Včeraj sva s Tomažem spet sopihala na Å marno goro. Å e sreča, da sva jutranja človeka in sva vkreber lezla že malce po osmi zjutraj in se ob pol desetih že vračala, kajti če se včeraj Å marna ni zrušila pod bremenom romarjev, potem bo zdržala še leta. Prav grozno je videti kolono ljudi, ki stopicajo eden za drugim … v koloni … počasi (hitro tako ali tako ne gre) proti vrhu. Takšne Å marne ne maram.
Ne maram pa tudi ljudi, ki gredo na Å marno ob takšnih dnevih. Res jih ne maram! Zakaj? Stalni obiskovalci Å marne so (smo) prijazni in vsakemu, ki ga srečamo namenimo prijazen pozdrav. Takšne slučajne obiskovalce spoznaš po tem, da se prav trudijo skriti pogled, da ti ja slučajno ne uspe vsaj pokimati, kajti to terja pozdrav nazaj, kar pa je očitno zelo naporna stvar. 🙁 Druga moreča stvar, ki je bila danes prav v nebo vpijoča pa je, ko si takšni občasni obiskovalci, na vrh hriba prinesejo cel ruzak velikonočne malice.
Razumem kakšne mlade mamice, ki za svojega otroka prinesejo s seboj ravno tak sendvič, z ravno pravšnjo količino sira in brez kumarice in paradižnika. Razumem starejšega možaka, ki s seboj prinese prisrčnico s tistim svojim domačim žganjem, nikakor pa ne razumem tega, kar sem videla danes. Priletna gospa in gospod sta si naročila, ja celo tam sta naročila vsak svojo šalico čaja, to postavila na mizo, potem pa je gospa začela iz svojega nahrbtnika vleči velikonočne dobrote. Kruh, šunko, jajčka, nek sirček, potico, seveda ….ata si je vzel še neke piškotke, narezal jabolko, na koncu pa še pomarančko. Lepo vas prosim, ljudje božji, pojejte te svoje dobrote doma ali pa na tistih vrtičkarskih vikendih, ki v veliki večini tako ali tako še stojijo! Midva sva mizo sicer imela (sva bila dovolj zgodnja), vendar pa so novo došli obiskovalci že pogledovali naokrog in iskali prostor zase. Malo spoštovanja prosim! Do takšnih obiskovalcev, ki bi tam pojedli kakšno joto ali ričet, do gostilničarja, ki mora to področje vzdrževati in konec koncev do tistih pridnih študentov, ki so morali ravno tako pospraviti mizo tudi za “gorenjskimi” gosti!
Super Tine,
opažam, da si zvesti bralec Lisca, mene in sedaj še mojega sina ..ja, ves starostni, izobrazbeni in spolni spekter si izbral 🙂 Hvala predvsem za komentarje pri tamalmu, se včasih prav nasmejim.
Poletni pozdrav saska
no naj ti povem eno prigodo, ki mi jo je povedal prijatelj
Aleš sede na teraso pred planinsko kočo in si naroči pivo. Brž pride oskrbnik in prinese tri steklenice.
Aleš: “Oprostite, naročil sem le eno steklenico.”
Oskrbnik: “Oprostite, že spet sem pozabil na odmeve!”
čeprav ne obiskujem veliko hribov in gora, je pogled nanje včasih prav zavajujoč v smislu zapeljevanja, kakšne čare ima pa morje bom povedal kdaj drugič;
“mirno morje ne naredi iskušenega mornarja”
=D
Val, zato pa greva midva s Tomažem vedno ob “nemogočem” času. Poleti sva v najhujši vročini hodila ob 1h ….in bilo je super ….nobenega človeka pa še bistveno hladneje po gozdičku, kot v mestu, drugače pa, če le znese greva že ob 7h zjutraj od doma …brez jutranje kave in to takšne iz avtomata 🙂 ne gre …potem pa pot pod noge.
Zadnjič, ko sva se spuščala, nama je duhovitež, ki se je vzpenjal, pripomnil: “Zdej pa ne boste mel cel dan kej delat, ker greste tko kmal dol” …ampak super, midva sva še ušla norišnici.
A, da se šminkirajo? Ma ne vem, kakšna gospa ali dve si res nabijeta kakšno dekoltirano majčko pa šminko na usta, drugač pa ni hudga 🙂
Smarna gora meni nikoli ni bila povsem vsec, ker je vedno guzva, sploh ce pomislim na vikende in praznike. Zato se v teh dneh izogibam takih priljubljenih hribov. Poleg tega se mi zdi Smarna ze zelo podobna modni pisti,kjer se razkazujejo najnovejse modne smernice sportnih oblacil:) Me pa ne moti kaj ljudje pocnejo zgoraj, ce zelijo imeti piknik, naj ga imajo. Se pa strinjam, v hribih velja nek bonton, da se pozdravljamo planinci med sabo. NA Smarni tega ne pricakujem…ljudi je enostavno prevec, da bi vsakega pozdravil.
Kadar je gneča, gostilničar itak ne more vseh postreči.
Meni je sicer gneča všeč, do neke meje. Imam pa polno razumevanje za ljudi, ki se jim drugam ne da. Hvalabogu da vsaj na Å marno goro pridejo – nekateri drugi se po cele dneve iz kavča ne premaknejo. Slednji bodo zboleli za srčno-žilnimi boleznimi, stem pa drugim državljanom odžirali denar iz zdravstvene blagajne. 😉
Strpnost – itak. Sej jim nisem prav nič zabrusila, prisežem:) , tud prav nesramno nisem gledala, sem imela svojo mizo 😉 ampak, Flybejba, a se strinjaš z mano, da naj tvoja mama svoja jajca lupi doma? 😉
Pravkar si opisala mojo mamo 🙂 in sem se spomnila vseh tistih čudnih pogledov do nas…In še vedno je taka, čeprav sva s sestro že davno odrasli…..smo taki in drugačni…ključna beseda je strpnost.
lp f.