Danes me je Jaka opomnil na znano tezo o pogajanjih. Vozimo se po cesti in zagleda jumbo plakat za ogled hokejskih tekem. Najprej naju glasno opozori na plakat, ki ga midva seveda nisva niti opazila. Prepozno, smo že mimo! 🙁
Vseeno nadaljuje temo o hokejskem svetovnem prvenstvu. Ja, ja, kimava in se v to niti ne poglabljava.
“Ampak ati, sedela bova v 4. vrsti, veš!” je stavek, ki me zdrzne. Halo? V kateri vrsti?! Kdo pa je sploh rekel, da je kakršna koli vrsta v igri?! Seveda je debata od tu naprej šla le še v smer, zakaj je izbral ravno 4. vrsto. Nihče ni niti vprašal od kje mu ideja, da se na tekmo sploh gre.
Ja, včasih se je pogajalskih veščin dobro učiti od otrok 😉
@Žiga; bistvo je itak v tem, da gre tja, ne v kateri vrsti bo sedel. Sicer pa gremo, ja, itak …no, morda brez mene ….mami na vse butaste filme v kino, ati pa na takšne športne tekme. Delitev dela 🙂
@val; pa po mojem je to genetsko, a? Sicer pa težje, ko imaš nasprotnike, bolj se uriš v teh veščinah. In tako se mi vsi trije non-stop izpopolnjujemo 🙂
A to se Jaka od mami pa očija nauči takih trdih in zvitih pogajalskih prijemov?
Jaka, kaj če karte niso oštevilčene? Na hokej je pa nujno iti. Midva z Moniko bova tudi tam, vsaj na eno tekmo vsekakor, ostalo pa je odvisno, kako naju bo prepričala prva tekma…