Moje razmišljanje se nanaša izključno na nivo plač, ki niso na socialnem minimumu, kot je žal situacija marsikje po Sloveniji. Razmišljam o tistih povprečnih pisarniških plačah, kjer plača ni nikoli tako visoka, da bi se z njo lahko prenehali obremenjevati, a nikoli tako nizka, kot nekateri zanjo malo delajo …. ok, ok, ne me streljat …. bil je le preblisk, hec, joke … vsekakor vsi za svojo plačo neznansko garamo 😉 in nikakor ne bi mogli iz sebe iztisniti še kaj več.
Pred kakšnim letom sem poslušala intervju z našim županom Zoranom Jankovičem, ki ga je imel v Kiberpipi in kjer je na vprašanje o tem, kakšne ljudi izbira oz. je izbiral v svojo ekipo, odgovoril, da nikoli ni k sebi vzel človeka, ki je na začetku vprašal za plačilo. Plačilo je posledica dela in dobro plačilo pride kot posledica dobrega dela.
Svoje zaposlitve sem menjala zaradi različnih vzrokov in izbirala nove iz različnih pobud, a plača nikoli ni bila na začetku seznama. Ja, ja, vsekakor iz podjetja, kjer imam solidne pogoje dela in recimo 1000 enot plače, ne bi odšla ravno na rahlo boljše pogoje in 500 enot plače, a vseeno želim povedati, da je plača le ena od postavk na seznamu, ki determinira dobro službo in v moji filozofiji je plača precej proti koncu spiska.
V letih svojih izkušenj sem naletela že na mnogo različnih ljudi, ki so kaj delali1 v naši firmi. Nekateri od prvega dne zaposlitve gledajo vse le skozi denar. Å tudent pride iz podjetja, kjer so mu plačali 3,4€ na uro k nam za 3,45€ in je ves srečen, a čez nekaj mesecev že pogleduje naokrog, če morda kdo plačuje 3,5€.
Izvoli, na tej dirki jaz ne sodelujem! Vedno je nekdo lepši, močnejši ali dlje pljune.
Ali pa pride delavec, ki prvi dan skače od navdušenja. Dobil je službo, sanjsko plačo, vse je krasno, a čez 3 mesece se navadi, ustoliči in nekega dne njegov kolega razlaga, da dobi ob vsaki poti v Grosuplje še dnevnico, on revež pa se za ubogih nekaj evrov potnih stroškov ganja vse do Logatca… pa še kave mu šef ne privošči! Bel kruh, ki se ga je nekaj mesecev tako veselil in ga dobi vsak dan, lepo zapečenega in narezanega na trdno in stabilno mizo, ni vreden piškavega oreha, sedaj gleda po sosednjih mizah, kjer se mu dozdeva, da imajo žemlje … majave mize ne opazi, sline se cedijo le ob misli na sosedove žemljice. Gre k sosedom. Včasih so tiste žemlje sveže, znotraj mehke, zunaj lepo zapečene in hrustljave, a včasih so trde, stare in neužitne. V vsakem primeru gre pot od tam kmalu spet drugam …. in potem spet in spet! Jah, se dogaja!
Morda takšnim celo uspeva … ne vem, vsak je svoje sreče kovač in težko primerjamo življenje s tem, kar bi bilo, če bi bilo … Najbrž bo študent iz 3,4€ počasi prilezel do dela, ki bo plačano vsaj 3,6€. Haleluja! In nekoč bo vzel službo za 900€ neto plače, čez leto dni menjal za drugo za 950 in naslednje leto za 1000€ in bil prepričan, kako mu uspeva. Ob večerih pa razmišljal o krivici, ki se mu godi, ker v njegovi firmi potne stroške ne obračunavajo z preveliko žlico in ker malica ni plačana. Res??
Moja filozofija je povsem drugačna in imenuje se vztrajnost. V istem podjetju vztrajati, delati, učiti se po treh letih lahko v istem podjetju zagotovo obvladuješ veliko več zadev, kot če bi v tem času zamenjal 3 različne firme in dobro delo bo tudi ustrezno dobro plačano.
OK, priznam, niso vsa podjetja dobra in vsi šefi pametni, a vendar po dveh treh napačnih, bi se bilo modro morda vprašati, če niso naša merila malce napačna in so podjetja in šefi čisto kul.
