Pred nekaj dnevi sem po službeni dolžnosti imela priložnost videti, kam pripeljejo majhne zamere. Dva poslovna partnerja, nekoč prijatelja, danes sovražnika. Zakaj? Oni je njemu rekel to, drugi pa je to povedal še drugim, pa potem se je razmišljalo in ugotovilo, da itak vedno to, in da nikoli ono ….Poznate? Kdo je kriv, kdo ni kriv …saj sploh ni važno. Podobnih izkušenj imam tudi sama nešteto, ene malenkostne, druge večje, boleče. Zamera grize in razjeda. Pa ne tistega, ki jo je povzročil, ampak onega, ki jo čuva in hrani.
A, če jaz odmerim? Sem sicer precej potrpežljive vrste …gre tudi v uno smer trmoglavosti, ja, priznam 🙂 …to gre vkup: potrpežljivost, vztajnost, trma … zato me malo stvari (ljudi) spravi iz tira. So pa trenutki, ko pridem do roba …..in takrat je huuuuuudo, res, takrat znam povedati veliko in preveč. Vem, beseda boli še bolj od udarca. In potem mi je žal. Vedno! In odmerim! Pravzaprav gre v drugem vrstnem redu: najprej odmerim in potem mi je žal za mojo reakcijo. Oprostim, se opravičim, razložim ….zamere ne nosim s seboj.
In so na svetu ljudje, ki opravičilo sprejmejo in so tisti, ki ga ne. In tisti drugi znajo iz muhe narediti slona. Po glavi se jim začne motat črv sumnjičenj in kar naenkrat ni problem le to, da sem pozabila na rojstni dan, kar na lepem me ljudje “spoznajo” in ugotovijo, da so celih 20 let ali več živeli v popolni zablodi, se družili, zabavali z mano in da sem jaz pravzaprav že ves čas hinavska, skopuška, manipuatorska, zoprna, nestrpna…..ma ne vem, ne bom iskala pridevnikov po slovarjih ….. ko pa lahko to povem z eno samo sočno besedo na P.
In od tam naprej lahkosklatim zvezde z neba ….ja, celo to je lažje, kajti nikoli ne veš, kaj vse je (bo) mogoče ….nikakor pa ne morem spreminjati preteklosti.
Ne hodim v cerkev, pa ne zaradi ne verovanja, bolj zaradi institucije same in okorelosti celotnega sistema, spoštujem pa določene dogme in pravila katoliške vere. In na temo odpuščanja sem zadnjič poslušala naslednjo zgodbo:
Dekle je odšlo na pogreb njej ljubega prijatelja, ki je naredil samomor …ne vedo zakaj. Duhovnik je opazil njen srd in jezo, zato jo je vprašal, ali mu je odpustila.
“Ne!” je rekla.
On pa jo je vprašal, kolikokrat na dan odpušča ljudem okrog sebe za napake, ki so jih storili. 3x, 5x?
“Hmja ….. 3x?!” je rekla.
On pa : “Draga moja, 70x na dan je treba odpuščati!”
No, 70 je hudo visoka številka, vendar je 7 lepa številka in le 7 bi bilo res premalo, pa naj bo 70, cilje si je pač treba postaviti visoko in če bomo prišli le do petine tega, bo že zaleglo.
