To bi bilo pravo vprašanje ob začetku pisanja, vendar takrat se mi o razlogih ni prav veliko sanjalo.Takrat niti dobro nisem vedela, kaj je blog …blogg …no, saj še zdaj ne vem prav gotovo iz kje izvira ime …pa me niti ne zanima.
Pojdimo v leto 2006. O blogu sem morda takrat samo bežno slišala …kao mularija se s tem ukvarja in sploh nisi “in”, če nimaš svojega bloga. To torej sploh ni zame, prestara!
In tega leta tudi spoznam zanimivega fanta, s katerim sva danes lahko rečem dobra prijatelja. Nič, pohujšljivih misli, prosim! Fant ima svoje resno dekle, ki je zelo, zelo simpatično, poleg tega pa bi mu jaz lahko bila mama ….no, če bi zelo, zelo pohitela 🙂 Ime mu je Žiga in navdušil me je s svojo energijo, pozitivnim razmišljanjem in voljo do ukvarjanja z milijon in eno stvarjo.
Med 100 in enim predlgom in idejami, me je pred nekaj meseci zaprosil za nekaj besed o njemu, ki bi jih dal na svoj blog. Opa, blog! Kaj pa to je blog, je bilo seveda moje vprašanje, saj moram vedeti kam bodo šle moje veleumne besede. Sem pogledala, se začela vračati na te strani, saj me je zanimiva vsebina vedno znova povlekla. Nobenega drugega bloga nisem brala, saj sem živela v veri, da razen Žigata, morda piše blog še par 100 ljudi, ki so razpršeni širom sveta.
…In seveda jaz, ne bi bila jaz, če ne bi kot malo dete, tudi jaz želela enako igračko. Kaj bi z njo? Ne vem, a zdi se lepo in zanimivo. Bom pisala po blogu?! Pisala sem itak celo življenje, obožujem pisanje. Od popolnoma enostavnih zaljubljeniških dnevnikov iz osnovne šole, do resnejših zapisov v debele zvezke pri dvajsetih, do nekih poskusov pisanja knjige (imam že 2 leti nastavljenih 70 strani nekakšnega kriminalno romantičnega romana), do vsakodnevnega pisanja pisem mojemu takrat 9-letnemu sinu (kakšno leto smo vztrajali pri tem) …potem neki poskusi pisanja zgodbe v Ono (pred 2 leti sem prišla v izbor 10 najboljših) …skratka ja, daj mi nekaj za pisariti in pisala bom do onemoglosti!
Zgodba se nadaljuje tako, da sem vprašala Žigata, dobila kontakt – njegove prijatelje Blaža, Aneja in Jona, ki so mi pomagali pri postavitvi in prvih korakih ….no, pomagajo še sedaj.
6. marca 2007 sem zapisala prvi post in od takrat pišem vsak dan. Vsak dan nekaj. Ideje se porajajo non-stop in zapisujem si jih v mobitel, zvezke, kar v drafte na blogu in počasi mi nekatere delajo že zmedo in šaro.
Å ele nekaj tednov kasneje sem začela prebirati tudi bloge drugih blogarjev. Uhh, koliko jih je! Nekaj več, kot 100 🙂 Imam nekaj priljubljenih: poleg Žigata še obvezno Aleš Lisac, Ervinator, Ateistek, Val …. te pogledam vsak dan, počasi dodajam kakšne nove in ob tem spoznavam tudi čudake, ob blogih katerih me kar strese. Očitno morajo biti tudi takšni – drugačni …to je tako kot s soncem in dežjem; brez deževnih dni, ne bi znali ceniti tiste sončne.
In zakaj pišem blog? Zato ker sedaj na svet gledam bolj usmerjeno, bolj kritično, zato ker na ta način širim krog znancev in morda nekoč prijateljev, predvsem pa zato, ker me sprošča. In tukaj je še nakaj, kar nisem pričakovala in je prišlo spontano in je zato toliko lepše: ob mojem pisanju, se je za blog navdušil tudi moj sin Jaka. 11 let ima in navdušeno piše poste. S tem uri svoje znanje pisanja in hkrati tudi on kritično gleda na svet. Sedaj si film pogleda kritičneje, kajti o ogledu razmišlja kot možnosti zapisa posta.
In svet bloganja …mogoče blogiranja 🙂 …no ta svet me je posrkal vase. Pred kratkim sem odprla podblog namenjen le razmišljanju o dietah, prehrani, telovadbi in podobnim zadevam povezanim z obsedenostjo okrog lepše postave. Ne, sploh nisem kakšen ekspert, vendar pa imam za sabo sigurno več kot 30 let izkušenj (če razmišljam, da me pred 12. letom hujšanje še ni zanimalo) in to najbrž nekaj velja 😉 Stran sem si odprla, ker …. ma preberite kar tam 🙂
Si pišemo in se beremo 😉
“…ker sedaj na svet gledam bolj usmerjeno, bolj kritično,…” Zanimivo razmišljanje. Tudi sam sem opazil, da na svet gledam drugače odkar pišem blog O preprostosti (http://preprosto.wordpress.com/).
Kot stranski učinek (ne mrem iz farmacevtske kože) pa nas pisanje blogov mojstri v pisnem izražanju kajne?
Hvala za dobre prispevke.
ÄŒe sem bil povod si štejem v čast. Preveč pa je lepega o meni. Seveda je pri meni najlepše ravno to, kar si omenila, da je res simpatično. Moja Monika. Ni pa samo lepa, je tudi pametna. A preveč jo pri sosedih ne bom hvalil. Jo bom pri sebi doma:)
Ampak ja, za vsakim uspešnim moškim je uspešna ženska, midva to samo potrjujeva.