Uradno odpiram sezono lova na pohvale

Ste že kdaj opazili, kako ljudje reagiramo verižno? Včasih poslušam Hitovo odprto linijo. Zabavna stvar …ob sobotah dopoldne …seveda na HITu. Tja kličejo ljudje in hvalijo ali kritizirajo. Na pohvale ne dam veliko, kajti verjamem, da se med pohvalami vedno najde precej zvitežev, ki si znajo na tak način narediti reklamo. Veliko, bolj verjamem kritikam.

Ne glede na pozitivno ali negativno smer razmišljanja, mi je zanimiv fenomen verižne reakcije. Spomnim se, da so nekoč kritizirali nekega zdravnika in na prvo kritiko se je nato vsul plaz podobnih razmišljanj ….. in naenkrat so vsi povprek pljuvali po istem zdravniku. Drugič je nekdo pohvalil poštarja in njegovo delo v božičnem obdobju. Posledica? Plaz pohval za poštarje.

Podobna stvar se dogaja na blogih. Ne vem, kdo bere koga, kje je izvorna ideja, ampak v zadnjem času opažam precejšen trend hvaljenja.

Žiga na svojem blogu itak ne daje negativnih kritik, pravi da bo javno le hvalil …bravo! …jaz še vedno rada pokritiziram 🙁 Ervinator rad pohvali paštete, sokove, salame 😉
zadnjič je Dr. Aleš Lisac posredno pohvalil delavce na Petrolu
in nazadnje berem še pohvalo Aleša Čerina državnim uradnikom.

Sedaj je napočil že čas, da pohvalim tudi jaz, kajne? Ne, tokrat ne pišem o pašteti, filmu ali knjigi. Pišem o ljudeh in prijaznosti.

Sicer pa so me vsi ti prispevki na različnih blogih navedli na razmišljanje o dipoliranju sveta. Ena skrajnost gre proti vse večji agresiji in kriminalu, druga pa se spreobrača v vse večjo prijaznost, skrb zase, sočloveka, prijaznost do sebe in okolja. In nekateri to opazujemo in potem hvalimo tiste druge in …ja, pred tistimi prvimi pa si na žalost zatiskamo oči. Grajamo pa ponavadi tiste, ki so sicer v “drugi skupini”, a nam stopijo na ego ali sprožijo sprožilce naše nestrpnosti.

Ob tem sem pomislila tudi na to, da se tudi jaz večinoma srečujem s prijaznimi ljudmi. Ampak takšnih, ki so stalno prijazni ne bomo hvalili, kajne? Svojih staršev ali svojega partnerja ne bomo hvalili, ker ti so ITAK samoumevno prijazni in to se od njih pričakuje, kajne? Hvalili bomo tiste od katerih prijaznosti ne pričakujemo.

Ob omenjanju prijaznih davčnih uslužbencev sem sama pomislila na policiste. Le kdo mara policiste?

Sovražnosti do policistov nisem pridobila s tistim značilnim starševskim: “Če ne boš pridna, te bodo odpeljali policaji!” ….ne, odpor sem dobila ob opazovanju svojega očeta. Moj oče je izredno, res izredno previden in siguren voznik …. voznik je že od svojih mladih let in vozi redno in pogosto in nikoli še ni povzročil nobene nesreče …ne manjše, ne večje, ne na svojem, ne na tujem avtu. Se sprašujete, če vozi tako počasi? Ne, sploh ne. No, zdaj pri 70-ih že malce 🙂 .
Moj oče je vedno, že na daleč, ko je zagledal policista, začel dobivati lisasto kožo in če so ga slučajno še ustavili, mu je na usta skoraj vidno začela uhajati pena. In? Pogosto so mu policisti “našli” neko neumnost, če nič drugega pa ni bilo nalepke YU (ali v današnjih časih SLO), ali pa ni imel vseh žarnic “na broju” ….

Zaradi pene na ustih ter renčanja, so mu policisti vedno z največjim veseljem pisali listke. In kako si potem mislite, so me vzgojili tile moji starši? Z ljubeznijo do policistov vsekakor ne 🙂

Odkrito priznam, da ni vse le vzgoja, najbrž se nekaj tistih “penastih” genov tudi deduje in ob uvedbi zakona o privezovanju z varnostnimi pasovi, sem tudi jaz terala pravico hlapca Jerneja, češ kdo bo meni govoril, da se MORAM privezovati in seveda ob posledičnem ustavljanju policistov, vztrajno dobivala peno na usta.