- ali pa le krožili in mešali zrak [↩]
ja, jaz se verjetno tudi ne bi ogrela osebo s takšnim razmišljanjem 😉
za mucice so pri Alainu imeli pravo drevo sredi dnevne… izgledalo je hudo kulsko, pa še kavč je bil popolnoma varen
hm, a si videla tole:
http://www.prostorama.si/blog/pika-na-i/stojalo-za-muce-rondo.html
😀
Uf, sem si oddahnila. Sem mislila, da se ti pod 2.500€ neto sploh ne pogovarjaš. Saj je lepo, če se ljudje cenijo, so samozavestni in znajo ovrednotiti svoje delo, vendar me je resno zaskrbelo, da bi se takšna cena postavljala na osnovi potreb. Sem pa res imela razgovor s takšno punco in NE, nisem je vzela k sebi v službo, čeprav bi morda celo bila dobra, a s takšnim razmišljanjem mi je na prvo žogo uničila vse upe vanjo. 😉
Aja, moram povedati še ostalim, da Å pela zna služiti s svojim delom in da je ona tista, ki je “pošlihtala” našo dnevno sobo in mene pripravila do tega, da sem se lotila preurejanja kuhinje.
Aja, pa še to, da je kavč, ki si nam ga prodala, popolnoma spremenil svojo kondicijo, čim smo v družino sprejeli mačkona. Odsvetujem nakup dragih kavčev družini, ki razmišlja o prisotnosti krempljastih prijateljev pa če vas Å pela še tako očara s svojimi nasveti o lepi opremi! 😉
saša, smo se kar razumeli 😉
mislim pa, da me ti nisi dobro razumela…
nisem govorila o tem, da merim SVOJO plačo po ceni stanovanj 🙂 svojo plačo merim izključno po svojem delu in sposobnostih, ker si jo prislužim izključno s svojim delom 🙂
niti ni bilo govora, da bi kdo drug tako meril plačo… govora je bilo o tem, pri kakšnem znesku bi si nekdo lahko privoščil, da ga višina plače ne zanima več 🙂
Å pela, ne vem, če smo se čisto razumeli. Vsekakor se “prodaš”, ko menjaš službo in seveda poskušaš dobiti čim boljšo ponudbo in seveda tudi poveš, če te nekdo vpraša koliko želiš imeti oz. koliko si imel (imaš) pri prejšnjem (obstoječem) delodajalcu.
Vsekakor ne priporočam iti v drugo skrajnost in se delati neumnega in ne odgovarjati na direktna in konkretna vprašanja o plači 😉 oz. povedati manj, kot imaš, le zato da dobiš službo. Moj prispevek je bil namenjen predvsem temu, da nekateri iz leta v leto menjajo službe in jih v petih letih zamenjajo 5 ali več in to predvsem iz razloga, ker kao nikjer ne razumejo koliko so vredni in jim vedno dajo premalo plače. Vsekakor je kdaj pa kdaj službo dobro menjati, da se ti ne zgodi enako kot mojemu očetu, ki je bil od začetka do konca v enem samem podjetju in kakšne 5 let pred njegovo upokojitvijo je podjetje šlo v stečaj. Baš fino menjati tik pred penzijo, a?!
Drigače pa moram komentirati na tvojo plačo, ki jo meriš po ceni stanovanj … hmja …. nekoč sem imela na razgovoru mlado dekle, ki je želela relativno visoko plačo in na moje vprašanje na osnovi česa, je komentirala, da se vozi zelo od daleč in da potrebuje dober avto, kriti pa je potrebno tudi cestnine in bencin. Halo?! A ne bi ona morda raje rekla, da je tako dobra, da je vredna tega stroška??!! Zaradi mene lahko stanuje na Havajih in se v službo vozi s privatni letalom, a to vsekakor ne bo vplivalo na višino njene plače!
Ne povsem enako, a vseeno podobno je s stanovanji. Kakšno stanovanje želiš in v kakšnem predelu Slovenije ter kakšna je cena stanovanj, ne more vplivati na plačo, ki ti bi jo dal delodajalec? Ali jaz tukaj kaj ne razumem prav?
p.s.
morda se motim, ampak a ni bolj običajno, da delodajalec prosilca za službo povpraša, kakšno plačilo bi rad imel?
bi se kar strinjala s predhodniki, ki pravijo, da plača ni pomembna za tistega, ki ima dovoljšnjo 😉
in nikakor ne morem potrditi stavka, da dobra plača pride z vztrajnostjo pri isti firmi. pa ni pomembno, a firma dobro ali slabo stoji, tudi dobro stoječe firme znajo pri plači neznansko škrtariti in se morajo zaposleni pač zbuniti, da dobijo kaj več.
