je imel namreč oblečeno majico, ki je imela na hrbtu seznam nekih imen, ki meni sicer niso povedala veliko, Jaka pa je takoj opazil, da so to teniški igralci iz nevemkateregaleta in nevemkateretekme.
Gospod nam je seveda svetoval kaj naj izberemo od jedi, ki jih ponuja, se z nami pogovarjal v krasni angleščini, medtem povedal, da je po rodu avstrijec in da je gostinstvo na Azurni obali njegov skok v povsem druge vode, saj je svoje celotno življenje pred tem posvečal treniranju kar nekaj perspektivnih teniških igralcev.
Stavim, da je njegova majica v to gostilno privabila še kakšnega teniškega navdušenca.
Ne, Val, sama majica ni pravi prijem ….. vsekakor mora biti restavracija lepa, hrana mora na drugih mizah izgledati vabljivo, ne sme biti prevelike gužve pa tudi prazno ne …. ampak v tem našem primeru je bilo zanimivo to, da je človek res bil trener tenisa in to ne najbolj lev …. je celo nekaj govoril koga je treniral in v takšnem primeru se mi zdi dobro, da to tudi pokaže. Jaz bi sicer to naredila tako, da bi cel lokal opremila v tem stilu, on pa je pač izbral majico 😉 ..še vedno bolje, kot nič.
Mar res misliš, da je majica marketinški prijem? Mene, pa čeprav ravno tako spremljam tenis, zgolj to ne bi prepričalo.
Sploh pa v takih trenutkih, ko sem nekje v neznanem kraju, kjer dejansko mrgoli recimo gostilniške ponudbe in kjer človek komaj opazi razliko med posameznimi restavracijami, bolj kot ne izbiram na slepo. Ja, v igri so določeni dejavniki, kot je na primer ponudba hrane, mize in stoli, luštkani natakarji, konec koncev pa tudi cena.
Navsezadnje pa mi je nek indikator tudi gužva….reddko zavijem v povsem prazen lokal, ne ker bi mislila, da je restavracija zanič, ampak že zgolj zaradi samega vzdušja.