In vsled vsega tega sem bila do nedavnega prepričana, da obstajajo le takšni policisti, ki svoj poklic jemljejo kot “eno” službo in razmišljajo, da je njihovo edino življenjsko poslanstvo nabrati čim več denarja za kazni. In da vse policiste že v njihovi mali šoli naučijo, da svoje poslanstvo najhitreje izpolniš tako, da se čim večkrat postaviš za kakšno večje drevo, na ravnem, navzdol nagnjenem predelu, kjer je omejitev 40 (bog ve zakaj) in čakaš. To vedo namreč celo policisti 🙂 , da ga ni voznika, ki bi tja ne pridirkal z najmanj 80 kilometri na uro.

Predlani pa se, z Jakom in Tomažem, tako kot že nekaj zadnjih let, ponovno odpravimo na smučanje v Marillevo . Celotno vožnjo, od doma pa vse do Verone je deževalo, ko pa se je naša pot obrnila proti severu, so iz neba počasi začele padati snežinke. Kmalu na avtocesti zagledamo loparček v rokah mojih “omiljenih”. Ufff! Pena … 🙂

Ampak on je bil prijazen!?! V polomljeni angleščini je povedal, da lahko pričakujemo še več sneženja in nas opozoril, naj si priskrbimo verige. Opozoril! Ne kaznoval! Mi popolnoma šokirani nadaljujemo pot in glej ga zlomka, čez eno uro ponovno policist. Ponovno enaka zgodba in še resnejše opozorilo o nujnosti posedovanja verig. Mi smo jih seveda imeli, saj moj Tomaž na takšno pot ne krene nepripravljen, zato brez travme vozimo naprej. Ampak opa …čez približno 15 minut se naša pot začne vzpenjati in pred sabo zagledamo vsaj 30 osebnih vozil, ki vse povprek stojijo ob cesti, poleg vozil pa manjše gruče ljudi, ki nesrečno krožijo okrog svojih vozil. Ustavimo in se podobnega dela, ugotavljanja kako natikati verige, lotimo tudi mi. Med to množico opazimo 4 policiste, ki krožijo med nami in pomagajo …..POMAGAJO natikati verige! Česa podobnega še nisem videla v svojem življenju! Policisti, ki so celo družbeno koristni 🙂 žal v Italiji 🙁

Leto za tem, nekega mrzlega zimskega nedeljskega večera se vračamo iz Koloseja proti domu. Na Letališki po približno petih minutah vožnje, eno naših koles prične ropotati. Hitro po tem, ko smo ustavili ob cesti, ugotovimo, da je razlog ropotanja izpraznjena guma. Tomaž bo to uredil, smo vsi nadebudno razmišljali. Po 15-ih minutah tresenja na mrazu, sem postajala nestrpna in Tomaža nagovarjala, da ustavimo nekoga od mimovozečih in ga prosimo za pomoč. Lepo vas prosim, pomoč?! Mojemu moškemu?! To pa ne! Bomo raje zmrzovali in poskušali tisto dvigalko še 50-ič poriniti pod naš avto.

In iz teme se iznenada pripelje in počasi ustavlja avto, mojih omiljenih belo modrih barv. Izstopita dva policista. Razložita, da je očitno nekaj vandalov pred Kolosejem, kot po tekočem traku, prerezovalo gume tam parkiranim avtomobilom. Že med govorjenjem stopita k Tomažu, vzameta dvigalko, navodila za uporabo, malce podebatirata, op-cup, guma zamenjana.

Tudi Slovenija ima družbeno koristne policiste!! Presrečna sem!

Hec na stran; najbrž res niso vsi policisti tisti javni uslužbenci, ki nabirajo cekine za izpolnitev svojega mesečnega plana, pa vendar vse tako kaže, da je trend razmišljanja naših državnih uslužbencev v zadnjih desetletjih, krenil po hribu navzdol in to z nadzemno hitrostjo.
Državni uslužbenci so pozabili, da je njihovo osnovno poslanstvo pomoč. Pomoč včasih pomeni tudi to, da se kaznuje nepravilno parkiranje in neprivezovanje, vendar je ob tem potrebno kdaj pa kdaj tudi razmisliti, ali bo to prineslo kakšno dolgoročnejšo družbeno korist.

In veste kaj: moje privezovanje je ne bo! 😉

Mar nisem rekla, da bom hvalila? 🙂