jah, jaz bi se zagotovo takoj pozanimala za plačo. podjetju ponujam svoje storitve in je jasno, da moram povedati svojo ceno, ne vem, kaj je tu spornega? če grem kupit čevlje, mi tudi povejo, koliko stanejo.
kdaj pa me plača ne bi zanimala? če bi bilo samoumevno, da si z njo lahko plačam počitnice, kupim (oz. vzamem pošten kredit) za stanovanje, kupim en povprečen avto in ne pazim na vsak euro. skratka, normalno živim. tako od oka bi bilo to 2500€ + neto, če preračunam mesečni obrok kredita za trisobno stanovanje, ki je danes v LJ 300.000€.
jasno pa je treba dat na tehtnico vse pluse in minuse. prijetno okolje, dober kolektiv, zanimivo delo, blablabla, vse to šteje.
sem šla preračunat 🙂 moja zdajšnja “plača” je 9x višja od moje prve (dobro, pripravniške, ki je itak mizerija). se mi pa še danes malenkost toži po tamkajšnjem super kolektivu, vsi so bili res face in super smo se imeli 😉
če bi tam vztrajala in pridno delala, no, itak ne bi mogla, ker so kasneje propadli. ampak recimo, da bi prišla max na faktor x2.
@Karmen; točno to sem želela povedati s tem postom. V službi preživimo ogromno svojega časa, zato je (vsaj meni) najpomembnejše kako se počutim, kako z veseljem grem zjutraj v službo … tega občutka ti povišica ne da. Ob povišici si vesel tisti moment, morda te drži še kakšen teden, nato pa se na to navadiš, a občutek zadovoljstva naj bi bil prisoten vsak dan in tega ti lahko vedno znova dajejo ljudje okrog tebe.
@UrosG; zakaj pardonirat? Vesela sem te, četudi bi k meni pokukal le na vsake pol leta. Sicer pa sem zadnje čase tudi jaz bolj slaba v branju drugih blogov … enostavno mi ne znese brati vse, ki jih imam v svojem agregatu … potem pa raje ne berem čisto nobenega.
Glede “izpetja” pa se po mojem to dogaja marsikje. Tudi meni se je v tem podjetju, kjer sem sedaj, a so Američani dovolj bistri za takšne “kapitalske” izkoristke in takoj, ko vidijo, da malce poležujem in se mi zeha, mi dajo nov izziv – kakšno novo firmo za odpret in postaviti na noge ….pa imajo 5 let spet mir pred mano. 🙂
Najprej se moram pardonirat, ker že tako dolgo nisem zalutal. Enostavno me je številka 300 objav v agregatorju iz dneva v dan ubijala in danes je bil čas za zaključek te sage.
Kakorkoli, se strinjam, da je plača ponavadi zadnje kar bi vprašal na zagovorih. Zaenkrat sem še vedno v isti službi, čeprav sem bil že z eno nogo pri drugem podjetju. Pa ne zaradi plače, bolj so me motile delovne razmere, saj nisem rad deklica za vse. Ko so se šefi le začeli pogovarjati sem potihoma dodal še plačo 😉 Tako sem ubil dve muhi, boljše delovno okolje in plačo.
Je pa drugače v moji branži problem “izpetja” in v navadi je menjava službe ali vsaj oddelka na pet let. Zato sem menjal oddelek, preden padem v nekoristno ponavljanje samega sebe. Ah že začenjam bluzit.
Pravkar se menjala službo. Zdaj delam za malo manj denarja kot v prejšnji. A odnos nadrejenih, odnos med sodelavci, možnosti izobraževanja, spodbujanje k sodelovanju in prispevanju idej,… so neizmerljivi v denarju. Konec koncev, v službi – ne samo da delamo in za to prejemamo plačo, ampak se lahko tudi veliko naučimo in gremo potem tudi naprej v življenju, tako ali drugače.
Hvala za informacijo. Zrihtano!
Glede višine/nižine; ali pa oboje 😉
Sem kliknila, pa ne dela link 🙁 Veš, da vedno vse poklikam 😉 (x nižjo… Zdaj ne vem, ali imaš sedaj blazno visoko plačo, ali pa si imela včasih blazno nizko 😉
Bom šla od zadaj 🙂
@McFly; točno to sem na začetku napisala: da se moje razmišljanje nanaša na tiste plače, ki niso na minimumu. Razmišljala sem o plačah, ki jih dobivajo zaposleni v našem podjetju in študenti, ki delajo pri nas.
@Val, sem pa mislila, da kdaj tudi na kakšen link klikneš 😉 No, ravno na tvoje vprašanje je odgovor naveden tam, kamor prideš če klikneš edini link, ki je v tem prispevku.
