Nekaj dni tišine z moje strani ni posledica pisanja v Mojo srečno knjigo, je le posledica dileme o tem, kaj naj vam napišem.
V spletnem dnevniku naj bi bili zapisi osebni …. vsaj na zunaj naj bi delovali osebno, odgrinjala naj bi okna svojega doma, spuščala vanj popolne neznance in razkrivala svoje najgloblje misli. Ja, ja, saj se da pisati zelo pasivno, v stilu ‘Zgodilo se je’, ‘rečeno je bilo’ in podobne “obnove” knjig, filmov in zapisov drugih avtorjev. To pa meni ne gre od rok. Å e filma ne morem opisati brez vpletanja svojih občutkov ter podrobnega nerganja o cmokanju mojega soseda.
Marsikdo ima prag zasebnosti precej bolj strog in višek predrznosti se mu zdi povedati kdo ga striže in z javnostjo deliti, da si v čaj natrosi cele tri žlice sladkorja ali bognedaj, da javno pove svoje politično stališče. Hmja, mislijo skeptiki, nikoli ne veš, če boš kdaj kandidiral za predsednika države, google vse pamti, pa ti bodo tafovšniintagrdi servirali, da si nekoč izjavil, da nisi za tardeče.
Ali pa; “Le kako lahko z javnostjo deliš informacijo, da ti je všeč fim Mamamia … si bodo mislili, da si plehka,” mi je zadnjič komentirala znanka. Je sploh potreben komentar? Jah, takšna pač sem … za nekoga plehka, za drugega lesena, a za tretjega mesena, enkrat za tardeče, drugič za tabele …. moda se pač spreminja 🙂
Sicer pa, kdo pravi, da je vse to res?! Morda sem za tipkovnico skriva le en star deda z bujno domišljijo, na spletni Picasi pobira fotografije ene nadebudne tete, ki živi v Pohjaslahtiju na Finskem, ob samotnih večerih pa napleta zgodbe in pripetije, ki jih spretno objavlja na tem blogu?
No, za tiste, ki pa veste, da sem res prava slovenska teta iz Podmolnika, ki resnično piše pripetije, ki se dogajajo v bližnji in daljni okolici naše vasi, pa le izhodišče za razmislek o tem, kako v svet gledajo moje oči in kaj v svetu polnem slik, zvokov in dogajanj, opazijo one. Vidijo pol prazen ali pol poln kozarec?
Pa recimo, da moje oči ta svet še vedno gledajo preko enako rožnatih očal, kot ste si jih pred kratkim kupili vi. Ste kdaj pomislili, da vam serviram le tisto, kar želim? Ne tisto, kar se resnično dogaja, ampak le tisto, kar BigBrother1 želi pokazati? Takole približno gre tole; pobelim dom na novo, posesam ves prah, stare steklenice piva pomečem v kontejner, vso kramo in darila sorodnikov pomečem v omare, nato pa fotografiram pod najboljšim zornim kotom in vam svojih klavrnih 20 kvadratov predstavim, kot prekrasno vilo velikanko? Strganih gat vam pa ja ne bom kazala?
Tole je navadno filozofiranje, kajne? Pa kaj ji je, si mislite tisti, ki ste z muko prišli do tukaj?! Res je, nimam kaj napisati, kajti v zadnjih nekaj tednov mi prav nič ne pomeni, če se je spet podražila solata, če banke ne dajejo posijil, ali če naši zaposleni še vedno zamujajo v službo. V misli so se mi prikradle pomembnejše in osebnejše stvari, ki pa jih ne želim postaviti v soj reflektorjev javnosti.
Enostavna in preprosta krb za zdravje, strahovi in razmišljanja o smiselnosti življenja, so v ozadje potisnila vse enostavne nesmisle, ki jih nikoli nisem skrivala za zaveso. A javna razprava o resničnih čustvih in strahovih, o resničnih solzah in eventuelni nesreči in težavah? O, to pa ne …. o tem pa na blogu razpravlja malokdo …. predvsem pa ne Saša.
Se vidimo, beremo ob naslednji malce manj morbidni zgodbi, a ne?
- no, ok, Gorazd Slak ali katerikoli stric iz POP TV-ja že [↩]
Ja Saša, se popolnoma strinjam s tabo. Skozi pisanje se človeka lahko dobro spozna, hehehe. Pa saj ajz ne skrivamo ravno preveč… samo pred šefi v službi 🙂 Pa kakor pravijo moji fantje, ženska je zanimiva le, dokler je vsaj malo skrivnostna, torej vsega ne smem izdati 🙂
Sicer pa ja…ljudem je včasih nerodno priznati, kaj jim je dejansko všeč in kaj ne… Saj tudi vsi trdijo, da je narodnozabavna muzka za v smeti, potem pa gremo na žur in kdaj se največ dogaja? Ko iz zvočnikov zadoni harmonika 🙂
Saša kdaj greva pa še četrtič gledat Mammo mio? 🙂 Saj bi bil že čas za kako kavo a ne?
