Ne spomnim se več vseh malenkosti, ki so nam jih trobili na vajah za starše ali kako se sploh reče tistemu, ko nosečnice in njihove spremljevalce učijo globokega dihanja 🙂 , a spomnim se, da so nas posvarili, da ženske četrti ali peti dan po porodu napade poporodna depresija. Lepo vas prosim, kakšna depresija! Mene, ki sem itak uberoptimistična?! In mene, ki sem pred tem ležala celih 7 mesecev, da mi dete ne bi ven palo in ob vsem tem nisem imela PREDporodne depresije?!
In tako se je 12 let nazaj, nekega septembrskega jutra, rodil naš Jaka. Porod no problem, 2 tedna prekmalu – krasno, ker sem res že komaj čakala, da začnem ponovno normalno živeti, mali je bil zdrav in krasen otrok (no, mal zlatence, ampak tam jo ima itak skoraj vsak), mojega mleka ni pil … ma, not a big deal …. če smo končno dobili dete, se pa ne bomo okrog tega sekirali, jaz sem bila več kot OK, nobenih šivov, nobenih travm, le domov sem si želela.
Četrti dan so že zjutraj vsi hodili okrog mene, kot da sem iz sladkorne pene. Pa kaj vam je ljudje božji, kakšna depresija! Prav smešno jih je bilo opazovati. Jaz depresivna?! Halo?! Nehajte s tem cirkusom! Ob 9h zvečer sem sedela v neki sobici, kjer sem si pumpala mleko in jokala kot dež. 🙂
Saj ne bi, res ne bi,
- če moji joški ne bi bili kot tempirana bomba … polna mleka, seveda, ker so me nafilali z nekimi tabletami.
- Če ne bi tisto pumpico poslala že 200x k vragu, ker takšno mlekarstvo je en Q vredno.
- Če se ne bi popoldne imela konflikta z medicinsko sestro, ki se je zdrla name, ko sem jo prosila za pomoč pri Jaki, ki se je drl, kot bi ga dajali iz kože. Sestra pa:” Ja, kaj, presit je, kaj pa drugega, ko ga takole po flaški futrate!”
- Če ne bi posledično moja mama doživela totalen živčni napad in se zdirala na sestro tako, da jo je Tomaž dobesdno odvlekel iz sobe.
- Če se v enem trenutku tam sredi porodnišnice ne bi počutila strašansko osamljeno in hkrati prestrašeno ter pomislila “Le kaj ti je tega treba bilo?!”
Solze sem kmalu obrisala, odšla spat in naslednje jutro je sonce spet svetilo in svet je bil spet krasen in lep.Pravijo, da je takšno stanje posledica hormonov. Že lahko, že lahko.
Zdaj pa mi naj nekdo pove, kaj imajo moji hormoni za opraviti z mojim datumom rojstva, ker zadnje čase se mi podobno stanje dogaja dan po mojem rojstnem dnevu.
Že nekaj let zapovrstjo je moj rojstni dan lep, prijeten, vesel …. prejemam čestitke, objeme, poljubčke, darila … grem spat… naslednje jutro je turobno, zoprno, nočem v službo, nočem biti doma, ne pije se mi kava, ne gre se mi v kino ….. pa prisežem nimam menstruacije 🙂
Letos mi je dala misliti Sunshine z njenim postom o petih jezikih ljubezni.
Moja težava je najbrž v tem, da je moj jezik ljubezni pozornost, pozornost, pozornost. Pozornost skozi čas preživet z mano, meni in pogovoru z mano. Briga me za darila, briga me za dotika še manj pa za usluge.
In na moj rojstni dan pričakujem, da se bo zgodilo NEKAJ …. nekaj drugega, kot en dan prej ….. pa mine le še en navaden dan, odnesem smeti, pomijem posodo, sedim za računalnikom, ok grem na Å marno, kar mi je v veselje, ampak tja greva s Tomažem itak vsako soboto in nedeljo, popijem kakšni dve kavici v bifeju, včeraj sem povrh vsega šla še na seminar, ki ga je naša firma organizirala baš na moj rojstni dan 🙂 …. no, saj sem le pokukala in potem odšla … doma še vedno ne kurimo … ja, ja, moj ima nekaj gorenjskega v sebi … še mačku sem morala kot ponavadi jaz dati jesti ##!@*!..”%
Ah, jutri bom že pozabila in spet bo leto okrog.