@Dare; po mojem bi lahko tudi zate podoben odgovor, kot McFly-u. A k temu bi dodala še to, da je bila moja prva plača pribliužno 8x (!) nižja, kot jo imam sedaj, a vendar res nikoli (!) nisem razmišljala tako, da bi se mi zdelo neumno, če mi nekdo z visoko plačo razlaga, da plača ni vse. Menim, da razmišljanje ostane enako ne glede na okoliščine. Zdaj bodo najbrž nekateri poskočili 😉 da razjasnim. Nekaj drugega je, če nekdo z 400€ misli, da se težko prebije skozi mesec in da je ta znesek premajhen za vzdrževanje družine itd. – absolutno res, a povsem drugače je, če nekdo razmišlja, da si namesto 400€, ki jih dobiva, zasluži 800€, ker vidi to pri nekom drugemu, ki ima podobno izobrazbo pa morda enako dolge noge (ajde, pretiravam … a vseeno, želim samo razložiti poanto), a žal ne vidi cele slike, da tisti drugi morda zato dela še ponoči ali pa je celo za to kako drugače plačal ceno (morda celo s prevaro ali lažjo). Ali pa, kot omenjeno v tvojem komentarju, misli, da mu nekdo s “polno ritjo” ne more soliti pameti. Taisti bo podobno razmišljal tudi pri 1000€ ali 2000€ plače, ko bo srečal bivšega sošolca z 30% višjo plačo ali mu bo predaval predavatelj, ki na mesec le za predavanja pokasira po 10.000 ali več €.
Da plača ni važna lahko govorijo samo dobro preskrbljeni. Poznam ljudi ki jim v Mercatorju vedno govorijo da ni vse v plači, pa dobijo 450€ mesečno za pošteno oddelanih ~160 ur mesečno.
Joj, tukaj bi se pa jaz lahko kar precej razpisala:) Najprej Saša, koliko služb pa si dejansko zamenjala…to me zanima čisto tako iz firbca 😉 In kaj so glavni tvoji motivi za izbor določene službe?
Kot drugo… g. Jankovič je po mojem mnenju izbiral ljudi, svoje ožje sodelavce, katerih plača je že samoumevno visoka in verjetno res ne ključnega pomena. Mislim, da se s tistimi “navadnimi” zaposlenimi v pisarnah ni šel on intervjujev, ali se morda motim?
Kar pa se tiče plače kot motiva za določeno zaposlitev: Mislim, da se med ljudmi zelo razlikuje, še več, v posameznih obdobjih našega življenja stremimo za različnimi službami. Vztrajati v neki službi… ja mogoče, do neke mere,a odvisno od ambicij. Kaj ti pomaga, da obvladaš čez npr. 3 leta več nalog, da si sposoben delavec, če temu ni ustrezna nagrada? ÄŒe nekdo dobi več nalog in s tem več odgovornosti, zakaj se to ne bi nekje poznalo? Ja, lahko je to enkratna nagrada, morda izobraževanje, a če gre za neko napredovanje, pa čeprav ne v smislu hierarhije, zakaj ne bi za to bil nagrajen tudi z večjo plačo. Sicer pa po mojem mnenju bi morali nadrejeni za vsakega zaposlenega točno vedeti, kaj ga motivira. Pri nas nekateri palijo že samo na to, da ga šef povabi na pivo po službi. ÄŒe pa to ni malenkost za dobro opravljeno delo? 😉
To okoli plače kot motiva za delo mi je pa od nekod znano. No, saj vem od kod. Ko smo v firmi imeli bolj ali manj vsako leto enkrat “izobraževanje” na temo medsebojnih odnosov, motivacije, komunikacije…..itd..karkoli pač že za izpolnitev kvote ur namenjenih za “izobraževanje”, ni teza o plači kot o (šele!?) petem ali npr. sedmem motivu po vrsti nikoli izostala. In vedno je bil odziv pri delavcih podoben. Vsakemu se je kar vidno dvignil utrip. Pa je tudi res zgledalo v tistem okolju takšno modrovanje nekoliko neokusno. Večina prisotnih je bila namreč na popolnoma minimalnem OD-eju. No, kaj sem že hotel reči? Aja, se strinjam, da zaradi par evrov ni pametno pakirati in odhajati nekam začenjat na novo. V določenih primerih pa je vseeno to bolj pametno kot delati za 380 eurov in poslušati resnično bedno predavateljico , ki zatrjuje kako plača sploh ni tako zelo važna postavka.