Pripovedovalka dobrih zgodb
V Rimu smo bili tokrat drugič, a ker predvidevam, da bom o tokratnem obisku Rima napisala več, kot en prispevek, sem tega naslovila z “prvič”.
Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?
Zmotile so me malenkosti in to predvsem neumnosti, ki mi marsikdaj ne bi niti slučajno pokvarile razpoloženja. No, saj mi ga tudi tokrat niso, je pa tipična italijanska zmedenost in zamujanje, vsekakor pustilo določen pečat na vtisih iz tokratne poti.
Zadnjič smo bili v Rimu v nekakšnem starem hotelu, ki ni bil v samem centru mesta, a vendar toliko v Rimu, da smo imeli težave s parkiranjem. Kljub temu smo se do centra vozili z mestnim avtobusom in za hotel plačali mastno visoko ceno. Tokrat smo ubrali drugo taktiko, ki se je izkazala za boljšo. Sicer smo ponovno izbrali hotel s štirimi zvezdicami, vendar je bil ta že povsem izven Rima in je imel zaradi tega (ali pa ne) bistveno ugodnejšo ceno in možnost parkiranja brez poskusov postaviti našega Pathfinderja v navpični položaj 🙂 Poleg tega je imel hotel že na spletni strani zapisano možnost prevoza do mesta z brezplačnim preko hotela organiziranim transportom.
Res ne razumem zakaj ima hotel s kapaciteto za vsaj 300 ljudi, ki je lociran povsem izven organiziranega mestnega transporta, za namen takšnega prevoza le nekakšen podaljšan kombi, ki ima 25 sedežev ta pa vozi le 2x v smer proti mestu in 2x iz mesta nazaj.
Seveda je sedež potrebno rezervirati vnaprej in četudi ima srečo in sedež dobiš v želenem terminu, lahko ob spremembi vremena ali trenutni utrujenosti in želji, da bi se morda iz mesta vrnil prej kot načrtovano (prva vožnja nazaj je bila ob 18:30, druga ob 20:30), to lahko povzroči resen logistični problem. No, mi teh težav sicer nismo imeli, je pa nastala prva težava ob tem, ko je za našo prvo pot v Rim receptorka rezervirala le dva sedeža, namesto treh. Očitna površnost, saj je za pot nazaj odkljukala tri sedeže 🙂 . Sreča naša, da je ta dan deževalo in se nekomu očitno ni dalo raziskovati lepot Rima.
Nazaj grede smo na mesto zbora prikorakali 20 minut prej, takšna sem pač po naravi. Poleg tega pa ob nepoznavanju razdalj v Rimu, to pač ni nič pretiranega. Pretirano pa je, ko 25 ljudi s kupom nestrpnih otrok čaka na svoj prevoz skoraj celo uro.
Tako kot mi, so bili zgodnji tudi ostali, le šofer ne. Za Italijane veljajo posem drugi zakoni glede točnosti 😉 …. Å ofer je zamudil celih 35 minut. Za boljše razumevanje naj povem, da je bil naš hotel 20 minut oddaljen od točke zbora v Rimu.
Tri večere zapovrstjo smo večerjali v hotelu. Prijetno vzdušje, dobra hrana in ponovno zmedeno osebje. Kako je mogoče, da se ob naročilu jedi, ki je v jedilniku in jo naročimo v italijanskem jeziku in jo poleg tega pravilno zapišejo na list z naročilom – široki rezanci s paradižnikom in baziliko, dva večera zapovrstjo prinesejo napačno jed – široke rezance bolognes (faširano meso in paradižnik)?!
Prvič so zadevo uredili hitro – hop cup, že je tudi Jaka dobil svojo naročeno jed, vendar je na njegovih rezancih ostal močan okus po faširanem mesu, saj so rezance le sprali in polili z novo omako. Drugič smo bili izkušeni 🙁 in želeli, da nam pripravijo novo jed …. kar je povzročilo dooooooolgo čakanje že precej lačnega Jaka.