@Val; razkrivamo o sebi veliko vsi, ki pišemo pa najsi kdo še tako misli, da ne pove nič osebnega. Že s preprostim opisovanjem nekoga drugega se razkrije razmišljanje, strahovi, želje samega avtorja. Ti resda pišeš bolj o dogajanjih o službi in ne razkrivaš svojega priimka in imena (kao) :), vendar pa se tudi o tebi da dovolj izvedeti, če se bralec le poglobi v zapise. 🙂
Tudi jaz sem Mama Mio do sedaj videla že 3x. Prvič s tamalim, drugič sem morala nekako pregnati čas, ko sem ostala brez družbe mojih dveh moških in si zaželela kakšnega filma … pa poleg grozljivk in risank res ni bilo kaj blazno dobrega na ogled. In je spet padla Mama Mia. Tretjič pa, ko je Jaka še enkrat zatežil, da bi si ga ogledal ponovno in ker sem jaz itak plehka, sem šla še enkrat. 🙂
Sicer pa baje ni bila težava v tem, da gledam takšne filme. Zaskrbljujoče je, da to tudi javno razkrivam. Baje je bolje, če doma gledaš Kmetijo in Rebelde, naokrog pa razlagaš, da vsak večer prebiraš debele bukve. Potem pa vsaj zgledaš hudo pameten in prav nič plehek. 😉
Ja Saša…jaz se tudi čudim,d a je manj objav na tvojem blogu. to, da si jaz privoščim “tišino” še nekako razumem, ampak ti?!? Ti imaš vedno veliko za povedati 🙂 Pa se mi zdi, da v nasprotju z mano, odkrivaš precej več. Pač, ljudje smo si različni in imamo različne strahove pred zunanjimi opazovalci 🙂
Kar pa se Mamme Mie tiče…videla trikrat…in če me kdo povabi še četrtič gledat ta film, grem takoj zraven… 🙂 Zdaj če sem zato plehka, pa sem pa ponosna sem na to 🙂
@Petra; hvala v naši hiši smo sedaj vsi ok. Malce panike, potem pa vse dobro. Sicer pa je kakšna takšna stvar kar dobra, da se malce zaustaviš, razmisliš in potem morda celo ubereš kakšno drugo pot.
@Aleš; Ja, že kakšnih pet let sem podmolničanka. Poleg tebe, se po tisti cesti gužva še tisoče drugih kolesarjev … 🙂 Sem pa jaz na tistem koncu Podmolnika, ki ne pelje ravno na Orle. Pomolnik je nekako čudno razvlečen in celo razpolovljen s kamnolomom.
@Venesa; hvala za sporočilo. Lepo je prebrati, ko se “izda” kakšen anonimni bralec. Sicer spremljam statistiko o branju mojega bloga in dnevno na blog klikne približno 200 obiskovalcev. Tisti, ki imajo svoj blog, so s strani analytica razpozoznani, ostali pa ostajajo zame popolna neznanka. Zadnjič me je v Koloseju presenetila promotorka Simobila, ko mi je mimogrede povedala, da me je razpoznala iz bloga. Neverjetno! Prav zanimivo!
Å e nekaj več časa nazaj, sem od nekoga dobila mail, da so našo družino srečali v restavraciji in da me je skoraj prišla pozdravit. Å koda, ker tega ni naredila.
Skratka, lepo je spoznati ljudi, ki nekako poznajo mene in me spremljajo preko mojega pisanja.
Ne bom pa prenehala pisati, le nekaj manj časa imam in nekako sem pristala v obdobju, ko sem prednost odstopila drugim stvarem. Obljubim, se bom popravila! 🙂
Oglasi se še kdaj, bom vesela.
Hojla! Jaz te redno berem…..ampak res redno…..že kr dolgo časa. Prebrala sm vse tvoje zapise. V zadnjem času te prav pogrešam, ker ne pišeš več tako pogosto. Prosim piši, piši. Ker tvoj blog mi je prav všeč…..Pogrešam te……
Upam, da si v redu!!!!
Aja….film Mama Mia sm gledala…..in je superrrrrr. Tako, da….plehka?????????
Zanimivo razmišljanje. Koliko odkriti? Se tudi sam včasih sprašujem… Vsekakor sem jaz nagnjen k manj kot več odkrivanja. Tisti, ki pa nočejo nič odkriti, pač ne pišejo javno pa je.
A da si iz Podmolnika? Jaz tam kolesarim gor na Orle…
Ojej Saša. Jaz te rada berem in glede na to, da te poznam (pa čeprav žal ne več dobro zadnja leta)bi si upala dati roko v ogenj, da so tvoji zapiski resnični odraz Saše, njene familije, družbe, službe 🙂
Filma Mama Mia res nisem gledala, ampak kaj ima plehkost opraviti z njim, pa res nimam pojma. Tisti ki so gledali ta film, so ga pohvalili, tako da… ta tvoja znanka se pač lahko zamisli, ne 🙂
No, kakorkoli, upam da ste tam v vaši hiši vsi ok.