Navada je železna srajca

Ljudje smo ena smešna bitja. S prijateljico sva se nekega zimskega dne na sedežnici krohotali do solz, ko sva si predstavljali, da obstaja neko višje bitje, ki nas opazuje in razmišlja, kaj za vraga ti majhni (predstavljali sva si, da je bitje pač večje) človečki počnejo na tej beli planoti. Stalno se vozikajo gor in dol in to brez kakšnega vidnega smisla, na nogah pa imajo neke čudne dile, v rokah pa neke palčke. In to nadbitje sedaj razmišlja (ali karkoli že delajo nadbitja) in ugotavlja smiselnost tega.
In če to nadbitje opazuje ljudi tudi na daljši rok, mu (le zakaj ga označujem z moškim?) …torej JI je najbrž še manj jasno. Vsak dan se sicer ne spuščamo po hribu dol in se potegujemo gor s čudnimi koli v rokah, pa vendar je naš vsakdanjik le malce bolj raznobarven vzorec istega tipa.
Moje smučanje po vsakdanjiku izgleda takole:
Vstanem ob 6h, prižgem računalnik ..ja, ja vem :), grem pod tuš, najprej topla, nato ledeno mrzla, si pripravim zajtrk, postavim pred računalnik in pregledam došle maile ter zraven nosim v usta mueslije s sojinim mlekom. Vsak dan isti postopek, ista hrana! Res, prisežem! Zbudim Jakata, težim Jakatu, spet težim …vmes se oblačim, namažem …šibamo. V šolo ga vozim. Vedno poslušava Hitovo budilko! In vedno sva v avtu, ko je na vrsti Aktualno. Zakaj bi poslušala karkoli drugega, ko pa so oni najboljši! Če dovolj močno težim ….Jaka bi rekel, če on meni teži dovolj močno, potem nama uspe, da prideva v Nove Jarše pol ure prej in zato se ustaviva na jutranji kavici. Jaz kratko brez, kozarec vode, on kakav …pa v šalici mora biti, ne v kakšnem kozarcu :). On v šolo, jaz proti službi. V bližini službe grem še na eno kavo (ali pa prvo). Isti lokal, isti ljudje …že leta. Mi je pač všeč, da mi brez odvečnih besed prinesejo ravno to, kar pijem. Čas za razmišljanje, pripravo na delavni dan. Včasih s pisalom v roki, včasih s kakšnimi daljšimi teksti, ki sem jih natisnila za pozornejše branje, včasih pa le z zamišljenim pogledom. Potem pa v pisarno. Maili, telefoni, sestanki …na kosilo ne hodim, kar v pisarni imam že vnarej kupljeno kakšno pločevinko tune, solato, včasih si doma popečem piščanca … Ob 12h je čas za hrano. Čas za interne sestanke imam vsak dan ob 1h. 2x si pripravim večjo dozo čaja, vrč z vodo je stalno na mizi. Domov hodim glede na obveznosti “mama-taxi” službe. Včasih ob 4h, drugič ob 8h, vendar isti dnevi, vedno z enakim koncem. Doma je treba še kaj pospraviti, pripravti večerjo, vsak drug dan na sobno kolo … tuš, spanje naj bi se začelo ob 11h zvečer …vebdar je pred tem še bloganje, ki pa me včasih drži pred računalnikom tudi do pol noči. Isti po-sto-pki, ob ena-kih ter-mi-nih, ni čudno, da se ne premaknem z iste točke!!!!
A shujšala bi rada? Očitno s temi postopki in s takšnim načinom prehranjevanja le do tukaj! Bo treba kaj spremeniti! Ampak, ko pa je najtežje spreminjati navade 🙁

Share on Facebook

Tweet

Follow us

Save