Takšnih in podobnih pripetij je bilo v samo dveh dneh za celo kapo. Res mi je žal, da nismo imeli več časa, če samo pomislim, kako zanimivo in polno dogodkov bi lahko bilo dvotedensko potovanje 🙂
Kakšno urico nazaj, smo prišli živi in zdravi nazaj iz Rima. Tako kot vedno, me je tudi tokrat takšno naše potovanje, nadvse veselilo. 24 ur intenzivnega druženja s Tomažem in Jako je prav sproščujoče. Nobene službe, nič računalnika, nič mailov, blogov, nič telefonov, samo družba mojih dveh moških in ure in ure pogovorov.
Na takšne izlete se v večini primerov odpravimo v lastni režiji. Doma se dogovorimo za končno destinacijo, za termin in trajanje, včasih rezerviramo hotel že vnaprej (tokrat smo ga), včasih, ko potujemo iz kraja v kraj pa ne, s seboj vzamemo Helgo, ker ona poskrbi, da se na takšni poti ne skregamo, vse ostalo pa prepustimo naključju in sprotnemu dogovarjanju.
Nekoč sem prelistavala kupe vodičev, si jih nabrala vsaj 5 za s seboj, pregledovala na stotine spletnih strani, a pravzaprav se na koncu načrta sploh nismo držali in je bilo vse skupaj navadno zapravljanje časa.
In tako sedaj pridemo v mesto, ki nas zanima, poiščemo turistične informacije, se oborožimo s prospektnim materialom, odidemo v bližnji kafič in tam naredimo bojni plan. Se obnese.
Saj sem vam rekla, da me bo. Postrojstnodnevnadepra.
Ne, ne Naca me še vedno ni “odpeljala” na kavo 😉 , je pa moj mož končno zakuril.
Če pa vam povem čisto po pravici, me je moj dragi tudi malce pocrkljal. Ni mi kupil zlatnine, ne šopka rož, niti torbice, ampak do takšnih daril meni itak ni, sva pa v torek vzela dopust in se odpeljala na izlet. Kam? Ne, nisva šla v planine, čeprav je bilo vreme ravno pravšnje za kaj podobnega, odpeljala sva se v Trst. Po nakupih? Niti slučajno. Å la sva po poteh spominov. Ne tovarištva in spominov, ampak le spominov!
Čar takšnega dneva je že v tem, da je “ukraden”, da sredi delovnega tedna iz službe odideva oba, da imava čas eden za drugega, da v miru popijeva kavico in se v tistem trenutku spontano odločiva za smer proti morju. Lignano nama je močno dišal, vendar ker Trsta res že dolga leta nisva obiskala na tak način, da ne letamo po nekakšnih trgovskih centrih ali iščemo takšne in takšne čevlje, sva se odločila za kavico v tem nama nekoč tako ljubem mestu.
Kavica v Illy kafiču potem pa ure in ure sprehajanja … samo sprehajanja po ulicah obsijanih s soncem. Milina! Sprehodila sva se tudi po ulicah, ki jih res nisva obiskala že vsaj 20 let, ulicah od Ponte Roso do železniške postaje, ulicah, ki so bile nekoč natrpane s ceneno robo, ki smo jo kupovali s težko privarčevanimi denarji in polne švercarjev, ki so to isto robo nakupovali v mega količinah in na koncu svojemu mega velikemu paketu dodali še nekakšno kičasto punčko za na posteljo (nikoli razumela a očitno je to bila mnogotraženroba na jugu naše Juge). Nič več ni Giovanni-ja, kjer smo kupovali Brut, Denim, Brooklyn čigumije, kakšne Leviske ali Riflce in volnene puloverje v sto različnih variantah barv. Sedaj tam kraljujejo Kitajci. V orto zanemarjenih luknjah, kjer se vlaga in plesnivost sten od zatrpanosti z robo itak ne opazi. Nič več ni stojnic pred glavno železniško postajo …. hvalabogu, saj je sedaj končno mogoče videti prekrasen park, ki se je pred tem skril v umazaniji in kramariji. Železniška postaja se obnavlja. Nekoč se mi je zdela mogočna, danes se mi v primerjavi z vsemi trgovskimi centri in postajami, ki sem jih videla v drugih velemestih, zdi majcena, a še vedno lepa in predvsem polna lepih spominov.
Kupila sem si kapo in rokavice … predvsem zato, da me bo tudi v naslednjih mrzlih zimskih dneh to spominjalo na ta prekrasen topel in sončen jesenski dan ….. ukraden dan.