Pa po moje vse ženske nekaj težimo okrog rojstnih dnevov. Po eni strani bi ogromno pozornosti, po drugi nam težijo vsi, ki skačejo okrog nas… PO eni strani bi šopek rož, po drugi strani pa revež posluša, kako so boge reve umrle zato, da zdaj krasijo našo mizo… Ampak, če ga ne bi prinesel, potem pa nič več seksa do nadaljnega. 😉
Saj je kar normalno, da smo malo zoprni po rojstnih dneh… Toliko pompa, potem pa stvari tečejo enako naprej… Kot, da se ni nič zgodilo.
Alcessa, najbrž je nekaj na tem, ampak kot sem že napisala … tak je moj jezik ljubezni in težko se prepričaš, da to ni pomembno, če srce misli drugače. Saj zato pa pride travma šele naslednji dan, ker preko samega dne, ko imam rojstni dan se prepričujem, da je itak vse skupaj brez veze in da mi je na splošno lepo in da so vse skupaj neumne brezveznosti. Jasno!
Moj mož je krasna oseba in do mene prav prijazen in razumeva se lepo preko celega leta … a kaj, ko mi nek črv nagaja in hoče za kakšen dan nekaj drugačnega, posebnega …
Kar se mene tiče to ni nujno potrebno, da je moj rojstni dan ali Božič … ali obletnica poroke. Lahko je navaden deževni ponedeljek. Ampak kaj, ko mojemu res lahko cegel na glavo pade pa ne bo tega pogruntal 😉
No, saj vidim, da pomoč prihaja 😉 Ja, Naca … pejva že na kakšen temeljit babji čvek!
Prihajam na pomoc! Ubili bomo tole depro, se preden se zares razvije!:-))
Mogoče pa v rojstni dan vlagaš preveč pričakovanj in s tem povezane energije (mogoče=sprašujem, NE domnevam)?
ÄŒeprav, priznam, tudi pretvarjanje in potem enkrat dejstvo, da ti je za rojstni dan vseeno, ni nujno najbolj uspešna pot.
Meni je za rojstni dan vseeno, ker sem se iz izkušenj naučila, da se lepe in čarobne stvari dogajajo izven praznikov. Tako mi tudi božič in novo leto ne pomenita čisto nič, razen prediha od napornega delavnika, kot izlet, ali pa delo, odvisno. Praznično se pa počutim, recimo, ob nedeljah, ko greva v Schwarzwald (pri nas je ravno sončno, tako da verjeti ne morem), in si potem frajerja privoščiva kosilo v vaški gostilni in šefico osebno zanima, kako to, da nama je pri njih všeč… In ji potem lahko razloćim, kaj je posebnega na njihovi solati. Ne vem, takrat se zame zmeraj malce ustavi čas, pride do preloma in po tem se delovni teden lahko začne. Ob uradnih praznikih pa čisto preprosto ne čutim skoraj nič…
Ne, ne znam!!! Grrrr! Znam navijat potem, ko je enkrat zagnana, drugače pa ne. Sem že rekla, da jutri na kavi študiram kako se zažene ta vrag, a kaj ko smo peč dobili že vgrajeno brez navodil za upravljanje. Bivši lastniki so jih v 3-h letih, kolikor so bili v hiši, uspeli izgubiti.
Tomažu je nek gospod celotni postopek lepo razložil, jaz sem pa takrat na ušesih sedela. 🙁
Deke imam pa dve, a kaj ko me v prste zebe ….. ampak jaz se ne dam in še kar klofam po tem računalniku.
Bo že še prišel na mojo mino 😉
Ja, pa kaj ti ne znaš sama prižgat peči ? Klinc, kdo pa še prenaša mraz? Ja, je pa res škrt tale tvoj.
A ti je kupu vsaj kakšno toplo mehko deko? 🙂
Pajade!
1. Pri nas doma je še vedno mrzlo!
2. Kr nekak nisem tip za poezijo
3. več ko dobim prijaznih komentarjev od prijateljev, kolegov, blogerjev …, bolj se opazi, da je moj malce lev kar se tega tiče in bolj sem tečna 🙁
… ampak najbrž bi bila še bolj, če se pa čisto noben ne bi spomnil name 😉
Sem že mislila, da boš napisala, da si morala še mačku jopo oblečt 🙂
Drugač pa meni ob turobnih dneh (tudi porojstnodnevnih) pomaga kakšna lepa poezija. Tale je iz bloga Å kratkov.
Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš,
ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
če roko stisneš komu, ki ga kaj boli,
ta svet je lep, če si človek do ljudi.
No, zdej pa povej,… a se že počutiš bolje 🙂